Kako nevarne so perujske ceste?

Danes je Apeseg (Asociación Peruana de Empresas de Seguros - združenje perujskih zavarovalniških hiš) objavil šokantne številke v zvezi s prometno varnostjo na perujskih cestah. Med drugim so povedali, da je v zadnjih desetih letih v prometnih nesrečah življenje izgubilo več kot 30.000 ljudi.

Danes zjutraj se je prav tako zgodila huda prometna nesreča z žalostnim izzidom - 21 mrtvih in 39 ranjenih. Avtobus je zgrmel v 300 m globok prepad v andski provinci Junin (La Oroya). Pred kratkim se je zgodilo nekaj podobnega z avtobusom, polnim kolumbijskih turistov, prav tako v Andih. Pravzaprav se vsak teden zgodi kaj podobnega. Takšne številke me vedno znova prestrašijo. Iz firbca sem šla primerjat perujske in slovenske statistike. Pa poglejmo, ali je resnično tako nevarno potovati po Peruju:

Število prebivalcev:
Peru: 27.220.000 Slovenija: 2.020.000 (13,47 x manj)

Število prometnih nesreč v letu 2006:
Peru: 78.000 Slovenija: 31.5700 (2,47 x manj)
Ta podatek bomo zanemarili, ker se prevelik delež nesreč z izključno materialno škodo v Peruju ne registrira.

Število ranjenih v 2006:
Peru: 100.000 Slovenija: 11.000 (9,1 x manj)
Tudi ta podatek je treba jemati z veliko rezerve, saj ogromno lažjih poškodb ni registriranih.

Število mrtvih v 2006:
Peru: 3.500 Slovenija: 262 (13,36 x manj)

Zadnji podatek kaže (smrti pa menda ja vse registrirajo), da glede na število prebivalcev v obeh deželah umre v prometnih nesrečah približno enako število ljudi, je pa treba poudariti, da v Peruju ne premore vsak osebnega vozila in da se Perujci ne furajo toliko gor in dol kot Slovenci. Če bi bili tako mobilni kot mi, bi bile te številke verjetno precej drugačne. Za primerjavo nevarnosti v prometu bi bilo dobro poznati število vozil na prebivalca in v tem kontekstu število vozil, ki se ponesreči, ampak v Peruju je toliko neregistriranih vozil, da je ta primerjava žal nemogoča.

Med najpogostejšimi vzroki prometnih nesreč v Peruju sta neizpravnost vozil in neusposobljenost voznikov - ponarejena vozniška dovoljenja, medtem ko pri nas tega skorajda ne beležimo. Predvsem v odročnih andskih in amazonskih predelih ni nobenega nadzora. Vozila so stara in slabo vzdrževana, mnogi vozniki pa so neizkušeni in vozijo s ponarejenimi dokumenti. Avtošol v Peruju pravzaprav ni (vsaj za praktični del izpita ne). Ne vem prav dobro, kakšen je postopek za pridobitev vozniškega dovoljenja, vem pa, da se lahko ponarejenega kupi na ulici za drobiž.
Kdor bi rad pravo dovoljenje, pa je malce len ali ve, da ne bi dobil zdravniškega potrdila o fizični in psihični sposobnosti za upravljanje vozila, lahko na ulici kupi tudi odgovore na vprašanja iz teoretičnega dela vozniškega izpita in ponarejeno zdravniško spričevalo.

