Najboljši je perujski film Mleko bridkosti

Žirija je z medvedi obdarila vse dobre festivalske filme - Najboljši režiser je Iranec Asghar Farhadi Že dolgo se ni bilo mogoče z nobeno festivalsko žirijo tako zelo strinjati kot z letošnjo berlinsko. Zlati medved berlinskega filmskega festivala gre letos filmu "La Teta Asustada" Perujčanke Claudije Llosa.Že dolgo se ni bilo mogoče z nobeno festivalsko žirijo tako zelo strinjati kot z letošnjo berlinsko, ki jo je vodila Tilda Swinton. Sedemčlanska ekipa je nagrade razdelila tako, da je nekaj dobil vsak film, ki je kaj vreden. Z medvedi (samo eden je zlat, ostali srebrni) je bilo tako nagrajenih kar osem filmov (od 19 tekmovalnih), z nagrado Alfred Bauer, ki je prav tako v pristojnosti glavne žirije, pa še dva. Takšna obsežna distribucija nagrad ni prav običajna, ampak letos je bila ponudba precej specifična: velikega, izstopajočega filma ni bilo, polovica filmov pa je bila kakovostno precej izenačena. Glavno vprašanje ob koncu festivala je bilo, kateremu filmu bo žirija namenila prvo nagrado, se pravi zlatega medveda. Kot rečeno, vnaprejšnjega favorita ni bilo, glasovanje osmih filmskih kritikov v reviji Screen pa je na prvo mesto postavilo film francoskega avtorja Rachida Bouchareba Londonska reka (London river). Gre za spodobno narejen film o medkulturnem trku, ko se v Londonu srečata starša dveh zaljubljencev, ki sta izginila v bombnih napadih poleti 2005. Nič bi ne bilo narobe, če bi se žirija odločila za ta izdelek z očitno politično poanto, toda odločila se je drugače. Za film, ki prihaja iz manj znanega konca sveta in ima politično sporočilo veliko bolj prikrito.

Takšen je film Mleko bridkosti (La teta asustada). Posnela ga je mlada, komaj 32-letna Claudia Llosa, to je njen drugi film. Srečna, da je dobila zlatega medveda, je pokazala na svojo deželo Peru. »Potrebujemo takšno nagrado, za nas je pomembno, da svet spozna naše filme,« je rekla na tiskovni konferenci. Kakšen je pomen zlatega medveda za Peru, pove tudi dejstvo, da je bil film iz te države sploh prvič v glavnem programu Berlinala. Zanimivo je, da je tudi lanski zmagovalec prišel iz Latinske Ameriki, in sicer brazilski film o policijskem nasilju v Sao Paulu, Elitne enote.

In o čem pripoveduje Mleko bridkosti? O mladem dekletu Fausti, ki živi sredi revnega in živahnega predmestja. Čeprav izpostavljena pragmatiki vsakdanjega kruhoborstva, živi odmaknjeno, v svojem svetu, govori malo, pravzaprav je njena govorica petje ali ritmično izgovarjanje verzov, ki so takšni, kot da prihajajo iz sveta prednikov. Ti s svojo avtoriteto mrtvih posegajo v sedanje življenje, njihove intervencije prepoznavamo kot zgled magičnega realizma. Film se začne z njeno mamo, ki umira in poje pesem o posilstvu, ki se ji je zgodilo med nosečnostjo, bilo je v času političnih spopadov med levičarskim gverilci in oblastjo pred dvajsetimi leti. Toliko je stara Fausta, ki se pred enakim nasiljem zavaruje tako, da si v vagino vstavi krompir. Njeno ravnanje (tudi z mrtvo mamo, ki je noče pokopati, dokler ne najde primernega kraja) je nagonsko dobro, režiserka pa z njenimi simbolnimi gestami govori tako o magični duhovnosti, ki prežema življenje preprostih ljudi, kot o socialnih napetostih v perujski družbi. Mleko bridkosti (ki ga otroci pijejo pri izmučenih in ponižanih materah) je film z močnim poetičnim nabojem, bolj govori z molkom in sliko kot z zgodbo in dialogi.

