Iskanje grahca v drekcu

Peru slovi po izjemno kakovostnem bombažu, zato se je tudi veliko svetovno znanih podjetij v tekstilni industriji odločilo proizvajati prav tu. Perujci šivajo za Cacharel, Guess, Tommy Hilfiger, Nautico, Polo, Abercrombie, Hollister,  Xoxo,  moško konfekcijo za Dior, Givenchy in Ralph Lauren  in še za marsikatero bolj ali manj znano blagovno znamko, specializirani pa so predvsem za tanjše tkanine iz finega bombaža pima, pique in jeans. Lima je polna trgovin in tržnic, kjer se da dobiti kose z manjšimi ali večjimi industrijskimi napakami po smešnih cenah. Obstajajo tudi industrijske prodajalne prav v tovarnah oz. tkalnicah, ki prav tako ugodno prodajajo blago z napako ali viške proizvodnje.

Vsako oblačilo je treba pred nakupom dobro pregledati. Nekatera so močno poškodovana,  nekatera  imajo samo drobcen madež od kemičnega svinčnika, na nekaterih pa sploh nisem našla napake. Seveda se tu tudi na veliko ponareja in piratstvo je Perujcem nekaj čisto običajnega. Priznam, da tudi sama kupujem ponaredke, predvsem DVD-je in knjige. Pri oblačilih je ponaredke včasih kar težko ločiti od originala. Ponavadi jih izdajo kakšni detajli na etiketah in gumbih ali pa neobstojna barva, kar lahko opazimo šele po prvem pranju. Poleg tega je dobro vedeti, katere znamke se sploh poslužujejo perujskih materialov in šivalnic. Dolce & Gabbana recimo že ni med njimi. Vsekakor pa je najbolje izbirati kar na otip in preveriti kakovost izdelave. Oblačilo je lahko zelo kakovostno, tudi če na njem ni prav nobenega napisa. Pa saj to že vsi vemo, kajne?

 V tovrstne trgovine je najbolje zaviti kak dopoldan med delavnikom, ko je izbira večja - kaže, da vsako jutro pripeljejo nekaj novega blaga, pa tudi gneče ni, zvečer in ob vikendih pa znajo kdaj izgledati kot bojno polje. Takrat bi človek skorajda potreboval kaksno čelado, ščitnike za komolce in poznavanje kakšne borilne veščine. Brskanje po kupih blaga zna biti tudi zanimiva izkušnja, če znate vse skupaj sprejeti s kančkom humorja, seveda pa to ni nekaj, kar bi človek počel vsak dan. Je namreč izredno izčrpljujoče, celo za ženske ;) Sama zato take trgovine obiščem zelo poredko. 

Zadnjič sem za 5 evrov kupila 5 majčk v eni od mnogih outlet trgovin na Jironu de la Union, ki je glavna nakupovalna ulica v centru mesta . Sicer niso nič posebnega, a vam jih vseeno pokažem, da si boste znali predstavljati, kaj lahko dobite v Peruju za vsoto, ki jo sicer plačate za kratko kavico. Kar štiri majcke so bele - tisti dan so v trgovino očitno vsuli cel kontejner belega perila.

Navadna bela majčka z V-izrezom oprijetega  kroja znamke Nautica.

Napaka je verjetno v malce razmazanem logu na zatilju.

Majčka z V-izrezom širšega kroja  s “pinup” potiskom, znamka Guess. Ta bo verjetno za na plažo. Napake na njej nisem našla.

 Bela majčka s ¾ rokavi, nabrana ob straneh. Tudi na tej nisem našla napake, sem pa kasneje doma izvedela, da naj bi bila nosečniška. Tudi prav. Pri tej me je najbolj presenetil naziv znamke : Grahec v drekcu? No, no, dandanes pa res že pošteno pretiravajo s trapastimi imeni.

 Potem sem bolje pogledala in ugotovila, da ne piše “A pea in the poo” (grahec v drekcu), temveč “A pea in the pod” (grahec v stroku). Ime je še vedno trapasto, pa font za logo bi bilo dobro zamenjati, ker po mojem nisem edina videla tega “poo-ja”, ali? Tulelahko kupite mojo majčko za 40 USD.

