Carlos Johnny je diplomiral

Ceremonija ob podelitvi diplom fakultete za gradbeništvo.
Cesarjev brat Carlos Johnny pravi: Za poraz obstaja tisoč izgovorov, za uspeh eno samo pojasnilo.

Ceremonija kot ceremonija, doolga in dolgočasna. Zanimivo je bilo le to, da je dekan pozval mlade inženirje, naj skušajo prelisičiti državo in poiskati luknje v zakonih, da se bodo izognili davkom. Poudaril je, da je vedno treba delovati v mejah legalnega. Mah, saj ima prav.
Po podelitvi diplom so nas pogostili s kozarčkom nekega silno sladkega vina in ocvrtimi kurjimi bedrci. Zatem smo šli s celotno familijo v Norkysa (največja veriga piščančnic - baje, da so se raztegnili vse do Miamija) v becirku Los Olivos, kjer smo naročili tri velike parrillade z anticuchos (ražnjiči iz govejega srca, na sliki s choclom-koruzo, yuco in ajijem - pikantno omako s čilijem), kotleti, piščancem a la brasa, živalskimi črevi (chunchulines) in dve solati - eno posebej zame. Seveda nikoli ne manjka Inca kola in kak pisco sour, slavni perujski koktejl (pisco- grozdno žganje, limona, cuker in stepen beljak). Po večerji smo šli "tamladi" plesat. V Los Olivos obstaja ena ulica, ki je ponoči nadvse živahna. Kup diskotek, salsotek, pubov. Najbolj fajn je to, da ni mularije. Mularija se namreč zabava v popoldanskih diskotekah, kjer vrtijo reggaeton. Cesarjev bratranec in njegova žena očitno že dolgo nista šla ven, saj sta plesala prav na vsako pesem od 9h zvečer do treh zjutraj. Enkrat vam moram narediti kak posnetek, da vidite,kako znajo migati fantje tu v Južni Ameriki (in to vsi, od otrok do dedkov), da se boste še Slovenčki česa naučili ;)

Las Balsas (Las Pocitas) - paradiž!

Bungalove Las Balsas sva izbrala, ker se nahajajo med zelenjem na plaži Las Pocitas, torej zelo blizu mesteca, poleg tega pa so bili tudi najcenejši od vseh, ki sva jih našla na spletu. To je bila več kot odlična izbira. Yolanda iz Iquitosa je izvrstna gostiteljica. Simpatična štiridesetletnica pravi, da je v Mancori našla samo sebe. Zapustila je moža alkoholika, zdaj pa uživa kot poslovodkinja malega kompleksa bungalovov in cele dneve klepeta z gosti in kar je najpomembneje: daje temu kraju nek poseben čar in domačnost.

Vsi gostje smo se zahvaljujoč njej spoznali že prvi dan, naslednji večer pa smo pripravili praznovanje rojstnega dne gospe Josefine, zanetili kres na plaži ter peli do jutra. Jaz sem bila taglavna, ker sem edina znala nekaj zabrenkati na kitaro in peti kreolske pesmi. Začuda Perujci ne poznajo besedil pesmi, ki jih nonstop vrtijo na vsakem koraku. Črno kitaro je iz Bolivije prinesel tirolec Filip, ki pa je ni znal uporabljati. Dišala je po sveži barvi, strune pa so bile nekam čudne. V Mancori sem v lokalni štacuni povprašala po novih in so jih kajpak imeli. Kruh, pivo in strune imajo vedno na zalogi. Z Rusinjo Eleno sva družno zapeli rusko narodno Oči čornje. Elena je zanimivo dekle. Poročena je s Perujcem, ki ga je spoznala na Japonskem. Tam sta se tudi poročila, nato pa sta odpotovala v Paragvaj, kjer so se jima po hiši plazili kot kače dolgi črvi kožne barve, ki se dvignejo kot naočarke, če se jim približaš. Fuj ... Alberto, Elenin mož, je diplomat, zato se pogosto selita. Štiri leta sta bivala v Limi, zdaj pa se odpravljata v Argentino. Imata dva otroka, Sofio in Sebastiana, ki je že televizijska zvezda, saj nastopa v oglasih za najbolj priljubljeno perujsko mleko Gloria in za zavarovalniško hišo Rimac. Slovanki sva se takoj sporazumeli in se dobro naklepetali. Prav hudo mi je bilo za Eleno, ko sem opazila, da ni najbolj srečna v zakonu. Nekdaj pevka jazza, športnica in vsestransko kreativna punca je samo še mati in senca molčečega moža, ki vedno srepo gleda. Naj omenim še Nizozemca Ericka. Ta je preprosto faca. Trgovec, ki išče posel, ki bil hkrati donosen zanj in za Peru. Razmišlja o vnosu nekega azijskega bambusa, ki je zelo trpežen in zraste tudi do metra višine v enem dnevu. Erick se razume z vsemi. Govori tisto smešno »gringovsko« španščino z nizozemskim r-jem. Preprost in vedno nasmejan človek, ki je prepotoval cel svet, pravi, da se vedno vrača v Mancoro. Baje da zato, ker se ta kraj ne spreminja. Azija ga je razočarala, čeprav se zaradi sorodnikov še vedno vrača na indonezijske otoke. Kupoval je brikete za pohotnega psa Fida, zadnji dan pa je nama s Cesarjem posodil svojo sobo, da sva v njej shranila prtljago in se oprhala. Človek z velikim srcem v glavnem. Ostale goste Splavov (Las Balsas) bom morala izpustiti, saj je post že itak predolg. Čudovito se je bilo zjutraj vreči v bazen in nato kar v mokrih kopalkah pojesti vmešana jajca in spiti papajin sok, kar nas je vsako jutro čakalo na mizi. Takrat nam je družbo delal tudi jastrebji par, ki hodi vsak dan ob isti uri pit vodo iz bazena. Jastreba nista edina gosta lokala. Iz viseče mreže pod palmo lahko opazujemo pisane kolibrije, kanarčke, neke živo rdeče »vrabčke«, grlice s kraljevo modrimi lisami okrog oči, neke vrste jerebičke, pa neke pastiričke, galebe, pelikane in kormorane. Tudi martinčke in legvane se da videti. Sanjsko, čeprav do Pocitas vodi zanikrna prašna pot.


