Nad zagrebškim Kaptolom, kjer je sedež frančiškanskega samostana, so se zbirali črni oblaki. V trenutku, ko smo se srečali s škofom Gerardom Antonom Žerdinom Bukovcem, se je ulilo kot v tropih. Škof Žerdin živi v San Ramonu, v osrčju Peruja, tam, kjer se končajo Andi in se začenja amazonski deževni pragozd. Desetletje je preživel v Atalayi, kraju, kjer je maratonski plavalec Martin Strel skočil v reko in potem odplaval do ustja Amazonke. Škof Žerdin je frančiškan in misijonar.
(Foto: Jaka Adamič)
Monsignor Žerdin je v Atalayi ustanovil univerzo Nopoki, kjer se šolajo Indijanci, da bi pridobljeno znanje prenašali na otroke staroselcev. O Peruju in amazonskih staroselcih govori v prvi osebi in ne skriva navdušenja nad njihovo kulturo, preprostim življenjem in spoštovanjem narave. Svojih političnih nazorov in simpatije do teologije osvoboditve, ki je v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja poskušala najti odgovor in rešitev problemov v Latinski Ameriki s krščanskega vidika prek marksistične paradigme, ni mogel skriti, čeprav v svojih pretehtanih odgovorih na naša vprašanja tega ni nikjer izrecno trdil. Po njegovem prepričanju je poslanstvo Cerkve v širjenju in udejanjanju evangelija, a pri tem ne sme ostati gluha za probleme, ki pestijo najrevnejše sloje prebivalstva in marginalizirane etnične skupine.
Škof Žerdin je med drugim podpisnik skupne izjave škofov iz Amazonije, ki se je zavzela za pravice staroselcev in nasprotuje perujskim vladnim projektom, s katerimi je predsednik Alan Garcia nameraval izročiti večji del pragozda domačemu in tujemu kapitalu za izkoriščanje naravnih bogastev, ne oziraje se na avtohtono prebivalstvo in ekološke posledice. Brezobzirno ravnanje vlade in upornost amazonskih Indijancev sta privedla do incidentov, ki so se zgodili 5. in 6. junija letos, v katerih je umrlo najmanj 30 ljudi. V februarski izjavi škofov iz pragozda so ponovljeni sklepi Latinskoameriške škofovske konference iz leta 2007, v kateri je med drugim zapisano: "Pri odločitvah o bogastvu biodiverzitete in narave so bili staroselci praktično izključeni. Narava je bila in je še naprej napadena. Zemlja je bila uplenjena. Voda se smatra kot blago, s katerim lahko trgujejo podjetja…"
Poudarjajo, da poleg te izjemno bogate perujske biodiverzitete tam "obstaja tisočletja stara kulturna diverziteta, ki zahteva razvoj s človeškim obrazom. Ob tem ugotavljamo, da velik del amazonskega prebivalstva živi v skrajni revščini in brez možnosti dostojnega življenja." Zato so zahtevali, naj se "sedanja razvojna politika za pragozd še enkrat pretehta, izhajajoč iz alternativnega integralnega in solidarnostnega modela". Zahtevali so pravičnost, solidarnost, ekološko obnašanje ter enako možnost dostopa do dobrin za vse, da se "preseže utilitaristična in individualistična logika tistih, ki imajo tehnološko in ekonomsko moč in ne spoštujejo etičnih meril".
Rojeni ste bili pri Lendavi.
Da, v vasi Čentiba.
To je tik ob slovensko-madžarski meji, v zgornjem kljunu slovenske kokoši.
Da. Vendar sem v Prekmurju živel le prva štiri leta. Potem se je družina preselila v Subotico. Do petnajstega leta sem živel v Subotici.
Slovenska rimskokatoliška cerkev je namreč pedantna institucija. Njen letopis natančno popisuje slovenske duhovnike. Zadnji letopis, ki sem ga prelistal, o vas ne govori. Torej ne moremo reči, da ste slovenski škof?
