Lagunas Llaganuco

Nekoč sta se za sedmimi gorami in sedmimi vodami zaljubila princ in princesa, Huascar in Huandi. Njuni vasi sta se sovražili, zato sta morala skrivati svojo ljubezen. Žal nista imela sreče. Nekega večera ju je zalotil stražar. Skušala sta pobegniti, toda ujeli so ju in ju zvezali skupaj. Vedela sta, da bosta morala umreti. Njuna ljubezen je bila tako globoka, da sta se spremenila v gori, v najmogočnejša vršaca perujskih Andov. Huascar je Huascaran, Huandi pa Huandoy. Skupaj jočeta led in bistre solze, ki se zbirajo v lagunah Llaganuco.

Chinancocha (Laguna hembra oz. žensko jezero) na 3820m nadmorske višine. Čudovita turkizna voda začuda sploh ni mrzla. No, plavala vseeno ne bi v njej.

Lagune spadajo v zavarovano območje Nacionalnega parka Huascaran, ki daje dom mnogim zanimivim živalim. Tu najdemo medveda očalarja (ne vem, kako se reče oso de anteojos po slovensko), gorske leve, činčile, andsko divjo mačko in še marsikaj.

Ob jezeru se lahko posladkate s koruzo z domačim sirom ali polnjenim krompirjem ter si za par solov kupite tapravi chullo - kapo iz ročno predene in ročno barvane volne (še smrdi po ovcah;) Lagune obiščite z vetrovko ali še bolje s kakšno volneno čompo.

Vse to pišem z malo zamude, v Andih sem namreč bila samo nekaj dni. Zdaj bi pa šla spet malo na plažo ...

Yungay - hermosura

Nekoč je obstajal Čudoviti Yungay (seveda po Raimondiju), najlepše mesto v Callejonu de Huaylas. Tik pod mogočnim Huascaranom, najvišjim vrhom Bele kordiljere. Bliže vrhu je le še vasica Musho, od koder prihaja kraljica huayna, Sonia Morales.

Huascaran - 6768 m

Huascaran je vselej opozarjal na svojo moč. Leta 1962 se je z gore utrgal plaz skalovja, ledu in snega in pokopal vasi Ranrahirca, Shacsha, Armapampa in Uchocoto v dolini reke Sante. Življenje je izgubilo okoli 3.000 ljudi.

Yungay pred potresom 1970

Osem let zatem, 31. maja 1970 pa se je zgodila ena največjih tragedij v zgodovini Južne Amerike. Potres je premaknil gmote skalovja in ledu, ki so padle v ledeniške lagune pod vrhom najvišje gore Peruja. Voda se je dvignila in odnesla s seboj kamenje in sneg. Blatni val je pokopal mesto Yungay in terjal 30.000 žrtev.

Yungay - Camposanto po potresu

Preživelo je ok. 90 ljudi, večinoma otrok, ki so igrali nogomet na bližnjem igrišču. Rešili so se tudi tisti, ki so se zatekli v Kristusov objem.

Eden redkih grobov iz l. 1970 ("Hči, izpusti mojo dlan in se reši."

Yungaysko pokopališče je zgrajeno v terasah, ki so zmogle kljubovati smrtonosnemu plazu, vrh njega pa odprtih rok stoji Kristus, mogočen in bel, kakor se spodobi za Južno Ameriko.

Pokopališče

Yungay je danes zakopan, žrtev niso iskali. Pravzaprav se sploh ne imenuje več Yungay, temveč Camposanto - pokopališče. Dolina je posejana s križi, ki so jih postavili svojci umrlih, na mestu, kjer je predvidoma stala domača hiša. Iz tal štrlijo ostanki zgradb, avtobusov in avtomobilov.

Ostanki avtobusa

Čudežno so preživele 4 palme (palma oz. palmov list je btw simbol mučeništva) v bližini cerkve. Domnevajo, da je cerkev kljubovala plazu in s tem zaščitila drevesa, zatem pa je nanjo padla ogromna skala in jo porušila. V cerkvi je po domnevah umrlo največje število ljudi.

