Na obisku pri Ljudeh

Shipibo-Conibo sodijo v jezikovno skupino pano. Trenutno jih na perujskem ozemlju biva ok. 30.000, velika večina v departmajih globoke džungle (Ucayali, Loreto, Madre de Dios).Ukvarjajo se z lovom, ribolovom, nabiralništvom in poljedelstvom. Njihova keramika in vezenine slovijo kot kakovostni in unikatni izdelki. Shipibo sami sebe ne nazivajo s to besedo. Tako so jih poimenovali drugi zaradi majhnih marmozetk shipi (ali pichico), katere so priljubljene pri Shipibo kot hišni ljubljenčki. Vir za sliko

Pa če smo že pri shipijih - tem majhnim opicam se imamo baje zahvaliti za cepivo zoper hepatitis B. Shipiji so namreč razvili protitelesa in so imuni na omenjeno bolezen. Strokovnjaki so na podlagi teh protitelesc razvili cepivo. Shipije se da baje zlahka udomačiti. Ljubijo namreč človeško bližino in najraje posedajo na ramenih ali glavi svojega gospodarja. Vseh šest podvrst pichica, ki živijo v Peruju, je danes žal na robu izumrtja. Shipibo sami sebe imenujejo "jonibo", kar pomeni ljudje, vse ostale pa nazivajo z "nahuabo", kar pomeni ne-ljudje. Neradi se mešajo s kreoli in se trudijo obdržati svoje običaje. Naselja si gradijo izven urbanih središč, ponavadi ob cochah (jezerih) ali rekah. Zavračajo tudi obvezno šolanje po modernih principih, saj se ne sklada z njihovimi prepričanji. V kulturi Shipibo znanje novim generacijam prenašajo staroste, ki so od svojih prednikov prejeli modrosti astronomije, poljedelstva, geografije, zgodovine in vojskovanja, in imajo torej vlogo žive enciklopedije. Pri Shipibih so stare legende še vedno del vsakdanjega življenja. Nekaj sem jih prebrala, in moram reči, da so precej krute in krvave (Sinovi Lune razčetverijo in skuhajo bolne gozdne demončke, jaguar posili Yushinovo (hudičevo) ženo itd.). Obiskali smo vas San Francisco ob Yarinacochi, ki je baje največja skupnost Shipibov v Peruju. Tu jih živi okoli 5.000. Tako so nam v zameno za 1 sol za dobrodošlico zapeli otroci:

Če ne vidite posnetka, kliknite tu.

Pripadniki skupnosti so sprejeli že marsikaj "zahodnjaškega", med drugim turizem in krščansko vero. Večina prebivalcev San Francisca je adventistov. Mi smo jih obiskali ravno na soboto, ko adventisti počivajo, zato nismo videli pisane shipibovske tržnice. Nekaj žensk je vseeno razstavilo svoje izdelke. Skušali smo malo barantati, pa se niso dale. Pri znesku 115 solov, smo dobili samo 5 solov popusta. V skupnosti San Francisco se je mogoče udeležiti tudi šamanskih seans z ayahuasco, halucinogeno in baje zdravilno rastlino, ki vam prečisti duha in telo. V vsej okolici Pucallpe je veliko dobrih šamanov, tako da ni težko priti do kakšnega zunajzemeljskega izkustva. Vizije s takih seans so upodobljene na shipibovskih vezeninah. Shipibo so do tujcev precej zadržani. Vedo, da lahko na njihov račun zaslužijo, zato so včasih precej vsiljivi, redko pa skušajo vzpostaviti prijateljski odnos. Mladi Shipibo, sploh tisti v bližini urbanih središč, so se začeli upirati tradicijam. Dekleta nočejo več nositi vezenih kril svojih mater, fantje pa hodijo v mesta s trebuhom za kruhom, čeprav tam marsikdaj postanejo žrtve diskriminacije zaradi svojega jezika in navad. Kultura Shipibo se vsekakor počasi oddaljuje od svojih korenin, njihova govorica se vse bolj meša s španščino, perujska vlada pa tudi ne naredi dovolj za ohranjanje staroselskih skupnosti. Upajmo, da shipibovski jezik, zavest in legende preživijo vedno hitrejše približevanje k zahodni civilizaciji.