Okusi in arome Amazonije

V perujski džungli imamo priložnost poskusiti marsikaj nenavadnega. Najpogosteje bomo na meniju našli rečne ribe in banane, do krompirja, riža in piščanca je pa včasih kar težko priti. Mene spet moti to, da ni veliko zelenjave. Tista dekoracija ob zrezku v obliki rezine avokada, paradižnikovega in kumarinega kolobarčka mi ni dovolj, mi je pa bila všeč chonta - "rezanci" iz neke rečne trave oz. trsa, ki jih servirajo kot solato. Za vitaminčke je treba jesti sadje oz. piti sadne sokove. Različnih vrst sadja tu seveda ne manjka. V Pucallpi vam ob kosilu ponavadi ponudijo sok kamu-kamu, kokone, karambole, marakuje ali taperibe. Mi smo šli kar dvakrat jest v restavracijo El paiche (na sliki) na jezeru Yarinacocha, izpustili pa smo famozno Anacondo zraven nje. Paiche je sicer največja rečna riba na svetu. Jaz bi rekla, da je neke vrste som, saj ima izrazito širok gobec in brke. Vir za sliko
Šele pred kratkim sem izvedela, da ta riba sodi že med ogrožene vrste, zato so v Peruju prepovedali lov nanjo med 1. oktobrom in 28. februarjem. Tisti, ki so nam paiche postregli na krožniku, so očitno kršili zakon. Meso te velike ribe je belo, mehko, sočno in zelo okusno. Meni je bila paiche veliko bolj všeč kot doncella, prav tako popularna riba na amazonskih jedilnikih. Od drugega mesa je na krožnikih pogosta neke vrste košuta in pa majas (agouti oz. dasyprocta), pri "klasičnih" vrstah mesa pa prednjači svinjina.

Pa še nekaj fotodokumentiranih jedi: Doncella con patacones - ribji file z ocvrtimi bananami. Te banane, imenovane bellaco niso prav nič sladke in pašejo k skoraj vsaki jedi. Enkrat bi jih rada pripravila na isti način kot pražen krompir. Majas con tacacho - agutijevo meso na žaru s cmokom iz ocvrtih banan bellaco, masla in ocvirkov. Tacacho sicer največkrat spremlja cecina, tanek svinjski zrezek na žaru, ki je bil pred peko presoljen in dimljen. Venado con yuca frita - košutji zrezek s šampinjoni in ocvrto juko. Na levi strani so juaneji - v listje palme bijao zavita juka z ribo, piščanec z rižem ali kaj podobnega. Desno od juanejev je arroz con pollo - riž s piščancem in koriandrom, v bistvu kreolska (obalna) jed, v ozadju pa vidimo dimljene in pečene rečne ribe. Želvja juha se tradicionalno pripravlja kar v želvjem oklepu. Na kuhalnici je želvina glava. Jedilnik restavracije La Jungla na Yarinacochi. Med tipičnimi jedmi najdemo celo kajmanov ceviche in udava. Pošast na sliki je nagačena divja svinja pekari.Zapote - mislim, da tole spada med melone. Meso tega sadeža je oranžne barve, čvrsto in ne preveč intenzivnega okusa. Cocona na levi se uporablja izključno za sokove, omake in marmelade. Sadeža na desni žal ne poznam. Coconin sok je meni najljubši od zgoraj omenjenih. Zelo me spominja na breskovega.V Pucallpi se nahaja pivovarna San Juan. Njihove steklenice krasi podoba jaguarja. Pivo je precej "light", vodeno, kar pa bistvu v vroči džungli kar paše. Tradicionalna alkoholna pijača v Amazoniji je sicer masato, pripravljen iz fermentirane juke.

Tradiconalne recepte Ucayalija boste našli na blogu Recetas ricas de la selva ucayalina.

_______________________________________________________________

Kar gre noter, gre tudi ven, a ne? Zato sem za vas pripravila zbirko fotografij ekskluzivnih stranišč v Pucallpi :) Plavajoči WC na Ucayaliju. Zakaj bi sploh ovinkarili? WC v nekem lokalu pri pristanišču. Natakarico sem vprašala, kako naj pridem do školjke (jo vidite zadaj v levem kotu?), pa mi je odvrnila, da naj kar na tleh opravim, kot vsi ostali (Ja, jaz snobovska evropska rit ...)
Aja, ta fotka je računalniško osvetljena. V resnici je prostor precej temačnejši in toliko bolj grozljiv. O vonjavah pa ne bi ... No, potem sem v istem lokalu odkrila tale WC, namenjen moškim (diskriminacija!). Če bi se kdo spozabil in sedel, bi znalo kar zaboleti. Rob tega pločevinastega lijaka je precej oster. Je pa vsaj bolj higieničen oz. daje tak vtis.

Stranišče pri plemenu Shipibo - luknja v tleh za črno plastično zaveso.

V Pucallpi so še daleč od tega, da bi se šli pravi turizem. Predvsem se mi zdi nujno narediti kaj okoli higiene, saj je stanje marsikje porazno. Ob Yarinacochi se bo baje kmalu gradil hotel s petimi zvezdicami, kar se mi zdi super. Upam, da bo to malo dvignilo standard ob jezeru. Mi smo spali v zaenkrat najboljšem hotelu daleč naokoli- Los Gavilanes. Hotel ima bazen, restavracijo in diskoteko, v sobah so klimatske naprave ali ventilatorji in minibar. Tale hotelček se mi zdi najboljša opcija, že zaradi bazena. Tudi če vas neprijetno preseneti hudomušno amazonsko vreme, se boste tu imeli kam dati. Pograjala pa bi obupno postrežbo ob bazenu in majhne porcije. Cenik boste našli na njihovi spletni strani.