V iskanju korenin - Laguna Pacucha

Naj bo od tod naprej v fotografiji. Težko je izločiti med najlepšimi tiste, ki največ povedo ...

 Tam je živel tvoj ded ...

Vsaj oblake nad laguno Pacucha smo ujeli v objektiv.

Prst je samo za okras :)

 Nad jezerom, ki požira moške.

 Naokoli rastejo bori, evkaliptus in rumena retama (divja stročnica).

 Takšna je cesta okrog lagune.

A res poznate mojega svaka?

Koliko let?!

Dajmo še en krog! Pa muziko do konca!

 Mucica ...

 Hiša strica Eliasa

 Radovednice

 Kaj je?A še nisi videla ovce?

 Je še daleč do vode? Saj nismo baletniki!

 Kar sama nadaljuj. Mene lahko še sirena požre ...

 Ob jezeru dela nikoli ne zmanjka. 

 Madeleine želi postati zdravnica. Že pri 13- ih se pripravlja na študij medicine v Cuscu.  

 Babi ima rada muce. In muce imajo rade njo. 

 Gasilska ...

 Babica se odpravlja na delo. Še vedno sama napoji krave in ovce ter nahrani kokoši.
Oče strica Eliasa je baje dočakal 120 let.

V kuhinji je pod mizo vedno direndaj. Kure, mačke, psi in morski prašički -vsi so prijatelji.

Prašički morajo imeti hrano vselej na razpolago. 

 Ob laguni Pacucha sem spet postala teta. In to večkrat.  "Nečakom" sem podaria nogometne drese in žogo.

 Vsak iz druge ekipe ...

 V Limi je toliko novega ...

Kako spraviti mačko babici za vrat?

 Z lahkoto. Če je babica za štose.

 Ženske čenče

 Moške čenče

 "Ta mladi" iz Huancavelice na obisku

 Stric, ti ne razumeš ...

 Ženske med ličkanjem

 Teliček

 Laguna Pacucha z druge strani 

Alpakice

V Iskanju korenin - nekaj smo jih že našli

V Andahuaylas smo prispeli zvečer, po precej naporni, a izjemno zanimivi vožnji čez andske kolovoze. Nastanili smo se v hotelu Adan y Eva, blizu glavnega trga. Že prvi dan smo preživeli izven mesta. Najprej smo obiskali bližnjo vasico Talavera.   

 Tako izgleda Andahuaylas s hriba, izza cvetoče retame.

In nepožeto žito (pravzaprav nisem prepričana, ali je to zasajeno ali je kak plevel ...)

Glavni trg vasice Talavera, ki leži samo 5 minut iz Andahuaylasa - praktično se drži mesta.

Pa še enkrat glavni trg

 In stara kolonialna cerkvica

 Opazila sem novo modo med čolitami - črtaste nakupovalne torbe! Dvomim, da so domače proizvodnje, saj so najlonske (najbrž kitajske?), ampak očitno so čolite ugotovile, da se ne tepejo z njihovo tradicionalno opravo.

Zanimive večbarvne vrtnice na trgu

 Hualachi pri Andahuaylasu - izviri mineralne vode. Voda ni termalna, tako da nikogar ni zamikalo plavanje pri teh gorskih temperaturah.

 Zato smo pa iz avta pobrali vse plastenke, ki smo jih izpraznili med potovanjem, in jih tu napolnili z baje zdravilno, svežo vodico.

 Sem nas je pripeljal stric Gustavo, domačin, sorodnik mojega tasta (sem pozabila, kaj sta si točno). V Peruju kri ni voda in ljudje ostanejo v stikih skozi generacije kljub različnim priimkom in "kukavičjim" potomcem.

 Opazila sem, da se povsod po kablih razraščajo ježkaste rastlinice. Zakaj ne rastejo tudi po strehah in drevesih?! Ja, ti ježki so se mi zdeli nekaj posebnega.

 Seveda je prepovedano odkloniti kosilo pri sorodnikih, "Stric" Gustavo in njegova žena Genofeva sta se že pripravila na obisk. Pri pripravi kosila smo sodelovali vsi (jaz sem olupila nekaj črnih krompirjev).

Kosilo je bilo sestavljeno iz kuhanega črnega krompirja in tipične, v večjih kosih cvrte svinjine. Zraven pa zelena solata z baziliko. Bazilika je baje več kot nujna, če je na krožniku svinja (pravijo, da tako želodec ne trpi). Začimbe: samo sol na mesu in limona na solati.

Ta serija vnosov se imenuje "V iskanju korenin" saj je moj mož prvič obiskal rodni kraj svojih staršev, daljne sorodnike (po perujsko so to še vedno bližnji sorodniki!) in spoznal nenavadne družinske korelacije ter zgodbe prednikov (marsikdaj presenetljive ali celo šokantne). Zame so bile te zadeve seveda neke vrste kulturni šok.

V iskanju korenin - skrivnostna skala Saywite

Približno eno uro iz Abancaya proti Cuzcu (ok. 3500 mnm) se v sklopu inkovskega ceremonialnega kompleksa nahaja misteriozna skala Saywite, ima več kot 11 m obsega, več kot 2 m višine in več kot 4 m premera. Takole izgleda od daleč:

 Skalo čuvata domačin (ki mu je seveda treba plačati vstopnino) in njegov sinček Darwin.

 Tule je skala iz enega kota ...

 ... pa še iz drugega,

 ... pa še iz tretjega.

 Na monolitu je upodobljenih več kot 200 figur, živali, rastlin, zgradb, kanalov, stopnic in še marsičesa.

 Spodaj je žaba, kanalćki podobni črkam, v ozadju se vidijo stopnice.

 Puma?

 Spet žaba in ceremonialna ploščad, ob njej pa verjetno akvedukt

 Opica?

 Ceremonialna ploščad od bliže

 Skalo sem si ogledovala skoraj eno uro. Prepričana sem, da so jo uporabljali z vodo (so jo zlivali ali prihajali sem ob deževjih?) ali kakšno drugo tekočino (morda s chicho - koruznim pivom?) Skala je namreč prepredena s kanalčki, poleg tega ima ob strani luknje, ki se zdijo namenjene za odtok.

Po mojem so se tu odvijale ceremonije v obdobjih suše, nekateri pa menijo, da gre za upodobitev inkovskega kraljestva ali za maketo inkovskih hidravlikov.

 Za skalo (ki sicer ne stoji na prvotnem mestu, ker so jo Španci v iskanju zakladov premaknili), so ostanki inkovske stopničaste piramide.

 Majhni prostori kažejo na to, da so tu nekaj shranjevali.

 Od tod je tudi lep razgled na okoliške vasice in ostale elemente tega inkovsega ceremonialnega središča.

 Ruševine so posejane vsenaokrog, a se nismo sprehodili do njih, ker sva se obe s taščo slabo počutili. Cesta do sem je namreč zelo ovinkasta, na nadmorsko višino pa se še nismo dovolj navadili.

 V tem času cveti tarwi, poldivja stročnica podobna fižolu.
Sadeže je treba baje dolgo namakati v vodi, da izgubijo grenkobo.

 Ima zelo lepe, živo vijoličaste cvetove. Na tej sliki se vidi oboje - cvet in strok.