Moja mala perujska poroka 1. del

Poroka se mi je včasih zdela zastarela, nesmiselna gesta, pa sem danes tudi sama gospa.

Zakaj sem se odločila za ta korak in kako je vse skupaj izgledalo:

Zakaj in kako postati gospa v Peruju

Če sta partnerja različnih narodnosti, se prej ko slej znajdeta pred raznimi birokratskimi ovirami. Peru je, kar se tega tiče, sicer precej odprta dežela, a še vedno bomo prišli “bolje skozi”, če smo poročeni. Mojega moža (Joj, kako je še vedno težko izreči to besedo!) so delodajalci in klienti vedno spraševali, ali je oženjen. Takrat je lagal, da je zaročen in da se bo poročil čez par mesecev, čeprav jaz o tem nisem še ničesar slišala. Zakaj? Ker je vendar poročen moški dokazal, da je pripravljen sprejeti neko odgovornost pred zakonom, da si upa, da stoji za svojimi prepričanji in da si ne premisli kar tako iznenada. Dejstvo je, da ima poroka tu nekoliko večjo veljavo kot v Evropi, hkrati pa je res, da so Perujci po tradiciji dobri bleferji, lažnivci in prevaranti, zato je poroka za tukajšnje ženske velikokrat nuja, četudi ne tudi garancija, da njihovi partnerji mislijo resno. Na sliki je poroka na otokih Uros na Titicaci (Avtor: Rok Kofol, pa še povezava do njegove reportaže)Vendarle pa lahko tu vsakdo živi, kakor mu ugaja. Status – samski ali poročen – vsak ima svoje prednosti. Do bančnega kredita bo prej prišla samska oseba z manj obvezami, delo pa bo velikokrat prej dobila “odgovornejša” poročena oseba. Neporočeni pari z otroki lahko imajo težave s šolanjem otroka. Šole so v Limi večinoma privatne in v marsikateri bodo zavrnili šolanje otroka staršev, ki živijo na koruzi. Sama poznam več parov z otroki , ki niso poročeni, in nimajo večjih težav, je pa res, da niso izbirčni. Predsodki torej vsekakor obstajajo.

Dejstvo je, da si v Peruju takoj gospa, ko imaš stalnega partnerja . Sama sem se na ta naziv privadila že pred časom – gospa sem bila v vsakem hotelu, gospa za varnostnika, vrtnarja in poštarja, gospa v trgovini in v čistilnici. Ženska je torej señora v vsakem primeru in neporočene niso nic slabše tretirane. Seveda imam še vedno raje, da mi rečejo señorita. Naziv señora je, kot pri nas v Evropi, seveda pogojen tudi z leti. Opažam, da se večinoma dekleta želijo omožiti, a so moški tisti, ki si ne upajo stopiti koraka dlje. Zakaj, ne vem. Morda moramo iskati odgovor v premnogih cenenih hotelih po Limi, če sem malce zlobna. Kljub temu, da je Peru katoliška država, se večina parov poroči samo civilno (govorim zgolj po svojih izkušnjah za prestolnico. Na periferiji je seveda drugače). Sama bi primerjala trenutno populacijo z generacijo svojih staršev – večina jih je krščenih in imajo opravljene zakramente, a se ne udejstvujejo katoliških obredov. Radi se začudijo, če rečes, da nisi katolik, in to težko sprejmejo, nato pa le s težavo priznajo, da ne vedo, v kaj pravzaprav verjamejo. Ponavadi je odgovor podoben “v Boga” ali “v nekaj več “in rimokatoliška cerkev pravzaprav pri njih nima tako pomembne vloge, kot bi si kdo lahko predstavljal glede na statistike verske pripadnosti, razne kvazikrščanske skupnosti in sekte pa rastejo po Limi kot gobe po dežju.