Velika nagrada žirije je šla na dvoje

Festivalske žirije imajo na voljo tudi tudi svojo »veliko nagrado«, ki je nekakšna nadomestna nagrada za izstopajoči film, ki pač ni mogel dobiti prve. In veliko nagrado žirije sta letos dobila kar dva filma, se pravi, da je šla na pol. Dobil jo je nemški film o mladem paru, ki preživlja počitnice na Sardiniji, Vsi drugi (Alle Anderen), rohmerovsko zastavljena zgodba o moralnem zorenju ljubezni. Tudi tega je posnela ženska, enako mlada Maren Ade; film ni prav globok primer premišljevanja o moško-ženskih relacijah, izkazuje pa simpatično slikanje emocionalnega zapleta. Drugo polovico te velike nagrade žirije pa je dobil argentinski film Velikan (Gigante), ki je pri kritiki ves čas veljal za enega najboljših. Posnel, ga je, in to v sosednjem Paragvaju, kjer je preživel nekaj let, Adrián Biniez. To je film o varnostniku, silaku, ki se prek monitorja zaljubi v novo snažilko v supermarketu. Film je tak, kot bi gledali razširjeno zgodbo Cvitkovičevega kratkega filma Srce je kos mesa.

Medveda za režijo je po pravici dobil iranski režiser Asghar Farhadi za še en film, ki bo vzbujal pozornost zunaj te zanimive filmske dežele. Vse o Elly (Darbareye Elly) je pripoved o druščini mlajših meščanskih zakoncev, ki se jim počitnice ob Kaspijskem morju zapletejo, ker v njem utone dekle, ki so jo povabili s seboj. Izkaže se, da je imela fanta, ki ga je nameravala zapustiti. Kako globoko so te stvari zapletene in kako sta vprašanji časti in norme (še zmeraj) poglavitni postavki iranske družbe, je provokativna tema tega filma s serijo suspenzov.

Ostali srebrni medvedi so šli takole. Za žensko vlogo si ga je priigrala Nemka Birgit Minichmayr v filmu Vsi drugi, za moško pa 72-letni Sotigui Kouyate za vlogo očeta v Londonski reki. Za najboljši scenarij sta ga dobila Oren Moverman in Alessandro Camon, in sicer za ameriški film Sel (The Messenger, prejel je tudi mirovno nagrado); Moverman je bil hkrati režiser. Za »posebne dosežke«, in sicer za zvočno opremo madžarskega filma Katalin Varga Petra Stricklanda sta bila nagrajena Gábor Erdély in Tamás Székely. Nagrado Alfred Bauer, ki jo podeljujejo za posebej sprejemljiva humanistična sporočila, sta prejela že omenjeni Velikan in Kolmaž (Tatarak) Andrzeja Wajde. Nagrada mednarodne filmske kritike Fipresci, ki zmeraj pokaže na najbolj cineastični prispevek festivala, je šla, kot je prav, zmagovalnemu perujskemu filmu.

Vir: Delo

Todas las azafatas van al cielo (Argentina, 2002)

Vse stevardese odidejo v nebo

Režija ..... Daniel Burman
Julian ..... Alfredo Casero
Teresa ..... Ingrid Rubio

Oftalmolog Julian potuje iz prestolnice v hladno Patagonijo, da bi stresel v morje ostanke svoje ljubljene. Ushuaia je pravšnji kraj za to dejanje - konec sveta, kjer ni horizonta. Neka prispodoba večnosti. Zatem skuša zdravnik izvesti samomor, vendar mu načrt vedno znova spodleti. Na pot mu stopi Teresa, stevardesa, kakor je bila njegova žena. Teresa je zanosila z nekim neznacem, zdaj pa na koncu sveta išče rešitev za svoje težave. Bo to smrt, splav ali novo upanje? Stevardesa nekega jutra odvihra, Julian pa doživi prometno nesrečo in se več mesecev bori za življenje ...

Zanimiva je kvečjemu upodobitev stevardes, ki jih resnično doumevamo kot lutke - brezhibne, vselej elegantne, čiste, natančne. Mar sploh imajo čustva? Na splošno mi film ni niti malo všeč. Sodi med tipične argentinske produkcije tj. drama s tragikomičnimi vložki, ampak tale je huudo dolgočasna. Film v več pogledih kopira Los amantes del circulo polar Julia Medema (letala, srečanja v snegu ..) in se skuša meriti z Eliseom Subielo v upodabljanju medčloveških razmerij, oboje neuspešno. Poln je osladnih klišejev, začenši s tistim sipanjem pepela, ko pa se spomnim konca, se kar zdrznem. Celo glasba je hudo patetična. Scenografija se mi zdi precej dodelana - hlad in melanholija pobeljene Patagonije se nas zlahka dotakneta skozi ekran, značaji pa niti slučajno. Protagonista sicer nista slaba. Rešujeta slabo zrežirano predstavo.