Sem perujski škof. Niti nisem hrvaški škof. Sem sicer državljan Hrvaške. Vendar je moj materni jezik madžarščina. Moj drugi jezik je hrvaščina. Moj tretji jezik je španščina. Sicer pa se otroštva v Sloveniji spominjam. Ohranjali smo vezi z mojo vasjo in z ljudmi iz vasi. V Čentibi imam nekaj sorodnikov. Mama sicer prihaja iz Lakoša, vasi s pretežno madžarskim prebivalstvom pri Lendavi. Vedno, ko grem na Hrvaško, obiščem še Prekmurje.
Šolali ste se v Subotici?
Da. Obiskoval sem madžarsko šolo. Ko pa sem se odločil, da bom postal frančiškan, sem prišel v Zagreb. S frančiškani sem bil tesno povezan od mladosti.
Petnajst let ste bili stari, ko ste se odločili, da boste vstopili v frančiškanski red?
Najbrž že prej. Pri petnajstih pa sem se začel šolati v Zagrebu in Samoboru. Stalno bivališče imam zapisano v Zagrebu. Ko je Jugoslavija razpadla, je pri tem ostalo. S frančiškani sem duhovno povezan in čutim, da sodim sem.
Zakaj prav frančiškani?
Še ko smo živeli pri Lendavi, so moji sorodniki pogosto hodili na romanje v Čakovec, k frančiškanom. Sam sem bil deset let ministrant, od petega leta naprej. Ves čas je obstajala duhovna vez med frančiškani in menoj.
Tudi študirali ste v Zagrebu?
Da. In na Reki. V vojski sem bil pa v Črni gori in Mostarju.
Zanimiva izkušnja?
Zanimiva. Hierarhični red mi sicer ni bil všeč, ker mi komandiranje ni všeč. Vendar mi ni bilo hudega.
Jugoslovanska vojska je bila zelo nenaklonjena religioznosti.
Sam nisem imel težav. Celo za desetarja so me predlagali, čeprav so vedeli, da sem študent teologije.
In? Ste postali desetar?
Ne. Vprašali so me, ali mi vera prepoveduje, da bi bil desetar. In sem rekel, da mi prepoveduje. So bili pa ljudje na splošno dobri. In bilo je zanimivo. Motilo me je le tisto prepevanje, ko smo ves dal peli borbene pesmi. Sem pa v vojski bral Ognjišče.
Ognjišče berete tudi zdaj?
Ne. Stik s slovenskim jezikom poskušam ohranjati s pesmijo. Poslušam Slomškove pesmi.
Iz Subotice ste šli v Zagreb, potem pa v Peru. Kako se je to zgodilo?
Frančiškani imamo misijone povsod po svetu. Leta 1975 je do nas prišel frančiškanski škof Luis María Blas Maestu in nas povabil v misijon. Želel nam je spregovoriti o misijonarskem delu, vendar mu niso dovolili. Ali pa ni bilo posebnega interesa. Ne vem natančno. Kljub temu smo izvedeli, da je tu. Želeli smo govoriti z njim.
Od kod je prišel?
Iz Peruja, San Ramona. Bil je sicer Španec. Pokazal nam je fotografije misijonarskega življenja, fotografije revnih ljudi. Frančiškani imamo poseben občutek za te reči, revščino, socialne krivice. Mislil sem, da bo potrebna kakšna posebna priprava za odhod. Vendar je rekel, da se moramo odločiti takoj. Poslal je letalske karte in v treh mesecih sem bil v Peruju.
Torej je od prve informacije, da lahko odpotujete v Peru, do odhoda minilo le tri mesece.
Natanko tako. Odločil sem se praktično v enem dnevu. Če te Bog pokliče, se odločiš hitro. Naš predstojnik si je vzel minuto časa, da odgovori na vprašanje, ali lahko gremo. Nič nismo govorili. Če je takšna božja volja, potem ni kaj govoriti in razmišljati. Čez pol minute je rekel: "Če mislite resno, potem dovolim." Odšli smo trije.
Če prav razumem, vas je najbolj pritegnila misel, da boste kot misijonar pomagali revnim ljudem. Je to del frančiškanske tradicije?
