Perujke ne rojevajo več doma

Zaradi velikega števila smrtnih primerov med porodi na domu lahko porodnice v Peruju zdaj tudi v bolnišnicah rojevajo na tradicionalen, naraven način.

Perujske nosečnice, predvsem na podeželju, so dolgo rojevale doma, kot veleva njihova tradicija. Žal je bila zato smrtnost tako porodnic kot novorojenčkov visoka. Pri porodu so namreč nosečnicam pogosto pomagali ljudje, ki za takšno delo niso bili usposobljeni in niso znali pravilno ravnati pri nevarnih zapletih, kot so poporodne krvavitve ali zastrupitve. Perujske nosečnice so doma raje rojevale tudi zato, ker se v bolnišnicah niso dobro počutile. Vendar se tudi ta tradicija spreminja ...

Vse več perujskih bolnišnic porodnicam dovoli rojevati, kot veleva tradicija. (Foto: Reuters)

Odločeni pomagati
Še leta 1997 je v okrožju Santillana v porodnišnicah rodilo borih šest odstotkov nosečnic, smrtnost pa je bila visoka. Zato so zdravstveni delavci skušali to zaskrbljujoče dejstvo spremeniti. Okoliške prebivalce so povprašali, kakšen je tradicionalen način poroda doma in zakaj nosečnice ne želijo roditi v bolnišnici, kjer bi usposobljeno osebje bolje poskrbelo zanje in njihove otroke. Kar so izvedeli, je vsem dalo močno misliti.
Domačine je motilo, da bolnišnično osebje ne govori domačega jezika, kečuanščine. S porodnicami so po njihovem mnenju ravnali osorno. Motilo jih je tudi, da možem in bližnjim sorodnikom niso dovolili sodelovati pri porodu, kot je to v navadi. Ženske so silili v nošnjo bolnišničnih oblačil,  rojevanje leže na hrbtu in ne kleče, kot je tam sicer tradicija. Poleg tega so v bolnišnici po porodu posteljico zavrgli, namesto da bi jo dali sorodnikom za obredni pokop.
Korenite spremembe

Zdravstveni delavci so skrbno poslušali pritožbe in nasvete okoliških prebivalcev in jih tudi upoštevali. Tako je nevladna organizacija Neomejeno zdravstvo (Health Unlimited)  v sodelovanju z okoliškimi prebivalci poskrbela za korenite spremembe na porodnem oddelku bolnišnice v Santillani. Spremembe pa so začeli uvajati tudi drugod po državi.
Zdaj morajo vsi zaposleni znati kečuansko. Sorodniki lahko spremljajo porod in pomagajo kolikor lahko. Sobe pa so preuredili tako, da porodnice rojevajo kleče, kot so navajene in kakor je tudi manj boleče.

S spremembami v bolnišnicah se je zmanjšala tudi smrtnost novorojenčkov. (Foto: Reuters)

Statistika potrjuje spremembe
Raziskava, ki so jo opravili po desetih letih, je pokazala, da so spremembe koristile. Močno se je zmanjšalo število porodov na domu, številka teh je ravno nasprotna tisti iz leta 1997. Tako danes v bolnišnici rodi kar 83 odstotkov vseh nosečnic s tega območja. Podobno je tudi drugod v Peruju.
V poročilu, ki ga je izdala Svetovna zdravstvena organizacija, so avtorji zapisali, da projekt v Santillaniju dokazuje, da si prvotni naseljenci z nizko uradno izobrazbo želijo strokovne pomoči pri porodu. Vendar le, če zdravstveni uslužbenci z njimi ravnajo spoštljivo in ne posegajo v njihovo tradicijo.

Vir: Bibaleze

Kako nevarne so perujske ceste?

Danes je Apeseg (Asociación Peruana de Empresas de Seguros - združenje perujskih zavarovalniških hiš) objavil šokantne številke v zvezi s prometno varnostjo na perujskih cestah. Med drugim so povedali, da je v zadnjih desetih letih v prometnih nesrečah življenje izgubilo več kot 30.000 ljudi.

