Brum, brum ...

Po Limi brni nešteto taksijev in več kot 60.0000 mikrobusov, kar lahko vidimo, slišimo in vohamo na vsakem koraku. Promet je velik problem v perujski prestolnici. Včasih je tako gost, da potrebujemo par ur, da pridemo nekam, kamor bi ob kakšnem drugem času prispeli v desetih minutah. Na križiščih in rondojih se vozila skorajda drgnejo druga ob drugo, začuda pa se nikoli ne zaletijo. Vsaj jaz nisem zasledila nobenega trka, sem pa videla kar nekaj počenih gum in razsutega tovora.

Najudobneje je kajpak potovati s taksijem, zna pa biti nevarno. Predvsem se prepričajmo, da gre za taksi z licenco. Vozilo mora biti primerno označeno na obeh straneh - s številko in logom podjetja, taksist pa vam mora na vašo željo pokazati licenco. Velikokrat jo imajo obešeno na vzvratnem ogledalu. Za ceno se je treba dogovoriti, preden sedemo v vozilo, saj taksimetri v Peruju ne obstajajo. Če taksist ni pripravljen spustiti cene, kolikor se nam zdi primerno, pač ustavimo naslednjega. Ponavadi se postavijo kar v vrsto. Turistom kar naprej hupajo in nam zapirajo pot, ko hočemo prečkati cesto. Rumeni Daewoo Ticoti so ponavadi kak sol cenejši od belih station wagonov, v katerih se lahko pelje več potnikov (uradno 4). Ogromno taksijev je nelegalnih, torej brez licence. Teh se izogibajte, čeprav dejstvo, da nimajo licence še ne pomeni, da so (vsi) kriminalci. Večinoma gre za ljudi, ki izkoristijo svojo pot iz službe, da še koga poberejo in zaslužijo kak sol. To je tudi vir zaslužka mnogih upokojencev. Na vetrobransko steklo pritrdijo napis taxi in malo furajo naokrog. Približne cene taksijev najdete tu. Turistom bodo računali približno toliko, kot kaže tabela, Perujec pa lahko potuje že za polovico te cene. Najvarnejši taksiji so tisti, ki jih pokličemo po telefonu. Operaterju posredujemo naslov in svoje osebne podatke. Če bi se morala zvečer peljati sama, bi se odločila za to opcijo. Mototaksiji v Limi izumirajo. še vedno so v uporabi na obrobju mesta, npr. v Comasu.

Poceni prevoz za daljše proge na obrobje mesta so colectivos. To so osebna vozila (brez licence), ki sprejmejo 4 potnike. So veliko cenejši od taksijev in udobnejši od kombijev ali mikrobusov, saj nam ni treba več ur stati in se drenjati s prodajalci bombonov. V Limi lahko vsakdo vozi taksi ali colectivo - na ulici kupi napis z imenom četrti, kamor je namenjen, in počaka na stranke. Colectivos so najnevarnejša oblika prevoza. »Potniki« in voznik so lahko zločinci in vas oropajo. Nikoli se ne vozite z več kot enim neznancem, četudi se vam želi pridružiti še kak »nedolžen« turist.

Kombiji in microbusi so nekako najvarnejša oblika prevoza, čeprav je tu verjetnost, da vas okradejo največja. Hočem reči, da vam lahko kaj izmaknejo, ne morejo pa vas oropati ali celo ugrabiti. Ne čudite se, če vam izgine kar cel žep - nekateri so spretni z noži, zato skrbno varujte osebno prtljago, dokumente in denar. Vse skupaj sploh ni tako grozno, kakor sem napisala. Meni se ni zgodilo nič hudega, tudi ogroženo se nisem počutila v nobenem trenutku, sem pa slišala nekaj zgodbic. Vozila so pisano pobarvana in označena z imeni ulic in avenij, po katerih vozijo. Velikokrat so stara in slabo vzdrževana. Mnogi avtobusi so v bistvu predelani stari ameriški tovornjaki. Pred časom so zaradi onesnaženosti želeli prepovedati uvoz starih vozil v Peru, toda korupcija v tej deželi dela svoje in močan avtobusarski lobi je zmagal. Včasih je v vozilih takšna gneča, da komaj lovimo sapo, predvsem v tistih, ki vozijo na obrobje. Po četrtih v središču mesta vozijo ponavadi napol prazni. V strog center Lime (okrog Plaze de armas) kombijem in mikrobusem ni dovoljeno. Sprva se nam zdi ta sistem javnega prevoza nedoumljiv, ampak kmalu spoznamo, da stvar funkcionira. Po kavbojsko, vendar funkcionira. Kombi ali mikro lahko ustavimo pred katerimkoli križiščem. Postaje ne obstajajo. Lastniki kombijev imajo zaposlene ljudi, ki na določenih točkah štejejo sekunde od zadnjega kombija z isto destinacijo. Tako lahko med seboj ohranijo določeno frekvenco in si zagotovijo potnike. V vsakem mikrobusu ali kombiju je zaposlen fant, ki odpira vrata, kriči imena ulic po katerih je namenjeno vozilo, pomaga potnikom varno vstopati in izstopati ter pobira denar. Vožnja stane v povprečju 1 sol (0,25 €). Vozniku v čudnem žargonu posreduje informacije o potnikih. Če reče npr. »puro chicle« (sami čigumiji), opozarja šoferja, da smo vsi potniki »kratkoprogaši« in bomo kmalu izstopili. To jim ni preveč po godu, saj od kratkoprogašev poberejo manj. V mnogih vozilih nabijajo salso ali reggaeton , na mikrobuse pa kar naprej vstopajo vreščeči ulični prodajalci in glasbeniki. Pestro je, ni kaj.

Onesnaženost je najbrž najbolj pereč problem v prestolnici. Leta 2001 je bila vsebnost dušikovega monoksida v ozračju 236.66 mg/m³, medtem ko je dovoljena meja 100 mg/m³. Vsebnost težkih kovin je bila takrat 294.12 mg/m³ (dovoljena je 150 mg/m³). Skušala bom najti aktualnejše podatke.

Naj povem, da se v Limi že gradi centralna postaja podzemne železnice - med hotelom Sheraton in sodiščem. Metro bo gotovo vidno razbremenil center mesta, skrbi pa me, od česa bodo živeli vsi ti taksisti ...