Novi dosežki, novi stadion!

28. julija 1921 je angleška skupnost v Peruju v prisotnosti predsednika republike Augusta B. Leguie postavila temeljni kamen za "stadium", ki naj bi omogočal različne aktivnosti mladim športnikom.

 
Sedišča so bila lesena, trava pa je bila uvožena iz Anglije. Pravi debut je stadion doživel ob južnoameriškem pokalu leta 1927.

Leta 1952 so otvorili prenovljen stadion za 45.000 gledalcev. Južna in severna ljudska tribuna sta lahko sprejeli po 15.000 gledalcev, preferenčni tribuni pa sta šteli po tri nadstropja.

24. maja 1964 se je prav tu zgodila največja tragedija v zgodovini športa. Na nogometni tekmi je Argentina vodila 1:0 proti Peruju, ko so dve minuti pred koncem Perujci zabili gol. Urugvajski sodnik ga je razveljavil, toda domačini niso sprejeli njegove odločitve. Množica se je vsula na igrišče. Nastal je popoln kaos, policisti so metali dimne bombe in ljudje so bežali iz zgradbe. A izhodi so bili zaprti, da bi preprečili vdor množice z ulice. V stampedu na stopniščih je umrlo 328 ljudi, več kot 500 pa je bilo poškodovanih.

 

 Včeraj nas je med vračanjem z nedeljskega izleta presenetil prijateljev klic: "Imam vstopnice za otvoritveno tekmo na prenovljenem stadionu." Asu! Do teh vstopnic je bilo preklemano težko priti. Sicer jih večina ni bila plačljivih, ker so bile namenjene revnejšemu sloju prebivalstva, a so si jih največ pograbili razni funkcionarji in delavci v vladni palači (od tam vstopnice tudi nam ;).

Stadion je bil zaradi prenove zadnji dve leti zaprt, otvoritev so prestavljali v nedogled, a odhajajoči predsednik republike Alan Garcia je poskrbel, da se je veliki dogodek zgodil par dni pred iztekom njegovega mandata. In kot nalašč, se je pravkar iztekla tudi letošnja Copa America, kjer so se Perujci odlično odrezali in po dolgih letih dosegli polfinale. Po zanesljivi zmagi 4:1 nad Venezuelo v polfinalu so se uvrstili na tretje mesto na prvenstvu - za Urugvajem in Paragvajem, in poskrbeli za največje presenečenje tokratnega Pokala Amerike v Argentini.

Največja atrakcija novega stadiona so interakcijske luči na zunanjščini, ki uprizarjajo vzdušje znotraj zgradbe. Ohranili so visok stolp s starega stadiona in temelje za tribune. Po novem so vse štiri tibune pokrite s streho, imajo prostornejša stopnišča in stranišča ter pogled na dva velika monitorja. Zanimivo je, da so se odločili odstraniti zaščitne ograje okrog igrišča. Trava je naravna, čeprav so vmes nameravali položiti umetno.

V nadaljevanju nekaj avtorskih fotk otvoritve stadiona in otvoritvene tekme mladinskih reprezentanc Peruja in Španije.

Pogled na južno tribuno:

Zastavonosec:

Vzhodna tribuna:

Bobnarji z recikliranimi instrumenti:

Cajonisti:

V pričakovanju prihoda reprezentance:

Selekcija je iz Argentine pripotovala s predsedniškim letalom.

Množica je skočila na noge!

Perujski selektor Sergio Markarian in tehnična ekipa:

Himna:

Predsednik republike Alan Garcia je sedel v loži par metrov od nas:

Balončki:

Ognjemet:

Začetek tekme v dimu:

   Perujska akcija:

Tekma je bila tako slaba, da večina gledalcev ni zdržala do drugega polčasa, stadion je pa super :D

Grad Chancay

Doña Consuelo Amat y Leon Rolando, ki je postavila znameniti grad v Chancayu, je vnukinja Marie Santos Corrales in polkovnika Manuela Amat y Leona ter pravnukinja španskega podkralja Manuela  Amata y Juneta. Consuelo se je rodila v Limi leta 1896. Poročila se je zelo mlada, pri 19-ih, z inženirjem Romulom Boggiom Klauerjem, sinom premožnega italijanskega priseljenca.

  Pravijo, da sta bila zakonca nadvse priljubljena med ljudstvom. Rodilo se jima je 6 otrok. Romulo je bil več let župan Chancaya.  Umrl je mlad, v avtomobilski nesreči. Po njegovi smrti je Consuelo odpotovala v Evropo, kjer je študirala in spoznavala Španijo. Opisujejo jo kot izjemno učeno žensko, ki se je spoznala na arhitekturo, matematiko, pravo in literaturo, in ki je bila hkrati obdarjena tudi z umetniškim talentom. Consuelo je spisala dve pesniški zbirki. Prva – Sandalos (sandalovina) je posvečena njeni materi, druga – Hojas (Listje) pa njenemu pokojnemu soprogu.  

