Madrid -Lima

Let do Madrida je bil OK, po urniku in tudi prtljago smo dobili takoj po pristanku. Barajas je moje najljubše letališče, zato ker ga poznam in zato ker seže rožnata linija madridskega metroja prav do prvega terminala. Tako se lahko za 1 evro odpeljem do centra mesta. Na srečo niso ukinili omaric za shranjevanje prtljage, kakor so me nekateri strašili, zato sem se lahko ves dan sprehajala in grickala tapas okrog Sola in Plaze Mayor.

Naslednjič moram nujno na kak drug plac, saj še zdaj slabo poznam mesto. Če sem sama, se namreč vedno odpeljem na Sol. Sicer pa sem mesto obiskala prav ob tretji obletnici M-11, bombnega napada na Atochi. Madridčani in turisti niso nič kaj žalovali, brezskrbno so se martinčkali na toplem asfaltu.

Čekiranje za Limo - ista zgodba kot lani. Perujci hočejo vedno stokilske kufre odvleči na letalo kot ročno prtljago. So pa tokrat s čekiranjem začeli zgodaj, tako da nismo imeli zamude pri vzletu. Let je bil dokaj miren, z nekaj turbolencami nad Atlantikom. Ob meni je sedela simpatična Carmen iz Ayacucha, ki že dve leti živi in dela nekje blizu Rima, in mi razlagala, kako živčna je zaradi težko pričakovanega snidenja s svojci. Nad Brazilijo smo se začeli strmo spuščati in spuščali smo se vse do Andov, čez celo Amazonijo. Morda zato, ker je nad džunglo veliko oblakov in bi nas premetavalo? Bilo je kar srhljivo. Nato skok čez Ande in spet strmo spuščanje proti letališču Jorge Chavez. Nad Limo vselej trpijo ušesa.

Spet je bilo treba sto let čakati na vstopno štampiljko in prtljago in moj mali ruzak je zopet prispel med zadnjimi. Ne vem, zakaj ob izhodu še vedno doživljam šok, saj mi je povsem jasno, kaj me čaka za vrati: horda vreščečih Perujcev, vročina in smog. Cesar me je pričakal s šopkom vrtnic in starim rdeče-belim chevijem. Po Panamericani norte sva se odpeljala do naselja Santa Rosa, spotoma pa sva še napolnila »cooler« s hrano, pijačo in ledom. Po napornem potovanju je prav prijalo prebiti noč v spokojnem zalivčku. Nadaljevanje v naslednjem postu ;)