Težava je v tem, da se mnogi Perujci odločijo za nakup vozil za večje število potnikov - kamionete (pick-upe), popularne toyote corolle, kombije ... in s tem tvegajo življenja svojih sopotnikov. Vozilo je luksuz, ki si ga ne more privoščiti vsak, in tisti, ki ga ima, ga pogosto izkoristi za prevoz potnikov ali blaga, tudi če se sicer ukvarja s čim drugim. O tem sem pisala že tu. Ker se torej v Peruju skoraj nihče ne vozi sam, so številke ranjenih in mrtvih toliko bolj šokantne. Enkrat sem pisala o tem, kako je voznik zahteval, da se nas stlači 16 v osebni avtomobil.
Vlakov v Peruju praktično ni (tistih par prog bomo zanemarili), zato se na daljše proge potuje z avtobusi. Ceste, predvsem v andskih provincah so nevarne, vijugaste, slabo vzdrževane (večkrat neasfaltirane) in nezavarovane - kljub globokim prepadom tik ob njih. Vselej se prepričajte, da po takšnih progah potujete s kvalitetnim vozilom in s cenjeno družbo. Utrujenost voznika na več kot 10 ur dolgi vožnji je pogost vzrok prometnih nezgod. Kvalitetni prevozniki imajo na busih vsaj dva voznika. Priporočljivo je potovati podnevi, saj se večina najhujših prometnih nesreč zgodi ponoči ali zgodaj zjutraj. Težava je v tem, da se mnogokrat raje odločimo za nočno vožnjo, da ne izgubljamo dragocenega časa in da nam vožnja hitreje mine, če lahko med njo zadremamo. Ne čudite se, če vas bodo pred vstopom na kak boljši avtobus fotografirali, posneli s kamero ali vam vzeli prstne odtise. Tako vas bodo lahko vsaj identificirali, če se vam kaj zgodi. Grozljivo, kaj? Ubogajte stevardeso, ko vam naroči, da iz varnostnih razlogov zagrnete zavese. Še zdaj ne vem točno, zakaj se to počne (Zaradi napadov morda? čeprav jih v zadnjem času ne beležijo ...), toda vsekakor boste manj vznemirjeni, če ne boste gledali globokih prepadov tik ob cestišču ali visokih peščenih sten, ki se zdijo, kot da se bodo vsak hip sesule in vas pokopale pod seboj (Na fotki razgled z avtobusa na severni Panamericani). Naj vas takrat "tolaži" dejstvo, da smo, po moji primerjavi, življenjsko za kanček bolj ogroženi na slovenskih cestah, predvsem na tistih v naseljih.

(Se opravičujem - o podobnih stvareh sem že pisala, ampak tule bo bolj pregledno)

Kubanski bloger: Nimam interneta.

Kuba ima v primerjavi z ostalo Latinsko Ameriko najslabšo povezavo z internetom. Zaradi ameriškega embarga so Kubanci prisiljeni uporabljati 25-krat dražjo in kar 1.300-krat počasnejšo povezavo. Uradno ima samo 8% prebivalstva elektronski naslov, večina teh pa ga ima samo na intranetu, ki je omejen na domače strani. Vseh uporabnikov interneta je 190.000. Kubanci se morajo velikokrat lagati, da so tujci, da sploh dobijo dostop do računalnika v hotelu ali internet kafeju, ura dostopa pa jim pobere skoraj polovico mesečne plače (6 $). Zaradi omenjenih dejstev le redki surfajo po spletu ali si dopisujejo po elektronski pošti. Peščica spretnih posameznikov tvega svoje prihranke za to, da svetu pokaže resnico o tej, za zahodnjake tako privlačni, »easy going« deželi, in pišejo bloge. Blogi pač ne morejo biti cenzurirani s strani vlade, vseeno pa se njihovi avtorji raje skrivajo za psevdonimi in skrbno pazijo, da ne izdajo svojih osebnih podatkov. Kubanski blogerji so se zaradi visokih tarif naučili izjemno hitro manevrirati s svojimi stranmi. Večinoma se povezujejo iz hotelov, kjer se morajo včasih celo izdajati za tujce, iz državnih uradov ali pa si dostop kupijo na črno. Državni funkcionarji in akademiki so sicer edini, ki imajo priskrbljen dostop do spleta. Na nove objave kubanskih blogerjev lahko čakamo dneve, tedne ali celo mesece. Nikoli se ne ve. Avtor bloga »Mi isla al mediodia« (Moj otok opoldne) pravi: Začel bom s kratkim, a udarnim stavkom, kakršne je rad uporabljal Hemingway: Nimam interneta.

Nekaj kubanskih blogov:
* http://www.desdecuba.com/generaciony/
* http://isla12pm.blogspot.com/
* http://havanascity.blogspot.com/
* http://pavontales.blogspot.com/
* http://luisexto.blogia.com/
* http://munequitosrusos.blogspot.com/
Kliknite na kakšnega, četudi ne razumete jezika, in pokažite, da podpirate svobodo izražanja.
vir , foto

Fitzcarraldo (Nemčija, 1982)

Režija ..... Werner Herzog
Brian Sweeney Fitzgerald - Fitzcarraldo ..... Klaus Kinski
Molly ..... Claudia Cardinale
David Perez Espinosa ..... Poglavar plemena Campa

Fitzcarraldo, ekstravaganten, "malce" zmešan irski priseljenec, velik oboževalec Enrica Carusa, sanja o tem, da bi zgradil operno hišo v mestu Iquitos sredi perujske džungle. Preživlja se s proizvodnjo ledu, toda posel ni dovolj dobičkonosen, da bi mu pomagal uresničiti sanje. Tudi njegova zamisel o transandski železnici mu prinaša zgolj izgube. V Iquitosu v tem obdobju (prehod iz 19. v 20. stoletje) prebiva več bogatašev in vsi so uspeli na isti način - s kavčukom. Fitzcarraldo se odloči, da bo še sam poizkusil priti do denarja s kavčukom, toda na voljo mu je le izjemno težko dostopno zemljišče v pragozdu, daleč od vsakršne naselbine. S finančno pomočjo svojega dekleta si kupi parnik in se začne pripravljati na dolgo pot. Ko uvidi, da je reka, ob kateri je njegovo zemljišče, praktično neplovna - polna brzic in nevarnih pasti, sklene odpluti po paralelni reki, poiskati najožji pas zemlje med njima in prenesti parnik po kopnem na drugi breg. Pri tem podvigu mu pomagajo pripadniki plemena Campa.

Vloga Fitzcarralda je bila sprva namenjena Jasonu Robardsu, toda le-ta je zbolel in režiser je ponudil vlogo Jacku Nicholsonu, razmišljal pa je tudi o tem, da bi bil sam protagonist. Ko je bilo posnetega že okrog 40% filma, je vlogo prevzel Klaus Kinski, njegovega pomočnika pa je igral Mick Jagger. Jagger je zatem moral na turnejo z Rolling Stonsi, zato ga je Herzog izbrisal iz scenarija in posnel film od začetka. Kinski je bil baje strašno problematičen. Nenehno se je prepiral z režiserjem in ostalimi člani ekipe ter spravljal ob živce domorodce. Baje je eden od indijanskih poglavarjev predlagal Herzogu umor Kinskega, toda režiser mu je odvrnil, da potrebuje igralca do konca snemanja. V filmu ni bilo nobenih posebnih efektov! Indijanci so prav zares z vrvmi čez hrib na ožini vlekli 340-tonski parnik. Tudi scene na ladji, ko se le-ta zaletava v ostre stene in se premetava po brzicah, so povsem pristne. Pri tem so se poškodovali trije od šestih članov ekipe na ladji. Obstaja celo dokumentarec o snemanju tega filma - Burden of Dreams, saj je Fitzcarraldo prav gotovo ena najtežjih in najzanimivejših produkcij v zgodovini filma. Herzoga so ostro obsojali, ker naj bi za snemanje izkoristil na stotine domorodcev iz džungle v bližini Iquitosa, med njimi plemena Matsiguenka, Asháninka, Yine in Shipibo-Konibo. Ker Claudia Cardinale ni znala nemško, je bila originalna verzija posneta v angleščini, baje pa obstaja tudi nemška različica. Ne vem, katero sem gledala, ker imam špansko sinhronizirano verzijo.

Navdih za scenarij je bil mogotec Carlos Fermin Fitzcarrald, ki je konec 19. stolenja resnično poiskal sredi džungle ožino med dvema rekama in dal prenesti čeznjo ladjo, toda on je to storil tako, da je parnik razstavil.