Štiri priče tragedije

Pravijo, da bi bil danes Yungay, če bi preživel, večji in lepši od Huaraza, prestolnice andske province Ancash. Lep izlet, čeprav z žalostno zgodbo. Za ogled Camposanta vzemite s seboj pokrivalo in kremo z UV faktorjem.

Caraz - dulzura

Caraz je najsevernejša vasica v Callejonu de Huaylas. Nedaleč od tod se namreč kordiljeri (Blanca in Negra) združita ter zapreta dolino.
Plaza de armas v Carazu je čudovit primer andske arhitekture - preprosta, masivna cerkev z dvema zvonikoma in obvezna fontana v središču trga

Sever Callejona de Huaylas slovi po rodovitni prsti, na kateri uspevajo mnoge vrtnine in sadje. Največ se pridela manga, jabolk, pomaranč in breskev. Artičoke izvažajo v ZDA, cvetje pa v Evropo.

Tudi govedoreja sodi med najpomembnejše panoge. Caraz je znan po mlečnih izdelkih in njihov sloviti manjar blanco se uporablja za pripravo najbolj cenjenih slaščic. (Manjar blanco je izredno sladka mlečna pasta, ki ji včasih dodajo tudi sadje, največ lukumo ali čirimojo). Na spodnji sliki vidimo Cesarja in ostale otroke med prerivanjem za žličko manjarja ;)

V mestecu mrgoli trgovinic z manjarjem in medom. Očitno je bilo tako že pred več kot sto leti, ko je tod hodil Raimondi. Mestece je poimenoval Caraz - dulzura (Sladki Caraz).

Carhuaz - borrachera

Raimondi je bil tisti, ki je dal imenu tega mesteca slab prizvok- Carhuaz - borrachera (Pijani Carhuaz). Italijan se je tod potikal prav takrat, ko so domačini nekaj praznovali in zatorej točili v potokih "chicho de jora" - koruzno žganje.

Mestece je znano po izvrstnem sladoledu. Ne vem, ali je Raimondi imel prav in so Carhuaščani res taki pijanci, ampak dejstvo je, da prodajajo sladoled v nenavadnih okusih, npr: pivo, vino, čiča, rum in gazirane pijače. Hmm... Poskusila sem nekaj sadnih variant in moram reči, da so sladoledi res odlični.

Nedaleč od Carhuaza se nahajajo vrelci termalne vode - Chancas. S Cesarjem sva se tja odpravila iz Huaraza - najprej dobre pol ure s kombijem do vasi Marcara, od tam pa še 10 minut z avtom. Chancas žal nima pravega bazena, samo neke sobice z banjami, ki so videti nekam nehigienske. Na srečo so na razpolago še jame - naravna savna :) . V živo skalo, nad fumarolami, je izdolbenih 7 votlin, katerih temperature se gibljejo od 33 do 54 C (ob plačilu vstopnice je potrebno navesti številko votline oz. stopinje). Vsaka jama ima predprostor s tušem in obešalniki. Savna je prav fina - taka malo manj močna turška, bi rekla.

Vrnitev v bazo (Huaraz) je bila presneto zapletena. Hotela sem priti do tržnice do 19h, da prevzamem svojo pollero pri šivilji, ampak zamudila sem več kot pol ure. Najprej je bilo treba ustaviti kak avto, ki gre do vasi Marcara. Ni problema - vsak Station wagon gre tja, ampak vsak voznik zahteva, da se v osebni avto zbaše 14 ljudi?! Sicer se jim baje ne splača?! S Cesarjem sva pristala v prtljažniku s še enim parom, na zadnjih sedežih se jih je tlačilo 6, na sprednjih pa trije + taksist, s tem, da je eden od njih pri odprtih vratih sedel na taksistovem levem kolenu. V Marcara je bilo treba najti drug prevoz - avto, kombi ali kuster (bus). Dobila sva kuster, seveda nabasan tako, da smo vsi čez okna štrleli. Izkušnja je bila zanimiva, sicer pa je ne nameravam ponoviti. Bolj občutljivim priporočam obisk vrelcev z lastnim prevozom ali z agencijo v turističnem paketu.