Res je. Smisel je, da tudi sam živiš skromno, skupaj z ljudmi, ki so revni. Na zahodu imamo vsega preveč. Med revnimi ljudmi je življenje bolj preprosto, enostavno. To je bila za nas velika motivacija. Ko sem prišel, so bile socialne razlike velike. Bilo je nekaj bogatih in veliko revnih. Zlasti je revščina med ljudmi, ki so visoko v Andih ali v pragozdu.
Kam ste šli najprej?
V naš vikariat, San Ramon. San Ramon leži v osrednjem Peruju. Peru je sicer velika država, meri 1,200.000 kvadratnih kilometrov.
Torej je skoraj šestdesetkrat večji od Slovenije.
Da. Razdeljen je na tri dele. Ob Tihem oceanu je območje, ki je pretežno puščavsko. Vendar so tu tudi največja mesta, vključno s prestolnico, Limo. Lima ima zdaj skoraj 10 milijonov prebivalcev. Drugi del Peruja so Andi. Pol ozemlja države pa obsega amazonski pragozd. San Ramon leži 300 kilometrov vzhodno od Lime. Tam se začenja pragozd. Od San Ramona do brazilske meje pa je okoli 600 kilometrov.
Kaj je vikariat?
Vikariat je misijonska škofija. Gre za frančiškansko škofijo. Frančiškanom je zaupana evangelizacija območja. Sicer pa naš vikariat meri 80.000 kvadratnih kilometrov.
Torej obsega površino štirih Slovenij ali ene Avstrije. Ste prepotovali ves vikariat?
V prvih letih sem veliko potoval po vzhodnem delu, kje ni cest. Tam je le reka, porečje Amazonke. Desetletje sem preživel v indijanskih vaseh. Potem sem se sicer preselil v večje mesto, a sem kljub temu veliko potoval.
Kako izgleda delovni dan misijonarja, ki živi med Indijanci v Amazoniji?
Vsak dan je drugačen. Začnemo z jutranjo molitvijo, potem pa gremo navadno v šole. Srečamo se z otroki in učitelji. Imamo dogovor z oblastmi, da obiskujemo šole. Naš cilj je, da učitelji ne bi zanemarjali verskega pouka. Verski pouk v šolah je cenjen, čeprav ga želi oblast umakniti iz šolskega programa. Prek verskega pouka otroci sprejemajo tudi vrednote. Imamo dobre didaktične pripomočke. In ljudem to veliko pomeni. Zaradi težkega življenja in negativnih izkušenj je šolski verouk za ljudi toliko pomembnejši.
Pravite, da ste potovali po reki.
V pragozdu ni cest. Prvih pet let sem potoval, potem sem živel v indijanski vasi. Nakar sem bil skoraj deset let župnik v Atalayi.
V Atalayi? To je kraj, kjer je slovenski utramaratonec Martin Strel začel svoje plavanje po Amazonki?
Kdaj pa se je to zgodilo?
Leta 2007.
Takrat sem že živel v San Ramonu. Naj razmislim. Res sem nekaj slišal o človeku, ki je preplaval Amazonko. Nisem vedel, da je to naredil Slovenec. Kako majhen je svet!
Kakšno je bilo vaše življenje v Atalayi?
Organiziral sem versko življenje, spotoma pa sem obiskoval indijanske vasi. Nekateri sodelavci so imeli do Indijancev predsodke, zato drugih nisem silil, naj obiskujejo indijanske vasi. Potem pa so se tudi oni pridružili ekipi, s katero smo pogosto obiskovali Indijance. Zelo veliko časa sem preživel med njimi. Spoznaval sem njihove jezike. Sicer pa je bilo obdobje, ko sem živel v Atalayi, naporno. Peru je bil v vojni z maoističnim gibanjem Sendero Luminoso, Svetleča pot. Takrat je bilo duhovnikov zelo malo. Nekateri so bežali, skrbel sem za pet župnij.
Maoisti so delovali tudi v vaši regiji?
Da. Na drugi strani je bila huda represija režima predsednika Fujimorija.
Kako se je to odražalo v vsakdanjem življenju?
Strašno. Razmere so bile nevzdržne. Pogosto si videl trupla.
Kako to, da so maoisti dobili podporo med ljudmi?
