Perujska božična košara

Letos me je doletela čast, da pripravim božične košare za osem delavcev. Ta naloga sploh ni tako preprosta, kot se sliši – je treba kar malo poznati perujske običaje. 

Pa poglejmo, kaj sem izbrala:

Paneton Motta (ampak v vreči, ne v škatli) Paneton je seveda duša božične košare! : 17,99 solov

Penina Tabernero (med najcenejšimi ;)  :  12,99 solov 

 Ananas Golden (najtaboljši!!): 2, 89 solov/ kg :  približno 5,5 solov po komadu 

Pločevinka mleka Gloria (To je baje tudi nujno!) : 2, 45 solov
Čokolada za pripravo čokoladnega napitka Sol del Cusco (Zeloo tradicionalna zadeva! Obvezno dve tablici!) 1,9 solov po paketu

Suhe banane Natuchips: 2, 39 solov

Sladki krompirček (camote) Natuchips : 2,39 solov

Ovseni kosmiči z mako ali s kivičo: 3,89 solov

Delisha mešanica za pripravo brownijev (preizkušeno dobra in "trotl-ziher"): 5,99 solov

Hornimans pomarančni čaj: 2,40 solov

Piškoti Mana z okusom limone: 2,69 solov:

Vrečka penastih bombonov (baje so tudi v navadi): 3,50 solov

Pašteta Braedt: 2,99 solov

2x pisana kuhinjska krpa : 6,90 solov

Srebrna kroglica za dekoracijo: 0,70 sola

Majhna božična lutka: 2,99 solov

Košara: 10 solov

 

V bistvu bi lahko še kaj dodala, saj sem imela na razpolago 100 solov po osebi, zapravila pa sem jih 88, ampak košarice so že zapakirane in izgledajo takole:

 

Pa še od blizu:

Nekatere smo že obdarili :):

Če se vem zdi njihova vsebina skromna, naj povem, da je tale za marsikaterega Perujca luksuzna. Tukaj ni prav nič nenavadno, če kdo podari svojim bližnjim osnovna živila kot so sladkor, fižol in mleko v stari kartonasti škatli.

Pa še moje božično drevesce. Malce kičasto vse skupaj, samo tule na toplem težko ustvarim praznično vzdušje brez lučk ... 

 

La Tapada Limeña - ikona erotike in uporništva

Ko je postala Lima prestolnica Novega sveta, se je spodobilo, da dobi tisto vzdušje elegance in ekstravagance, ki ga mora imeti "mesto kraljev". Od obdobja podkraljestva (od ok. 1560), pa skozi celih 300 let (do ok. 1860) se je v Limi ohranila prav posebna moda "zakritih". La tapada limeña je bila simbol ekstravagance, uporništva in erotike.

Vir

V času podkraljestva in prve republike ni bilo lepo videti ženske, ki sama hodi po ulici, po tradiciji pa so limenke radovedne in opravljive. Da so lahko nemoteno opazovale dogajanje na ulici, so na hiše obesile čudovite izrezljane lesene balkone, mnogokrat pripeljane iz Španije, od koder so imele gospe in gospodične nadzor nad mestom, hkrati pa jih mimoidoči niso mogli prepoznati.

 Vir

Na ulico so dame stopale zavite v sayo in manto. Saya je bila dolgo svileno krilo, pod katerega so manj obdarjene skrivale kovinske konstrukcije ali blazine, s katerimi so poudarile boke. Saya modre, zelene, kostanjeve ali črne barve je pri tleh odkrivala umetelno izvezene čeveljce. Manto je bil širok in dolg svilen šal, ki je pokrival zgornji del telesa in celo glavo. Izpod njega je lahko kukalo samo eno oko.

Vir

Ta moda, ki izvira iz mavrske tradicije, se je zakoreninila samo v Peruju. Ženske so se močno oklepale svojega manta, saj so bile z njim vedno zapeljive in seksi - tudi starke in tiste z iznakaženimi obrazi. Seveda je prihajalo tudi do neljubih situacij, ko so moški nevede osvajali lastne hčere, sestre ali matere. Zaradi slednjega in zaradi zlorabe tovrstnih oblačil s strani moških je nadškof Toribio Alfonso de Mogrovejo leta 1583 strogo obsodil uporabo manta. Oblasti so namreč opazile, da omogoča širjenje transvestizma v koloniji. Dame se tej modi nikakor niso želele odpovedati in "la tapada limeña" je tako postala simbol uporništva in ženske emancipacije.

