V iskanju korenin - skrivnostna skala Saywite

Približno eno uro iz Abancaya proti Cuzcu (ok. 3500 mnm) se v sklopu inkovskega ceremonialnega kompleksa nahaja misteriozna skala Saywite, ima več kot 11 m obsega, več kot 2 m višine in več kot 4 m premera. Takole izgleda od daleč:

 Skalo čuvata domačin (ki mu je seveda treba plačati vstopnino) in njegov sinček Darwin.

 Tule je skala iz enega kota ...

 ... pa še iz drugega,

 ... pa še iz tretjega.

 Na monolitu je upodobljenih več kot 200 figur, živali, rastlin, zgradb, kanalov, stopnic in še marsičesa.

 Spodaj je žaba, kanalćki podobni črkam, v ozadju se vidijo stopnice.

 Puma?

 Spet žaba in ceremonialna ploščad, ob njej pa verjetno akvedukt

 Opica?

 Ceremonialna ploščad od bliže

 Skalo sem si ogledovala skoraj eno uro. Prepričana sem, da so jo uporabljali z vodo (so jo zlivali ali prihajali sem ob deževjih?) ali kakšno drugo tekočino (morda s chicho - koruznim pivom?) Skala je namreč prepredena s kanalčki, poleg tega ima ob strani luknje, ki se zdijo namenjene za odtok.

Po mojem so se tu odvijale ceremonije v obdobjih suše, nekateri pa menijo, da gre za upodobitev inkovskega kraljestva ali za maketo inkovskih hidravlikov.

 Za skalo (ki sicer ne stoji na prvotnem mestu, ker so jo Španci v iskanju zakladov premaknili), so ostanki inkovske stopničaste piramide.

 Majhni prostori kažejo na to, da so tu nekaj shranjevali.

 Od tod je tudi lep razgled na okoliške vasice in ostale elemente tega inkovsega ceremonialnega središča.

 Ruševine so posejane vsenaokrog, a se nismo sprehodili do njih, ker sva se obe s taščo slabo počutili. Cesta do sem je namreč zelo ovinkasta, na nadmorsko višino pa se še nismo dovolj navadili.

 V tem času cveti tarwi, poldivja stročnica podobna fižolu.
Sadeže je treba baje dolgo namakati v vodi, da izgubijo grenkobo.

 Ima zelo lepe, živo vijoličaste cvetove. Na tej sliki se vidi oboje - cvet in strok.

Moj amazonski šopek

Sicer že nekaj dni star, a se še drži:

Po domače se jim tu reče: palica Sv. Jožefa (visoka temno rdeča), papigin kljun (tanajvečja), rajska ptica (oranžna), maraquita (zadeva podobna bakli), vmes pa so rdeče alstroemerije - perujske lilije.   

Obnova hiše iz l. 1947 - fasada in vrt

Rastline na desni strani ob vhodu. 

Položili smo travo in dodali par tlakovcev, ker veliko hodimo do pipe.

Včeraj sem pobarvala cokel. Postavili smo tudi klopco.

Posadili smo 3 metre visoko rdečo bugenvilijo. Žal se je od stresa osipala, ampak se že prebuja in mislim, da se bo prijela. 

V koritu se vse bolj razraščajo kane.

Na fasadi moramo še popraviti malenkosti. Železje sem sama hotela pustiti črno, a so mi vsi nasprotovali. Kompromis med belo in črno je bila siva. Žal je ta barva zelo odzivna na svetlobo in garažna vrata izgledajo veliko temnejša kot vhodna.

Še ena zanimiva perspektiva. V tem času so nam za nekaj tednov razrili  ulico.  Zdaj imamo prenovljeno cesto in velik napis naravnost pred vhodom. Piše pa PEATONES - pešci. Hmm....

Ti. diabolično luč smo postavili nad vhodna vrata, obrnjeno navzdol. Odstranili smo plastične sveče, zamenjali navoje, napeljali kable in jo pobarvali.

Tako pa izgleda hiša ponoči. Ta fotka je še od takrat, ko so obnavljali cestišče. Menim, da je treba čimprej pobeliti zeleno steno na terasi, da ne bo tako izstopala. 

Obnova hiše iz l. 1947 - 5. marec / 16. april

 Ne ljubi se mi več šteti dni. Odkar pisarna v nadstropju normalno funkcionira, napredujemo še bolj počasi. Kaj se je dogajalo v zadnjih tednih?

Mislim, da še nisem objavila dokončane in očiščene stopničke. Žal je barva  fug izpadla drugačna kot v kuhinji, ker je bila fugirna masa druge znamke.

Izdelujemo kuhinjski pult iz polnega lesa drevesa huayruro ( Ormosia coccinea ) .
Gre za izjemno trd, težak in odporen les. Zaradi teže bo plošča pritrjena v steno, s spodnje strani pa  jo  bodo nosili železni podporniki.    

"Hišniku" smo uredili sobico na vrhu.

Na terasi ena nova rastlinica - palma rubelina. Vem, da bi morali bolj skrbno izbirati rastline, da bi vse skupaj "nekako izgledalo", ampak se jim je tako težko upreti ...

Naredili smo vrata na teraso.
Vrata so protivlomna, močno ojačana z železjem, ki je skrito za iverko! 

Ena nova rožica. Rečejo ji "choclito morado" - vijolična koruzica, saj razvije lep vijoličast grozdast cvet, malo podoben koruzi.  Upam, da kmalu zacveti.

Zdaj postavljamo nazaj ograjo. Ograja je bila obnovljena po istem postopku kot vrata , kar je zahtevalo veliko časa in žuljev. Zaenkrat je pobarvana z osnovo, ko bo v celoti postavljena, jo bomo pa pobarvali in zlakirali še s kompresorjem.

Kaže, da bo prenovljena ograja močno spremenila vzdušje v pritličju!
Stopne ploskve bodo ostale v naravni barvi lesa.

Obnova hiše iz l 1947, 36. - 40. dan

Za tole sobo sem kupila nekaj borovih letvic za robnike (4 x ceneje kot "tapravi" robniki). Ko smo jih  začeli nameščati , smo morali odstraniti nekaj materiala ob robovih. In spet smo našli kače! Tako smo ugotovili, da je cement v tej sobi polit  kar čez stari leseni pod.  Takoj sem poklicala prijateljico, ki se profesionalno ukvarja z zastrupljanjem nezaželenih bitij.

V kuhinji smo po zaplinjenju in - preventivno- posipanju strupa po tleh, končno zaprli luknjo. Na tramove smo nabili malo neoprena. Občutek je dober, stabilnost je ok, in sploh ne doni, kot sem pričakovala. 

Na strehi se še naprej dogaja.

Popravili smo si pločnik. Žal je bil drugo jutro cement (kljub opozorilu) poln sledi podplatov, pasjih tac in koles.

Nenapovedano so nas v času kosila obiskali sorodniki iz Cusca.  Tako se v minuti sestavi miza za 12 ljudi, če nimaš mize pri roki. In potem se naroči piščance.

Začetniški zidarski projekt - tuš. Smo ga že delno razbili, ker ni bil v redu narejen. To se zgodi, če delaš stvari, o katerih nimaš pojma.

Crotons bodo zamenjali pelargonije in drugo šavje ob vhodu. Te smo izbrali, ker  ljubijo sonce in jih skoraj ni treba zalivati. Zelo trdoživ grmiček.

Ne spomnim se imena te rastline, je pa plezalka in  zelo opojno diši. Baje je tudi nezahtevna.  Ta gre na levo stran vrta in bo rasla ob klopci.

Še tri nove na strehi: bel oleander, expora (če sem si prav zapomnila) in ena rdeča bugenvilija 

Bugenvilija od blizu

Tu pa je še enkrat kana, ki že od prej raste v koritu ob pritličnem oknu.  

Ko smo začeli s fumigacijo, smo mislili, da ščurkov že dolgo nimamo več. Od nikoder se jih je vzelo na desetine, večina že v agoniji. Nimam pojma, kod so se skrivali.

To pisalno mizo sem kupila preko online oglasnika. Vedela sem za vse poškodbe, žal pa miza sploh ni bila iz cedrovine, kot je bilo oglaševano. Še vedno se pogajam s prodajalko, ki seveda ne želi  dobiti negativnih točk.

Vsaj predali so na srečo iz cedrovine. 7 jih je in so težki kot hudič. Ne vemo še, kako bomo mizo spravili v nadstropje, ker je tako težka in ogromna.