Ta majčka ni ravno v mojem stilu, je pa kvalitetna in lepo narejena. Verjetno jo bom podarila nečakinji. Na listku se ne da razbrati, za katero znamko je bila šivana, druge napake pa na njej nisem našla.

Tu je pa še ena temnejša majica, znamke Guess, ki ji manjka pol rokava. Kdo pa pravi, da morajo biti rokavi enako dolgi? Jo bom pa itak imela za pižamo, tako udobna, cunjasta je :D Edit: Sem ji raje odrezala se drugi rokav ;)

Detajl: 

 V nekem drugem outletu  sva pred kratkim kupila tudi dvoje moške kavbojke, ene znamke McGregor, ki jih poznam že od prej. Jeans je zelo močan, dobro so zašite in držijo leta in leta. Gotovo ene boljših kavbojk, kar jih poznam, sem jih pa videla samo v klasičnih modelih. Druge so bolj mladostne, neke no-name znamke z nižjim pasom. Vsake so stale 10 USD. Pri ženskih modelih je bila tokrat izbira bolj uboga. Izbrskala sem še All-Star spodnji del trenirke v imitaciji jeansa in še ene 3/4 jersey hlače za ples, jogo, whatever. Vsake od njih 3 USD.  Če vas pot zanese v Limo torej izkoristite priložnost in se pojdite malo prerivat v outlete!  

Za ljubitelje jeklenih konjičkov : popolna preobrazba devetinšestdesetletnikov

Pred časom je Cesar našel Forda Mustanga Mach I letnik '69, slabo ohranjenega , za katerega se mu je zdelo, da veliko obeta. Avto je kupil njegov prijatelj z vzdevkom Piščanec :D za 2200 USD. Včeraj sva šla avto spet pogledat in razlika je neverjetna. V kratkem bo odplul v ZDA, kamor bo prodan za okoli 100.000 USD.Še od zadaj NotranjščinaFordov motor s 450 konji Spretni mehaniki in ličarji so obdelali tudi Chevroleta Camaro '69Od zadaj Toyotin motor z močjo 550 konjev, dodatno zaščiten z jekleno kletko Notranjščina V obdelavi imajo še enega, ki pa so ga "kabriolizirali": Tole je pa Jaguar, sem pozabila, kateri model (nekaj na "x"?), baje edini v Latinski Ameriki Maska Motor Detajl kolesa Notranjščina Tu pa še Camaro zadnje generacije in še nekaj drugih, med njimi Ford Cobra Tega lepotca pa sva imela pred časom tudi v uporabi - Chevrolet Malibu '69 .
Trenutno je njegova usoda neodločena.

Perujska borza beleži 105,7-odstotno rast indeksa

četrtek, 03.09.2009 22:00 Tekst: Jernej Kozlevčar, Triglav DZU

V zadnjem mesecu smo bili na svetovnih delniških trgih priče neodločenosti vlagateljev, kar se je odrazilo tudi na gibanju tečajev delnic. Od avgusta dalje tako večina najpomembnejših indeksov z manjšimi oscilacijami miruje, vlagatelji pa čakajo predvsem na razplet glavnega vprašanja o koncu recesije in začetku razcveta svetovnega gospodarstva.

Tekoče makroekonomske objave večinoma nakazujejo, da se gospodarska slika bistveno izboljšuje, kar potrjuje napovedi o pričakovani povečani gospodarski aktivnosti do konca leta. Ker pa so borzni tečaji od najnižjih vrednosti marca že precej pridobili, dobre objave v zadnjih tednih niso dovolj za nadaljevanje pozitivnega trenda. V prihodnje bodo vlagatelji tako najbolj pozorni predvsem na razmere na trgu nepremičnin in na poslovne rezultate. V primeru, da bodo rezultati za 3. in 4. letošnji kvartal pokazali visoko rast dobičkov in bodo temu primerno tudi vrednotenja delnic ugodna, lahko pričakujemo nov val optimizma na delniških trgih.