V ozadju je vedno neki vzrok. Vzrok je lahko ravnanje oblasti. Militantne ideologije lahko ravnanje oblasti izkoristijo, da bi se same polastile oblasti. Boj gibanja Sendero Luminoso ni bil zgolj politični boj. Šlo je za gibanje, ki je uporabljalo teroristične metode. Vendar ljudstvo tega gibanja ni podpiralo. Gibanja niso dojemali kot denimo Cheja Guevaro.
Ime Che Guevara ste izgovorili z neko simpatijo?
Ne gre za simpatijo. Dejstvo pa je, da je on imel podporo ljudstva. Dojet je bil kot legenda. V primeru gibanja Sendero Luminoso pa je ljudstvo gibanju nasprotovalo. To je bil čas velike negotovosti. Na eni strani so bile visoka inflacija, represija režima, revščina. Na drugi strani so bili bombe, napadi na avtobuse, tatvine. Maoisti so nadzorovali več kot polovico perujskega ozemlja. A zgodil se je nekakšen čudež in maoisti so bili na koncu poraženi.
Ste kdaj razmišljali, da opravljate podobno delo kot škof slovenskega rodu Irenej Friderik Baraga, ki je bil misijonar med severnoameriškimi Indijanci?
Pred očmi sem imel predvsem misijonarja Cirila in Metoda. Ciril in Metod sta počela nekaj podobnega. Zagrebška provinca frančiškanov, ki ji pripadam, nosi ime po Cirilu in Metodu. Hkrati sam izhajam iz manjšinskega naroda. Pomemben se mi zdi občutek za ohranjanje identitete manjšinskega naroda. Pravimo, da božja beseda najlepše zveni, če jo slišimo v maternem jeziku. Vedno smo se trudili, da bi božjo besedo širili v jezikih manjšin. Katoliška cerkev je v zadnjem obdobju ta posluh deloma izgubila. Prvi misijonarji so se ukvarjali s prevajanjem, božjo besedo so širili v jezikih ljudstev, ki so jih misijonarji obiskali. Potem je ta posluh izginil. Posledica pa je bila ta, da so protestantske cerkve zadnjih petdeset let lažje vzpostavljale stike z majhnimi narodi. Protestanti so vedno težili k temu, da božjo besedo prevajajo. Sam sem vedno vztrajal, da se moramo učiti jezikov.
Kakšne so vaše izkušnje z indijanskimi jeziki?
Naučil sem se jezik Indijancev Shipibo. Govorim ga dovolj tekoče.
To je jezik, ki ga govorijo Indijanci v osrednjem Peruju?
Je eden od jezikov. Samo v našem vikariatu govorijo osem indijanskih jezikov. Drugi jezik je jezik ljudstva Ashaninka. Tudi ta jezik govorim. V vsej Amazoniji govorijo okoli petdeset večjih in manjših jezikov.
Pa je učenje jezikov naporno?
Da. Ker ni nobenih pripomočkov. Shipibo sem se naučil iz pogovorov.
Kako so vas Indijanci sprejemali?
Dobro. Vendar je za poglobljen stik potreben čas.
Na kakšen način ste vzpostavljali stik z ljudmi iz pragozda?
Če ti uspe, da se ljudje nasmehnejo, si naredil prvi pomemben korak. Glasba je tudi zelo pomembna.
Glasba? Zaradi ritma?
Ne, pomembnejša je melodija.
Ste glasbenik?
Sem. Včasih sem igral na orgle, potem na različne melodike, tudi kitaro. Na potovanja nosim harmoniko. Celo glasbeno skupino smo imeli. Sprva so ljudje začudeni, vendar jih glasba pritegne. Kdor igra glasbo, ne prinaša zla.
Ste svoj poklic kdaj primerjali s poklicem antropologa?
Antropologija, psihologija, sociologija so za nas pomožne vede. Vendar nismo antropologi. Ljudi nisem nikdar preučeval na način, kakor jih preučujejo antropologi. Tudi nisem nikoli razmišljal o tem, da bi o ljudeh, s katerimi sem vzpostavil zaupanje, pisal. Niti fotografiral jih nisem prav pogosto. Vsega skupaj imam le nekaj fotografij. Pripadniki ljudstva Ashaninka se radi slikajo, pripadniki ljudstva Shipibo pa ne. Mislijo, da jim s fotografiranjem nekaj vzameš.
