Drama v Gamarri

Včeraj je ves Peru v živo po radiu in TV-ju spremljal filmsko dogajanje v Gamarri - predelu Lime, kjer je več kot 200.000 trgovin s tekstilom in množica tekstilnih tovarn in šivalnic. Ropar, ki si je obraz zakrival s kapuco in sončnimi očali, je sredi belega dne, okrog 13h, vstopil v podružnico banke BBVA Banco Continental, kjer je 7 ur zadrževal in ustrahoval 34 talcev, med njimi sta bili 2 nosečnici in 3 otroci. Že kmalu po vstopu v banko je ranil 2 človeka - enega moškega je ustrelil v nogo, eno žensko pa je po glavi udaril z revolverjem. Na prizorišču se je takoj pojavilo več kot 200 do zob oboroženih policistov, med njimi specialna enota SUAT, tank in nekaj rešilnih avtomobilov.

 Obvestil jih je uslužbenec iz ene od pisarn v banki. Ropar, katerega navdih so bile verjetno ameriške akcijske serije in filmi, je zahteval 2 milijona solov, helikopter in motor. Pri sebi je imel kovček-bombo in revolver, na telesu pa je imel pritrjeno še eno eksplozivno telo (kasneje je bilo ugotovljeno, da le-to ni bilo aktivirano).

Po večurnem pogajanju je policija opazila, da ropar postaja vse bolj živčen, zato so se odločili za akcijo. Trije specialci so se splazili v zračnik, medtem pa se je skupina Suatovcev približala glavnemu vhodu, s čimer je nase privabila pozornost roparja. Kriminalec je za ščit pred policisti uporabil dve talki, ni pa vedel, da vanj iz zračnika zadaj meri ostrostrelec - in to naravnost v glavo.


Ropar je padel pod strelom policista in umrl dve uri kasneje v bolnišnici.  Po končani akciji so kriminalisti dezaktivirali tudi eksploziv v kovčku.

 Danes je bil ropar identificiran kot 29-letni Ruiz Wilfredo Ninasqui Barrios iz Yauyosa. Njegova družina še ni prišla po truplo.
Čestitke policistom za odlično izpeljano akcijo!

Joaquin Sabina navdušil v Limi

Sinoči sem se udeležila dolgo pričakovanega koncerta španskega kantavtorja Joaquina Sabine.V Jockey Clubu se nas je zbralo več kot 8000. Sabina je že dolgo let eden mojih najljubših glasbenikov, kljub temu, da je poznan kot ženskar, pijanec in odvisnik od drog. Je pač frajer in piše najlepše ljubezenske pesmi na svetu, pa tudi rock mu ni tuj. V časniku El Comercio so lepo zapisali, da je za ženske njegov hripav glas kot dotik neobrite moške brade. Pika, ampak ostaja seksi ...

Skozi več kot triurni koncert je Joaquin večkrat polaskal Perujcem, za kar je vselej pokasiral evforično vpitje. S to deželo ga veže posebna vez. Njegova žena Jimena, s katero imata dve hčeri, je namreč Perujka. Sabina je velik ljubitelj pisca (perujskega grozdnega žganja) in perujske kuhinje, in ima velike prijatelje med perujskimi umetniki in literati -Alfreda Bryca na primer omenja tudi v eni svojih pesmi.


Včeraj smo uspeli slišati nekaj pesmi z zadnjega albuma, npr. Tiramisu de limon in Viudita de Cliquot, starejše ljubezenske "šlagerje" (Contigo, El amor se llama el juego ...), dve mehiški rančeri (Y nos dieron las diez in Noches de boda) , par flamenkovsko navdahnjenih in nekaj rockerskih komadov (Pastillas para no sonar, La del pirata cojo ...), seveda pa ni manjkala njegova "perujska" - Rosa de Lima.


Turneja Vinagre y rosas (Kis in Vrtnice) je bila Joaquinova zadnja velika turneja. Odslej bo nastopal le še v manjših klubih.     

Perujska policija na lovu za morilcem

LIMA - Policija v Peruju je na lovu za mladim nizozemcem, ki je vpleten v umor 21-letne Perujke Stephany Flores Ramirez. Osumljeni 22-letni Joran van der Sloot je bil že aretiran v povezavi z izginotjem mladoletne američanke leta 2005, vendar ni bil nikoli obsojen.

Lokalne oblasti verjamejo, da je Nizozemec na begu v Argentino prek Čila, in so se že povezali z nizozemskim veleposlaništvom, Interpol pa je že izdal mednarodno tiralico. Perujski direktor policije je dejal, da je bil osumljenec viden z mladenko, ko ga je posnela varnostna kamera na turnirju pokra v kazinu. Kasneje so oba videlu vstopiti v hotel, odšel pa je le on.

