V iskanju korenin - Palpa

Potovanje v Apurimac, srce Peruja, je bilo že dolgo načrtovano, vendar sem sama odlašala zaradi strahu pred nevarnimi gorskimi cestami in skromnimi bivalnimi razmerami. Moj strah je bil odveč. 

 Iz Lime smo krenili v nedeljo zgodaj zjutraj, kosili pa pri "Predrznem oslu" (Burro mañoso) blizu Ice. Pred potovanjem sem izbrskala na spletu zanimiv kraj, kjer bi lahko prenočili prvo noč - La Maquina pri Palpi. Palpa je manjše mesto, ki leži cca. 60 km od obale, blizu Nazce. Turistov tu ne bomo našli.

 La Maquino sem izbrala, ker sva tokrat potovala z mojo taščo in tastom, ki si želita čim več stika z naravo in pristnih odnosov. Nista vajena spati po hotelih.

Gre za 60 ha veliko posestvo, večinoma zasajenega s pomarančevci, ki je danes v večji meri oddano v najem. Mnogi najemniki ne skrbijo pretirano za svoja polja in sadna drevesa, katerih veje se od teže sadov globoko povešajo. Utrgali smo si nekaj odličnih, sladkih pomaranč in jih cuzali med sprehodom po poljih.  

 Gospa Carmen (z rogovilo) je tu šefica. No, baje je lastnik "hotela" njen sin, ampak tokrat nas je gostila ona. Bilo je, kot bi se poznali že leta. Ga. Carmen je moderna ženska, čeprav živi na perujskem podeželju. Nenehno se izobražuje in s seboj nosi svoj laptop. Zelo je razgledana in pozna vse skrivnosti svoje zemlje. Predvsem sem ji bila hvaležna za razlago o nastanku njenega ribnika in o živalih, predvsem pticah, ki obiskujejo posestvo. Videli smo namreč vse živo - najlepši so bili modri vodomci! Razkazala mi je tudi svojo hišo, ki je v obnovi in zelo mi je bilo všeč, da je južno steno vsakega prostora oblekla kar v rečne kamne. Na sliki so vidni vhodi v sobe za goste, ki so samo 4. Sobe so zelo čiste, ampak skromno opremljene, v vsaki so 3 postelje, po osebi pa ga. Carmen računa 50 solov na noč, kar sploh ni poceni za tak boguzahrbrtni kraj (ampak se splača, boste videli!)

Žal smo imeli tisti dan meglo. Kljub temu se je iz sobe lepo videla skoraj ravna linija mesete nad Palpo.   

 Zajtrk nam je prav tako pripravila ga. Carmen osebno. Nič posebnega, ampak s srcem. Jajčka, kavo in sok.

 To je pa biser tega posestva in moj glavni razlog, da smo obiskali gospo Carmen. Terciarna tektonska razpoka pod njeno hišo, ki jo napaja topla podtalnica. Voda se tu neprestano pretaka, tako da je vedno čista, poskrbi pa tudi za južni nasad pomarančencev, ki se kar sam zaliva.

 V vodi bivajo majhne ribice, ki poskrbijo za eco- pedikuro. Rade se namreč hranijo z odmrlo kožo. Ta malih se skoraj ne čuti, tiste velike 5 cm pa prav uščipnejo! Ga. Carmen nam je povedala, da je bila laguna v uporabi že v predinkovskih časih, verjetno v ceremonialne namene. Na dnu so namreč našli precej, iz Ekvadorja uvoženih školjk spondiylus, ki so se vselej uporabljale za daritve višjim silam.

Kljub mrazu in megli sem zjutraj malo zaplavala. Voda je bila preveč mamljivo topla. Problem je bil predvsem priti nazaj ven! Aja, in ribice nič ne grizejo, če plavaš ;)
Kak luksuz je to - imeti čez vse leto topel ribnik, ki ga ni treba čistiti, pa še njive zaliva zraven!
Včasih sem si želela bazen, a nič več. Gospa Carmen, jaz bi tudi tako tektonsko razpoko!

Huanchaco

Tokrat prepotreben dopust v Huanchacu. Za vsak slučaj sem izbrala ta kraj, ker ima v okolici kup zanimivosti za videti in kup stvari za početi. Na koncu je vseeno šlo bolj za poležavanje na plaži.

Hostal Huankarute

Pomol s konca 19. stoletja. Takrat je bil Huanchaco celo drugo najpomembnejše pristanišče v Peruju.
Tu so nakladali na velike ladje predvsem sladkor in bombaž.