Dušo?
Da.
Imajo Indijanci z belim človekom slabe izkušnje?
Obstaja nezaupanje. Če si pater, te nimajo za običajnega belca. Beseda "gringo" se nanaša na belca, navadno iz Severne Amerike. Pater ni enako kot "gringo".
Kako v Amazoniji izgledajo cerkve?
Zelo enostavno. Kot vse druge hiše. Pokrite so s palmovimi listi.
Ste jih tudi vi gradili?
Seveda. Če je bilo potrebno, sem bil tudi gradbenik. Rad sem imel fizično delo.
Škof ste postali leta 2002. Kako se je to zgodilo?
Prejšnji škof je iskal pomožnega škofa. Postopek je diskreten in sam ne vem dosti o tem. Presenečen sem bil. Na to nisem računal. Sam sem si želel delati med ljudmi, ne pa v centru, na sedežu škofije. Raje imam periferijo kot center. Vendar je nuncij, diplomatski predstavnik Svetega sedeža, rekel: "Indijancem je bolj všeč, da boš škofijo vodil ti, kot če bi jo nekdo, ki jih ne pozna." S tem je bila stvar tudi zaključena.
V vašem vikariatu živi 400.000 ljudi. Kolikšen delež sestavljajo Indijanci?
Morda 25 odstotkov. Čeprav so s številkami težave. Najbrž v našem vikariatu živi več kot 400.000 ljudi, saj podatki popisa prebivalstva niso natančni. Zlasti Indijancev med popisi ne zajamejo v celoti. V okolici Atalaye je Indijancev več kot polovica prebivalstva.
Kaj vas je najbolj presenetilo ob prihodu v Peru? Se spomnite kakšne anekdote?
Zagledal sem stare razpadajoče avtomobile, ki so še vozili in kakršne smo tukaj gledali le v filmih. Razveselilo me je dejstvo, da je tam manj formalnosti, saj je lahko karkoli vozilo po cestah. Imeli so tudi tako imenovane "ležeče policaje". Mislil sem si: kakšna zaostala država pa je to, ki uporablja tako barbarsko metodo za zmanjšanje hitrosti. Kako staromodno! Zdaj pa "ležeče policaje" vidim tudi v Evropi in si mislim, kako napreden je bil že tedaj Peru (smeh). Tudi kar se tiče nasilja na cesti: ko tukaj nasilja na cesti ni bilo, je tam bilo; danes je tukaj, tam pa ne več, kar pomeni, da so tudi v tem bolj napredni. Tudi tolp, neredov, mafijskih združb danes v Peruju ni več, medtem ko tukaj, na Hrvaškem, so.
Včasih se zdi, kot da je Latinska Amerika korak pred Evropo, ali ne?
V teh in nekaterih drugih stvareh je. Na primer, pred kratkim sem obiskal Nemčijo in ostal sem brez mrežne komunikacije, interneta, televizijskih programov. V Peruju imamo vse in povsod, radi se povezujemo s svetom predvsem zaradi razdalj. Presenečen sem bil, ko sem potoval po perujskem podeželju; med hojo po njivi krompirja zaslišiš zvonjenje telefona in vidiš "cholito" (kmetico), ki izvleče iz žepa telefon in se pogovarja. Ko so se leta 2006 domorodci iz staroselskih skupnosti prvič prijavili na naš projekt za usposabljanje dvojezičnih učiteljev, smo jih, tako kot to počnejo v Limi, vprašali za njihov e-mail. Kakšno presenečenje! Polovica jih je imela svoje e-mail naslove in nihče od njih ni imel računalnika, so ga pa znali uporabljati…
Kakšne so razlike med evropskimi in perujskimi verniki?