Danes zjutraj se je prav tako zgodila huda prometna nesreča z žalostnim izzidom - 21 mrtvih in 39 ranjenih. Avtobus je zgrmel v 300 m globok prepad v andski provinci Junin (La Oroya). Pred kratkim se je zgodilo nekaj podobnega z avtobusom, polnim kolumbijskih turistov, prav tako v Andih. Pravzaprav se vsak teden zgodi kaj podobnega. Takšne številke me vedno znova prestrašijo. Iz firbca sem šla primerjat perujske in slovenske statistike. Pa poglejmo, ali je resnično tako nevarno potovati po Peruju:

Število prebivalcev:
Peru: 27.220.000 Slovenija: 2.020.000 (13,47 x manj)

Število prometnih nesreč v letu 2006:
Peru: 78.000 Slovenija: 31.5700 (2,47 x manj)
Ta podatek bomo zanemarili, ker se prevelik delež nesreč z izključno materialno škodo v Peruju ne registrira.

Število ranjenih v 2006:
Peru: 100.000 Slovenija: 11.000 (9,1 x manj)
Tudi ta podatek je treba jemati z veliko rezerve, saj ogromno lažjih poškodb ni registriranih.

Število mrtvih v 2006:
Peru: 3.500 Slovenija: 262 (13,36 x manj)

Zadnji podatek kaže (smrti pa menda ja vse registrirajo), da glede na število prebivalcev v obeh deželah umre v prometnih nesrečah približno enako število ljudi, je pa treba poudariti, da v Peruju ne premore vsak osebnega vozila in da se Perujci ne furajo toliko gor in dol kot Slovenci. Če bi bili tako mobilni kot mi, bi bile te številke verjetno precej drugačne. Za primerjavo nevarnosti v prometu bi bilo dobro poznati število vozil na prebivalca in v tem kontekstu število vozil, ki se ponesreči, ampak v Peruju je toliko neregistriranih vozil, da je ta primerjava žal nemogoča.

Med najpogostejšimi vzroki prometnih nesreč v Peruju sta neizpravnost vozil in neusposobljenost voznikov - ponarejena vozniška dovoljenja, medtem ko pri nas tega skorajda ne beležimo. Predvsem v odročnih andskih in amazonskih predelih ni nobenega nadzora. Vozila so stara in slabo vzdrževana, mnogi vozniki pa so neizkušeni in vozijo s ponarejenimi dokumenti. Avtošol v Peruju pravzaprav ni (vsaj za praktični del izpita ne). Ne vem prav dobro, kakšen je postopek za pridobitev vozniškega dovoljenja, vem pa, da se lahko ponarejenega kupi na ulici za drobiž.
Kdor bi rad pravo dovoljenje, pa je malce len ali ve, da ne bi dobil zdravniškega potrdila o fizični in psihični sposobnosti za upravljanje vozila, lahko na ulici kupi tudi odgovore na vprašanja iz teoretičnega dela vozniškega izpita in ponarejeno zdravniško spričevalo.

Težava je v tem, da se mnogi Perujci odločijo za nakup vozil za večje število potnikov - kamionete (pick-upe), popularne toyote corolle, kombije ... in s tem tvegajo življenja svojih sopotnikov. Vozilo je luksuz, ki si ga ne more privoščiti vsak, in tisti, ki ga ima, ga pogosto izkoristi za prevoz potnikov ali blaga, tudi če se sicer ukvarja s čim drugim. O tem sem pisala že tu. Ker se torej v Peruju skoraj nihče ne vozi sam, so številke ranjenih in mrtvih toliko bolj šokantne. Enkrat sem pisala o tem, kako je voznik zahteval, da se nas stlači 16 v osebni avtomobil.
Vlakov v Peruju praktično ni (tistih par prog bomo zanemarili), zato se na daljše proge potuje z avtobusi. Ceste, predvsem v andskih provincah so nevarne, vijugaste, slabo vzdrževane (večkrat neasfaltirane) in nezavarovane - kljub globokim prepadom tik ob njih. Vselej se prepričajte, da po takšnih progah potujete s kvalitetnim vozilom in s cenjeno družbo. Utrujenost voznika na več kot 10 ur dolgi vožnji je pogost vzrok prometnih nezgod. Kvalitetni prevozniki imajo na busih vsaj dva voznika. Priporočljivo je potovati podnevi, saj se večina najhujših prometnih nesreč zgodi ponoči ali zgodaj zjutraj. Težava je v tem, da se mnogokrat raje odločimo za nočno vožnjo, da ne izgubljamo dragocenega časa in da nam vožnja hitreje mine, če lahko med njo zadremamo. Ne čudite se, če vas bodo pred vstopom na kak boljši avtobus fotografirali, posneli s kamero ali vam vzeli prstne odtise. Tako vas bodo lahko vsaj identificirali, če se vam kaj zgodi. Grozljivo, kaj? Ubogajte stevardeso, ko vam naroči, da iz varnostnih razlogov zagrnete zavese. Še zdaj ne vem točno, zakaj se to počne (Zaradi napadov morda? čeprav jih v zadnjem času ne beležijo ...), toda vsekakor boste manj vznemirjeni, če ne boste gledali globokih prepadov tik ob cestišču ali visokih peščenih sten, ki se zdijo, kot da se bodo vsak hip sesule in vas pokopale pod seboj (Na fotki razgled z avtobusa na severni Panamericani). Naj vas takrat "tolaži" dejstvo, da smo, po moji primerjavi, življenjsko za kanček bolj ogroženi na slovenskih cestah, predvsem na tistih v naseljih.