V drugi polovici 19. stoletja je pridobivanje kavčuka zaslovelo kot donosen posel. Mnogi pustolovci so se zaradi tega podali v perujske pragozdove in mnogi med njimi so tam tudi tragično končali. Transport kavčuka je bil izjemno težaven. Takrat še ni bila odkrita pot po rekah Madre de Dios - Madeira -Rio Negro, ki je vodila do pristanišča Manaos v Braziliji, od tam pa do obale Atlantika, od koder se je kavčuk pošiljalo v Evropo. Fitzcarrald je iskal plovno pot iz province Loreto (Iquitos) do province Madre de Dios. Ker je ni našel, se je odločil poiskati najmanjšo ožino med rekama, ki ločujeta ti dve ozemlji. Svoj podvig je l. 1891 začel iz Iquitosa. Pri njegovem delu so mu pomagali pripadniki plemen Piro in Campa. Leta 1892 je dal sredi džungle, na stičišču rek Ucayali in Mishagua zgraditi palačo iz cedrovine. Okrog nje je bil prelep vrt, za katerega so skrbeli kitajski vrtnarji. Okoli zgradbe se je oblikovalo naselje kavčukarjev. Od tod se je Fitzcarrald odpravil proti Urubambi. Spremljalo ga je na stotine domačinov v kanujih. Odprava je krenila z Urubambe na Camiseo, kjer je prečkala manjšo vzpetino. Na drugi strani so zgradili splav in zapluli po reki Manu. Fitzcarrald je sklepal, da se nahajajo na pritoku reke Purus, ki se zliva v Madre de Dios. Ob povratku je našel še manjšo ožino, danes poznano kot Fitzcarraldova ožina, pas kopnega, ki ločuje Serjali (pritok Mishague) od Caspajalija, pritoka reke Manu. Fitzcarrald je nameraval med Purusom in Ucayalijem zgraditi železnico, zato je na tem območju pustil delavce, sam pa odpotoval v Iquitos poročat ljudstvu o svojem odkritju. Finančne pomoči v mestu ni našel. Kupil je parnik »Contamama« in se leta 1894 odpravil z njim na pot. Ko je prispel do svoje ožine, je dal razstaviti ladjo in jo prenesti po kosih čez več kot 10 km džungle. Pri tem epskem podvigu je sodelovalo več kot 1000 domorodcev in mnogo belcev - kavčukarjev. Morali so premagati skoraj 500m visoko vzpetino, za kar so potrebovali več kot dva meseca. Dele parnika so vlekli po močnih hlodih in ploščah iz cedrovine. Fitzcarrald je imel podporo plemen Campa in Piro, njegovemu početju pa so nasprotovali Maschi in Huarayi. Na slednje je mogotec poslal svoje čete in ne ve se, koliko Maschov je končalo v teh pobojih. (Zanimivo, da sem si film Fitzcarraldo ogledala prav na dan, ko se je v medijih pojavila novica o skrivnostnem plemenu v perujski džungli, ki bi lahko bila skupnost Maschov.) Contamama je bila na drugem bregu ožine ponovno sestavljena in splavljena na Caspajali. Od tod je preplula 218 km po Manuju do Madre de Dios. 4. septembra je parnik prispel do prve naselbine kavčukarjev bolivijca Suareza, ki je postal Fitzcarraldov družabnik. Suarez je namreč uvidel, da bi ga prevoz kavčuka po Fitzcarraldovi poti stal polovico manj. Po novi poti je odplulo kar nekaj ladij naloženih s kavčukom. Fitzcarrald je odšel naprej v Brazilijo (Manaus), od tam pa se je vrnil v Iquitos - tokrat kot zmagovalec. Njegovo odkritje je bilo prava senzacija. V zahvalo je od ministrstva dobil ekskluzivno dovoljenje za plovbo po rekah Ucayali, Urubamba, Manu in Madre de Dios. Slavni kavčukar je zadnjič zaplul proti svoji ožini 1. maja 1897. Poleg blaga za trgovanje je s seboj peljal tudi tirnice za izgradnjo železnice čez ožino. Na brzicah zgornjega toka Urubambe se je utrgala veriga krmila in ladja je trčila v skale. Fitzcarrald je ob trku skušal pomagati enemu svojih družabnikov, ki se je utapljal, toda divja reka ga je odnesla. Umrl je star komaj 35 let. Fitzcarrald je bil kontroverzna osebnost. Za svoje ideale je žrtvoval življenja več sto domorodcev. Ko se je kavčukarska mrzlica polegla, je Fitzcarraldova ožina izgubila pomen, še danes pa zaznamuje točko, ki omogoča povezavo province Madre de Dios s preostalo Amazonijo, Pucallpe z Brazilijo ter bolivijske džungle s perujsko.

Film je prejel več nagrad, zanimiv pa se mi zdi predvsem zaradi svojega ozadja - pravega Fitzcarralda in pogojev snemanja. Nekatere scene so resnično impresionantne - že sama plovba po džungli ob spremljavi Enrica Carusa, na primer. Izbrani igralci so nekam preveč groteskni, stereotipni, kar mi ni všeč.

Moja ocena: 8/10

Krokodil kaznoval tatu želvjih jajc

V Puertu Vallarta na zahodu Mehike je nek 28-letnik skupaj z dvema pajdašema kradel želvja jajca na obali. Ko so tatove zalotili varnostniki, so se razbežali. Eden od njih se je skril v močvirje. Malce zatem se je zaslišal krik. Ubežnik se je vrnil, toda brez roke, saj mu jo je nad komolcem odgriznil krokodil. Varnostniki so obvestili policijo, ta pa je poklicala zdravniško pomoč. V bolnišnici so fantu uspeli zaustaviti krvavitev in zdaj je že izven življenjske nevarnosti. Sklepam, da je šlo za tole zverino:
Močvirski oz. Moreletov krokodil (Crocodylus moreletii) biva na polotoku Yucatan v Mehiki, v Belizeju in v Gvatemali. Samice izležejo od 20 do 40 jajc, odrasle živali merijo do 3,5 m v dolžino. Krokodili se prehranjujejo z ribami, polži, želvami in manjšimi sesalci.