Huaraz - presuncion

Huaraz (ok. 120.000 prebivalcev) je glavno mesto province Ancash. Leži v osrčju Andov, v dolini reke Santa - Callejonu de Huaylas (dolina zelenja), stisnjenem med Cordillero Blanco in Cordillero Negro. Obkrožajo ga najvišji perujski vrhovi - med njimi Huascaran (6768 m), najvišja gora v Peruju in druga v J Ameriki, ter Alpamayo (5947) , baje najlepša gora na svetu. Italijanski raziskovalec in geograf Antonio Raimondi je mesto poimenoval Huaraz - presuncion (Naduti Huaraz).

Plaza de armas

Kraj se ne zdi nič kaj privlačen na pogled. Oči si lahko napasemo kvečjemu na prelepih zasneženih gorah, ki obdajajo Huaraz. Sama sem dobila občutek, da sem pripotovala v leto 1971, mesto je namreč napol porušeno. Plaza de armas je v izgradnji, prav tako katedrala.

Katedrala

Zakaj 1971? 31. maja 1970 je dolino prizadel močan potres (7,9 po Richterjevi lestvici), ki je zabeležen kot največja naravna katastrofa v zgodovini Peruja. Potres je zahteval 70.000 žrtev v provinci Ancash in več kot pol milijona Perujcev je ostalo brez strehe nad glavo. Najbolj tragična je zgodba mesteca Yungay, o katerem bom pisala kasneje.

Reka Santa

Mesto živi pretežno od turizma. V poletnih mesecih (sušna doba) Huaraz zasedejo adrenalina željni tujci, ki lahko izbirajo med stotinami atrakcij Callejona de Huaylas - treking v nešteto smeri, prosto plezanje, alpinizem, kajak, rafting, namakanje v vrelcih termalne vode in celo smuka - seveda brez vlečnice (ledenika Pastoruri in Copa Olimpica). Sama sem se smučanju odpovedala :( , ker sem se šele tretji dan počutila malo bolj pri močeh ( na 4.000 me zgrabi soroche - višinska bolezen), poleg tega pa je je v tem letnem času snežina precej skrčena.

Čolite (kmetice, po perujsko) si čistijo čevlje. Emancipacija?

Huaraz ponuja kopico hotelov, penzionov, turističnih agencij, barov, diskotek in prodajaln suvenirjev. Če vas športne aktivnosti ne zanimajo, si lahko ogledate Chavin de Huantar, prestolnico enega najpomembnejših predinkovskih plemen - Chavin (1500 - 500 p.n š.) .

Parque litico (skulpture plemena Recuay)

V mestu sem hvalabogu našla najlepši kotiček - parque litico. Park s številom skulptur kulture Recuay (0 - 600 n.š.). Gre za stilizirane figure moških (večinoma bojevnikov) in žensk ter preklade, predele in stele s stiliziranimi živalskimi in človeškimi figurami. V parku je lokalček, ki je v lasti gospe Charo. Ker je Charo morala nujno na banko, sem ji nekaj časa čuvala bar. Baje sem videti vredna zaupanja. Tu sem se spoprijateljila z dvema odvetnikoma iz Lime in enim huaraškim policajem - v kratkem se bomo, upam, spet videli v Limi. Skupaj smo šli tudi na ekskurzijo po Callejonu de Huaylas in se imeli prav fino.

Starejši par čaka na avtobus

V Huarazu je moč videti veliko različnih andskih narodnih noš. V Peruju je super prav to, da se narodne noše resnično nosijo - vsak dan in povsod. Razlikujejo se od kraja do kraja in glede na finančne sposobnosti družin. Najzanimivejše so pollere (krila), cule, klobuki ter naglavne rute. Občudujemo jih lahko v najbolj norih barvah in vzorcih.

