15 July 2013

V Iskanju korenin - nekaj smo jih že našli

V Andahuaylas smo prispeli zvečer, po precej naporni, a izjemno zanimivi vožnji čez andske kolovoze. Nastanili smo se v hotelu Adan y Eva, blizu glavnega trga. Že prvi dan smo preživeli izven mesta. Najprej smo obiskali bližnjo vasico Talavera.   

 Tako izgleda Andahuaylas s hriba, izza cvetoče retame.
In nepožeto žito (pravzaprav nisem prepričana, ali je to zasajeno ali je kak plevel ...)
Glavni trg vasice Talavera, ki leži samo 5 minut iz Andahuaylasa - praktično se drži mesta.
Pa še enkrat glavni trg
 In stara kolonialna cerkvica
 Opazila sem novo modo med čolitami - črtaste nakupovalne torbe! Dvomim, da so domače proizvodnje, saj so najlonske (najbrž kitajske?), ampak očitno so čolite ugotovile, da se ne tepejo z njihovo tradicionalno opravo.
Zanimive večbarvne vrtnice na trgu
 Hualachi pri Andahuaylasu - izviri mineralne vode. Voda ni termalna, tako da nikogar ni zamikalo plavanje pri teh gorskih temperaturah.
 Zato smo pa iz avta pobrali vse plastenke, ki smo jih izpraznili med potovanjem, in jih tu napolnili z baje zdravilno, svežo vodico.
 Sem nas je pripeljal stric Gustavo, domačin, sorodnik mojega tasta (sem pozabila, kaj sta si točno). V Peruju kri ni voda in ljudje ostanejo v stikih skozi generacije kljub različnim priimkom in "kukavičjim" potomcem.
 Opazila sem, da se povsod po kablih razraščajo ježkaste rastlinice. Zakaj ne rastejo tudi po strehah in drevesih?! Ja, ti ježki so se mi zdeli nekaj posebnega.
 Seveda je prepovedano odkloniti kosilo pri sorodnikih, "Stric" Gustavo in njegova žena Genofeva sta se že pripravila na obisk. Pri pripravi kosila smo sodelovali vsi (jaz sem olupila nekaj črnih krompirjev).
Kosilo je bilo sestavljeno iz kuhanega črnega krompirja in tipične, v večjih kosih cvrte svinjine. Zraven pa zelena solata z baziliko. Bazilika je baje več kot nujna, če je na krožniku svinja (pravijo, da tako želodec ne trpi). Začimbe: samo sol na mesu in limona na solati.

Ta serija vnosov se imenuje "V iskanju korenin" saj je moj mož prvič obiskal rodni kraj svojih staršev, daljne sorodnike (po perujsko so to še vedno bližnji sorodniki!) in spoznal nenavadne družinske korelacije ter zgodbe prednikov (marsikdaj presenetljive ali celo šokantne). Zame so bile te zadeve seveda neke vrste kulturni šok.

V iskanju korenin - skrivnostna skala Saywite

Približno eno uro iz Abancaya proti Cuzcu (ok. 3500 mnm) se v sklopu inkovskega ceremonialnega kompleksa nahaja misteriozna skala Saywite, ima več kot 11 m obsega, več kot 2 m višine in več kot 4 m premera. Takole izgleda od daleč:

 Skalo čuvata domačin (ki mu je seveda treba plačati vstopnino) in njegov sinček Darwin.
 Tule je skala iz enega kota ...
 ... pa še iz drugega,
 ... pa še iz tretjega.

 Na monolitu je upodobljenih več kot 200 figur, živali, rastlin, zgradb, kanalov, stopnic in še marsičesa.
 Spodaj je žaba, kanalćki podobni črkam, v ozadju se vidijo stopnice.
 Puma?
 Spet žaba in ceremonialna ploščad, ob njej pa verjetno akvedukt
 Opica?
 Ceremonialna ploščad od bliže
 Skalo sem si ogledovala skoraj eno uro. Prepričana sem, da so jo uporabljali z vodo (so jo zlivali ali prihajali sem ob deževjih?) ali kakšno drugo tekočino (morda s chicho - koruznim pivom?) Skala je namreč prepredena s kanalčki, poleg tega ima ob strani luknje, ki se zdijo namenjene za odtok.

Po mojem so se tu odvijale ceremonije v obdobjih suše, nekateri pa menijo, da gre za upodobitev inkovskega kraljestva ali za maketo inkovskih hidravlikov.

 Za skalo (ki sicer ne stoji na prvotnem mestu, ker so jo Španci v iskanju zakladov premaknili), so ostanki inkovske stopničaste piramide.

 Majhni prostori kažejo na to, da so tu nekaj shranjevali.


 Od tod je tudi lep razgled na okoliške vasice in ostale elemente tega inkovsega ceremonialnega središča.

 Ruševine so posejane vsenaokrog, a se nismo sprehodili do njih, ker sva se obe s taščo slabo počutili. Cesta do sem je namreč zelo ovinkasta, na nadmorsko višino pa se še nismo dovolj navadili.

 V tem času cveti tarwi, poldivja stročnica podobna fižolu.
Sadeže je treba baje dolgo namakati v vodi, da izgubijo grenkobo.