Privoščite si lahko tudi jutranjo ježo, konjev je na plaži vedno dovolj. Sama si po lanski izkušnji z mulo na ekvadorskem vulkanu ne upam sesti na žival. Idealne počitnice za vsakogar, ki si želi miru in stika z naravo. Dobra družba in žur pa sta vedno oddaljena le borih sedem minut z mototaksijem ;)

Mancora - hippie place

Mancora je eden tistih krajev, kamor se je treba vračati. Neka dobra energija preveva to mestece na daljnem severu Peruja, o katerem sem pisala že lani. Surferji, hipiji, Bob Marley, hišice iz bambusa, školjke namesto pepelnikov, sveže ribe, hobotnice in raki, žur in relax. Severno od Mancore je pri perujskih pomembnežih priljubljeno letovišče Punta Sal. Tja hodi počitnikovat tudi sam predsednik, južno pa se vrstijo naselja Las Pocitas, Vichayito in Los Organos. Na teh plažah lahko z malo sreče vidimo marsikaj - ogromne želve, čudne ribe, kakršna je jegulja na sliki (ki ji btw še zdaj ne vem imena), rake, muymuye, delfine, jeseni pa tudi kite.
Šele zadnji dan sem izvedela, da je letos v vodi ogromno raž. Riba, ki je ubila slavnega Steva Irwina, je v nogo pičila tudi Nizozemca Ericka. Baje boli kot sto vragov, ampak samno nekaj ur. Cesar je eno videl zraven sebe, ko je molela špic iz vode. Brr...

Kdor se odloči zgraditi hišo na severni obali, ne potrebuje veliko. Dežja ni, močnih vetrov tudi ne. Nekaj lesenih kolov, bambus in palmovo listje zadostuje za konkretno kočo, ki se jo da prav fino okrasiti s školjkami, želvjimi oklepi, rezbarijami v kokosu, lesenimi in kamnitimi kipci ter keramičnimi vazami, ki jih izdelujejo vaški obrtniki.

Mancora živi podnevi in ponoči. Zvečer izgleda približno takole:

Lima - Santa Rosa

Zapuščeno letovišče perujske vojske blizu naselja Santa Rosa severno od Lime

S chevijem po prašni cesti:

Vojaški klub na plaži:

Galebi:

Zapuščeni vojaški pogradi:

Vedno prazna jedilnica:

Pogled na zaliv ob sončnem zahodu (izpred bungalova):

Hibiskus na terasi:

Kaj, za vraga, počne Daša med vojaki?

Madrid -Lima

Let do Madrida je bil OK, po urniku in tudi prtljago smo dobili takoj po pristanku. Barajas je moje najljubše letališče, zato ker ga poznam in zato ker seže rožnata linija madridskega metroja prav do prvega terminala. Tako se lahko za 1 evro odpeljem do centra mesta. Na srečo niso ukinili omaric za shranjevanje prtljage, kakor so me nekateri strašili, zato sem se lahko ves dan sprehajala in grickala tapas okrog Sola in Plaze Mayor.

Naslednjič moram nujno na kak drug plac, saj še zdaj slabo poznam mesto. Če sem sama, se namreč vedno odpeljem na Sol. Sicer pa sem mesto obiskala prav ob tretji obletnici M-11, bombnega napada na Atochi. Madridčani in turisti niso nič kaj žalovali, brezskrbno so se martinčkali na toplem asfaltu.

Čekiranje za Limo - ista zgodba kot lani. Perujci hočejo vedno stokilske kufre odvleči na letalo kot ročno prtljago. So pa tokrat s čekiranjem začeli zgodaj, tako da nismo imeli zamude pri vzletu. Let je bil dokaj miren, z nekaj turbolencami nad Atlantikom. Ob meni je sedela simpatična Carmen iz Ayacucha, ki že dve leti živi in dela nekje blizu Rima, in mi razlagala, kako živčna je zaradi težko pričakovanega snidenja s svojci. Nad Brazilijo smo se začeli strmo spuščati in spuščali smo se vse do Andov, čez celo Amazonijo. Morda zato, ker je nad džunglo veliko oblakov in bi nas premetavalo? Bilo je kar srhljivo. Nato skok čez Ande in spet strmo spuščanje proti letališču Jorge Chavez. Nad Limo vselej trpijo ušesa.

Spet je bilo treba sto let čakati na vstopno štampiljko in prtljago in moj mali ruzak je zopet prispel med zadnjimi. Ne vem, zakaj ob izhodu še vedno doživljam šok, saj mi je povsem jasno, kaj me čaka za vrati: horda vreščečih Perujcev, vročina in smog. Cesar me je pričakal s šopkom vrtnic in starim rdeče-belim chevijem. Po Panamericani norte sva se odpeljala do naselja Santa Rosa, spotoma pa sva še napolnila »cooler« s hrano, pijačo in ledom. Po napornem potovanju je prav prijalo prebiti noč v spokojnem zalivčku. Nadaljevanje v naslednjem postu ;)

Hora peruana ... hora exacta

Včeraj se je v Peruju začela kampanja za točnost, ki bo trajala do 28. julija. Perujci so končno ugotovili, da ni lepo, če zamujajo.

Predsednik Alan Garcia je dal zapreti glavni trg (Plaza de armas), kjer je govoril o slabih posledicah zamujanja in prosil državljane za točnost. Povedal je, da se na leto izgubi kar 3 milijarde ur, če vsak odrasel Perujec na dan čaka pol ure (po mojem Perujci čakajo na dan veliko več kot samo pol ure ...), posledično pa s tem izpuhti 5 milijard dolarjev. Izgubljene ure bi morali nameniti izobraževanju, družini in rekreaciji. Točnost ne pomeni samo priti pravočasno, temveč tudi pravočasno oditi, je poudaril Garcia. "Ko bom zaključil svoj govor," je dejal predsednik, "bo ura odbila dvanajst v Andih, na altiplanu, na sončnih puščavah severa in na morju Grau. Dvanajst na vseh perujskih urah. S tem bomo začeli graditi nov Peru, večji, točnejši in odgovornejši." Zatem je zadonel zvon in Perujci so uskladili svoje ure s tisto na zvoniku katedrale. Na odru se je pojavila skupina ljudi v črnem, ki je upodobila smrt netočnosti, po kateri je baje slovel prejšnji predsednik Toledo. Slovesnost je bila torej močno politično obarvana. Tudi predsednik ministrskega sveta, Jorge de Castillo, meni, da mora točnost postati vrlina Perujcev. Med prisotne so razdelili letake z besedilom pesmi "Respetos guardan respetos (spoštovanje rodi spoštovanje)", priljubljen reggaeton (za moje pojme silno neokusna glasba). Zatem so policisti vklopili svoje sirene (kao za praznično vzdušje ...), Cesar Aedo pa je na zvonik obesil slogan "La hora sin demora (ura brez zaostanka)" in udaril na zvon. Tudi jaz imam slabe izkušnje s slavno perujsko netočnostjo. Sama si tudi kdaj vzamem akademskih 5 ali 10 minut, ampak to je v primerjavi z njihovim zamujanjem povsem zanemarljivo. Opazila sem tudi, kako si radi lažejo, kdaj bodo kam prispeli. Če nekdo reče: "Pridem čez 5 minut" to pomeni, da se ti obeta vsaj 40 minut čakanja. Lani smo iz Madrida odleteli s skoraj dvema urama zamude - zaradi Perujcev. Letališko osebje in stevardese so spravili na rob živčnega zloma. Upajmo, da se bodo odvadili zamujanja, sicer pa menim, da tale pristop ne bo ravno učinkovit. Meni se zdi precej smešen. Poleg tega je netočnost še najmanjši problem v tej državi in če se bo Garcia ukvarjal s takimi stvarmi, se stanje v Peruju še dolgo ne bo izboljšalo.


vir: http://www.larepublica.com.pe/content/view/145547/592/