(Se opravičujem - o podobnih stvareh sem že pisala, ampak tule bo bolj pregledno)

Kubanski bloger: Nimam interneta.

Kuba ima v primerjavi z ostalo Latinsko Ameriko najslabšo povezavo z internetom. Zaradi ameriškega embarga so Kubanci prisiljeni uporabljati 25-krat dražjo in kar 1.300-krat počasnejšo povezavo. Uradno ima samo 8% prebivalstva elektronski naslov, večina teh pa ga ima samo na intranetu, ki je omejen na domače strani. Vseh uporabnikov interneta je 190.000. Kubanci se morajo velikokrat lagati, da so tujci, da sploh dobijo dostop do računalnika v hotelu ali internet kafeju, ura dostopa pa jim pobere skoraj polovico mesečne plače (6 $). Zaradi omenjenih dejstev le redki surfajo po spletu ali si dopisujejo po elektronski pošti. Peščica spretnih posameznikov tvega svoje prihranke za to, da svetu pokaže resnico o tej, za zahodnjake tako privlačni, »easy going« deželi, in pišejo bloge. Blogi pač ne morejo biti cenzurirani s strani vlade, vseeno pa se njihovi avtorji raje skrivajo za psevdonimi in skrbno pazijo, da ne izdajo svojih osebnih podatkov. Kubanski blogerji so se zaradi visokih tarif naučili izjemno hitro manevrirati s svojimi stranmi. Večinoma se povezujejo iz hotelov, kjer se morajo včasih celo izdajati za tujce, iz državnih uradov ali pa si dostop kupijo na črno. Državni funkcionarji in akademiki so sicer edini, ki imajo priskrbljen dostop do spleta. Na nove objave kubanskih blogerjev lahko čakamo dneve, tedne ali celo mesece. Nikoli se ne ve. Avtor bloga »Mi isla al mediodia« (Moj otok opoldne) pravi: Začel bom s kratkim, a udarnim stavkom, kakršne je rad uporabljal Hemingway: Nimam interneta.

Nekaj kubanskih blogov:
* http://www.desdecuba.com/generaciony/
* http://isla12pm.blogspot.com/
* http://havanascity.blogspot.com/
* http://pavontales.blogspot.com/
* http://luisexto.blogia.com/
* http://munequitosrusos.blogspot.com/
Kliknite na kakšnega, četudi ne razumete jezika, in pokažite, da podpirate svobodo izražanja.
vir , foto

Vsak šesti otrok ne obstaja

Od 28. do 30. Avgusta bo v Asuncionu (Paragvaj) prva konferenca na temo Pravica do identitete. Vsak šesti otrok v Latinski Ameriki namreč ni registriran. 2 milijona od 11 milijonov novorojenčkov letno ne dobi rojstnega lista, kar s pridom izkorišča tudi trgovina z ljudmi. Konvencija OZN o varstvu otrokovih pravic pravi, da ima vsak otrok pravico do imena, državljanstva in pripadnosti družini. Opozarjajo, da identiteta med drugim zagotavlja otrokom zdravstveno varstvo in obvezno šolanje.
Do neregistriranih rojstev prihaja predvsem med avtohtonim prebivalstvom in v afro-ameriških skupnostih. Konferenco so organizirali OEA (organizacion de Estados Americanos), Unicef, paragvajsko ministrstvo za delo in sodstvo ter nevladna organizacija Plan Internacional. Prisostvovali ji bodo predstavniki 18 latinskoameriških držav. Skušali se bodo dogovoriti o brezplačnem vpisu v rojstno knjigo, saj veliko družin ne registrira otrok zaradi pomanjkanja denarja. Tudi oddaljenost od civilnega registra je velikokrat težava za prebivalce odročnih vasi.

L. 2002 je bilo samo v Paragvaju več kot 600.000 otrok mlajših od 11 let brez rojstnega lista, največ na ruralnih območjih.