Moja ocena: 4/10

Madeinusa (Peru, 2005)

Scenarij in režija ….. Claudia Llosa
Madeinusa ….. Magaly Solier
Salvador ….. Carlos de la Torre
Don Cayo ….. Juan Ubaldo Huaman
Chale ….. Yiliana Chong

Vaščani Manayaycune, vasice sredi perujskih Andov, se pripravljajo na „tiempo santo“ - sveti čas, ko je Gospod mrtev in ne vidi ničesar. Greh ne obstaja, dokler Jezus na sveto nedeljo ne vstane iz groba. Prav v tem času se v vasi pojavi Salvador, študent iz Lime. Župan mu da nemudoma vedeti, da v času slavja gringov obisk ni zaželen. Madeinusa, štirinajstletna županova hči, izbrana za najlepšo v vasi in okronana za devico Marijo, vidi v Salvadorju simbol odrešitve. Salvador bi jo lahko odpeljal v veliko mesto, polno priložnosti, kamor je pred leti odšla tudi njena mati. Začne se tridnevno slavje z divjim plesom, pijančevanjem, orgijami, incestom. Madeinusa se mora do nedelje odločiti, ali si bo uresničila veliko željo in zapustila rodno vas.

Običaji v zgodbi so izmišljeni, ne bi pa bilo prav nič čudno, če bi bili resnični. V od boga pozabljenih krajih, kjer se krščanska simbolika meša s starimi poganskimi tradicijami in kjer zakone določajo vraže, je mogoče marsikaj. V čudoviti visokogorski pokrajini zgodba zveni še bolj čarobno. Omogoča nam pogled v svet, ki nam je prepovedan in ki ga ne bomo nikoli doumeli.

Moja ocena: 8/10

Fitzcarraldo (Nemčija, 1982)

Režija ..... Werner Herzog
Brian Sweeney Fitzgerald - Fitzcarraldo ..... Klaus Kinski
Molly ..... Claudia Cardinale
David Perez Espinosa ..... Poglavar plemena Campa

Fitzcarraldo, ekstravaganten, "malce" zmešan irski priseljenec, velik oboževalec Enrica Carusa, sanja o tem, da bi zgradil operno hišo v mestu Iquitos sredi perujske džungle. Preživlja se s proizvodnjo ledu, toda posel ni dovolj dobičkonosen, da bi mu pomagal uresničiti sanje. Tudi njegova zamisel o transandski železnici mu prinaša zgolj izgube. V Iquitosu v tem obdobju (prehod iz 19. v 20. stoletje) prebiva več bogatašev in vsi so uspeli na isti način - s kavčukom. Fitzcarraldo se odloči, da bo še sam poizkusil priti do denarja s kavčukom, toda na voljo mu je le izjemno težko dostopno zemljišče v pragozdu, daleč od vsakršne naselbine. S finančno pomočjo svojega dekleta si kupi parnik in se začne pripravljati na dolgo pot. Ko uvidi, da je reka, ob kateri je njegovo zemljišče, praktično neplovna - polna brzic in nevarnih pasti, sklene odpluti po paralelni reki, poiskati najožji pas zemlje med njima in prenesti parnik po kopnem na drugi breg. Pri tem podvigu mu pomagajo pripadniki plemena Campa.

Vloga Fitzcarralda je bila sprva namenjena Jasonu Robardsu, toda le-ta je zbolel in režiser je ponudil vlogo Jacku Nicholsonu, razmišljal pa je tudi o tem, da bi bil sam protagonist. Ko je bilo posnetega že okrog 40% filma, je vlogo prevzel Klaus Kinski, njegovega pomočnika pa je igral Mick Jagger. Jagger je zatem moral na turnejo z Rolling Stonsi, zato ga je Herzog izbrisal iz scenarija in posnel film od začetka. Kinski je bil baje strašno problematičen. Nenehno se je prepiral z režiserjem in ostalimi člani ekipe ter spravljal ob živce domorodce. Baje je eden od indijanskih poglavarjev predlagal Herzogu umor Kinskega, toda režiser mu je odvrnil, da potrebuje igralca do konca snemanja. V filmu ni bilo nobenih posebnih efektov! Indijanci so prav zares z vrvmi čez hrib na ožini vlekli 340-tonski parnik. Tudi scene na ladji, ko se le-ta zaletava v ostre stene in se premetava po brzicah, so povsem pristne. Pri tem so se poškodovali trije od šestih članov ekipe na ladji. Obstaja celo dokumentarec o snemanju tega filma - Burden of Dreams, saj je Fitzcarraldo prav gotovo ena najtežjih in najzanimivejših produkcij v zgodovini filma. Herzoga so ostro obsojali, ker naj bi za snemanje izkoristil na stotine domorodcev iz džungle v bližini Iquitosa, med njimi plemena Matsiguenka, Asháninka, Yine in Shipibo-Konibo. Ker Claudia Cardinale ni znala nemško, je bila originalna verzija posneta v angleščini, baje pa obstaja tudi nemška različica. Ne vem, katero sem gledala, ker imam špansko sinhronizirano verzijo.