Eden najboljših krajev za učenje surfanja.
Nedaleč stran pa je tudi Chicama, plaža z najdaljšim levim valom na svetu.

Tu lahko najamemo kopenskega konja ali vodnega konjička (caballito de totora) - najstarejši surf na svetu.

Ribiča z ulovom

Plaža pozno popoldne

Pogled na valove s pomola

Koši za smeti so postavljeni po vsej plaži in pomolu na vsakih par metrov. Gre za ogrodje iz lesenih paličic, plastično vrečo za smeti in oblekico iz blaga. Dobra ideja!
  

Ta ptiček nam je delal družbo v hotelu, poleg malega šnaucerja.

Deček na caballitu

Ribič se pripravlja na opoldanski lov. Iz vode tik ob plaži so začele skakati ribe.

Tako počepne in vrže mrežo samo kak meter v morje.

In jo izvleče ....

 

Evo, par kilogramov ribic v sekundi!
Potem se možak sprehodi ob plaži naprej in  še parkrat ponovi vajo. 

Ribiški caballitosi

Prijatelja

Ribiči in surferji v sožitju

Ribiči na večerni rundi

Pogled na Huanchaco izpred cerkve na hribu, ki je, mimogrede, druga najstarejša v Peruju.
Huanchaco je očitno veliko večji, kot je videti s plaže.

Grad Chancay

Doña Consuelo Amat y Leon Rolando, ki je postavila znameniti grad v Chancayu, je vnukinja Marie Santos Corrales in polkovnika Manuela Amat y Leona ter pravnukinja španskega podkralja Manuela  Amata y Juneta. Consuelo se je rodila v Limi leta 1896. Poročila se je zelo mlada, pri 19-ih, z inženirjem Romulom Boggiom Klauerjem, sinom premožnega italijanskega priseljenca.

  Pravijo, da sta bila zakonca nadvse priljubljena med ljudstvom. Rodilo se jima je 6 otrok. Romulo je bil več let župan Chancaya.  Umrl je mlad, v avtomobilski nesreči. Po njegovi smrti je Consuelo odpotovala v Evropo, kjer je študirala in spoznavala Španijo. Opisujejo jo kot izjemno učeno žensko, ki se je spoznala na arhitekturo, matematiko, pravo in literaturo, in ki je bila hkrati obdarjena tudi z umetniškim talentom. Consuelo je spisala dve pesniški zbirki. Prva – Sandalos (sandalovina) je posvečena njeni materi, druga – Hojas (Listje) pa njenemu pokojnemu soprogu.  

 Po vrnitvi v Peru je Consuelo kupila parcelo v Limi in odprla hotel Madre Perla (Bisernica), ki ji je dajal vsakdanji kruh. V tistem času je bila pot iz Lime do Chancaya nadvse dolga in težavna. Consuelo je potovala z vlakom do Ancona, od tam pa z drugim vlakom do Huarala, od koder jo je kočija zapeljala do Chancaya , ribiške vasi, kjer je vse hitreje zorela njena zamisel o izgradnji gradu. Sama je izdelala arhitekturne načrte za  impozantno stavbo na skalah ob morju, prav tako pa je sama tudi nadzirala gradnjo.  Grad je posvetila pokojnemu soprogu Manuelu, vsako od šestih kril pa je namenila enemu izmed svojih šestih otrok.  Kljub omejenim sredstvom je Consuelo uspelo uresničiti svoje sanje. Grad je zgradila v 10 letih (1924- 1935). Imel je 4 nadstropja, 250 sob, množico teras, razglednih stolpov in stopnišč, od katerih so nekatera vodila prav do morja. Navdih za mogočno arhitekturo so brez dvoma srednjeveški gradovi španske Kastilje.    

 Celih 30 let po Consuelini smrti je grad sameval in propadal. Njen vnuk, Juan Winston Barreto Boggio, se je odločil za obnovo in predelavo gradu v turistično središče. Dela še zdaleč niso zaključena, saj je projekt zelo obsežen. 

 V Chancayu smo bili nekaj tednov nazaj in moram povedati, da me zadeva ni pretirano navdušila. Grad se nahaja v industrijski coni Chancaya, med tovarnami ribje moke. 

 Sam kraj – Chancay -  deluje nadvse neprijetno. Ne vzbuja občutka varnosti, poleg tega iz tovarn strašno zaudarja. Arhitektura gradu za naše pojme ni nič posebnega. Deluje izumetničeno in vsiljeno v prostor, čeprav ponuja lepe razglede z vrha teras in stolpov. 