Ugrabljen v Južni Ameriki

Žal imam spet slabe novice. Valežana, ki sem ga omenila nekaj postov nazaj, so ugrabili nekje v Južni Ameriki. Na srečo je že na varnem. Še zdaj ne vem, kje. Z britanske ambasade mi je poslal kratek mail, sklepam pa, da se je neljubi dogodek zgodil v Peruju ali Boliviji. Fant je napisal samo, da je bil ugrabljen in skoraj zadavljen. Ne vem, kako mu je uspelo obdržati potni list. Vsekakor je imel srečo, da je sploh preživel. Ko bom vedela kaj več, vam seveda sporočim. Ob tej novici nisem ostala ravnodušna. Zakaj so se spravili na človeka, ki ga je samo srce ...

Hotela sem dobiti kakšno verodostojno informacijo o pogostosti takih primerov, vendar mi ni uspelo najti nobene boljše, kaj šele ažurne statistike. In spet razmišljam, da je morda le bolje, če ne vemo vsega ...

edit 14. 4.: To se je zgodilo v Boliviji, fant je že v Čilu.

______________________________________________

Nekaj o ugrabitvah v Južni Ameriki:

Sicer se največ ugrabitev na svetu zgodi v Kolumbiji. Baje je tam trenutno pogrešanih več kot
4200 oseb. Več informacij najdete na tej strani: http://www.lasvocesdelsecuestro.com/index.asp , kjer so objavljena imena žrtev, rezultati uspelih reševalnih akcij (žal jih ni najti veliko) ter več člankov in koristnih informacij.

Še par naključnih zgodb, povzetih z medmrežja:

Lanske jeseni so nekega Italijana živega zakopali, potem ko so mu izpraznili bančne račune. 29-letnega Italijana, ki je pogosto hodil v Kolumbijo, je obiskoval neki Lopez. Ta mu je baje obljubljal poceni zemljišče bogato s smaragdi. Lopez je bil kasneje aretiran v Italiji, kot glavni osumljenec krutega umora.
vir: http://eltiempo.terra.com.co/judi/2005-11-10/ARTICULO-WEB-_NOTA_INTERIOR-2602978.html (espanol)
http://www.univision.com/content/content.jhtml?cid=734382 (espanol)

19-letni Anglež Matthew Scott je bil ugrabljen v džungli septembra 2003, ko se je s sedmimi sopotniki odpravljal do slavnega Izgubljenega mesta (la Ciudad Perdida) na severu Kolumbije. Oborožena moška sta se približala turistom, jih vprašala po njihovem državljanstvu in jim pregledala prtljago. Matthew je najprej hotel reči, da je Argentinec, saj so ti večinoma svetlopolti, vendar se je zbal orožja in povedal, da je Anglež. Kmalu se je pojavilo še več oboroženih moških. Skupino so razdelili na dva dela. Matthew je ostal z drugim Angležem, Izraelcem in mlado Nemko. Po sedmih urah se je odločil za pobeg. Njegovemu rojaku zamisel ni bila všeč, toda tovarišu je vseeno zaželel srečo. Prve štiri dni se je zbujal ob petih ali pol šestih in hodil do osmih, ko si je vzel urico za počitek in se ogrel na skalah. Takrat je bil mraz njegov najhujši sovražnik. Okrog dveh popoldne je začelo deževati, ob šestih pa se je že spustila tema. Ponoči je le stežka zatisnil oči. Sledil je toku potoka, saj je hotel priti do reke Buritaca, ki jo je bil videl na poti k Izgubljenemu mestu. Po šestih dneh je uvidel svojo zmoto. Bil je v drugem porečju in ni hodil proti severu, temveč proti jugovzhodu, globlje v kolumbijsko džunglo. Oddaljil se je od reke in krenil proti dolini, kjer je sedmega dne našel stezico. Na stezi je srečal družino iz plemena Cogui, ki pa mu je odrekla vsakršno pomoč. Ponoči je haluciniral od lakote. Živel je samo od insektov, ki jih je našel na poti, in umazane rečne vode.
Družina, ki jo je bil srečal, se je vrnila ponj in ga odpeljala v zaselek, kjer so mu ponudili pomaranče, toda Matthewove roke so bile polne ran, zato ji revež ni mogel olupiti. Od tam je krenil v vas Don Diego, kjer so mu pomagali vojaki, ki so jih bili poklicali domačini. S helikopterjem so ga odpeljali v Santo Marto. V džungli je preživel celih 12 dni.
Ugrabitelji so bili člani druge največje gverilske združbe ELN (Ejercito de Liberacion Nacional). Ostale žrtve so bile izpuščene po treh mesecih. Stezo so po tem dogodku zaprli. 40 kilometerski trekking do Izgubljenega mesta so znova omogočili leta 2005.
vir: http://news.bbc.co.uk/hi/spanish/latin_america/newsid_3190000/3190582.stm (english)
http://www.lacapital.com.ar/2003/09/24/mundo/noticia_38926.shtml (espanol)

Po številu ugrabitev sledi Kolumbiji priljubljena turistična destinacija- Mehika. Pravzaprav je tam ugrabitev več kot v Kolumbiji, vendar so žrtve večinoma posamezniki.