Navdih za scenarij je bil mogotec Carlos Fermin Fitzcarrald, ki je konec 19. stolenja resnično poiskal sredi džungle ožino med dvema rekama in dal prenesti čeznjo ladjo, toda on je to storil tako, da je parnik razstavil.

V drugi polovici 19. stoletja je pridobivanje kavčuka zaslovelo kot donosen posel. Mnogi pustolovci so se zaradi tega podali v perujske pragozdove in mnogi med njimi so tam tudi tragično končali. Transport kavčuka je bil izjemno težaven. Takrat še ni bila odkrita pot po rekah Madre de Dios - Madeira -Rio Negro, ki je vodila do pristanišča Manaos v Braziliji, od tam pa do obale Atlantika, od koder se je kavčuk pošiljalo v Evropo. Fitzcarrald je iskal plovno pot iz province Loreto (Iquitos) do province Madre de Dios. Ker je ni našel, se je odločil poiskati najmanjšo ožino med rekama, ki ločujeta ti dve ozemlji. Svoj podvig je l. 1891 začel iz Iquitosa. Pri njegovem delu so mu pomagali pripadniki plemen Piro in Campa. Leta 1892 je dal sredi džungle, na stičišču rek Ucayali in Mishagua zgraditi palačo iz cedrovine. Okrog nje je bil prelep vrt, za katerega so skrbeli kitajski vrtnarji. Okoli zgradbe se je oblikovalo naselje kavčukarjev. Od tod se je Fitzcarrald odpravil proti Urubambi. Spremljalo ga je na stotine domačinov v kanujih. Odprava je krenila z Urubambe na Camiseo, kjer je prečkala manjšo vzpetino. Na drugi strani so zgradili splav in zapluli po reki Manu. Fitzcarrald je sklepal, da se nahajajo na pritoku reke Purus, ki se zliva v Madre de Dios. Ob povratku je našel še manjšo ožino, danes poznano kot Fitzcarraldova ožina, pas kopnega, ki ločuje Serjali (pritok Mishague) od Caspajalija, pritoka reke Manu. Fitzcarrald je nameraval med Purusom in Ucayalijem zgraditi železnico, zato je na tem območju pustil delavce, sam pa odpotoval v Iquitos poročat ljudstvu o svojem odkritju. Finančne pomoči v mestu ni našel. Kupil je parnik »Contamama« in se leta 1894 odpravil z njim na pot. Ko je prispel do svoje ožine, je dal razstaviti ladjo in jo prenesti po kosih čez več kot 10 km džungle. Pri tem epskem podvigu je sodelovalo več kot 1000 domorodcev in mnogo belcev - kavčukarjev. Morali so premagati skoraj 500m visoko vzpetino, za kar so potrebovali več kot dva meseca. Dele parnika so vlekli po močnih hlodih in ploščah iz cedrovine. Fitzcarrald je imel podporo plemen Campa in Piro, njegovemu početju pa so nasprotovali Maschi in Huarayi. Na slednje je mogotec poslal svoje čete in ne ve se, koliko Maschov je končalo v teh pobojih. (Zanimivo, da sem si film Fitzcarraldo ogledala prav na dan, ko se je v medijih pojavila novica o skrivnostnem plemenu v perujski džungli, ki bi lahko bila skupnost Maschov.) Contamama je bila na drugem bregu ožine ponovno sestavljena in splavljena na Caspajali. Od tod je preplula 218 km po Manuju do Madre de Dios. 4. septembra je parnik prispel do prve naselbine kavčukarjev bolivijca Suareza, ki je postal Fitzcarraldov družabnik. Suarez je namreč uvidel, da bi ga prevoz kavčuka po Fitzcarraldovi poti stal polovico manj. Po novi poti je odplulo kar nekaj ladij naloženih s kavčukom. Fitzcarrald je odšel naprej v Brazilijo (Manaus), od tam pa se je vrnil v Iquitos - tokrat kot zmagovalec. Njegovo odkritje je bilo prava senzacija. V zahvalo je od ministrstva dobil ekskluzivno dovoljenje za plovbo po rekah Ucayali, Urubamba, Manu in Madre de Dios. Slavni kavčukar je zadnjič zaplul proti svoji ožini 1. maja 1897. Poleg blaga za trgovanje je s seboj peljal tudi tirnice za izgradnjo železnice čez ožino. Na brzicah zgornjega toka Urubambe se je utrgala veriga krmila in ladja je trčila v skale. Fitzcarrald je ob trku skušal pomagati enemu svojih družabnikov, ki se je utapljal, toda divja reka ga je odnesla. Umrl je star komaj 35 let. Fitzcarrald je bil kontroverzna osebnost. Za svoje ideale je žrtvoval življenja več sto domorodcev. Ko se je kavčukarska mrzlica polegla, je Fitzcarraldova ožina izgubila pomen, še danes pa zaznamuje točko, ki omogoča povezavo province Madre de Dios s preostalo Amazonijo, Pucallpe z Brazilijo ter bolivijske džungle s perujsko.