 Za 7 solov po osebi (4 za otroke) vam razkažejo grad. Najprej vas odpeljejo na ogled filma v sobici s starim televizorjem, ki kar vpije po sveži barvi, potem pa vam pokažejo še nekaj prostorov, ki nekako ne prepričajo. 

 Najbolj so ponosni na “sobo spominov”, v kateri naj bi bili osebni predmeti gospe Consuelo – nekaj fotografij in pohištva, potem pa vam pokažejo še “lovsko sobo”, v kateri so nagačeni ostanki bolj ali manj eksotičnih živali. Nagačene živali je Consuelin vnuk kupil pred kratkim in nimajo nobene zveze z zgodovino gradu ali družine Amat/Boggio. 

 V nekaj sobah so uredili muzej, v katerem  so razstavljeni predmeti  predinkovske kulture Chancay –nekaj mumij in keramika. Muzejček je zelo slabo vzdrževan. 

 Mumije so sicer zaščitene za vitrinami, marsikak kos keramike pa je izpostavljen “šlatanju” obiskovalcev. Sprašujem se, ali sploh gre za originalne predmete. Za zaščito starin pred soncem so čez okna nabili nekaj kosov iverke (ki se jo da opaziti z zunanje strain zgradbe in je videti precej neugledna). 

 Mene so najbolj fascinirali fragmenti chancayevskega tekstila (žal res slabo ohranjeni), ki je bil nadvse pisan in nasičen z zanimivi motivi iz narave. 

 Grad je poln delavcev in med obiskom lahko opazujemo prenovo. Kaj naj rečem … precej žalostno vse skupaj. Zdi se, da se investitor sploh ni dokončno odločil, kaj pravzaprav želi doseči, in arhitekturne spremembe se izvajajo precej “po kavbojsko” na najbolj poceni (in cenen) način. Pravzaprav mi sploh ne gre v nos, da se iz gradu ustvarja turistični center, ni mi pa všeč, kako se to izvaja. Nekako nič ne gre skupaj – bazen sam po sebi  izgleda simpatično (se sicer nismo kopali v njem), a ga niso uspeli uskladiti s celoto, pa tudi nekam majhen je. 

 Prazne restavracije s “socialistično” opremo niso prav nič vabljive, celota je brez “ritma” in brez rdeče niti. 

 Morda bi bilo še najbolje, če bi iz gradu naredili nekakšen “disneyland” oz. pravljično deželo za otroke.  Grad smo obiskali na enodnevnem izletu, v katerega smo vključili še Truly Park – naselje skupnosti Hare Krišna, in plažo Chakra y mar zraven njega (o tem kasneje). Chancay leži na kilometru 85 panamericane norte, urico in pol iz Lime. Pa še spletna stran: http://castillodechancay.com/

Mačka in alpaka, ki obožujeta deskanje na vodi

Perujec Domingo Pianezzi očitno rad deska v družbi – sprva je to naučil svojega psa, nato mačko, sedaj pa mu dela družbo na deski še južnoameriška kamela alpaka.

 Vir: 24ur

Pa še video:

Morski levi zapustili Galapaške otoke in se preselili v tople perujske vode

Galapagos - Kolonija morskih levov, ki je domovala na Galapaških otokih, se je nepričakovano preselila na 1.500 kilometrov oddaljen otok ob obali Peruja.

 

Galapagoški morski levi se selijo v perujske vode. (Foto: naturetrek.co.uk)

Perujska Organizacija za raziskovanje in ohranitev morskih živali (Orca) je sporočila, da gre za prvi zabeleženi primer, ko je kolonija galapaških morskih levov zapustila svoje domače vode okoli otočja, ki pripada sosednjemu Ekvadorju. Preselilo se je okoli trideset živali v skupini.
Orca je sporočila, da se morski levi selijo, ker se morje ob obali Peruja segreva. “Še nikoli se ni zgodilo, da bi se prebivališče galapaških morskih levov premaknilo izven otočja. Posamezni morski levi so sicer že bili opaženi v Ekvadorju in Kolumbiji, nikoli pa se ni preselila cela kolonija,” pravi predsednik Orce Carlos Yaipen.
Za selitev Yaipen krivi globalno segrevanje. “To je posledica prilagajanja podnebnim spremembam. Pogoji v morju okoli Peruja so zdaj podobni galapagoškim.”
Raziskovalci so odkrili, da so se vode okoli perujskega otoka Foca v zadnjem desetletju dvignile s povprečnih 17 na 23 stopinj Celzija. To je podobna temperatura, kot jo imajo vode okoli Galapagosa, ki je postal najljubša destinacija turistov in botanikov zaradi svojega edinstvenega ekosistema in slovesa, da gre za živ laboratorij evolucije.
Orca opozarja, da se bodo zdaj zaradi toplejših voda ob Perujsko obalo začele priseljevati tudi druge vrste morskih in obmorskih živali.