Vir

Zadnjič sem bila v okraju Villa El Salvador, da bi malo pogledala za kakšnim kosom pohištva, ki še manjka v stanovanju, a nisem našla nič pametnega. Ko sem že prakticno sedala v avto, pa sem v eni trgovinici z bolj ali manj kičastim dekorjem zagledala tapado iz pločevine. Motiv tapade mi je bil vselej zelo zanimiv, a ga je izredno težko zaslediti.

Zdaj tale tapada krasi garderobno steno ob vhodu :)

La tapada s kočijo - Villa El salvador, 70 /s.
Obešalniki - Saga Falabella, vsak 9,90 /s.
Spodaj pa manjka še kakšna klopca.

Iskanje grahca v drekcu

Peru slovi po izjemno kakovostnem bombažu, zato se je tudi veliko svetovno znanih podjetij v tekstilni industriji odločilo proizvajati prav tu. Perujci šivajo za Cacharel, Guess, Tommy Hilfiger, Nautico, Polo, Abercrombie, Hollister,  Xoxo,  moško konfekcijo za Dior, Givenchy in Ralph Lauren  in še za marsikatero bolj ali manj znano blagovno znamko, specializirani pa so predvsem za tanjše tkanine iz finega bombaža pima, pique in jeans. Lima je polna trgovin in tržnic, kjer se da dobiti kose z manjšimi ali večjimi industrijskimi napakami po smešnih cenah. Obstajajo tudi industrijske prodajalne prav v tovarnah oz. tkalnicah, ki prav tako ugodno prodajajo blago z napako ali viške proizvodnje.

Vsako oblačilo je treba pred nakupom dobro pregledati. Nekatera so močno poškodovana,  nekatera  imajo samo drobcen madež od kemičnega svinčnika, na nekaterih pa sploh nisem našla napake. Seveda se tu tudi na veliko ponareja in piratstvo je Perujcem nekaj čisto običajnega. Priznam, da tudi sama kupujem ponaredke, predvsem DVD-je in knjige. Pri oblačilih je ponaredke včasih kar težko ločiti od originala. Ponavadi jih izdajo kakšni detajli na etiketah in gumbih ali pa neobstojna barva, kar lahko opazimo šele po prvem pranju. Poleg tega je dobro vedeti, katere znamke se sploh poslužujejo perujskih materialov in šivalnic. Dolce & Gabbana recimo že ni med njimi. Vsekakor pa je najbolje izbirati kar na otip in preveriti kakovost izdelave. Oblačilo je lahko zelo kakovostno, tudi če na njem ni prav nobenega napisa. Pa saj to že vsi vemo, kajne?

 V tovrstne trgovine je najbolje zaviti kak dopoldan med delavnikom, ko je izbira večja - kaže, da vsako jutro pripeljejo nekaj novega blaga, pa tudi gneče ni, zvečer in ob vikendih pa znajo kdaj izgledati kot bojno polje. Takrat bi človek skorajda potreboval kaksno čelado, ščitnike za komolce in poznavanje kakšne borilne veščine. Brskanje po kupih blaga zna biti tudi zanimiva izkušnja, če znate vse skupaj sprejeti s kančkom humorja, seveda pa to ni nekaj, kar bi človek počel vsak dan. Je namreč izredno izčrpljujoče, celo za ženske ;) Sama zato take trgovine obiščem zelo poredko. 

Zadnjič sem za 5 evrov kupila 5 majčk v eni od mnogih outlet trgovin na Jironu de la Union, ki je glavna nakupovalna ulica v centru mesta . Sicer niso nič posebnega, a vam jih vseeno pokažem, da si boste znali predstavljati, kaj lahko dobite v Peruju za vsoto, ki jo sicer plačate za kratko kavico. Kar štiri majcke so bele - tisti dan so v trgovino očitno vsuli cel kontejner belega perila.