Perujska poroka

Poroka se tretira kot pomemben družabni dogodek, vsekakor pa tu ni tako izjemno slavnosten in predvsem drag kot ponekod po svetu, npr. v muslimanskih deželah. Sama sem se sprva želela poročiti na masivni poroki. Masivne poroke so v Peruju izumili v času priseljenskega buma v Limi, v času največje ekonomske krize. Gre za poroke na športnih stadionih, ki jih časti občina, in so videti nadvse zabavne, predvsem pa poceni in nekomplicirane. Po mojem mnenju bi si s tovrstno poroko zagotovila lastno zabavo, hkrati pa se izognila kolobocijam s pripravami svatbe, pa tudi nezaželenih gostov (tistih, ki se ga pridejo samo nažret ali opravljat) mi ne bi bilo treba gledati. Predstavljajte si, da ves stadion za vami vzklika “siiiii!!!” Gotovo je veliko bolj zabavno kot duhamorni proces na matičnem uradu … Žal pa sva zamudila vse datume za masivke (moji papirji so skoraj že potekli), zato sva se odločila za matični urad v San Borji in obred v ožjem družinskem krogu. Fotografa nismo pripeljali s seboj, zato smo plačali gospe, ki nam je to uslugo (fotografiranje in snemanje) ponujala na uradu za 50 solov. Moram reči, da nisem preveč zadovoljna z rezultatom .Oba sva bila med obredom seveda živčna, jaz najbrž bolj, saj sploh ne vem, kaj je govorila matičarka, sem pa skoraj solzico spustila, priznam, pa še do manjšega nesporazuma je prišlo, in sem na koncu brala iz knjige, ki so mi jo pomolili pred nos, besede, kot so : "Ljubila te bom do konca svojih dni ..." ali nekaj podobnega. Skratka nekaj, česar ne bi sicer nikoli prostovoljno izustila.

Glede papirjev ne bom težila tu. Tisti, ki vas zanima birokratski del, si preberite to temo na forumu.

Obleko za poroko temno srebrne barve sem dobila v nekem butiku (naredili so mi jo po meri), ženina pa smo oblekli kar v veleblagovnici. Še dobro, da čevljev nisem posebej kupovala, ker res redko obujem višje pete. K obleki sem nujno morala obleči tudi kak krajši suknjič ali bolero. Slednjega sem tik pred zdajci dobila v nekem butiku v Mirafloresu. Nihče ni opazil, da so bile zlate zaponke na njem v obliki pingvinov. Šopek sem dan pred poroko naročila v neki majhni cvetličarni v San Borji, kjer sta delali dve novinki brez najmanjšega pojma o cvetlicah in čemerkoli okrog njih. Šopek sem dobila seveda popolnoma drugačne oblike, kot sem ga bila naročila, z nekaj nepotrebne praproti, bil pa je po moji želji sestavljen iz belih astroemerij (ki so sicer ene najcenejših cvetlic v Peruju, a meni zelo prisrčne, za Perujce pa prevec običajne za poročni bouquet – moj je stal zgolj 24 solov ali 8 USD), za katere sem šele zdaj, ko to pišem, izvedela, da jih imenujejo tudi perujske ali inkovske lilije. Imela sem jih tudi v laseh. Mar nisem dobro izbrala?

Dandanes je ponudba poročnih prstanov zelo pestra. Čeprav mi je trenutno ljubše belo zlato, morda zato, ker je pač moderno, sem se na koncu odločila za originalnega, rumenega. Preprosto zato, ker je perujsko zlato perujsko zlato. In perujsko zlato je bilo vzrok za mnogo prelite krvi, bilo je muza poetom in literatom, bilo je simbol in grob ene največjih civilizacij v zgodovini in bo ostalo cenjeno, dokler ga bo moč najti pod hladnimi vrhovi Andov “berača, ki sedi na zakladu”, kot lahko poimenujemo to deželo. Cena grama zlata je v Limi ok. 35 USD, za prstane klasične zaobljene oblike z borduro in vgraviranim datumom pa sva plačala nekaj čez 1000 solov v eni izmed mnogih zlatarn v centru prestolnice. Dodatni plastični prstan zlate barve naj bi po tradiciji krasil poročno torto.