Film je prejel več nagrad, zanimiv pa se mi zdi predvsem zaradi svojega ozadja - pravega Fitzcarralda in pogojev snemanja. Nekatere scene so resnično impresionantne - že sama plovba po džungli ob spremljavi Enrica Carusa, na primer. Izbrani igralci so nekam preveč groteskni, stereotipni, kar mi ni všeč.

Moja ocena: 8/10

Caidos del cielo (Peru, 1990)

Padli z neba (drama)

Režija ..... Francisco J. Lombardi

Segundo ..... Alberto Benavides
Jesus ..... Elide Brero
Humberto ..... Gustavo Bueno
Pelusa ..... Monica Dominguez
Cesar ..... Rafael Garay
Lizardo ..... Carlos Gassols
Veronica ..... Marisol Palacios
Meche ..... Delfina Peredes
Tomas ..... Nelson Ruiz

Starejši par, nekdanja veleposestnika, ki sta v preteklih letih poleg svojega sina izgubila tudi premoženje, si želita pridobiti nekdanji ugled in prestiž. Njun cilj je zgraditi mavzolej, vreden njunega imena, v katerem bosta skupaj zaspala. Toda to ni preprosto. Visoka inflacija ju vse bolj oddaljuje od projekta. Eden njunih najemnikov, radijski moderator, doživi precej nenavadno ljubezensko izkušnjo, z neznanko s samomorilskimi težnjami. Ob njej spozna, da je njegov trud nesmiseln. Bivša služkinja omenjenega para dobi od nekdanjih gospodarjev v dar svinjo. Z denarjem od prodaje živali si obeta operacijo vida. Njena vnučka sta primorana garati za pujsa in nehote postajata vse bolj kruta.

Tri zgodbe treh generacij, ki se odvijajo paralelno, nam podajajo jasno sliko Lime v osemdesetih letih 20. stoletja, obdobju najhujše ekonomske krize, ko je bil kilogram zlata vreden manj od kilograma kruha in ko je bilo življenje svinje vredno več od človeškega. Film nas sprašuje: Ali si res sami krojimo usodo? Prejel je nagrado v Montrealu (1990) in Goyo (1991) za najboljši film.

Moja ocena: 10/10

El abrazo partido (Argentina, 2003)

Izgubljeni objem

Režija ..... Daniel Burman
Ariel Makaroff ..... Daniel Hendler
Mitelman ..... Diego Korol
Estela ....... Melina Petriella
Joseph Makaroff ..... Sergio Boris
Sonia Makaroff ..... Adriana Aizemberg
Elias Makaroff ..... Jorge D'Elia
Babica ..... Rosita Londner
Rita ..... Silvina Bosco

Zgodba je sledeča: Mlad fant, sin priseljencev - poljskih židov, se odloči, da si bo priskrbel potni list in odpotoval v Evropo. Samo to. Do Evrope sploh ne pridemo. Za tak scenarij se lahko odloči samo kak Argentinec. V filmu pravzaprav ni nobene peripetije, kaj šele da bi se streljali ali leteli po zraku ali kar pač počno v večini popularnih filmov. Kamera izbere mikrokozmos, enega izmed tisočerih, in snema. V tem primeru se pač osredotoči na židovsko skupnost, ampak to sploh ni pomembno. Gre za nek arhetip Argentine. Lahko bi govorili tudi o slovenskih priseljencih. Tako ali tako imajo vsi podobne težave.