Navadna bela majčka z V-izrezom oprijetega  kroja znamke Nautica.

Napaka je verjetno v malce razmazanem logu na zatilju.

Majčka z V-izrezom širšega kroja  s “pinup” potiskom, znamka Guess. Ta bo verjetno za na plažo. Napake na njej nisem našla.

 Bela majčka s ¾ rokavi, nabrana ob straneh. Tudi na tej nisem našla napake, sem pa kasneje doma izvedela, da naj bi bila nosečniška. Tudi prav. Pri tej me je najbolj presenetil naziv znamke : Grahec v drekcu? No, no, dandanes pa res že pošteno pretiravajo s trapastimi imeni.

 Potem sem bolje pogledala in ugotovila, da ne piše “A pea in the poo” (grahec v drekcu), temveč “A pea in the pod” (grahec v stroku). Ime je še vedno trapasto, pa font za logo bi bilo dobro zamenjati, ker po mojem nisem edina videla tega “poo-ja”, ali? Tulelahko kupite mojo majčko za 40 USD.

Ta majčka ni ravno v mojem stilu, je pa kvalitetna in lepo narejena. Verjetno jo bom podarila nečakinji. Na listku se ne da razbrati, za katero znamko je bila šivana, druge napake pa na njej nisem našla.

Tu je pa še ena temnejša majica, znamke Guess, ki ji manjka pol rokava. Kdo pa pravi, da morajo biti rokavi enako dolgi? Jo bom pa itak imela za pižamo, tako udobna, cunjasta je :D Edit: Sem ji raje odrezala se drugi rokav ;)

Detajl: 

 V nekem drugem outletu  sva pred kratkim kupila tudi dvoje moške kavbojke, ene znamke McGregor, ki jih poznam že od prej. Jeans je zelo močan, dobro so zašite in držijo leta in leta. Gotovo ene boljših kavbojk, kar jih poznam, sem jih pa videla samo v klasičnih modelih. Druge so bolj mladostne, neke no-name znamke z nižjim pasom. Vsake so stale 10 USD. Pri ženskih modelih je bila tokrat izbira bolj uboga. Izbrskala sem še All-Star spodnji del trenirke v imitaciji jeansa in še ene 3/4 jersey hlače za ples, jogo, whatever. Vsake od njih 3 USD.  Če vas pot zanese v Limo torej izkoristite priložnost in se pojdite malo prerivat v outlete!  

Sullana - Catacaos - Chiclayo

Saj me je sram, da že en mesec pišem o tem izletku, ccc ... Tako da fotke za nazaj:

Še enkrat lepa cesta: Bananovci pri Sullani Kozice so tod marsikomu vir preživetja Ledeno mrzel kokos na Panamericani pri Sullani. Mnjami! Teta je z mačeto spretno odsekala kos lupine in v oreh vtaknila slamico. Pozneje me je pa tudi gostoljubno spustila v hišo na stranišče. Stric na osličku: Pravi fan nikoli ne pretirava. Chemoto na cesti Piura - Catacaos. Vhod v Catacaos, mestece znano po obrtniških izdelkih, v obliki stilizirane vaze. Domačini so silno ponosni na svoj kraj. Predlagali so ga celo na seznam novih svetovnih čudes in vestno glasovali, ampak žal jim je dragoceni naziv speljal Machu Picchu. Tule operira župan tega soparnega in samozavestnega mesteca: Vztrajno promovirajo tudi svojo "katedralo". Prepričani so, da je ena najlepših na svetu in da ji pod soncem ni enake. No, ja, o originalnosti se prepričajte sami. Kristus in apostoli na južni fasadi: Notranjščina: Kupola: Kot rečeno, je Catacaos znan po obrtniških izdelkih, predvsem iz slame, lesa in usnja, pa tudi keramike ne manjka. Glavna nakupovalna ulica: Galerija nasproti cerkve: Nagačene živali: Slama in les: Hamake: In spet čez neskončno Sechuro: Če imate dober želodec, si lahko privoščite meni za par solov v umazani gostilnici sredi puščave: Končno v Chiclayu: Eno od božičnih drevesc na Plazi de armas: