Đurđevdan v Barceloni

No, ker grem kmalu spet v Barcelono, je prav, da napišem še kaj o Kataloniji. Na včerajšnji datum, 23. aprila, Katalonci praznujejo Đurđevdan oz. Jurjevo:). Diada de Sant Jordi (izg. Žordi, špan. Jorge) je praznik posvečen sv. Jordiju/ Juriju, zavetniku Katalonije oziroma katalonsko Valentinovo. Praznik je pravzaprav združitev čaščenja nacionalnega svetnika, praznovanja festivala rož in dneva knjige. Bom razložila:

Festival vrtnic obstaja v Barceloni vse od srednjega veka. Že takrat so mladeniči in možje svojim dragim podarjali vrtnice, s tem posebnim praznikom pa so se še dodatno poklonili ljubezni. Tudi Sant Jordi je povezan z vrtnicami, zato je prav na tisti dan njegov god. Ta pogumni Jurček je pred stoletji rešil lepo princesko pred zlobnim zmajem. Ko mu je pošast uspelo zaklati, je iz prelite krvi zrasel prekrasen rožni grm, iz katerega je vitez utrgal najlepši cvet in ga podaril kraljični. V Sarrii lahko občudujemo 45 različnih sort vrtnic. Vsaka predstavlja drugo vrsto ljubezni, od vroče do neuslišane ali materinske ...

Leta 1923 je datum praznika rož sovpadel z dnevom knjige. 23. april 1616 je datum smrti dveh velikanov svetovne književnosti - Miguela de Cervantesa in Williama Shakespeareja. No, takrat so začeli na praznik ljubezni podarjati še knjige. Na dan sv. Jordija se v Kataloniji proda 4 milijone vrtnic in več kot pol milijona knjig. Meni osebno se zdi strašno krivično, da je knjiga primerno darilo samo za moškega. Baje so se tudi Katalonke pritoževale, zato jim nekateri fantje že podarjajo knjige (če pa one njim vrtnice, pa ne vem). Na ta dan je vsa Rambla (glavna avenija) polna stojnic s knjigami. Mesto obiščejo slavni književniki, ki kupcem darujejo avtograme in posvetila. Barcelona je založniška in tiskarska prestolnica špansko govorečega sveta. (BTW, baje se tudi mnoge slovenske knjige tiskajo tam?)
Na ta dan tudi glasno in nepretrgano berejo slavnega Don Kihota celih 24 ur. Na tem mestu je potrebno omeniti, da je Slovenija prva dežela, ki je izvedla javno branje Don Kihota zunaj špansko govorečih držav, in sicer 20. aprila lani v Slovanski knjižnici, na 400-letnico prve izdaje Don Kihota iz Manche (sodelovalo je 250 bralcev). Žal se dogodka nisem udeležila.

Svetega Jurija lahko vidimo upodobljenega marsikje v Barceloni, npr. na sedežu katalonske vlade (Generalitat), na Casi Amatller (Art Nouveau, Eusebi Arnau), na vogalu kavarne Pri štirih mačkah (Els Quatre Gats cafe) ... Gaudi je sv. Jordiju namenil celo vso hišo - Casa Batllo. Ta ima na strehi podobo križa sv. Jurija, na oknih fasade pa kosti zmajevih žrtev.

Sv. Jurij, mučeniški rimski vojak, je med najbolj čaščenimi svetniki. Med drugim je patron Anglije, Grčije in Romunije. Povezujejo ga s pomladjo in plodnostjo. Od tu tradicija, da je ob Jordijevi vrtnici tudi katalonska zastavica »senyera« in žitni klas.
Na ta dan na Placi Sant Jaume plešejo sardano. Generalitat namreč napolni svoje dvorišče z vrtnicami in ga odpre za javnost. V ozkih gotskih uličicah lahko slišimo zborčke, na Placi del Pi pa godejo jazz. La rambla je povsem natrpana in baje ni dekleta ne žene, ki bi šla na cesto brez vrtnice (? nepreverjen podatek). Ta avenija je bila nekoč rečna struga. Na ta dan znova postane reka - reka cvetnih lističev in rdeče-rumenih trakcev, na katerih piše »Sant Jordi«, »Diada de la Rosa« ali »t'estimo (i love you)«.