Gospa, ki je izdelala samo mojo pollero

Na mestni tržnici sem si dala izdelati pollero po meri v temno rdeči barvi (juhu!), za zraven pa sem kupila še eno kičasto svetlo rumeno spodnje krilo (čole jih imajo spodaj verjetno milijon) in pisan pleten pas. In ja, to nameravam nositi v Sloveniji :). Gospa šivilja se je izredno potrudila, krilo je izdelala v nekaj urah (mudilo se je na bus), zato je bordura bolj preprosta. Vsekakor si je prislužila nekaj solov trinkgelda.

Čarobni vrčki

Tudi huaraška keramika je zanimiva. Všeč mi je, ker je preprosta. Na fotografiji je med drugim videti nekaj ti. čarobnih čajnikov. So brez pokrovčka in tekočino se vanje vlije skozi dno.

Huaraz se mi ne zdi nič kaj vzvišen ali nadut. Je prijetno mestece, ki ponuja vse kar potrebuje povprečen turist - zabavo, dobro družbo in tradicionalne jedi. Sicer sem spet morala mižati, ko so vsi pri mizi obirali morske prašičke, ampak nič zato. Jaz sem ostala pri andski postrvi, ki je še vedno ena mojih najljubših jedi.

Pingvin je zašel daleč od doma

V Peruju so imeli "turista", ki ga niso pričakovali - z juga Čila je v Peru priplaval pingvin, ki se je od doma oddaljil pet tisoč kilometrov.
Izgubljeni magellanov pingvin je sicer doma v mrzlih morjih na jugu Čila, zašel pa je, medtem ko je iskal hrano, so poročali perujski časniki. V naravnem rezervatu Paracas na jugu Peruja, kjer so ga našli, pravijo: "Vse kaže, da je pingvin med iskanjem česa za pod zob izgubil občutek za orientacijo tudi zaradi močnih morskih tokov. Plaval je vse bolj proti severu, dokler ni prišel do Peruja. Česa takega res še nismo doživeli."

V Peruju je morje zanj pretoplo
Junaškega plavalca, ki ga je našel neki ribič, so pokazali tudi na perujski televiziji. Na posnetkih mu znanstveniki iz rezervata skušajo oskrbeti poškodbo, ki jo je dobil, ko se je zapletel v ribiško mrežo. Biologi, ki se ukvarjajo s pingvinom, dodajajo še, da se bojijo, da prišleka humboldtovi pingvini, ki gnezdijo na jugu Peruja, ne bi sprejeli medse.
Poleg tega je življenjsko okolje v Peruju zelo drugačno od tistega na jugu Čila - v Peruju ima morje okoli 14 stopinj Celzija, v Čilu pa osem. Perujci so že stopili v stik s čilskimi kolegi. Dogovarjajo se, kako bi pingvinu omogočili vrnitev domov.
Magellanovi pingvini so srednje veliki pingvini, visoki med 70 in 76 centimetrov in težki od pet do šest kilogramov. Njegovi najbližji sorodniki so humboldtov pingvin, afriški pingvin in galapaški pingvin.


Vir: RTV Slo

Jarana criolla

V Limi biva okrog 8 milijonov ljudi, toda v tisku bomo zasledili manj družabnih dogodkov kot npr. v Ljubljani. Kulturno življenje je rezervirano za elito, zato znajo biti vstopnice za razne prireditve drage kot žafran. To še ne pomeni, da se v Limi nič ne dogaja. Vedno je na voljo kakšna dobra peńa, koncert salse ali fiesta chicha (perujska veselica). Jaz seveda obožujem peńe, kjer igrajo kreolsko in afro-perujsko glasbo. Tu lahko srečamo res prave mojstre, predvsem so me navdušili nekateri kitaristi in »bobnarji«. Izvrsten šov, zanimiv za vsakega turista, boste našli ob vikendih v Barrancu, v peńi De Rompe y Raja ali v lokalu Brisas del Titicaca v centru Lime. Tu vam bodo predstavili kopico tradicionalnih perujskih plesov in glasbil. Z malo sreče se da videti državne prvake v kateri izmed kategorij. V Rompe y Raja smo pred tedni praznovali Dantejev rojstni dan in tam sem med drugim uspela videti otroška državna prvaka v marineri. Moram priznati, da sem ob tem nastopu skoraj zajokala. Enkratna sta.