Ne glede na prihodnji razplet pa so lahko z borznim letom 2009 zadovoljni vlagatelji, ki so s pravim smislom za investiranje in nekaj sreče izbrali prave trge. Tako je v letošnjem letu navkljub krizi absolutna zmagovalka borza v Peruju, ki beleži do trenutka pisanja članka kar 105,7-odstotno rast indeksa (merjeno v evrih), nekoliko manj, a še vedno rekordnih 87,7 odstotka pa znaša donos indeksa borze v Indoneziji. Na Bloombergovi lestvici najboljših indeksov v letošnjem letu tako najdemo med prvo deseterico še vse borzne trge držav BRIC, kar potrjuje velik prihodnji razvojni potencial držav iz te skupine (Brazilija +78,7 odstotka; Rusija +66,3 odstotka; Indija +55,4 odstotka; Kitajska +52,7 odstotka). Veliko manj, a še vedno precej pa so glede na začetek leta lahko zadovoljni vlagatelji na razvitih trgih, saj so indeksi splavali iz rdečih številk. Nemški DAX tako v letu 2009 dosega 10,4-odstotni donos, ravno toliko tudi francoski CAC. Okoli 8 odstotkov donosa je prinesel glavni ameriški indeks S&P 500, japonski NIKKEI 225 pa 10,6 odstotka. Razplet borznega leta in zima bosta tako vse prej kot mrzla, saj lahko pričakujemo kopico objav, kot smo že omenili, pa bo še posebno pomembna sezona poslovnih rezultatov.

Vir: Dnevnik

Joj, joj ... Kdo prevaja novice?

Ni prvič, da ob novicah iz Peruja v slovenskih medijih zasledim kakšno cvetko.
Tokrat me je presenetilo, da so pri Lambayequeyu našli Mohikance. To je pa novica in pol! Le kako so zašli tja?!

V pojasnilo: Mohikanci (Mohicans/Mahicans) so severnoameriško pleme, ki je bilo tudi boj za obstanek z belimi prišleki v 18. stoletju, poseljevali pa so dolino reke Hudson. Več o njih v Wikipedii. V perujskem Lambayequeju pa je kraljevala kultura moche oz. mochica (1 - 8. stol.), po slovensko Močiki. Tudi o njih kaj več v Wikipedii.

"Lima (Peru) - Perujski arheologi so v torek na severu države odkrili ostanke vojščaka visokega ranga, ki naj bi bil po ocenah star 2000 let. To naj bi bil po poročanju francoske tiskovne agencije AFP eden najstarejših in najbolje ohranjenih grobov predinkovske civilizacije Mohikancev.

Vojščakov grob so odkrili minuli teden v globini 11 metrov na arheološkem najdišču Huaca Rajada v pokrajini Lambayeque, približno 800 km severno od Limew, je pojasnil arheolog in vodja izkopavanj Luis Chero.

Vojščak je bil, tako domnevajo, star približno trideset let. "Ovit je bil v tkanino, glavo so mu krasili krona in koščki pozlačenega usnja", zakopan pa je bil skupaj "s kosi neverjetno prefinjeno izdelane keramike", kar je bila značilnost kulture Mohikancev, je za AFP povedal omenjeni arheolog.

Ostanki vojščaka, ki datirajo v 1. stoletje, so menda najstarejši na lokaciji Sipan. Sovpadajo z začetno zlato dobo kulture Mohikancev, ki je trajal približno od 1. stoletja pr.n.št. do okrog 8. stoletja, torej krepko pred kraljestvom Inkov, ob severni obali današnjega Peruja.

Za arheologa Walterja Alvo, ki je na istem najdišču leta 1987 odkril grobnico "velikega vladarja (El Senor de Sipan) iz 3. stoletja, je najnovejše odkritje "zelo zanimivo za arheologe". Kazalo naj bi na to, da celotna zbirka grobov na Sipanu predstavlja začetke mohikanske kulture."

Skopirano od tod , novico pa je prodajala STA dne 27.8. in jo v podobni obliki najdemo na več slovenskih portalih.


Novico lahko preberete tudi v angleščini na Living in Peru in v španščini v časniku El Comercio.