Argentina je še ena nevarnejših dežel, kjer beležijo veliko število zločinov, med njimi tudi ugrabitev.

V Peruju so lani zabeležili 39 ugrabitev, ki so se v enajstih primerih zaključile z osvoboditvijo.
vir: http://www.laultima.com/noticia.php?id=16280&idcategoria=4&seccion=Nacional (espanol)

Tu je pa še zgodba iz prve roke, sicer stara kar nekaj let, ko je po Peruju še divjala gverila :
http://blogs.law.harvard.edu/dowbrigade/2004/01/06#a2197 (english)
Sicer so zdaj MRTA in njim podobne frakcije šibke, delujejo pa predvsem v odročnih predelih, predvsem v džungli, in se povezujejo s preprodajalci drog.


Večinoma so turisti bolj redko žrtve ugrabitev. Kriminalci se raje spravljajo na preverjene tarče, za katere vedo, da so zmožni plačati visoko odkupnino. Gre predvsem za poslovneže in politike, še prej pa za njihove svojce, ki so manj zavarovani.

Tu so napotki za morebitne ugrabljence :
http://danger.mongabay.com/kidnapping_stats.htm (english)

___________________________________________

ORACION DEL TURISTA

(molitev turista)

Padre nuestro que estás en los cielos, evita que el avión sea secuestrado o que se extravíen las maletas y permite que pase inadvertido el exceso de equipaje.
Ilumínanos para elegir con tino el hotel nuestro de cada día. Condúcenos a restaurantes buenos y baratos donde incluyan el vino en el precio de la comida. Concédenos la sabiduría para dar la propina correcta en una moneda cuyo valor desconocemos. Haz que los nativos nos quieran por lo que somos.
Danos fortaleza para visitar los museos, catedrales y palacios, y si por casualidad pasamos por alto algún monumento histórico a fin de echar una siesta después del almuerzo, perdónanos Señor porque la carne es débil.
Dios todopoderoso protege a nuestras esposas de las gangas que ni necesitan ni pueden pagar y no las dejes caer en la tentación pues no saben lo que hacen.
Padre omnipotente no permitas que nuestros maridos se fijen en las extranjeras y las comparen con nosotras, sálvalos de hacer el ridículo en los cabarets y, sobre todo, no les perdones sus ofensas porque ellos sí saben lo que hacen.
Y cuando haya terminado el viaje dispénsanos la merced de encontrar amigos sufridos dispuestos a ver nuestras películas y a escuchar nuestros relatos, de modo que nuestra vida de turista no haya sido en vano.
Amén.

Perujske migracije

V letu 2005 se 482.733 popotnikov ni vrnilo v Peru.

Glede na poročilo INEI (Instituto Nacional de Estadística e Informática), je njihov najpogostejši cilj Bolivija. Kot dežele, ki naj bi jim obljubljale lepšo prihodnost, sledijo Čile, ZDA, Ekvador, Španija in Argentina. Emigranti so večinoma moški, stari od 20 do 39 let. Jorge Lazaro, sekretar Perujskih združenj v zamejstvu, je zaskrbljen, saj meni, da gre za beg nadarjenih ljudi iz države. Ta jim namreč ne omogoča uveljavljanja njihovega znanja in sposobnosti. V zadnjih petih letih je državo zapustilo kar 1.124.000 Perujcev. V tujini jih živi okrog 2.250.000.

Tudi število migracij v Peru se je v zadnjem letu povečalo, in sicer za 16,4% v primerjavi z letom 2004. Samo novembra je na perujska tla stopilo 151.575 tujcev. Ti so v največjem številu prebivalci ZDA (27,2%), sledijo Čilenci (13,9%), Bolivijci (12,4%), Španci (8,8%), Ekvadorci (7,7%) in Brazilci (4,9%). Skoraj 60% imigrantov je moškega spola.

vir: http://www.larepublica.com.pe/ 11. 1. 2005