 Po vrnitvi v Peru je Consuelo kupila parcelo v Limi in odprla hotel Madre Perla (Bisernica), ki ji je dajal vsakdanji kruh. V tistem času je bila pot iz Lime do Chancaya nadvse dolga in težavna. Consuelo je potovala z vlakom do Ancona, od tam pa z drugim vlakom do Huarala, od koder jo je kočija zapeljala do Chancaya , ribiške vasi, kjer je vse hitreje zorela njena zamisel o izgradnji gradu. Sama je izdelala arhitekturne načrte za  impozantno stavbo na skalah ob morju, prav tako pa je sama tudi nadzirala gradnjo.  Grad je posvetila pokojnemu soprogu Manuelu, vsako od šestih kril pa je namenila enemu izmed svojih šestih otrok.  Kljub omejenim sredstvom je Consuelo uspelo uresničiti svoje sanje. Grad je zgradila v 10 letih (1924- 1935). Imel je 4 nadstropja, 250 sob, množico teras, razglednih stolpov in stopnišč, od katerih so nekatera vodila prav do morja. Navdih za mogočno arhitekturo so brez dvoma srednjeveški gradovi španske Kastilje.    

 Celih 30 let po Consuelini smrti je grad sameval in propadal. Njen vnuk, Juan Winston Barreto Boggio, se je odločil za obnovo in predelavo gradu v turistično središče. Dela še zdaleč niso zaključena, saj je projekt zelo obsežen. 

 V Chancayu smo bili nekaj tednov nazaj in moram povedati, da me zadeva ni pretirano navdušila. Grad se nahaja v industrijski coni Chancaya, med tovarnami ribje moke. 

 Sam kraj – Chancay -  deluje nadvse neprijetno. Ne vzbuja občutka varnosti, poleg tega iz tovarn strašno zaudarja. Arhitektura gradu za naše pojme ni nič posebnega. Deluje izumetničeno in vsiljeno v prostor, čeprav ponuja lepe razglede z vrha teras in stolpov. 

 Za 7 solov po osebi (4 za otroke) vam razkažejo grad. Najprej vas odpeljejo na ogled filma v sobici s starim televizorjem, ki kar vpije po sveži barvi, potem pa vam pokažejo še nekaj prostorov, ki nekako ne prepričajo. 

 Najbolj so ponosni na “sobo spominov”, v kateri naj bi bili osebni predmeti gospe Consuelo – nekaj fotografij in pohištva, potem pa vam pokažejo še “lovsko sobo”, v kateri so nagačeni ostanki bolj ali manj eksotičnih živali. Nagačene živali je Consuelin vnuk kupil pred kratkim in nimajo nobene zveze z zgodovino gradu ali družine Amat/Boggio. 

 V nekaj sobah so uredili muzej, v katerem  so razstavljeni predmeti  predinkovske kulture Chancay –nekaj mumij in keramika. Muzejček je zelo slabo vzdrževan. 

 Mumije so sicer zaščitene za vitrinami, marsikak kos keramike pa je izpostavljen “šlatanju” obiskovalcev. Sprašujem se, ali sploh gre za originalne predmete. Za zaščito starin pred soncem so čez okna nabili nekaj kosov iverke (ki se jo da opaziti z zunanje strain zgradbe in je videti precej neugledna). 

 Mene so najbolj fascinirali fragmenti chancayevskega tekstila (žal res slabo ohranjeni), ki je bil nadvse pisan in nasičen z zanimivi motivi iz narave. 

 Grad je poln delavcev in med obiskom lahko opazujemo prenovo. Kaj naj rečem … precej žalostno vse skupaj. Zdi se, da se investitor sploh ni dokončno odločil, kaj pravzaprav želi doseči, in arhitekturne spremembe se izvajajo precej “po kavbojsko” na najbolj poceni (in cenen) način. Pravzaprav mi sploh ne gre v nos, da se iz gradu ustvarja turistični center, ni mi pa všeč, kako se to izvaja. Nekako nič ne gre skupaj – bazen sam po sebi  izgleda simpatično (se sicer nismo kopali v njem), a ga niso uspeli uskladiti s celoto, pa tudi nekam majhen je. 

 Prazne restavracije s “socialistično” opremo niso prav nič vabljive, celota je brez “ritma” in brez rdeče niti. 