Vir: Delo

Potopljena ladja v Amazonko potegnila 60 ljudi

V nesreči ladje na reki Amazonki v Peruju, ki se je zgodila v sredo, je po zadnjih podatkih umrlo najmanj 60 ljudi.
Do zdaj so iz reke potegnili 12 trupel, najmanj 50 ljudi pa še pogrešajo. Ladja je bila registrirana za 160 potnikov, na njej pa je bilo najmanj 280 ljudi. V trupu naj bi imela luknjo.

Nesreča se je zgodila v odročnem delu Peruja blizu meje s Kolumbijo, in sicer v času, ko je večina potnikov na njej spala. Sprva so poročali le o dveh žrtvah, nato pa se je število mrtvih in pogrešanih začelo večati. Rečne ladje so pogosto edini način prevoza v z gozdovi poraslem delu vzhodnega Peruja, ki leži ob Amazonki.

T. G.

 

Vir: RTVSlo

Močan potres na meji med Brazilijo in Perujem

Gorato območje ob meji med Brazilijo in Perujem je danes stresel močan potres z magnitudo 6,3, so sporočili z ameriškega geološkega inštituta. Podatkov o morebitnih žrtvah ali gmotni škodi še ni.

Potres je imel žarišče okoli 127 kilometrov jugovzhodno od mesta Cruzeiro do Sul v Braziliji in 328 kilometrov vzhodno od Pucallpe v Peruju.

Vir: Večer

Lina je postala najmlajša mati na svetu

Zgodilo se je 14. maja leta

Leta 1939 je Lina Medina postala najmlajša mati v zgodovini medicine. Bila je stara pet let, sedem mesecev in 21 dni, ko je povila dečka.
Lina se je rodila 27. septembra 1933 v mestu Ticrapo v Peruju. Ko ji je bilo pet let, so jo starši pripeljali v bolnišnico, ker je njen trebuh nezadržno naraščal. Zdravniki so najprej menili, da je vzrok za to tumor, a so kmalu ugotovili, da je deklica v sedmem mesecu nosečnosti. Mesec in pol kasneje je s pomočjo carskega reza rodila 2,7 kilograma težkega fantka.
Perujski ginekolog in porodničar dr. Edmundo Escomel je primer podrobno opisal v medicinski reviji La Presse Médicale in razložil, da so kasneje ougotovili, da je deklica mentruacijo dobila pri osmih mesecih (oz. pri dveh letih in pol po nekih drugih zapisih), pri štirih letih so se ji razvile prsi, pri petih pa je imela postavo (vsaj po obliki) odrasle ženske.

Njenega sina so po zdravniku Gerardu Lozadi, ki se ji je posvečal od prvega obiska v bolnišnici, poimenovali Gerardo. Do 10 leta je odraščal v prepričanju, da je Lina njegova sestra. Umrl je leta 1979, ko je bil star 40 let, zaradi bolezni kostnega mozga.
Lina ni nikoli razkrila, kdo je oče otroka, Lozada je celo zapisal, da verjetno niti ni vedela, kaj se je zzgodilo, saj mu "ni mogla dati natančnega odgovora". Policisti so zaradi incesta in posilstva najprej pridržali njenega očeta, a so ga kasneje zaradi pomanjkanja dokazov izpustili.
Medina se je sicer preživljala kot tajnica. Kasneje se je poročila z Raulom Jurado in mu leta 1979 rodila sina. Od leta 2002 z družino živi v revnem predelu perujske prestolnice.

Vir: RtvSlo

Streslo Čile in Peru

Južnoameriški državi Čile in Peru je stresel potres 6,4 stopnje po Richterju. O žrtvah ali kaki večji škodi zaenkrat ne poročajo.

 Lima - Potres 6, 4 stopnje po Richterjevi lestvici je stresel južnoameriški državi Čile in Peru, in sicer jug slednje ter sever druge. Epicenter potresa je bil 26 kilometrov vzhodno od Tacna v Peruju ter 55 kilometrov severozahodno od čilskega mesta Arica, na globini 11 kilometrov.

Prebivalci domov v južnem perujskem mestu Arequipa so takoj zbežali iz svojih domov, poročajo tuje tiskovne agencije. V bližini epicentra sta dva rudnika podjetja Southern Copper, vendar ni podatkov o žrtvah ali večji škodi, je sporočil Fernando Mejia iz Southern Copper. Kot je za Reuters sporočila čilska varnostna služba, na čilski strani ni podatkov o žrtvah ali kaki večji škodi, prav tako ni nevarnosti cunamija.
Čile je sicer po smrtonosnem potresu 8, 8 stopnje po Richterju 28. februarja, pri katerem je umrlo več deset ljudi, streslo še več manjših potresov.