Najprej v starosti. Ko grem tukaj v cerkev, srečam ljudi, stare nad 60, 70 let, cerkve na Hrvaškem so polne, med njimi je 90 odstotkov žensk. Enako je na primer v Španiji, kjer je v cerkvi videti zelo malo mladih. V Peruju pa je povprečna starost ljudi, ki zahajajo v cerkev, petnajst let. Razmerje med moškimi in ženskami je mnogo boljše, najmanj 40 odstotkov je moških. Prvi, s katerimi se srečamo pri oznanjanju evangelija, so otroci v šolah. Kadar imajo starejši čistilne akcije in z mačeto čistijo ceste, gredo otroci sami od sebe čistit cerkev, imajo jo za svojo, medtem ko so starejši v drugem planu…
Že, ampak zdi se, da ima latinskoameriška cerkev danes drugačen pristop, duhovniki se vedejo drugače. Tudi vi se oblačite kot običajni ljudje, čeprav ste škof…
Glejte, kaj naj bi pomenile otroku in drugim ljudem te tradicionalne stvari, oblačila? Nič! Otrok si začenja ustvarjati svoj lasten svet, ali ni tako? Njega ne zanima, ali se jaz oblačim tako ali drugače. V Evropi je pač taka tradicija, da se je treba baročno napraviti. Meni tukaj mnogokrat rečejo, zakaj se tako oblačim, zakaj ne nosim tega ali onega. Tam me česa takega nihče ne sprašuje. Nikoli. Tudi liturgija je tam drugačna, predvsem kar se petja tiče. Poleg tega mi, duhovniki, v Evropi največ časa porabimo za pokopavanje preminulih, obiskovanje bolnih in podobno. Tudi tam smo pri pogrebih in bolnih, vendar večino svojega časa posvetimo učenju in drugim aktivnostim z mladino, a za to seveda nimamo dovolj ljudi.
V Latinski Ameriki gre za nekoliko drugačno Cerkev?
Samo delno, ker so še drugi, ki so se začeli ponovno oblačiti v baročna oblačila (smeh). Naše zanimanje za socialno dogajanje temelji predvsem na analizi vloge religije, ki jo ta ima v Latinski Ameriki. To je kontinent, kjer je večina prebivalstva katoliške vere, hkrati pa kontinent, kjer obstajajo zelo velike krivice. Gre za to, kako uskladiti eno in drugo. Razlog, zakaj je osvobodilna teologija iskala odgovore v marksistični analizi, je predvsem ta, da se je taka analiza prakticirala na univerzah. Od tod izvira tudi potreba, da je Cerkev začela uporabljati takšno govorico in kategorije za razlago družbenih razmer, kar pomeni, da ne zadostuje zgolj to, da se nekaj prav pove, marveč je treba tudi delati korektno. Zato govorimo o ortopraksi. Mnogi pravijo, da je dovolj evangelij in da ne potrebujemo marksizma, da bi bili z ljudmi. Prav. A moramo priznati, da je bilo celotno gibanje pozitivno vsaj v tem, da je pripeljalo Cerkev na obrobja naselij in v tako imenovana mlada naselja, kjer živijo najrevnejši. Pred tem so vsi hoteli biti v sredini, z najvplivnejšimi ljudmi, se pravi tistimi, ki imajo največ virov.
Toda kje je ostala teologija osvoboditve? Zdi se, da ne obstaja več kot gibanje, čeprav je njen nauk še prisoten.
Lahko rečemo tako: njeno izrazoslovje se danes ne uporablja več. A nekatere stvari so postale praksa, kot na primer to, da ni dovolj samo govoriti, temveč je treba tudi ukrepati, nekaj storiti. Drugi pomemben element je, da je manj individualistična. V Evropi je vse bolj individualistična, v Peruju pa je malce bolj socialna…
Perujska družba je brez dvoma mnogoetnična, se pravi multikulturna, vendar država tega ne priznava. Kakšno je vaše mnenje?
Mi menimo, da je potrebno, da se staroselci vključijo v družbo taki, kot so, se pravi s svojo kulturo in ne kot neka druga oseba, drugačna od tistega, kar so. Odraščati morajo in se šolati na način, da se lahko ustrezno vključijo in prepoznajo kot taki, se pravi kot pripadniki svojega ljudstva.
Kaj menite o multietnični družbi: ali je vir stalnih konfliktov ali pa je preprosto njena negacija vzrok napetosti in konfliktov?