Im. 1: Sv. Jurij z zmajem, moderna katalonska različica
Im. 2: Nakupovanje vrtnic in knjig
Im. 3: Ena izmed stojnic s knjigami
Im. 4: Prva izdaja Don Quijote de la Mancha
Im. 5: Sv. Jurij z zmajem, stara katalonska različica
Im. 6: Katalonski kruh v barvah senyere

Ljubljana by night

Im. 1: Miklošičeva street

Im. 2: A scary narrow street

Im. 3: Pink power

Im. 4: The gratest poet & his muse

Im. 5: View from the castle (south)

Ljubljana by day

Im. 1: View from the castle (south)

Im. 2: The castle tower

Im. 3: Central market & the dragon bridge

Im. 4: One of the old streets

Ugrabljen v Južni Ameriki

Žal imam spet slabe novice. Valežana, ki sem ga omenila nekaj postov nazaj, so ugrabili nekje v Južni Ameriki. Na srečo je že na varnem. Še zdaj ne vem, kje. Z britanske ambasade mi je poslal kratek mail, sklepam pa, da se je neljubi dogodek zgodil v Peruju ali Boliviji. Fant je napisal samo, da je bil ugrabljen in skoraj zadavljen. Ne vem, kako mu je uspelo obdržati potni list. Vsekakor je imel srečo, da je sploh preživel. Ko bom vedela kaj več, vam seveda sporočim. Ob tej novici nisem ostala ravnodušna. Zakaj so se spravili na človeka, ki ga je samo srce ...

Hotela sem dobiti kakšno verodostojno informacijo o pogostosti takih primerov, vendar mi ni uspelo najti nobene boljše, kaj šele ažurne statistike. In spet razmišljam, da je morda le bolje, če ne vemo vsega ...

edit 14. 4.: To se je zgodilo v Boliviji, fant je že v Čilu.

______________________________________________

Nekaj o ugrabitvah v Južni Ameriki:

Sicer se največ ugrabitev na svetu zgodi v Kolumbiji. Baje je tam trenutno pogrešanih več kot
4200 oseb. Več informacij najdete na tej strani: http://www.lasvocesdelsecuestro.com/index.asp , kjer so objavljena imena žrtev, rezultati uspelih reševalnih akcij (žal jih ni najti veliko) ter več člankov in koristnih informacij.

Še par naključnih zgodb, povzetih z medmrežja:

Lanske jeseni so nekega Italijana živega zakopali, potem ko so mu izpraznili bančne račune. 29-letnega Italijana, ki je pogosto hodil v Kolumbijo, je obiskoval neki Lopez. Ta mu je baje obljubljal poceni zemljišče bogato s smaragdi. Lopez je bil kasneje aretiran v Italiji, kot glavni osumljenec krutega umora.
vir: http://eltiempo.terra.com.co/judi/2005-11-10/ARTICULO-WEB-_NOTA_INTERIOR-2602978.html (espanol)
http://www.univision.com/content/content.jhtml?cid=734382 (espanol)