Vir: Delo

Gromozanske prsi so jo priklenile na posteljo

Po rojstvu tretjega sina so Julii prsi začele vedno bolj rasti. Kmalu so bile že tako velike, da tudi hoditi ni več mogla. ''Moje prsi so bile tako težke, da so se mi dotikale nog!'' se spominja 29-letna Perujka.

Sčasoma so postale Juliine prsi celo tako velike, da tudi hoditi ni več mogla in naslednjih šest mesecev je preležala v postelji. (Foto: shalomplustm.com)

Julii Manihuari se je po rojstvu tretjega sina telo začelo drastično spreminjati. A ne tako, kot je bila vajena po prejšnjih dveh porodnih. Prsi so ji namreč začele počasi, a vztrajno rasti. Kmalu so bile že tako velike, da so mlado mamico motile pri vsakodnevnih opravilih in čez čas celo pri hoji. ''Moje prsi so bile vsak dan večje! Zelo težko sem se premikala, ker je bilo oprsje skoraj tako veliko kot moj trebuh. Zaradi neverjetnega obsega prsi me je celo koža bolela in vedno težje sem dihala,'' se spominja 29-letnica. ''Sicer sem bolj drobne postave, zato moje telo ni bilo vajeno tako velike obremenitve. Prsi so močno obremenjevale preostale dele mojega telesa.''
Sčasoma so postale Juliine prsi celo tako velike, da tudi hoditi ni več mogla, in naslednjih šest mesecev je preležala v postelji. ''Bilo je res grozno. Kadar koli sem skušala vstati iz postelje in se postaviti na noge, sem od napora skoraj omedlela, kajti moje prsi so bile tako zelo težke,'' pripoveduje Perujka. Potem pa se je, zahvaljujoč pomoči enega od lokalnih medijev, njeno življenje spet začelo obračati na bolje. Julie so namreč omogočili prevoz v eno od perujskih bolnišnic, kjer so jo pod drobnogled vzeli izkušeni zdravniki in kmalu ugotovili vzrok njenih težav.

''Moje prsi so bile vsak dan večje! Zelo težko sem se premikala, ker je bilo oprsje skoraj tako veliko kot moj trebuh,'' je povedala Julia. (Foto: telecentros1.inictel.net)

Med nosečnostjo se je Juliin nivo hormonov močno spremenil in zaradi povečane količine spolnega hormona estrogena se ji je začelo žlezno tkivo dojk drastično večati. ''Med nosečnostjo se hormonsko ravnovesje povsem poruši oziroma spremeni. Razmerje med hormonoma testosteronom in estrogenom se poruši, zaradi česar lahko začnejo prsi drastično rasti. Običajno ženske opazijo, da morajo med nosečnostjo in še bolj potem, ko dojijo, nositi šteilko ali dve večji nederček. V Juliinem primeru pa je žlezno tkivo dojk zaradi podivjanih hormonov nenadzorovano raslo,'' pojasnjuje zdravnica dr. Cynara Coome.
Juliine težave je odpravila šesturna operacija, med katero so ji kirurgi odstranili skoraj 16 kilogramov odvečnega tkiva, ki bi lahko v skrajnem primeru celo zmečkalo njena pljuča in jo ubilo. Zdaj so njene prsi občutno manjše, pritisk na njeno telo je ublažen, Julia pa se počuti veliko bolje. ''Pred operacijo nisem mogla početi ničesar. Moje prsi so bile tako težke, da so se dotikale mojih nog! In takrat nisem mogla početi ničesar, razen ležati in upati na boljše čase,'' še pove Perujka, ki bo zdaj spet lahko zaživela po starem.


Vir: Vizita.si

Grad Chancay

Doña Consuelo Amat y Leon Rolando, ki je postavila znameniti grad v Chancayu, je vnukinja Marie Santos Corrales in polkovnika Manuela Amat y Leona ter pravnukinja španskega podkralja Manuela  Amata y Juneta. Consuelo se je rodila v Limi leta 1896. Poročila se je zelo mlada, pri 19-ih, z inženirjem Romulom Boggiom Klauerjem, sinom premožnega italijanskega priseljenca.

  Pravijo, da sta bila zakonca nadvse priljubljena med ljudstvom. Rodilo se jima je 6 otrok. Romulo je bil več let župan Chancaya.  Umrl je mlad, v avtomobilski nesreči. Po njegovi smrti je Consuelo odpotovala v Evropo, kjer je študirala in spoznavala Španijo. Opisujejo jo kot izjemno učeno žensko, ki se je spoznala na arhitekturo, matematiko, pravo in literaturo, in ki je bila hkrati obdarjena tudi z umetniškim talentom. Consuelo je spisala dve pesniški zbirki. Prva – Sandalos (sandalovina) je posvečena njeni materi, druga – Hojas (Listje) pa njenemu pokojnemu soprogu.  

