V iskanju korenin - Abancay

Po kratkem postanku v vasi Lucanas, kjer smo si privoščili fantastično kurjo juho v zanikrni obcestni gostilnici in kupili hlebec odličnega domačega sira, smo nadaljevali naravnost do Abancaya, glavnega mesta province Apurimac. Nastanili smo se v hotelu Saywa (75 - 85 solov za dvoposteljno sobo, vključuje zajtrk).

 Naslednje jutro smo obiskali nekdanjo haciendo Illanya (10 minut stran), ki je bila pred kratkim obnovljena in spremenjena v kulturni center.

 Vključuje majhen, ne preveč zanimiv arheološki muzej

 in razstavo modernih likovnih del lokalnih avtorjev.

 Yawar fiesta  ... boj med bikom in kondorjem, ki simbolizirata Špance proti staroselcem. Še danes baje v Cotabambas uprizarjajo to krvavo predstavo. Kondorja privežejo na bika in čakajo na razplet. Če kondor v boju pogine, se bo zgodilo nekaj hudega.

 Kljub prepovedi sem pokukala za zaveso pred cerkvico, ki je trenutno polna restavratorjev ...

 Stara cerkvica v Illanyji

 Pa še ena stara tipična hiša, prav tako v Illanyji

 Turističnega urada v Abancayu ni, smo pa šli po informacije na izpostavo ministrstva za kmetijstvo in kulturo, kjer so nam zelo prijazno marsikaj razložili in nam priporočili tipično abankajsko kosilo v eni od gostilnic pri stadionu.

 Tipične abankajske jedi (po mojem je to bolj nedeljska oz. praznična varianta), se, kot kaže, imenujejo "combinados". Gre za različne kombinacije 5 - 7 jedi na enem krožniku. Tale je vključevala med drugim morskega prašička, ocvrto svinjino in domače rezance. Nekateri smo pa ostali pri juhi ...

 Trg z okna hotela. V mestu je na stotine novih hiš iz betonskih zidakov, starih skorajda ni več videti. Žal so nove zgradbe večinoma brez fasad, sive in puste. Tule se sicer ne vidi, ampak ulice v mestu so strašno strme!

Zvonik katedrale. Katedrala je veliko širša kot je dolga, glavni vhod je namreč s strani ladje, njemu nasproti pa mogočen glavni oltar iz mahagonija.

 Tudi vozni park v mestu je nadvse moderniziran. Veliko je trgovin s kitajskimi cunjami, piščančnic in picerij. Tradicionalnih jedi v mestu skoraj ni mogoče dobiti.

 Paviljon v parku pred katedralo. Parkec okoli njega je urejen in stražijo ga varnostniki (mene so takoj pregnali od kondorjevega kipa sredi zelenice :S) Doslej nismo videli še niti enega berača. Povsod po mestu so oglasi za delo "iščemo". Vse kaže na to, da gre Abancaycem prav dobro. Spodaj je spomenik ljubezni na neki promenadi.

 Bila sem malo razočarana, ker nisem v Abancayu zasledila skoraj nič starega, tipičnega, indijanskega. Rokodelci očitno niso. In potem je prišla tale babica v narodni noši. Povedali so mi, kako naj ji naj v kečui rečem, da je lepa  (sumaccha!), in prosila sem jo za fotografijo, ona je pa suvereno zahtevala plačilo za to uslugo. Gospa je govorila samo kečuanščino - še sreča, da sem imela ob sebi prevajalce.

 Popravljamo Kitajce ... Takih lokalov smo videli kar veliko. Očitno so v Abancayu Kitajci zelo pokvarjeni :D