Odvisno od gledišča. Ko so časi mirni, očitno pomeni bogastvo. Ljudje uživajo v tem, da komunicirajo z drugo kulturo, z drugimi jeziki. Problem nastane, ko pride do vojne. Vse to propade in pojavi se nezaupanje. Človek bi se moral veseliti različnosti, nikomur ni treba imeti vse življenje samo tulipanov. Ali ni tako?
Kakšen je družbeni status Indijancev danes v Peruju?
Povedati je treba, da v njihovih skupnostih socialnih razlik praktično ni. Vsi so bolj ali manj enaki. Sicer pa so na družbenem dnu. Nisem strokovnjak za to področje, toda v Peruju obstajajo družbeni sloji. Analitiki pravijo, da določene politike slabijo srednji sloj, ki je po nekaterih teorijah izredno pomemben, ker je družbeno ravnotežje tem večje, čim širši je ta sloj. Toda so politike, ki polarizirajo družbo, kar pomeni, da nekateri zelo bogatijo, drugi tonejo v revščini in bedi, vmes pa ni ničesar. Take države so zelo konfliktne in v Latinski Ameriki je takšna polarizacija prisotna. Po eni strani se govori o velikem napredku, a veliko bede kljub vsemu še naprej obstaja.
Ali menite, da bi lahko vlada preprečila dogodke v kraju Baguachica?
Prepričan sem, da bi lahko. Sam sem bil v tistem času tukaj (na Hrvaškem, op.p.), toda že pred enim letom smo opozarjali na razmere in da je spopade treba preprečiti. Ampak vse kaže, da so v Peruju zavzeli pristop, da dajo ljudem čim manj in le če ni druge poti, prepustijo kakšno malenkost. Prav zato je v zavesti ljudi, ljudstva nasploh, ali če rečemo bolj jasno, ljudskih slojev, da se ne da ničesar doseči preko sodišč ali preprosto z mirnimi zahtevami. Od tod je le korak do prepričanja, da lahko le z nasilnimi dejanji izraziš svoje zahteve.
Ali menite, da predsednik Alan Garcia s svojo trmo odpira politični prostor perujskim ekstremistom?
Mislim da. To velja tudi za druge vladarje. Mi smo za mnogo več dialoga, mnogo več pravičnosti. Z večjo vključenostjo ljudi ne bi prišlo do tako ekstremnih dogodkov.
V prvih desetletjih prejšnjega stoletja, ko se je začela proizvodnja kavčuka, so lastniki plantaž in vladne sile v perujskem delu Amazonije pobili okoli 50.000 staroselcev, a o tem nihče ni poročal. Danes Garcia po prvih incidentih ni mogel nadaljevati s svojimi projekti izkoriščanja Amazonije in je bil prisiljen narediti korak nazaj…
Ja, takrat, v času proizvodnje kavčuka, je bilo za Indijance zelo hudo. Bili so popolnoma neorganizirani. Danes pa je več stvari, ki jim to omogočajo, kot sta globalizacija in javno mnenje. V pretekli vojni so staroselci prijeli za orožje in se borili skupaj z oboroženimi silami Peruja, da bi se ubranili pred napadi maoistične skupine (gre za vojno s teroristično skupino Sendero Luminoso, 1980-1992, op.p.). Zato sem se zdaj skoraj razjokal, ko sem ugotovil, da so postali sovražniki. To bi lahko preprečili in bi morali preprečiti.
V zadnji izjavi, ki ste jo perujski škofi sprejeli februarja letos, katere podpisnik ste tudi vi, opozarjate na neposredne krute posledice, ki jih ima nenadzorovano izkoriščanje Amazonije za naravo, pragozd in staroselce. Ali ste odločeni obraniti pragozd in njegovo prebivalstvo pred brezobzirnim kapitalom?