 Po vrnitvi v Peru je Consuelo kupila parcelo v Limi in odprla hotel Madre Perla (Bisernica), ki ji je dajal vsakdanji kruh. V tistem času je bila pot iz Lime do Chancaya nadvse dolga in težavna. Consuelo je potovala z vlakom do Ancona, od tam pa z drugim vlakom do Huarala, od koder jo je kočija zapeljala do Chancaya , ribiške vasi, kjer je vse hitreje zorela njena zamisel o izgradnji gradu. Sama je izdelala arhitekturne načrte za  impozantno stavbo na skalah ob morju, prav tako pa je sama tudi nadzirala gradnjo.  Grad je posvetila pokojnemu soprogu Manuelu, vsako od šestih kril pa je namenila enemu izmed svojih šestih otrok.  Kljub omejenim sredstvom je Consuelo uspelo uresničiti svoje sanje. Grad je zgradila v 10 letih (1924- 1935). Imel je 4 nadstropja, 250 sob, množico teras, razglednih stolpov in stopnišč, od katerih so nekatera vodila prav do morja. Navdih za mogočno arhitekturo so brez dvoma srednjeveški gradovi španske Kastilje.    

 Celih 30 let po Consuelini smrti je grad sameval in propadal. Njen vnuk, Juan Winston Barreto Boggio, se je odločil za obnovo in predelavo gradu v turistično središče. Dela še zdaleč niso zaključena, saj je projekt zelo obsežen. 

 V Chancayu smo bili nekaj tednov nazaj in moram povedati, da me zadeva ni pretirano navdušila. Grad se nahaja v industrijski coni Chancaya, med tovarnami ribje moke. 

 Sam kraj – Chancay -  deluje nadvse neprijetno. Ne vzbuja občutka varnosti, poleg tega iz tovarn strašno zaudarja. Arhitektura gradu za naše pojme ni nič posebnega. Deluje izumetničeno in vsiljeno v prostor, čeprav ponuja lepe razglede z vrha teras in stolpov. 

 Za 7 solov po osebi (4 za otroke) vam razkažejo grad. Najprej vas odpeljejo na ogled filma v sobici s starim televizorjem, ki kar vpije po sveži barvi, potem pa vam pokažejo še nekaj prostorov, ki nekako ne prepričajo. 

 Najbolj so ponosni na “sobo spominov”, v kateri naj bi bili osebni predmeti gospe Consuelo – nekaj fotografij in pohištva, potem pa vam pokažejo še “lovsko sobo”, v kateri so nagačeni ostanki bolj ali manj eksotičnih živali. Nagačene živali je Consuelin vnuk kupil pred kratkim in nimajo nobene zveze z zgodovino gradu ali družine Amat/Boggio. 

 V nekaj sobah so uredili muzej, v katerem  so razstavljeni predmeti  predinkovske kulture Chancay –nekaj mumij in keramika. Muzejček je zelo slabo vzdrževan. 

 Mumije so sicer zaščitene za vitrinami, marsikak kos keramike pa je izpostavljen “šlatanju” obiskovalcev. Sprašujem se, ali sploh gre za originalne predmete. Za zaščito starin pred soncem so čez okna nabili nekaj kosov iverke (ki se jo da opaziti z zunanje strain zgradbe in je videti precej neugledna). 

 Mene so najbolj fascinirali fragmenti chancayevskega tekstila (žal res slabo ohranjeni), ki je bil nadvse pisan in nasičen z zanimivi motivi iz narave. 

 Grad je poln delavcev in med obiskom lahko opazujemo prenovo. Kaj naj rečem … precej žalostno vse skupaj. Zdi se, da se investitor sploh ni dokončno odločil, kaj pravzaprav želi doseči, in arhitekturne spremembe se izvajajo precej “po kavbojsko” na najbolj poceni (in cenen) način. Pravzaprav mi sploh ne gre v nos, da se iz gradu ustvarja turistični center, ni mi pa všeč, kako se to izvaja. Nekako nič ne gre skupaj – bazen sam po sebi  izgleda simpatično (se sicer nismo kopali v njem), a ga niso uspeli uskladiti s celoto, pa tudi nekam majhen je. 

 Prazne restavracije s “socialistično” opremo niso prav nič vabljive, celota je brez “ritma” in brez rdeče niti. 