 Ima zelo lepe, živo vijoličaste cvetove. Na tej sliki se vidi oboje - cvet in strok.


14 July 2013

V iskanju korenin - Kdo bo nosil moj križ?

Ko sem iskala nekaj posebnega, ker pač moram iz vsakega kraja odnesti kak spominek, 
sem ugledala tole. Križi!

 Pokritje hiše je velik dogodek, ki se ga zaznamuje z zabavo. Zabavo pa financira boter ali več njih. Botri nato postavijo tudi pločevinast križ na sleme hiše, za srečo. Ponavadi so križi izdelani po naročilu in vsebujejo motive, ki so v povezavi z družino, ki bo živela pod streho.
 
 Videli smo tudi hiše z dvema ali več križi. Na eni sem jih naštela celo 7.
 Pogosti motivi so živalski motivi - petelini, krave, ovce, ptice ... in rastline.
 Tule je več rožic ...
 Bikoborec iz leta 1974
 Po dolgem povpraševanju po vseh možnih kotičkih, smo v neki zakotni, izjemno strmi uličici, našli par mojstrov, ki se ukvarjajo izključno s te vrste okrasjem.
 Velika večina motivov je bilo religioznega značaja. Izbrskala sem križ z dvema goloboma, dvema papigama, soncem, lestvijo in plesočim parom.
Vam ga pokažem, ko ga namestimo! Cene so pa take: 15 solov mali križ in 25 solov za velikega.
Potem sva se s Cesarjem malo prepirala, kdo bo nosil ta križ do hotela (vzel sem ta velikega). In res ga ni fajn nositi ...

V iskanju korenin - Abancay

Po kratkem postanku v vasi Lucanas, kjer smo si privoščili fantastično kurjo juho v zanikrni obcestni gostilnici in kupili hlebec odličnega domačega sira, smo nadaljevali naravnost do Abancaya, glavnega mesta province Apurimac. Nastanili smo se v hotelu Saywa (75 - 85 solov za dvoposteljno sobo, vključuje zajtrk).

 Naslednje jutro smo obiskali nekdanjo haciendo Illanya (10 minut stran), ki je bila pred kratkim obnovljena in spremenjena v kulturni center.
 Vključuje majhen, ne preveč zanimiv arheološki muzej
 in razstavo modernih likovnih del lokalnih avtorjev.
 Yawar fiesta  ... boj med bikom in kondorjem, ki simbolizirata Špance proti staroselcem. Še danes baje v Cotabambas uprizarjajo to krvavo predstavo. Kondorja privežejo na bika in čakajo na razplet. Če kondor v boju pogine, se bo zgodilo nekaj hudega.
 Kljub prepovedi sem pokukala za zaveso pred cerkvico, ki je trenutno polna restavratorjev ...
 Stara cerkvica v Illanyji
 Pa še ena stara tipična hiša, prav tako v Illanyji
 Turističnega urada v Abancayu ni, smo pa šli po informacije na izpostavo ministrstva za kmetijstvo in kulturo, kjer so nam zelo prijazno marsikaj razložili in nam priporočili tipično abankajsko kosilo v eni od gostilnic pri stadionu.
 Tipične abankajske jedi (po mojem je to bolj nedeljska oz. praznična varianta), se, kot kaže, imenujejo "combinados". Gre za različne kombinacije 5 - 7 jedi na enem krožniku. Tale je vključevala med drugim morskega prašička, ocvrto svinjino in domače rezance. Nekateri smo pa ostali pri juhi ...
 Trg z okna hotela. V mestu je na stotine novih hiš iz betonskih zidakov, starih skorajda ni več videti. Žal so nove zgradbe večinoma brez fasad, sive in puste. Tule se sicer ne vidi, ampak ulice v mestu so strašno strme!

Zvonik katedrale. Katedrala je veliko širša kot je dolga, glavni vhod je namreč s strani ladje, njemu nasproti pa mogočen glavni oltar iz mahagonija.
 Tudi vozni park v mestu je nadvse moderniziran. Veliko je trgovin s kitajskimi cunjami, piščančnic in picerij. Tradicionalnih jedi v mestu skoraj ni mogoče dobiti.
 Paviljon v parku pred katedralo. Parkec okoli njega je urejen in stražijo ga varnostniki (mene so takoj pregnali od kondorjevega kipa sredi zelenice :S) Doslej nismo videli še niti enega berača. Povsod po mestu so oglasi za delo "iščemo". Vse kaže na to, da gre Abancaycem prav dobro. Spodaj je spomenik ljubezni na neki promenadi.
 Bila sem malo razočarana, ker nisem v Abancayu zasledila skoraj nič starega, tipičnega, indijanskega. Rokodelci očitno niso. In potem je prišla tale babica v narodni noši. Povedali so mi, kako naj ji naj v kečui rečem, da je lepa  (sumaccha!), in prosila sem jo za fotografijo, ona je pa suvereno zahtevala plačilo za to uslugo. Gospa je govorila samo kečuanščino - še sreča, da sem imela ob sebi prevajalce.
 Popravljamo Kitajce ... Takih lokalov smo videli kar veliko. Očitno so v Abancayu Kitajci zelo pokvarjeni :D