To ni prvič, da smo sprejeli tako izjavo, lani smo to naredili dvakrat, in tudi letos neposredno pred incidenti. Glejte, nihče ni v celoti proti izkoriščanju virov, ki jih ima Amazonija. Toda dogaja se, da je zdajšnje izkoriščanje zelo agresivno. V kratkem času so hoteli prodati vse in zato vidijo v domorodcih oviro razvoja. Stvari, ki jih Indijanci že delajo, nihče ne upošteva. Na primer, ko je minister za ekologijo govoril o ekološki problematiki, je takoj pripomnil, da morajo priti ljudje od zunaj, ki se bodo ukvarjali z vprašanjem Amazonije in z ukrepi za kompenziranje izpustov ogljikovega dioksida, ne da bi ob tem za hipec pomislil, da Indijanci to že delajo. Zakaj jih ne bi vključili v ta proces in jim v zameno za vire dali možnost izobraževanja, da bi lahko počeli še kaj drugega? To pa ne. Nihče ne misli na to, da bi oni lahko sodelovali v ekoloških projektih. Zanje so predvsem zanimivi projekti za pridobivanje rude ali nafte in monokultur, kar pomeni izročiti perujskemu bogatašu tisoč hektarjev, da jih zaseje s sladkornim trsom za biogorivo. A sladkorni trs je eden od posevkov, ki uničujejo našo biosfero, zlasti na zemljiščih v Amazoniji. Treba bi bilo raziskati, kakšni posegi so dopustni in kako vključiti ljudi, ki tam živijo, ne pa da vključujejo strokovnjake iz Evrope, ki nimajo pojma o Amazoniji. Nam se zdi to absurdno.
Kaj se lahko naučimo od staroselcev iz pragozda?
Predvsem iskanja harmonije s stvarstvom. To pomeni, da ne moremo razmišljati o nekem umetnem življenju, niti kot jamski človek. Iskati moramo bolj harmonično življenje z naravo. Osebno mislim, če je Bog omogočil, da so preživeli, je to neko znamenje, predlog za drugačen način življenja, ki bi mu morali slediti tudi mi.
Kakšno je zdajšnje stanje Amazonije?
Okolje je hudo onesnaženo. Pred 30 leti smo pili vodo iz rek, danes to ni mogoče. Reke so onesnažene s kovinami in odpadki oziroma odpadnimi vodami, ki se stekajo iz mest. Na tem področju bo treba veliko postoriti. Rudniki spuščajo v reke tehnološke odpadne vode, ki vsebujejo strupe. Rudniki zlata na primer uporabljajo živo srebro, ki ga potem spustijo v reko, tako da v rekah danes ni več rib. V preteklosti so Indijanci lahko živeli od rib, ki so jih ujeli, danes ne morejo več, ker jih ni. Poleg tega vlada izdaja dovoljenja za ribolov in tako izropajo vse.
Kakšne so naloge katoliške cerkve v zvezi z Amazonijo?
Mi moramo spodbujati zavest predvsem v dveh zadevah: in sicer, da je človekovo delo čim manj škodljivo za naravo in da naj gre bogastvo, ki je iz tega ustvarjeno, tudi tistim, ki ga najbolj potrebujejo, se pravi revnim.
Kakšna je vaša vizija Latinske Amerike?
Gre za kontinent upanja.
Ali menite, da imajo poti, ki so jih izbrali Bolivija, Ekvador, Venezuela in še druge države, prihodnost?
Izkušnja nam pravi, da morda ne. A to pravi izkušnja. Sam pa bi kljub temu rad verjel, da bodo ta ljudstva v razvoju upoštevana, da za to ni treba čakati na prihod velikih tujih podjetij. Vsi vemo za modrost, ki jih imajo ti narodi, in to bi morali upoštevati.
osebna izkaznica
Letnik 1950.
Maturiral na frančiškanski klasični gimnaziji v Samoboru leta 1967. V frančiškanski red je vstopil leta 1967.
Duhovnik od leta 1975.
Njegov materni jezik je madžarščina, odraščal je v vojvodinski Subotici, teološko izobrazbo je pridobil v Zagrebu in je hrvaški državljan.
Od leta 2002 pomožni škof v perujskem San Ramonu.
Od leta 2003 škof in apostolski vikar v San Ramonu.
Vir: Dnevnik
(Fotografija je simbolična.) (Foto: dokumentacija Dnevnika) 
Festejo
Torte
Marinera
Tondero
Zastavi
Slovenceljni
Posts