 Morda bi bilo še najbolje, če bi iz gradu naredili nekakšen “disneyland” oz. pravljično deželo za otroke.  Grad smo obiskali na enodnevnem izletu, v katerega smo vključili še Truly Park – naselje skupnosti Hare Krišna, in plažo Chakra y mar zraven njega (o tem kasneje). Chancay leži na kilometru 85 panamericane norte, urico in pol iz Lime. Pa še spletna stran: http://castillodechancay.com/

Mačka in alpaka, ki obožujeta deskanje na vodi

Perujec Domingo Pianezzi očitno rad deska v družbi – sprva je to naučil svojega psa, nato mačko, sedaj pa mu dela družbo na deski še južnoameriška kamela alpaka.

 Vir: 24ur

Pa še video:

Goli kolesarji zavzeli ulice

Nekaj kolesarjev se je v Limi popolnoma golih odpravilo na ulice, da bi opozorili na problem onesnaževanja zraka, ki ga povzroča gost avtomobilski promet. Zahtevajo tudi več spoštovanja do kolesarjev.

Vir: 24ur

Sodni postopek zoper tri mladeniče, ki naj bi v Evropo skušali pretihotapiti 55 kilogramov kokaina, še ni končan

Dnevnik, Črna kronika - ponedeljek, 15.03.2010 Tekst: Blaž Laterner

lima, ljubljana - Za zapahi v Peruju že skoraj pol leta ždijo trije mladi slovenski državljani, ki so jih lanskega septembra tamkajšnje oblasti prijele zaradi poskusa tihotapljenja kar 55 kilogramov kokaina. Po zagotovilih ministrstva za zunanje zadeve so slovenski organi vseskozi v stiku s priprtimi Slovenci, ki še čakajo na konec sodnega postopka, do takrat pa bodo ostali v priporu.

(Fotografija je simbolična.) (Foto: dokumentacija Dnevnika)

Zunanje ministrstvo poskrbelo za priprte Slovence

Kot je znano, so trojico mladih fantov perujski policisti prijeli na letališču Alejandra Velasca Asteta v Cuscu v Peruju, ko so se hoteli vkrcati na letalo za Limo. Iz perujske prestolnice bi morali z nekaj vmesnimi postanki poleteti do Pariza, vendar so jim to preprečili policisti posebnega oddelka za boj proti narkotikom iz Cusca. 26-letni Danilo S., 25-letni Tom S. in 28-letni Aleš T. so bili pri poskusu tihotapljenja izjemno iznajdljivi, saj so s kokainom prepojili oblačila, ki so jih pospravili vsak v svojo torbo. Sprva preiskovalcem niso bili sumljivi, vendar jih je na koncu izdala prav pretežka prtljaga.
Predstavniki naše države so priprte mladeniče že večkrat obiskali in se trudijo, da bi jim dneve za perujskimi zapahi, kjer sicer vladajo izjemno težke razmere za življenje, vsaj malo olajšali. "Predstavniki Republike Slovenije so se pri pristojnih oblasteh zavzeli za to, da so priprtim slovenskim državljanom zagotovljene vse njihove pravice v postopku. Prav tako so poskrbeli za njihove vsakodnevne osnovne potrebe. Ministrstvo je prek veleposlaništva v Buenos Airesu in častnega konzula v Peruju v stiku s priprtimi in prav tako z njihovimi svojci v Sloveniji ter jim nudi potrebno pomoč," so sporočili z zunanjega ministrstva, kjer poudarjajo, da so podrobnosti sodnega postopka v pristojnosti preiskovalnih in sodnih organov. "To je treba spoštovati tako v interesu postopka kot tudi prizadetih posameznikov in njihovih svojcev. Republika Slovenija se tudi ne more vmešavati v sodne postopke, ki tečejo pred pristojnimi oblastmi Peruja.

Prenos izvršitve kazni težko verjeten

Za zdaj je nemogoče napovedati, ali bodo lahko slovenski mladeniči odslužili kazen v domovini, če bo sodišče odločilo, da so krivi. "Postopek prenosa prestajanja zaporne kazni v Republiki Sloveniji se lahko začne šele, ko je sodba pristojnih perujskih organov pravnomočna," pojasnjujejo na ministrstvu za zunanje zadeve. Vseeno je težko verjeti, da bi predlog za prenos izvršitve kazni padel na plodna tla, saj Peru ni država podpisnica konvencije Sveta Evrope o transferju obsojenih oseb.
Aretacija Slovencev je bila le del zelo intenzivne preiskave, ki naj bi razbila večjo organizirano kriminalno verigo. Ta menda za tihotapljenje mamil na zahodne trge novači tudi tujce. Kokain, ki so ga zasegli slovenskim državljanom, naj bi bil zelo čist in namenjen evropskemu trgu, kjer takšna droga dosega zelo visoko ceno. Le teden dni pred prijetjem slovenske trojice so perujski policisti aretirali španskega državljana, ki je skušal podobno kokainsko zmes mimo mejne kontrole pretihotapiti v konzervah.