19-letni Anglež Matthew Scott je bil ugrabljen v džungli septembra 2003, ko se je s sedmimi sopotniki odpravljal do slavnega Izgubljenega mesta (la Ciudad Perdida) na severu Kolumbije. Oborožena moška sta se približala turistom, jih vprašala po njihovem državljanstvu in jim pregledala prtljago. Matthew je najprej hotel reči, da je Argentinec, saj so ti večinoma svetlopolti, vendar se je zbal orožja in povedal, da je Anglež. Kmalu se je pojavilo še več oboroženih moških. Skupino so razdelili na dva dela. Matthew je ostal z drugim Angležem, Izraelcem in mlado Nemko. Po sedmih urah se je odločil za pobeg. Njegovemu rojaku zamisel ni bila všeč, toda tovarišu je vseeno zaželel srečo. Prve štiri dni se je zbujal ob petih ali pol šestih in hodil do osmih, ko si je vzel urico za počitek in se ogrel na skalah. Takrat je bil mraz njegov najhujši sovražnik. Okrog dveh popoldne je začelo deževati, ob šestih pa se je že spustila tema. Ponoči je le stežka zatisnil oči. Sledil je toku potoka, saj je hotel priti do reke Buritaca, ki jo je bil videl na poti k Izgubljenemu mestu. Po šestih dneh je uvidel svojo zmoto. Bil je v drugem porečju in ni hodil proti severu, temveč proti jugovzhodu, globlje v kolumbijsko džunglo. Oddaljil se je od reke in krenil proti dolini, kjer je sedmega dne našel stezico. Na stezi je srečal družino iz plemena Cogui, ki pa mu je odrekla vsakršno pomoč. Ponoči je haluciniral od lakote. Živel je samo od insektov, ki jih je našel na poti, in umazane rečne vode.
Družina, ki jo je bil srečal, se je vrnila ponj in ga odpeljala v zaselek, kjer so mu ponudili pomaranče, toda Matthewove roke so bile polne ran, zato ji revež ni mogel olupiti. Od tam je krenil v vas Don Diego, kjer so mu pomagali vojaki, ki so jih bili poklicali domačini. S helikopterjem so ga odpeljali v Santo Marto. V džungli je preživel celih 12 dni.
Ugrabitelji so bili člani druge največje gverilske združbe ELN (Ejercito de Liberacion Nacional). Ostale žrtve so bile izpuščene po treh mesecih. Stezo so po tem dogodku zaprli. 40 kilometerski trekking do Izgubljenega mesta so znova omogočili leta 2005.
vir: http://news.bbc.co.uk/hi/spanish/latin_america/newsid_3190000/3190582.stm (english)
http://www.lacapital.com.ar/2003/09/24/mundo/noticia_38926.shtml (espanol)

Po številu ugrabitev sledi Kolumbiji priljubljena turistična destinacija- Mehika. Pravzaprav je tam ugrabitev več kot v Kolumbiji, vendar so žrtve večinoma posamezniki.

Argentina je še ena nevarnejših dežel, kjer beležijo veliko število zločinov, med njimi tudi ugrabitev.

V Peruju so lani zabeležili 39 ugrabitev, ki so se v enajstih primerih zaključile z osvoboditvijo.
vir: http://www.laultima.com/noticia.php?id=16280&idcategoria=4&seccion=Nacional (espanol)

Tu je pa še zgodba iz prve roke, sicer stara kar nekaj let, ko je po Peruju še divjala gverila :
http://blogs.law.harvard.edu/dowbrigade/2004/01/06#a2197 (english)
Sicer so zdaj MRTA in njim podobne frakcije šibke, delujejo pa predvsem v odročnih predelih, predvsem v džungli, in se povezujejo s preprodajalci drog.


Večinoma so turisti bolj redko žrtve ugrabitev. Kriminalci se raje spravljajo na preverjene tarče, za katere vedo, da so zmožni plačati visoko odkupnino. Gre predvsem za poslovneže in politike, še prej pa za njihove svojce, ki so manj zavarovani.

Tu so napotki za morebitne ugrabljence :
http://danger.mongabay.com/kidnapping_stats.htm (english)

___________________________________________

ORACION DEL TURISTA

(molitev turista)

Padre nuestro que estás en los cielos, evita que el avión sea secuestrado o que se extravíen las maletas y permite que pase inadvertido el exceso de equipaje.
Ilumínanos para elegir con tino el hotel nuestro de cada día. Condúcenos a restaurantes buenos y baratos donde incluyan el vino en el precio de la comida. Concédenos la sabiduría para dar la propina correcta en una moneda cuyo valor desconocemos. Haz que los nativos nos quieran por lo que somos.
Danos fortaleza para visitar los museos, catedrales y palacios, y si por casualidad pasamos por alto algún monumento histórico a fin de echar una siesta después del almuerzo, perdónanos Señor porque la carne es débil.
Dios todopoderoso protege a nuestras esposas de las gangas que ni necesitan ni pueden pagar y no las dejes caer en la tentación pues no saben lo que hacen.
Padre omnipotente no permitas que nuestros maridos se fijen en las extranjeras y las comparen con nosotras, sálvalos de hacer el ridículo en los cabarets y, sobre todo, no les perdones sus ofensas porque ellos sí saben lo que hacen.
Y cuando haya terminado el viaje dispénsanos la merced de encontrar amigos sufridos dispuestos a ver nuestras películas y a escuchar nuestros relatos, de modo que nuestra vida de turista no haya sido en vano.
Amén.