Las Balsas (Las Pocitas) - paradiž!

Bungalove Las Balsas sva izbrala, ker se nahajajo med zelenjem na plaži Las Pocitas, torej zelo blizu mesteca, poleg tega pa so bili tudi najcenejši od vseh, ki sva jih našla na spletu. To je bila več kot odlična izbira. Yolanda iz Iquitosa je izvrstna gostiteljica. Simpatična štiridesetletnica pravi, da je v Mancori našla samo sebe. Zapustila je moža alkoholika, zdaj pa uživa kot poslovodkinja malega kompleksa bungalovov in cele dneve klepeta z gosti in kar je najpomembneje: daje temu kraju nek poseben čar in domačnost.

Vsi gostje smo se zahvaljujoč njej spoznali že prvi dan, naslednji večer pa smo pripravili praznovanje rojstnega dne gospe Josefine, zanetili kres na plaži ter peli do jutra. Jaz sem bila taglavna, ker sem edina znala nekaj zabrenkati na kitaro in peti kreolske pesmi. Začuda Perujci ne poznajo besedil pesmi, ki jih nonstop vrtijo na vsakem koraku. Črno kitaro je iz Bolivije prinesel tirolec Filip, ki pa je ni znal uporabljati. Dišala je po sveži barvi, strune pa so bile nekam čudne. V Mancori sem v lokalni štacuni povprašala po novih in so jih kajpak imeli. Kruh, pivo in strune imajo vedno na zalogi. Z Rusinjo Eleno sva družno zapeli rusko narodno Oči čornje. Elena je zanimivo dekle. Poročena je s Perujcem, ki ga je spoznala na Japonskem. Tam sta se tudi poročila, nato pa sta odpotovala v Paragvaj, kjer so se jima po hiši plazili kot kače dolgi črvi kožne barve, ki se dvignejo kot naočarke, če se jim približaš. Fuj ... Alberto, Elenin mož, je diplomat, zato se pogosto selita. Štiri leta sta bivala v Limi, zdaj pa se odpravljata v Argentino. Imata dva otroka, Sofio in Sebastiana, ki je že televizijska zvezda, saj nastopa v oglasih za najbolj priljubljeno perujsko mleko Gloria in za zavarovalniško hišo Rimac. Slovanki sva se takoj sporazumeli in se dobro naklepetali. Prav hudo mi je bilo za Eleno, ko sem opazila, da ni najbolj srečna v zakonu. Nekdaj pevka jazza, športnica in vsestransko kreativna punca je samo še mati in senca molčečega moža, ki vedno srepo gleda. Naj omenim še Nizozemca Ericka. Ta je preprosto faca. Trgovec, ki išče posel, ki bil hkrati donosen zanj in za Peru. Razmišlja o vnosu nekega azijskega bambusa, ki je zelo trpežen in zraste tudi do metra višine v enem dnevu. Erick se razume z vsemi. Govori tisto smešno »gringovsko« španščino z nizozemskim r-jem. Preprost in vedno nasmejan človek, ki je prepotoval cel svet, pravi, da se vedno vrača v Mancoro. Baje da zato, ker se ta kraj ne spreminja. Azija ga je razočarala, čeprav se zaradi sorodnikov še vedno vrača na indonezijske otoke. Kupoval je brikete za pohotnega psa Fida, zadnji dan pa je nama s Cesarjem posodil svojo sobo, da sva v njej shranila prtljago in se oprhala. Človek z velikim srcem v glavnem. Ostale goste Splavov (Las Balsas) bom morala izpustiti, saj je post že itak predolg. Čudovito se je bilo zjutraj vreči v bazen in nato kar v mokrih kopalkah pojesti vmešana jajca in spiti papajin sok, kar nas je vsako jutro čakalo na mizi. Takrat nam je družbo delal tudi jastrebji par, ki hodi vsak dan ob isti uri pit vodo iz bazena. Jastreba nista edina gosta lokala. Iz viseče mreže pod palmo lahko opazujemo pisane kolibrije, kanarčke, neke živo rdeče »vrabčke«, grlice s kraljevo modrimi lisami okrog oči, neke vrste jerebičke, pa neke pastiričke, galebe, pelikane in kormorane. Tudi martinčke in legvane se da videti. Sanjsko, čeprav do Pocitas vodi zanikrna prašna pot.


Privoščite si lahko tudi jutranjo ježo, konjev je na plaži vedno dovolj. Sama si po lanski izkušnji z mulo na ekvadorskem vulkanu ne upam sesti na žival. Idealne počitnice za vsakogar, ki si želi miru in stika z naravo. Dobra družba in žur pa sta vedno oddaljena le borih sedem minut z mototaksijem ;)