Na prvem posnetku Carlos Granda poje valčke (ja, poimenoval se je po kraljici Chabuci) v neki peńi v Mirafloresu. Aleš, tam nekje, kjer si se ti zastrupil ;) Škoda, da je na posnetku tako slab zvok ...


Če ne deluje, kliknite tu.

Ste na kak pomemben večer v Mirafloresu pozabili kamero doma? S polaroidom vas lahko posname Toto Africa, nekoč slaven televizijski komik in bobnar, ki danes životari na "ulici pic". Začudil se je, ker sem hotela tudi njega na fotki, vendar je vseeno za trenutek zaupal aparat natakarju. Celo posvetilo sem dobila - piše: V spomin od kanibala Toto Africa ... Uhm, tisto z ljudožercem mi ni bilo preveč všeč. Sem se kar zdrznila in se spomnila na Maria Poggija, ki prav tako kolovrati po teh ulicah - psihiater, ki je pred leti zadavil perujskega Jacka razparača, zdaj pa po Limi prodaja svojo knjigo "Vem samo, da sem idiot"(Z njim se še nisem fotografirala;)

Tu pa lahko vidite, kako nastanejo Shakire. Deklica ima še sestro in dva brata, ki prav tako obvladajo afro ritme. Mlajši bratec je kasneje prevzel bonge, zvonce in kastanjete in nam dal vedeti, da vaja še ne naredi mojstra. Ritem je v krvi. Otroci na odru očitno neizmerno uživajo, vseeno pa se mi ne zdi prav, da ob tako poznih urah plešejo po pivnicah in barih (skoraj vsi šovi se začnejo po 11p.m.), ampak to je že tematika za kak drug članek.


Če ne vidite posnetka, kliknite tu.

Diskoteke in salsoteke so odprte do kakšnih 3h zjutraj, v vsakem distritu se najde kaj zanimivega, najbolj »ziher« za žur pa je Barranco.

V soboto sta se poročila Ricardo (Cesarjev kolega s faksa) in Melissa ter naju povabila na zabavo pri Ricardu doma. Ceremonijo (ki je bila kar v hiši) sva s Cesarjem žal zamudila, ker sva morala po nakupih za svečani dogodek. Sprva sem se počutila kot na kakšni osnovnošolski zabavi, potem pa sem se nekako privadila ter plesala z ženinom in ostalimi povabljenci salso, merengue, cumbio, bachato ter celo huayno in reggaeton. Bilo je prav fino in z nevesto sva se tako zaklepetali, da so naju vlekli narazen. Ta vikend bomo v kakšni peńi skupaj praznovali moj rojstni dan in prvi teden srečnega zakona mladoporočencev. Za rojstni dan sem od Johnnija in Cristine dobila veliko torto »selva negra« (črna džungla). To je v Peruju nekaj takega kot v naših krajih sacherca. Moram reči, da je zelo okusna :). S Cesarjem sva si privoščila tudi obilno kosilo v eni boljših cevicherij v Limi -
Pe(s)cados Capitales, kjer lahko naročite Nezvestobo, Pohlep, Lenobo in podobno poimenovane morske jedi za vse prste polizat. Povedati je treba še, da vam bodo ob rojstnem dnevu v marsikaterem lokalu kelnarji pripravljeni zapeti Happy birthday, če slučajno v bližini ne bi bilo nobenega muzikanta ;)

Hvala vsem za čestitke in lepe želje!!