Kako nevarne so perujske ceste?

Danes je Apeseg (Asociación Peruana de Empresas de Seguros - združenje perujskih zavarovalniških hiš) objavil šokantne številke v zvezi s prometno varnostjo na perujskih cestah. Med drugim so povedali, da je v zadnjih desetih letih v prometnih nesrečah življenje izgubilo več kot 30.000 ljudi.

Danes zjutraj se je prav tako zgodila huda prometna nesreča z žalostnim izzidom - 21 mrtvih in 39 ranjenih. Avtobus je zgrmel v 300 m globok prepad v andski provinci Junin (La Oroya). Pred kratkim se je zgodilo nekaj podobnega z avtobusom, polnim kolumbijskih turistov, prav tako v Andih. Pravzaprav se vsak teden zgodi kaj podobnega. Takšne številke me vedno znova prestrašijo. Iz firbca sem šla primerjat perujske in slovenske statistike. Pa poglejmo, ali je resnično tako nevarno potovati po Peruju:

Število prebivalcev:
Peru: 27.220.000 Slovenija: 2.020.000 (13,47 x manj)

Število prometnih nesreč v letu 2006:
Peru: 78.000 Slovenija: 31.5700 (2,47 x manj)
Ta podatek bomo zanemarili, ker se prevelik delež nesreč z izključno materialno škodo v Peruju ne registrira.

Število ranjenih v 2006:
Peru: 100.000 Slovenija: 11.000 (9,1 x manj)
Tudi ta podatek je treba jemati z veliko rezerve, saj ogromno lažjih poškodb ni registriranih.

Število mrtvih v 2006:
Peru: 3.500 Slovenija: 262 (13,36 x manj)

Zadnji podatek kaže (smrti pa menda ja vse registrirajo), da glede na število prebivalcev v obeh deželah umre v prometnih nesrečah približno enako število ljudi, je pa treba poudariti, da v Peruju ne premore vsak osebnega vozila in da se Perujci ne furajo toliko gor in dol kot Slovenci. Če bi bili tako mobilni kot mi, bi bile te številke verjetno precej drugačne. Za primerjavo nevarnosti v prometu bi bilo dobro poznati število vozil na prebivalca in v tem kontekstu število vozil, ki se ponesreči, ampak v Peruju je toliko neregistriranih vozil, da je ta primerjava žal nemogoča.

Med najpogostejšimi vzroki prometnih nesreč v Peruju sta neizpravnost vozil in neusposobljenost voznikov - ponarejena vozniška dovoljenja, medtem ko pri nas tega skorajda ne beležimo. Predvsem v odročnih andskih in amazonskih predelih ni nobenega nadzora. Vozila so stara in slabo vzdrževana, mnogi vozniki pa so neizkušeni in vozijo s ponarejenimi dokumenti. Avtošol v Peruju pravzaprav ni (vsaj za praktični del izpita ne). Ne vem prav dobro, kakšen je postopek za pridobitev vozniškega dovoljenja, vem pa, da se lahko ponarejenega kupi na ulici za drobiž.
Kdor bi rad pravo dovoljenje, pa je malce len ali ve, da ne bi dobil zdravniškega potrdila o fizični in psihični sposobnosti za upravljanje vozila, lahko na ulici kupi tudi odgovore na vprašanja iz teoretičnega dela vozniškega izpita in ponarejeno zdravniško spričevalo.

Težava je v tem, da se mnogi Perujci odločijo za nakup vozil za večje število potnikov - kamionete (pick-upe), popularne toyote corolle, kombije ... in s tem tvegajo življenja svojih sopotnikov. Vozilo je luksuz, ki si ga ne more privoščiti vsak, in tisti, ki ga ima, ga pogosto izkoristi za prevoz potnikov ali blaga, tudi če se sicer ukvarja s čim drugim. O tem sem pisala že tu. Ker se torej v Peruju skoraj nihče ne vozi sam, so številke ranjenih in mrtvih toliko bolj šokantne. Enkrat sem pisala o tem, kako je voznik zahteval, da se nas stlači 16 v osebni avtomobil.
Vlakov v Peruju praktično ni (tistih par prog bomo zanemarili), zato se na daljše proge potuje z avtobusi. Ceste, predvsem v andskih provincah so nevarne, vijugaste, slabo vzdrževane (večkrat neasfaltirane) in nezavarovane - kljub globokim prepadom tik ob njih. Vselej se prepričajte, da po takšnih progah potujete s kvalitetnim vozilom in s cenjeno družbo. Utrujenost voznika na več kot 10 ur dolgi vožnji je pogost vzrok prometnih nezgod. Kvalitetni prevozniki imajo na busih vsaj dva voznika. Priporočljivo je potovati podnevi, saj se večina najhujših prometnih nesreč zgodi ponoči ali zgodaj zjutraj. Težava je v tem, da se mnogokrat raje odločimo za nočno vožnjo, da ne izgubljamo dragocenega časa in da nam vožnja hitreje mine, če lahko med njo zadremamo. Ne čudite se, če vas bodo pred vstopom na kak boljši avtobus fotografirali, posneli s kamero ali vam vzeli prstne odtise. Tako vas bodo lahko vsaj identificirali, če se vam kaj zgodi. Grozljivo, kaj? Ubogajte stevardeso, ko vam naroči, da iz varnostnih razlogov zagrnete zavese. Še zdaj ne vem točno, zakaj se to počne (Zaradi napadov morda? čeprav jih v zadnjem času ne beležijo ...), toda vsekakor boste manj vznemirjeni, če ne boste gledali globokih prepadov tik ob cestišču ali visokih peščenih sten, ki se zdijo, kot da se bodo vsak hip sesule in vas pokopale pod seboj (Na fotki razgled z avtobusa na severni Panamericani). Naj vas takrat "tolaži" dejstvo, da smo, po moji primerjavi, življenjsko za kanček bolj ogroženi na slovenskih cestah, predvsem na tistih v naseljih.

(Se opravičujem - o podobnih stvareh sem že pisala, ampak tule bo bolj pregledno)