 Morda bi bilo še najbolje, če bi iz gradu naredili nekakšen “disneyland” oz. pravljično deželo za otroke.  Grad smo obiskali na enodnevnem izletu, v katerega smo vključili še Truly Park – naselje skupnosti Hare Krišna, in plažo Chakra y mar zraven njega (o tem kasneje). Chancay leži na kilometru 85 panamericane norte, urico in pol iz Lime. Pa še spletna stran: http://castillodechancay.com/

Tambo Colorado

V Peruju je večina inkovskih ter predinkovskih objektov slabo ohranjenih, za kar je kriviti material (ilovica, blato, porozni kamen ... ), sploh na obalnem območju, ki ga, če ni vzdrževanja, pogubijo vremenski pojavi. Poleg tega so že Španci uničili največje spomenike - nekaj iz verskih prepričanj, nekaj pa v iskanju morebitnih skritih zakladov. Slaba ohranjenost mnoge turiste odvrača od obiska teh spomenikov in tudi sama poudarjam,da jih je bolje obiskati v družbi dobrega vodiča, ki vam bo znal predstaviti še tako zdelano ruševino na zanimiv način. Tambo Colorado je bil zame popolno presenečenje. O tej trdnjavi nisem slišala praktično ničesar, a je prišla na vrsto prejšnjo nedeljo, kom smo želeli koristno prebiti čas med vračanjem v Limo iz Paracasa. Za perujske razmere gre za izjemno dobro ohranjeno inkovsko utrdbo, ki se nahaja v dolini reke Pisco, pol ure vožnje od mesta v smeri proti Andom.

Inkovske utrdbe v dolini reke Pisco

Bili smo edini turisti (do kasnejšega prihoda skupinice gringov v božičkovih kapicah) in smo lahko v miru kolovratili po ruševinah. Žal ni bilo nobenega vodiča, samo gospod, ki pobira vstopnino (8 solov po osebi), sem pa sama na srečo pred izletom poiskala nekaj materiala na spletu in ga sprintala. Na tablah po trdnjavi namreč nimajo skoraj nič koristnih informacij (piše samo "kopalnica", "prostor za žrtvovanje" itd.). Morebitnim obiskovalcem priporočam nakup majhne zgibanke (na voljo v španščini in angleščini za 1 sol), čeprav imajo tudi te bolj skope informacije.

Dolina reke Pisco - v tem letnem času z nizkim vodostajem

Tambo Colorado je najbolje ohranjen inkovski spomenik na južni perujski obali in ga datirajo v zadnjo četrtino 15. stoletja, v čas Tupaca Yupanquija ali Thupa'Inca, ko je le-ta zavojeval obalno Chincho. Gre za velik trg trapezoidalne oblike, ob katerem lahko na severni strani občudujemo palačo za inka in aristokrate, na zahodu je manjša ploščad za žrtvovanja in druge obrede (kar je nenavadno, saj so ponavadi te stvari locirane v središču trga) in na jugu ostali bivalni prostori ter tempelj posvečen soncu - Intiju. Zadeva je bila torej nekoč trdnjava, administrativno središče in kraljeva palača v enem.

 Maketa

 Maketa 2 - severna palača

Že prvi hip lahko prepoznamo kup nedvomno inkovskih elementov: trapezoidalne odprtine, ushnu - žrtvovalna ploščad, nagnjeni zidovi, kopalnice in vodovodni sitem, ki ga dopolnjujejo lokalne značilnosti - material = ilovica in polihromirane fasade. Živahna obarvanost je dala ime tej naselbini, barve, ki prednjačijo in ki se jih tudi še da videti po fragmentih pa so rdeča, bela in rumena. Tega ne morete zaslediti npr. v Cuscu, inkovski prestolnici.

Trg danes

Trg nekoč

Kraljeva palača je pravi labirint ozkih prehodov. Po nekaterih hipotezah naj bi bili najtežje dostopni prostori prav inkovi. Kopalnice za aristokracijo so imele stalen pretok sveže vode.

Kopalnica danes

Kopalnica nekoč

Severna palača

Še enkrat severna palača, slikano z obrambnega stolpa

Ostanki polihromacije

Rdeča, rumena, bela

Malu in inkovska vrata

Pogled v spalnico nekega pomembneža

Stražni stolp

Sobe nekoč

Dvorišče nekoč

Obisk Tamba Colorada toplo priporočam, a v drugem letnem času. Mi smo bili deležni grozne vročine, najbolj pa je trpela naša štirinožka Puca Chaska, ki sploh ni mogla hoditi po razbeljenem pesku. Založite se tudi z vodo, saj v bližini utrdbe ničesar ne prodajajo.