Spoznavamo okolje, v katerem biva Ariel Makaroff, bivši študent arhitekture, dekadentno trgovsko galerijo pretežno židovskih priseljencev. Opazujemo portrete trgovcev. Mnogi so skrbno dodelani. Arielov pogovor s Korejcema da filmu celo pridih dokumentarca. Elias, Arielov oče, je zapustil družino, ko je bil Ariel še zelo majhen. Odšel je v vojno v Yom Kippur (Izrael) in ni ga bilo več nazaj. To dejstvo je vzrok za Arielovo negotovost, ko se pripravlja na odhod v Evropo. Nekega dne se Elias vrne v podobi enorokega starca in Ariel se mora odločiti, ali mu bo odpustil ali ne ...

Spet tipična argentinska produkcija, polna komičnih in tragičnih vložkov, tudi tango ne manjka. Igra protagonista je odlična (Daniel Hendler je za vlogo dobil več nagrad - tudi mednarodnih), poleg tega fant ne izgleda slabo ;). Značaji so, kot sem rekla, dodelani, toda jaz v filmu pogrešam neko dinamiko (ampak to je samo stvar okusa), sicer je film dosegel, kar je hotel. Zgodba je celo malce preveč povprečna zame, ki sicer obožujem povprečne zgodbe povprečnih ljudi, saj se mi zdi, da se v le-teh pravi mojster režije ali igre najjasneje izrazi - brez visokega budgeta in specialnih efektov. Manjka ji zgolj »filozofije«.

Moja ocena: hmm 7/10

(zdaj pa grem malo znižat oceno prejšnjega filma, ker je ta vseeno bolj kvaliteten. Joj, vidim, da sem se preveč na Argentince vrgla - bom morala razširiti repertoar).

No sos vos, soy yo (Argentina, 2004)

Nisi kriv ti, temveč jaz

Režija ..... Juan Taratuto
Scenarij ..... Cecilia Dopazo, Juan Taratuto
Javier ..... Diego Peretti
Maria ..... Soledad Villamil
Julia ..... Cecilia Dopazo
Psihiater ..... Marcos Mundstock
Luis ..... Hernan Jimenez
Laura ..... Mariana Briski

Tipičen argentinski film. Tragiromantična komedija. Ali drama. Življenje ni črno in belo, temveč pisano. Manjka samo še tango, osnovna sestavina vsake argentinske produkcije. Taratuto se je odločil za kantavtorja Jorgeja Drexlerja, kar mi je tudi prav.

Gre za zgodbo povprečnega človeka - nihče ni ekstremno reven, bogat, lep etc. Tudi nič ekstremnega se ne zgodi - razen tega, da žena zapusti moža le nekaj dni po poroki. Javier se trudi preboleti razpad svojega razmerja z Mario, potem ko je tvegal vse za njuno skupno srečo - pustil je službo in oddal stanovanje, da bi odpotoval k njej v Miami. Toda ona ga noče več. Nenadoma se znajde na cesti, brez službe, brez žene in brez sanj. Psihiater mu skuša pojasniti razliko med ljubeznijo in obsesijo. Ko se po dolgem času Javier končno postavi na noge ter neha noč in dan misliti na Mario, si najde stanovanje in celo drugo dekle, se Maria vrne v Buenos Aires ...

Peretti je (s svojim ogromnim nosom vred) tako simpatičen igralec, da gledalec kar mora z njim jokati in se smejati. V bistvu je film gledljiv samo zaradi njega. Zgodba se mi zdi premalo dodelana, zato se film na trenutke vleče. Mnogi prizori so povsem odveč. Javierjevo razmerje z Julio izpade nekam medlo, pa tudi konec bi lahko bil malce manj argentinski, torej za kanček bolj dramatičen.

Moja ocena: 6/10

Latitude Zero (Brazilija, 2001)

Režija: Toni Venturi

Lena ..... Débora Duboc

Vilela ..... Cláudio Jaborandy

V puščavi, nekje na brazilskem severu, živi Lena. Osamljena životari sredi negostoljubne pokrajine in čaka na rojstvo otroka, ki je vse, kar ji je v spomin zapustil načelnik vojaške policije Mattos iz Sao Paola. Krute razmere dekle pahnejo v brezvoljnost. Lenin bar je zanikrn in zaprašen. Vanj ne vstopi nihče. Nekega dne Leno preseneti Vilela, Mattosov podrejeni, ki beži pred zakonom, ker je bil nekoga umoril. Vilela skuša privabiti stranke v razpadajoči lokal, toda njegov trud je zaman. Vilelina družba Leni dobro dene. Počasi se naveže na vojaka, začne skrbeti za svoj videz in postaja vse bolj zgovorna. Nekega dne Vilela izmakne Lenine prihranke in izgine. Lena, razočarana nad življenjem, rodi v samoti svojega skromnega doma. Nekega dne se Vilela nepričakovano vrne, poln elana in novih zamisli. Toda vse je zaman, posel mu ni usojen. Obup ga vodi v norost in pijančevanje, dokler se ne zgodi tragedija.

Film o krutosti sveta, ki potiska ljudi na rob družbe, od koder ni rešitve, portret pokrajine, ki svoje prebivalce sili v nečloveška dejanja, ljubezenska zgodba, ki presega skrajnosti. Življenje je le boj za obstanek. Erotike ni več, obstaja le nagon. Zaman se trudi, kdor želi biti človeški, svet ga spreminja v žival.

Ocena: 9/10

Esperando la Carroza (Argentina, 1985)

Čakajoč na (mrliški) voz

Režija ..... Alejandro Doria
Luis Brandoni ..... Antonio Musicardi
China Zorrilla ..... Elvira
Antonio Gasalla ..... Ana Maria de los Dolores Buscarolli de Musicardi - »Mama Cora«
Julio de Grazia ..... Jorge Musicardi
Bettania Blum ..... Nora
Monica Villa ..... Susana

Mama Cora ima tri sinove in hčer. Zanjo skrbita najrevnejši od sinov in njegova žena Susana, ki imata tudi majhnega otroka. Vzdušje v hiši postaja nevzdržno, saj je senilna starka v napoto mladi družini. Ko nekega dne postavi majonezo v pečico, Susani prekipi. Odpravi se k svaku in zahteva, da vsaj za nekaj časa sprejme mamo Coro pod svojo streho. Medtem ko se bratje prepirajo, kdo bo poskrbel za starko, se mama Cora odpravi na potep. Njeni sinovi prejmejo novico, da jo je povozil vlak, zato ji pripravijo pogreb ...

Situacijska komedija, ki bi bila primernejša za gledališče. In pravkar sem prebrala, da je bila prirejena po odrskem delu Jacoba Langsnerja, ki je skupaj z režiserjem tudi napisal scenarij za film. Obravnava klasične družinske težave - zavist, hinavščino, skopost, privoščljivost ... Malce sem razočarana, ker sem videla nekaj dobrih ocen tega filma. Vse preveč je vpitja, cviljenja, jokanja, tako da človek kar težko posluša dialoge. Igra je pretirana. Všeč mi je bil lik mame Core (šele zdaj vidim, da jo je igral moški!), še posebej pa stranska vloga neke starke. Mamca se je pojavi le za par sekund, toda tisti trenutek je zame kot neka protiutež vreščečim in spakujočim se gledališčnikom. Ne morem verjeti - pravkar sem našla odlomek, v katerem nastopi :)

Še en odlomek: Miseria digna

Moja ocena: 6/10

Besos en la frente (Argentina, 1996)

Poljubi na čelo

Režija ..... Carlos Galettini

Sebastian Miguez ..... Leonardo Sbaraglia

Mercedes Arevalo ..... China Zorrilla

Claudio Garcia Satur ..... Fabio

Mercedes Arevalo, ki šteje že osemdeset let, ni čustveno nikoli dozorela. Je bistra in iskriva ženska, toda počuti se ujeto v lastnem telesu, ki ga sovraži. Čuti kot najstnica, pa vendar ji je to prepovedano pokazati. Sebastian Miguez je mlad (26let) Urugvajec, pisec scenarijev, ki želi v Buenos Airesu pozabiti na svojo nesrečno ljubezensko zgodbo in uspeti kot scenarist. Srečanje mladega pisatelja in priletne aristokratinje obema zaznamuje življenje. Mercedes se kmalu zaljubi v Sebastiana. Mladeniča misel na to plaši, predvsem zato, ker ga na starki nekaj privlači. Nekega dne ga Mercedes obišče v skromnem penzionu in ga prosi, naj se preseli v njeno vilo. Sebastian sprejme ponudbo. Bo starka prestopila meje platonske ljubezni?