Moja mala perujska poroka 2. del

Perujska svatba

Zabavo smo pripravili po perujski tradiciji zvečer, in to kar v hiši, ki sva jo imela v najemu. V Evropi se slavja začnejo velikokrat že s kosilom. Sklepam, da so tu kosilo odstranili, da bi pocenili vse skupaj, saj tako ali tako večina povabljencev ostane še za večerjo, dva obroka na svata sta pa že prevelik finančni zalogaj. Tu ni nekih pravil glede tega, kdo kaj plača - ženin ali nevesta oz. njuni družini, poleg tega je za Perujce zelo grda gesta, če si mladoporočenca “zmišljujeta” glede daril. Tu še vedno velja, da se podarjenemu konju ne gleda v zobe in da vsak podari, kar more. Zbiranje denarja močno odsvetujejo - baje je videti zelo neokusno.

Festejo

Podarili so nama po večini seveda ravno take stvari, ki jih ne potrebujeva ali pa nama niso všeč – predvsem posodo in izdelke dekorativne narave. Tu je primerno darilo na primer opekač kruha, vaza ali set kozarcev, medtem ko v Evropi mladoporočenci pričakujejo nekaj sto ali celo tisoč evrov v kuverti. Darila morajo biti čim bolj kičasta in pisana. Kdo pa si še želi navadnih belih porcelanastih krožnikov - razen mene. V Limi lahko vsakdo priredi veliko zabavo v svoji hiši ali stanovanju – no, ja, odvisno od predela. V San Borji sva želela zaprositi za dovoljenje, pa so nama odvrnili, da kaj takega v tej občini ne obstaja. Rajanje v pretežno rezidenčni soseski je hvalabogu potekalo nemoteno do zgodnjih jutranjih ur. 

Kelnar

Za catering smo najeli majhno podjetje z obrobja Lime (lažje si boste predstavljali, če rečem iz favele), plačali pa smo 10 solov (dobre 3 dolarje) po svatu za krožnik jedi (puran in odojek z rižoto), šampanjec in dva koktejla (maracuyá sour in algarrobina), ter še par sto solov za dekoracijo (80 v saten oblečenih stolov, okrancljan vrtni šotor in kup balonov) in dva natakarja. Odsvetovali so mi buffet, ker bi tak sistem baje vodil do nekontroliranega prerivanja in ker bi baje določeni osebki pojedli hrano ostalim (besede moje svakinje, ki je že bolj izkušena v teh stvareh).

Labodi iz repe

Kot vse ostalo, khm …, sva tudi torte kupovala zadnji dan. Odločila sva se za tri različne: selva negra (schwarzwaldska), tres leches de lúcuma (mlečna biskvitna z lúcumo, ki je eden najbolj”perujskih” sadežev) in skutno marakujino slaščico. Torte sva izbrala po okusu, in ne po izgledu, tako da smo jih z veseljem pomazali v naslednjih dneh. Na to, da bo torta okusna, sem bila še posebej pozorna, saj bi mi sicer podtaknili kakšno kot kamen trdo grozoto iz pobarvanega sladkorja in cenenega biskvita okronano s plastičnimi lutkami in pentljami. Baje sta bili moji dve torti in pita po izgledu povsem neprimerne za tak fancy dogodek. 

Torte

Perujci poročne torte ne pojedo na svatbi – tam je le za okras, temveč jo za domov zavijejo le ožjim družinskim članom in najboljšim prijateljem ob koncu zabave ali pa jim jo odnesejo celo kak dan zatem.
Od 23h zvečer do kakšnih 4h zjutraj nas je pretežno s salso in cumbio zabavala skupina Son & Ritmo ter otroška plesna šola, ki je predstavila marinero in afro-perujske plese. Otroci so bili vsi po vrsti krasni, najbolj pa je očaral deček, ki je plesal marinero. Kak temperament!

Marinera

Glasbeni skupini smo naročili, naj igra od vsega začetka , naj ne skuša pretirano animirati svatov z besedičenjem in naj se izogne morebitnim govorom raznim stricem in tetam. Odrekla sva se tudi tradicionalnemu nagovoru vsakega svata posebej. Pozdravljali smo jih samo z: Aplavz za Slovenijo! Aplavz za Amazonijo! Aplavz za Francijo! itd. Po perujski tradiciji bi morala kot nevesta odplesati obupno dolg valček z vsemi moškimi svati - tudi z otroki in dedki, a sem se tudi temu spretno izognila kot tudi metanju šopka in drugim odvečnim ceremonijam. Svatba je bila zgolj zabava s plesom, petjem, pitjem in klepetanjem. 

Tondero

 Perujke, po večini iz revnejših predelov prestolnice, so bile mnenja, da je bila najina poroka izjemno skromna za njihove običaje. Kaj pa vem, meni se niti ni zdela tako skromna in mislim, da smo se vsi zabavali.

Nepredvideno srečanje z Mehiko

Zanimiv utrinek je bil, ko sem si šla v avto pred hišo zamenjat strgane nogavice, pa sem se odločila, da še obleko zamenjam z volneno perujsko kiklo. In ko sem v soju mesečine ravno vstajala s sedeža avtomobila s kiklo pod brado in si vlekla žabe gor, je poleg mene ustavil kombi poln mariachijev v meksikanskih sombrerosih. Malo čudno smo se pogledali ... In sem gruntala, kako to, da smo najeli mariachije, ki nekako ne sodijo na perujsko-slovensko poroko, oni so pa buljili v moje rdeče žabe. Izkazalo se je, da so bili namenjeni k našim sosedom na rojstni dan, kar je še en dokaz, da se Perujci resnično potrudijo za svoje zabave.

Košček Slovenije v Peruju

Na steno smo namontirali plazmo, na kateri so se vso noč vrteli dokumentarci o Sloveniji, ki mi jih je poslala teta Iva. Na vrtni šotor smo poleg perujske pripeli tudi slovensko zastavo, ki so jo izdelale perujske šivilje. Zame je bila zastava definitivno pika na I in sem bila nanjo blazno ponosna, čeprav ji je na grbu manjkal en val – kar smo opazili šele naslednji dan.

Zastavi

Bilo nas je osem Slovencev, kar se mi sploh ne zdi malo. Tudi slovenski konzul v Limi, g. Milan Repše je užival na zabavi, saj se tovrstna srečanja sonarodnjakov v Peruju ne odvijajo ravno pogosto, kot si lahko predstavljate. Skupaj smo zapeli tudi nekaj slovenskih in pokazali Perujcem, da Slovenci radi pojemo, čeprav nam kdaj kakšne kitice besedil uidejo iz spomina. Svatje so kar malo čukasto gledali naš mali pevski zbor.

Slovenceljni

Kasneje so mi povedali, da je bilo slišati zelo ganljivo in da so nekateri skoraj zajokali. Mimogrede, tudi vesele slovenske pesmi se Perujcem zdijo melanholične in po mojih izkušnjah se poveselijo samo na Avsenike in na kakšen Atomik Harmonik. Alpska polka jim je zelo ljuba, in seveda je smeha polna skleda, ko vidiš Perujce plesati na to glasbo in vriskati zraven - sem jim jasno povedala, da to sodi skupaj .

Kot vidite, so fotke bolj slabe kakovosti. Fotografiral je moj oče, dokler se mu je ljubilo - zatem je raje pustil da drugi fotografirajo njega s perujskimi puncami ;) Obstaja še video posnetek fieste, za katerega pa še ne vem, ali ga želim videti - morda je bolje, da imam na ta dogodek samo lep spomin.

Ati z Lauro in Vanesso

Tisti dan bi si seveda želela ob sebi več prijateljev, ki jim pač ni bilo dano, da bi za vikend odleteli v Južno Ameriko, sem se pa kljub temu imela zelo lepo in nepozabno. Za poročno potovanje si želim backpackerskega potikanja po Braziliji, ki zaradi obveznosti še ni prišlo na koledar.

_____________________________________________________

Tu pa še izračun stroškov (brez dokumentov), kar sem morala napraviti slej ko prej:

Matični urad: 150 USD
Fotografije in snemanje: 16 USD
Prstani: 370 USD
Orkester, reflektorji in feršterkerija: 150 sol/h = 200 USD
Plesne točke: 70 USD
Hrana za 90 ljudi, stoli, postrežba in dekoracija z baloni: 500 USD
Pivo - 60 l in aparati za točenje = 130 USD
Vino in druge pijače: 270 USD
Obleka in dodatki – nevesta: 200 USD
Obleka in čevji - ženin: 300 USD
Torte: 80 USD
Bouquet: 8 USD
- - - - - - - - -
Skupaj: 2294 USD

Caramba! Zdaj vidim, da se ne bi smela toliko hvaliti, kako skromna sem bila ;)
Pa še enkrat hvala mojim staršem za finančno in moralno oporo ter Carolini in Rosy za izvrstno organizacijo.

Moja mala perujska poroka 1. del

Poroka se mi je včasih zdela zastarela, nesmiselna gesta, pa sem danes tudi sama gospa.

Zakaj sem se odločila za ta korak in kako je vse skupaj izgledalo:

Zakaj in kako postati gospa v Peruju

Če sta partnerja različnih narodnosti, se prej ko slej znajdeta pred raznimi birokratskimi ovirami. Peru je, kar se tega tiče, sicer precej odprta dežela, a še vedno bomo prišli “bolje skozi”, če smo poročeni. Mojega moža (Joj, kako je še vedno težko izreči to besedo!) so delodajalci in klienti vedno spraševali, ali je oženjen. Takrat je lagal, da je zaročen in da se bo poročil čez par mesecev, čeprav jaz o tem nisem še ničesar slišala. Zakaj? Ker je vendar poročen moški dokazal, da je pripravljen sprejeti neko odgovornost pred zakonom, da si upa, da stoji za svojimi prepričanji in da si ne premisli kar tako iznenada. Dejstvo je, da ima poroka tu nekoliko večjo veljavo kot v Evropi, hkrati pa je res, da so Perujci po tradiciji dobri bleferji, lažnivci in prevaranti, zato je poroka za tukajšnje ženske velikokrat nuja, četudi ne tudi garancija, da njihovi partnerji mislijo resno. Na sliki je poroka na otokih Uros na Titicaci (Avtor: Rok Kofol, pa še povezava do njegove reportaže)Vendarle pa lahko tu vsakdo živi, kakor mu ugaja. Status – samski ali poročen – vsak ima svoje prednosti. Do bančnega kredita bo prej prišla samska oseba z manj obvezami, delo pa bo velikokrat prej dobila “odgovornejša” poročena oseba. Neporočeni pari z otroki lahko imajo težave s šolanjem otroka. Šole so v Limi večinoma privatne in v marsikateri bodo zavrnili šolanje otroka staršev, ki živijo na koruzi. Sama poznam več parov z otroki , ki niso poročeni, in nimajo večjih težav, je pa res, da niso izbirčni. Predsodki torej vsekakor obstajajo.

Dejstvo je, da si v Peruju takoj gospa, ko imaš stalnega partnerja . Sama sem se na ta naziv privadila že pred časom – gospa sem bila v vsakem hotelu, gospa za varnostnika, vrtnarja in poštarja, gospa v trgovini in v čistilnici. Ženska je torej señora v vsakem primeru in neporočene niso nic slabše tretirane. Seveda imam še vedno raje, da mi rečejo señorita. Naziv señora je, kot pri nas v Evropi, seveda pogojen tudi z leti. Opažam, da se večinoma dekleta želijo omožiti, a so moški tisti, ki si ne upajo stopiti koraka dlje. Zakaj, ne vem. Morda moramo iskati odgovor v premnogih cenenih hotelih po Limi, če sem malce zlobna. Kljub temu, da je Peru katoliška država, se večina parov poroči samo civilno (govorim zgolj po svojih izkušnjah za prestolnico. Na periferiji je seveda drugače). Sama bi primerjala trenutno populacijo z generacijo svojih staršev – večina jih je krščenih in imajo opravljene zakramente, a se ne udejstvujejo katoliških obredov. Radi se začudijo, če rečes, da nisi katolik, in to težko sprejmejo, nato pa le s težavo priznajo, da ne vedo, v kaj pravzaprav verjamejo. Ponavadi je odgovor podoben “v Boga” ali “v nekaj več “in rimokatoliška cerkev pravzaprav pri njih nima tako pomembne vloge, kot bi si kdo lahko predstavljal glede na statistike verske pripadnosti, razne kvazikrščanske skupnosti in sekte pa rastejo po Limi kot gobe po dežju.

Perujska poroka

Poroka se tretira kot pomemben družabni dogodek, vsekakor pa tu ni tako izjemno slavnosten in predvsem drag kot ponekod po svetu, npr. v muslimanskih deželah. Sama sem se sprva želela poročiti na masivni poroki. Masivne poroke so v Peruju izumili v času priseljenskega buma v Limi, v času največje ekonomske krize. Gre za poroke na športnih stadionih, ki jih časti občina, in so videti nadvse zabavne, predvsem pa poceni in nekomplicirane. Po mojem mnenju bi si s tovrstno poroko zagotovila lastno zabavo, hkrati pa se izognila kolobocijam s pripravami svatbe, pa tudi nezaželenih gostov (tistih, ki se ga pridejo samo nažret ali opravljat) mi ne bi bilo treba gledati. Predstavljajte si, da ves stadion za vami vzklika “siiiii!!!” Gotovo je veliko bolj zabavno kot duhamorni proces na matičnem uradu … Žal pa sva zamudila vse datume za masivke (moji papirji so skoraj že potekli), zato sva se odločila za matični urad v San Borji in obred v ožjem družinskem krogu. Fotografa nismo pripeljali s seboj, zato smo plačali gospe, ki nam je to uslugo (fotografiranje in snemanje) ponujala na uradu za 50 solov. Moram reči, da nisem preveč zadovoljna z rezultatom .Oba sva bila med obredom seveda živčna, jaz najbrž bolj, saj sploh ne vem, kaj je govorila matičarka, sem pa skoraj solzico spustila, priznam, pa še do manjšega nesporazuma je prišlo, in sem na koncu brala iz knjige, ki so mi jo pomolili pred nos, besede, kot so : "Ljubila te bom do konca svojih dni ..." ali nekaj podobnega. Skratka nekaj, česar ne bi sicer nikoli prostovoljno izustila.

Glede papirjev ne bom težila tu. Tisti, ki vas zanima birokratski del, si preberite to temo na forumu.

Obleko za poroko temno srebrne barve sem dobila v nekem butiku (naredili so mi jo po meri), ženina pa smo oblekli kar v veleblagovnici. Še dobro, da čevljev nisem posebej kupovala, ker res redko obujem višje pete. K obleki sem nujno morala obleči tudi kak krajši suknjič ali bolero. Slednjega sem tik pred zdajci dobila v nekem butiku v Mirafloresu. Nihče ni opazil, da so bile zlate zaponke na njem v obliki pingvinov. Šopek sem dan pred poroko naročila v neki majhni cvetličarni v San Borji, kjer sta delali dve novinki brez najmanjšega pojma o cvetlicah in čemerkoli okrog njih. Šopek sem dobila seveda popolnoma drugačne oblike, kot sem ga bila naročila, z nekaj nepotrebne praproti, bil pa je po moji želji sestavljen iz belih astroemerij (ki so sicer ene najcenejših cvetlic v Peruju, a meni zelo prisrčne, za Perujce pa prevec običajne za poročni bouquet – moj je stal zgolj 24 solov ali 8 USD), za katere sem šele zdaj, ko to pišem, izvedela, da jih imenujejo tudi perujske ali inkovske lilije. Imela sem jih tudi v laseh. Mar nisem dobro izbrala?

Dandanes je ponudba poročnih prstanov zelo pestra. Čeprav mi je trenutno ljubše belo zlato, morda zato, ker je pač moderno, sem se na koncu odločila za originalnega, rumenega. Preprosto zato, ker je perujsko zlato perujsko zlato. In perujsko zlato je bilo vzrok za mnogo prelite krvi, bilo je muza poetom in literatom, bilo je simbol in grob ene največjih civilizacij v zgodovini in bo ostalo cenjeno, dokler ga bo moč najti pod hladnimi vrhovi Andov “berača, ki sedi na zakladu”, kot lahko poimenujemo to deželo. Cena grama zlata je v Limi ok. 35 USD, za prstane klasične zaobljene oblike z borduro in vgraviranim datumom pa sva plačala nekaj čez 1000 solov v eni izmed mnogih zlatarn v centru prestolnice. Dodatni plastični prstan zlate barve naj bi po tradiciji krasil poročno torto.