Vir: Dnevnik

Tambo Colorado

V Peruju je večina inkovskih ter predinkovskih objektov slabo ohranjenih, za kar je kriviti material (ilovica, blato, porozni kamen ... ), sploh na obalnem območju, ki ga, če ni vzdrževanja, pogubijo vremenski pojavi. Poleg tega so že Španci uničili največje spomenike - nekaj iz verskih prepričanj, nekaj pa v iskanju morebitnih skritih zakladov. Slaba ohranjenost mnoge turiste odvrača od obiska teh spomenikov in tudi sama poudarjam,da jih je bolje obiskati v družbi dobrega vodiča, ki vam bo znal predstaviti še tako zdelano ruševino na zanimiv način. Tambo Colorado je bil zame popolno presenečenje. O tej trdnjavi nisem slišala praktično ničesar, a je prišla na vrsto prejšnjo nedeljo, kom smo želeli koristno prebiti čas med vračanjem v Limo iz Paracasa. Za perujske razmere gre za izjemno dobro ohranjeno inkovsko utrdbo, ki se nahaja v dolini reke Pisco, pol ure vožnje od mesta v smeri proti Andom.

Inkovske utrdbe v dolini reke Pisco

Bili smo edini turisti (do kasnejšega prihoda skupinice gringov v božičkovih kapicah) in smo lahko v miru kolovratili po ruševinah. Žal ni bilo nobenega vodiča, samo gospod, ki pobira vstopnino (8 solov po osebi), sem pa sama na srečo pred izletom poiskala nekaj materiala na spletu in ga sprintala. Na tablah po trdnjavi namreč nimajo skoraj nič koristnih informacij (piše samo "kopalnica", "prostor za žrtvovanje" itd.). Morebitnim obiskovalcem priporočam nakup majhne zgibanke (na voljo v španščini in angleščini za 1 sol), čeprav imajo tudi te bolj skope informacije.

Dolina reke Pisco - v tem letnem času z nizkim vodostajem

Tambo Colorado je najbolje ohranjen inkovski spomenik na južni perujski obali in ga datirajo v zadnjo četrtino 15. stoletja, v čas Tupaca Yupanquija ali Thupa'Inca, ko je le-ta zavojeval obalno Chincho. Gre za velik trg trapezoidalne oblike, ob katerem lahko na severni strani občudujemo palačo za inka in aristokrate, na zahodu je manjša ploščad za žrtvovanja in druge obrede (kar je nenavadno, saj so ponavadi te stvari locirane v središču trga) in na jugu ostali bivalni prostori ter tempelj posvečen soncu - Intiju. Zadeva je bila torej nekoč trdnjava, administrativno središče in kraljeva palača v enem.

 Maketa

 Maketa 2 - severna palača

Že prvi hip lahko prepoznamo kup nedvomno inkovskih elementov: trapezoidalne odprtine, ushnu - žrtvovalna ploščad, nagnjeni zidovi, kopalnice in vodovodni sitem, ki ga dopolnjujejo lokalne značilnosti - material = ilovica in polihromirane fasade. Živahna obarvanost je dala ime tej naselbini, barve, ki prednjačijo in ki se jih tudi še da videti po fragmentih pa so rdeča, bela in rumena. Tega ne morete zaslediti npr. v Cuscu, inkovski prestolnici.

Trg danes

Trg nekoč

Kraljeva palača je pravi labirint ozkih prehodov. Po nekaterih hipotezah naj bi bili najtežje dostopni prostori prav inkovi. Kopalnice za aristokracijo so imele stalen pretok sveže vode.

Kopalnica danes

Kopalnica nekoč

Severna palača

Še enkrat severna palača, slikano z obrambnega stolpa

Ostanki polihromacije

Rdeča, rumena, bela

Malu in inkovska vrata

Pogled v spalnico nekega pomembneža

Stražni stolp

Sobe nekoč

Dvorišče nekoč

Obisk Tamba Colorada toplo priporočam, a v drugem letnem času. Mi smo bili deležni grozne vročine, najbolj pa je trpela naša štirinožka Puca Chaska, ki sploh ni mogla hoditi po razbeljenem pesku. Založite se tudi z vodo, saj v bližini utrdbe ničesar ne prodajajo.