Zanimiva tema, meni zelo všečna. Spoznavamo strahove starke in mladeniča pred lastnimi čustvi. Mercedes bi zelo privoščila še eno strastno romanco, ampak kaj, ko bi tudi Sebastianu privoščila mlado in luštno študentko ... Morda sem bolj na njeni strani, ker sem pač ženska. V filmu pogrešam nek vrhunec. Najbrž je bil to za režiserja poljub na usta. V redu film, ampak malce težak, za koga bo tudi dolgočasen, verjetno namenjen starejšim gospem. Osnovan je izključno na dialogu in pomenljivih pogledih. Zasedba je minimalna, vendar glede na težavne vloge odlično izbrana.

Moja ocena: 7/10

El Polaquito (Argentina, 2003)

Režija ..... Juan Carlos Desanzo

Abel Ayala ..... El Polaquito
Marina Glezer ..... La Pelu
Fernando Roa .....El Vieja
Rolly Serrano ..... El Rengo

Poljaček (el Polaquito) je otrok ulice. Preživlja se s prepevanjem tangov slavnega »Poljaka« (el Polaco) na vlakih, ki se ustavljajo na postaji Constitucion v Buenos Airesu. Tam spozna Pelu, mlado prostitutko, v katero se zaljubi. Želi je rešiti mafije, ki jo izkorišča. Oba morata svoj zaslužek izročati zlobnemu Rengu, ki se s pomočjo podkupljivih policistov okorišča na račun otrok. Rengo ju skuša ločiti in prisiliti, da bi še naprej delala zanj. Protagonist je v resnici otrok ulice, brezdomec. Prav tako »el Vieja« (Stara). Kruta resničnost južnoameriških velemest je ob izvrstni igri mladega Abela videti še bolj krvava. Priporočam, čeprav vam bo marsikateri prizor naredil cmok v grlu.

Moja ocena: 8/10

Pantaleon y las visitadoras (Peru, 2000)

Pantaleon in obiskovalke
po romanu Maria Vargasa Llose





Režija ..... Francisco J. Lombardi
Salvador del Solar ..... Pantaleon Pantoja
Angie Cepeda ..... la Colombiana
Monica Sanchez ..... Pochita
Pilar Bardem ..... Chuchupe

V perujski džungli, kjer biva in se uri na desettisoče vojakov se veča število izgredov in posilstev. General pošlje v Iquitos Pantaleona Pantojo, prekomerno mirnega in zanesljivega mladega častnika brez vsakršnih grehov in razvad, da bi v vojaških bazah v porečju Amazonke uvedel storitev obiskovalk. Pantaleon je sprva zmeden, saj sam še nikoli ni bil v stiku s prostitutkami, toda projekta se loti sila strokovno. Za obiskovalke izbere dekleta iz propadajočega bordela gospe Chuchupe, ki se kar drenjajo za novo službo. Med njimi je tudi prelestna »La Colombiana« , ob kateri ne more ostati hladen niti čistunski Panta.

Čez čas podleže njenemu zapeljevanju, upreti pa se ji ne more niti zatem, ko izve, da njegova žena pričakuje otroka. Pantaleon dekleta z ladjo prevaža do okoliških vojaških baz. Kljub temu, da je povpraševanje tisočkrat večje od ponudbe, mu gre logistika odlično od rok. Grožnjo mu predstavlja edinole Sinchi, grotesken radijski urednik, ki grozi, da bo javnosti povedal za organizirano prostitucijo, ki jo Pantaleon po direktivah generala razširja po džungli. Rečni pirati zavistno spremljajo potovanja deklet. Nekega dne napadejo barko, takrat pa med pretepom in streljanjem izgubi življenje postavna Kolumbijka ...

Zaenkrat najboljši Lombardijev film, kar sem jih videla. Poda (sicer malce megleno) sliko magičnega Iquitosa, izoliranega mesta, kjer mrgli vojske - tako perujske kot ameriške. Igra protagonista je solidna - še zajokala sem ob njegovem pogrebnem govoru. Angie Cepeda (La Colombiana) je resnično izjemno lepa ženska, njena igra pa ... no, ja ... Po mojem se prostitutke v prostem času ne vedejo tako kot v službi (to velja tudi za ostale obiskovalke). Zadnji prizori predstavljajo neko olajšanje za gledalca, ki je prisiljen sočustvovati s Pantaleonom.

Še en posnetek za fante NSFW!!!


Edit: Morala sem zamenjati posnetek. Prejšnjega so izbrisali, ker je bil preveč erotičen (?) Tale je žal cenzuriran.

Ocena: 8/10