Perujski paličnjak - Oreophoetes peruana

Kopiram z Akvazina :

Oreophoetes peruana
Družina: Diapherominae

PSG št. 84 Oreophoetes peruana (Saussure, 1868 ). Vrsta ni primerna za otroke!

Foto: LB

Slovensko ime: perujski paličnjak (krstil ga je Žiga Wink )

Domovina in življenjski prostor: O. peruana živijo v podrastju gozdov na hribovitih območjih Peruja (Tarapoto), Ekvador.

 

mlad samec

   Opis vrste: to izredno lepo vrsto odlikujejo žive svarilne barve, ki sporočajo plenilcem, da so to neužitni insekti. O. peruana namreč ob nevarnosti izločajo sekret neprijetnega vonja, ki ga izbrizgajo na straneh sprednjega dela telesa (ob prvem paru nog) – izloček ne brizgnejo naravnost v napadalca. Izloček ni jedek npr. na koži, vendar pazimo, da ga ne zanesemo na sluznice (oči, usta)- če paličnjaka že razburimo do te mere, da se brani in nas pobrizga, si takoj dobro operimo roke!

Velikost: samčki 6 cm, samičke 7 cm

Velikost jajčk: 3.2 x 2.4 x 1.6 mm

Prehrana: ta vrsta se prehranjuje izključno s praprotmi. Pozimi jih lahko hranimo tudi s sobno praprotjo, pri čemer moramo paziti, da novo kupljeno rastlino porežemo in po možnosti presadimo, da požene sveže liste- nova rastlina je običajno škropljena z različnimi fungicidi, insekticidi, gnojili,… Praprot postavimo v kozarček s pokrovčkom, v katerega naredimo luknjice ravno dovolj velike za stebla. Vrsta je dobesedno nagnjena k »samomorom« v stoječi vodi, zato se temu raje izognite s tem enostavnim ukrepom.

Temperatura: najboljša je sobna temperatura med 18 in 24 stopinjami Celzija. Previsoke temperature vodijo do pogina živali, zato je v vročih poletnih dneh te paličnjake najbolje prestaviti v kletne prostore. Nižje temperature le upočasnijo razvoj, drugih negativnih posledic ni opaziti.

Vlaga: paličnjaki potrebujejo visoko stopnjo vlage, vendar se izognimo »stoječi« vlagi.

Razvoj: Po zadnji levitvi ostanejo samičke rumeno črno obarvane, vitkejši samčki pa postanejo žareče rdeče- črni. Samčki imajo na zadku tudi odebelitev, ki je namenjena pričvrstitvi na samičko med paritvijo. Kopulacija lahko traja nekaj ur in samička začne kmalu zatem odlagati jajčka- v 3-4 mesecih vsak dan odloži 1-2 jajčki (jih odvrže na tla). Ker imajo jajčka zelo tanko lupino, jih raje pustimo ležati v terariju, ličinke se brez težav izležejo nekje po 3 mesecih - tudi če jajčka zaradi boljšega vzdrževanja vlažnosti posujemo s šoto. Potrebujejo približno 6 mesecev do zadnje levitve.

Nega: vrsto gojimo v terariju velikosti najmanj 30cm x 40cm x 60cm (D x Š x V). Kot podlago uporabimo npr.palmino šoto, ki dobro zadržuje vlago. Terarij dnevno dobro poškropimo (predvsem dno), pa tudi po stenah ali listju, saj O. peruana zelo radi pijejo iz kapljic.
Slika zgoraj: http://members.lycos.nl/handamen/takken/species/psg084.htm

Naj pade yunza!

Februar je tudi v Peruju mesec "pustovanja" in zabave - carnavala. V tem času se vedno vozimo z zaprtimi okni na avtu, da nam ne prileti noter kakšna vodna bombica. Zlivanje vode z oken, metanje vodnih bombic in obsipavanje s pudrom nas ogrožajo ves mesec. Pa še ena zanimiva tradicija, ki sem jo spoznala šele letos: YUNZA!

 Vir za sliko
V določeni skupnosti se zberejo in postavijo drevo - ponavadi je drevo posekano drugod ali kupljeno, nanj pa obesijo različne nelomljive predmete, balone in papirnate trakove. Tu je ena yunza, ki smo jo pred kratkim videli ob cesti na severni obali:

Ob ritmu huayna se staro in mlado zbere v krog okoli drevesa in vsak od sodelujočih trikrat zamahne s sekiro. Ko drevo pade, se ljudstvo zakadi v drevo in pobere darila. Pivo seveda tudi pri yunzi teče v potokih in stvar zna biti nevarna - alkohol, sekire in padajoča drevesa ne gredo najbolje vkup. Moj svak je lani obljubil, da bo postavil eno od treh letošnih yuns v klubu andske regije Andahuaylas, drugod pa je za novo drevo odgovoren tisti, pod čigar sekiro pade deblo. S svakinjo sva odšli po nakupih in nabavili goro plastike (lavorje, metlice za wc, različne posode, metle ...), kar se je nato obesilo na drevo. Na zabavi smo imeli kar dve glasbeni skupini, eno večjo na odru, bolje tehnično opremljeno, in eno manjšo godbo na pihala.

Plesali smo v krogu, pravzaprav bolj noreli, nobena melodija pa ni trajala manj kot pol ure. Dobra rekreacija. 

 Sekanje se mi na koncu ni zdelo tako nevarno in sem tudi sama trikrat zamahnila. Samo otrokom se ni dalo sekire v roke.

Medtem so iskali darovalce za naslednje leto in za eno yunzo 2011 bom odgovorna jaz. Sem si pa obljubila, da bomo takrat za naše podrto drevo posadili 3 nova! 

Najlepše oblečeni na OI v Vancouvru

Na letošnjih zimskih olimpijskih igrah v Vancouvru se je prvič predstavil tudi Peru. Tekač na smučeh Roberto Carcelen je zastopal perujske barve v teku na smučeh cross country na 15 kilometrski progi. Končal je na 94. (predzadnjem) mestu. Njegov nastop je vseeno zgodovinskega pomena. 

Veliko čestitk sta prejela mlada smučarja, brat in sestra Manfred in Ornella Oettl, ki ju čakata še preizkušnji v veleslalomu in slalomu. Čestitk in pohval pane dobivata zaradi rezultatov, temveč  zaradi krasnih pisanih kombinezonov s perujskimi motivi. 


Definitivno sta  najlepše oblečena smučarja na teh olimpijskih igrah! Ornella je povedala, da s ponosom zastopa Peru, čeprav živi v Innsbrucku. Ornellina in Manfredova  mati je Perujka, oče pa Nemec.

16-letni Perujec: "Bil sem boljši od Bodeja Millerja"

24. februar 2010 ob 12:29
Whistler - MMC RTV SLO/STA/Reuters

103 smučarji so bili v torek na štartu moškega veleslaloma in med njimi seveda tudi veliko "eksotov". Maročan, Pakistanec, Južnoafričan, nepogrešljivi Mehičan Hubertus von Hohenlohe ...
Vsak je napisal svojo zgodbo. Von Hohenlohe, z 51 leti najstarejši udeleženec olimpijskih iger, je avstrijski smučar, ki tekmuje za Mehiko, kjer je leta 1981 kar sam ustanovil smučarsko zvezo.
V svoji "kavbojski" tekmovalni opravi z naslikanimi pištolami in pasovi z naboji je želel v Whistlerju prvič po 16 letih še enkrat v popolnosti užiti svoje pete in verjetno zadnje igre. “Ne skrbi me moj čas, temveč moj slog in oblačila. Ko si starejši, bolj intenzivno doživljaš vsak trenutek na progi,” je povedal mehiški smučarski princ, ki je za zmagovalcem, Švicarjem Carlom Janko, v dveh vožnjah zaostal 33,64 sekunde in zasedel 78. mesto med 81 uvrščenimi.

 Ko se učiš smučati z lesenimi deskami

Za njim so se zvrstili še Pakistanec Muhamad Abas (+42,75),

Marino Cardelli iz San Marina (+47,93) in Indijec Džamjang Namgial (+57,09). Abas je prvi Pakistanec, ki je nastopil na zimskih olimpijskih igrah. Smučati se je naučil tako, da si je okrog nog z najlonsko vrvjo pripel lesene deske.
74. mesto je zasedel Maročan Samir Azimani (+28,80). "Zelo sem ponosen, da sem tu in da predstavljam svojo deželo. Vidite, sanje lahko dosežete brez denarja. To želim povedati. Ne dovolite nikomur, da bi vam ukradel sanje," je dejal 32-letnik, ki je rojen in živi v Franciji.

 Ujezilo ga je le, ker je izgubil palico Če je bil Hohenlohe najstarejši, pa je bil Perujec Manfred Öttl Reyes s 16 leti najmlajši udeleženec veleslaloma. Tudi zanj je bila na tekmovališču Creekside oprema ena izmed poglavitnih tem. “Vsi mislijo, da je pletena, a je izdelana iz visoko tehnološko obdelanega materiala,” je dejal Öttl Reyes. Njegov dres je bil sila pisan - s potiskanimi lamami, ki so tako značilen znak za Peru.

 Z dve leti starejšo sestro Ornello, ki je na štartnem seznamu tekmovalk v veleslalomu in slalomu, Manfred tvori prvo mini perujsko ekipo na zimskih olimpijskih igrah. Brat in sestra sta pravzaprav rojena v Münchnu, odrasla sta ob Chiemseeju, trenutno pa živita v Innsbrucku v Avstriji. Perujsko državljanstvo imata potomca nemškega očeta in perujske matere od lanskega poletja. Prošnjo, da v Kanadi zastopata barve andske države, so pozitivno rešili šele pred nekaj tedni.
Mladega Perujca je ujezilo le, ker je med vožnjo izgubil eno izmed palic. “Poduk za Soči torej, da ju moram držati bolj čvrsto,” je komentiral in dodal: “Bil sem boljši od Bodeja Millerja.” Američan je namreč že v prvi vožnji odstopil (tako kot denimo še en eksot, 19-letni Južnoafričan Peter Scott), sam pa je končal na 67. mestu, 24 sekund za Janko.

M. R.

Inkovka ali perujska lilija

To sta pogostni imeni za južnoameriški rastlinski rod, ki za vrtnarske in posebno cvetličarske potrebe ponuja trpežno cvetje. Vsaj nekatere sorte z vrtnarjevo pomočjo prezimijo tudi pri nas na prostem. Tu in tam v ponudbi naletimo na nizke sorte, ki so zanimive kot posodovke ali večje lončnice. Navzlic temu jih poznamo predvsem po mikavnem in eksotičnem cvetju za rezanje. 

 Najpreprostejše izvedbe imajo vsaj na dveh cvetnih listih na osnovni prevladujoči barvi še kontrastne črtaste pegice, pogosto pa v posameznem cvetu najdemo tri ali štiri različne barvne odtenke. Zgradba cvetov je šesterosomerna, po čemer nekoliko spominjajo na prave lilije, tulipane ali perunike. Tepali, podobno zgrajeni cvetni listi dveh ločenih krogov, so si približno enaki, vendar sta pri nekaterih vrstah dva cvetna lista precej povečana, obarvana živahneje kot ostali in služita opraševalcem za nezgrešljiv kažipot. Botanično pa inkovke s še enim rodom (to sta Alstroemeria in Bomarea) tvorijo svojo družino in ne sodijo med lilije. Svoje strokovno ime so dobile po zaslugi švedskega barona Clausa von Alstroemera, ki je na potepanjih po Južni Ameriki zbiral tudi rastlinska semena in jih pošiljal v Evropo. To se je dogajalo nekako pred 250 leti. Iz medsebojnih križanj je do današnjih dni nastalo že več kot 200 sort, katere vrtnarji gojijo predvsem v zaprtem prostoru rastlinjakov za rezano cvetje. 

 Rod obsega okoli petdeset vrst, od katerih ena skupina raste v naravi v osrednjem Čilu in druga v Braziliji. Prve najbujneje rastejo v sorazmerno topli zimi, vrste iz druge skupine pa takrat počivajo in rastejo poleti. S križanjem vrst brazilske in čilske skupine so žlahtnitelji v veliki meri odpravili izrazito obdobje dormance (zaspanosti, počitka) in tako sodobne sorte dajejo cvetje skoraj vse leto. Pri križanjih je sodelovalo mnogo vrst (Alstroemeria aurea, A. ligtu, A. psittacina, A. pulchela in druge), rezultat pa je trpežno cvetje, ki v vazi vzdrži nekako dva tedna. 

 Cvetje v različnih barvah in dodanih vzorcih je eksotično privlačno, prevladujejo pa bela, zlato rumena, oranžna, marelična, rožnata, rdeča, karminasta in sivkino modra barva. Vsako leto rastlina odžene iz korenikastega spleta večje število stebel, ki se končujejo s kobulom do desetih cvetov. Posebno gojene sorte odganjajo veliko število cvetnih stebel, katera porežejo takrat, ko prvi cvet začne kazati barvo. V takšnem stanju cvetje inkovk vzdrži dolga potovanja ter vse procedure od avkcije do kupca v cvetličarni. Zelo zanimiva oblikovna posebnost pri inkovkah je zasukanost listov za 180 stopinj, tako da je spodnja stran obrnjena vedno navzgor.
 

Izidor Golob, iž. arg.

Vir: 7dni