Homenaje a Tomaž

Sporočam vam, da smo danes s precejšnjo zamudo izvedeli, da je nepričakovano preminil naš prijatelj in sopotnik Tomaž. Novica je bila izjemno šokantna, čeprav smo sumili, da je nekaj hudo narobe, saj Tomaž že mesece ni pisal mailov, njegova telefonska številka pa je bila nedosegljiva. Kaže, da je utonil na raftingu na Tajskem, potem ko se je razšel s sopotnico. Tolaži me misel na to, da je zadnja leta posvetil uresničevanju svojih sanj, predvsem potovanjem. Podaril si je marsikak prijeten doživljaj in ga večkrat delil tudi z nami.

Je že tako, da mnogi radi potujemo. Na potovanjih počnemo marsikaj, česar doma ne bi, pa čeprav bi bilo povsem mogoče. Morda zato, ker se v tujih deželah počutimo bolj močne -sprememba okolja pač prinese nove energije. In takrat včasih precenimo svoje sposobnosti in zmožnosti. Tudi jaz še nisem bila na Triglavu (še na Šmarni gori ne - ne hecam se), pa lezem v visoke Ande ... Najbrž bi šla tudi raftat na Tajsko, če bi vsi zatrjevali, da je to »must see« zadeva. Ja, in o takih stvareh začnemo resno premišljevati šele, ko se nas konkretno dotaknejo. Že od januarja iščejo Angležinjo Jennifer, ki je izginila v Ekvadorju, pred kratkim pa je v bolivijski Copacabani izginil mlad avstrijski par. Najverjetneje nikogar od teh ni več med živimi. Ampak to sta samo zgodbi, ki sem ju slučajno, brez poizvedovanja, zasledila v zadnjem času. Še veliko jih je. Nevarnosti prežijo za vsakim vogalom - terorizem, kraje, ugrabitve, prometne nesreče in še marsikaj, pa zaradi tega ne bomo večno zaprti v svojih stanovanjih. Sploh ne vem, ali je na tem mestu smotrno govoriti o nevarnostih na potovanjih, saj je rafting lahko smrtonosen tudi na domačih rekah. Bom utihnila, zdaj že malo bluzim ...

No, ne morem zanikati, da me je novica pretresla, in moje perujske fotke me ne bodo razveseljevale kakor poprej, sploh pa ne spomini na Tomaževe duhovite izjave, ki so nam velikokrat pospestrile dan, posebno na urah španščine. Mogoče se bo slišalo grdo, toda šele zdaj sem vesela, da sem uokvirila rožico, ki mi jo je Tomaž kupil nekega jesenskega popoldneva od male Perujke na plazi San Martin v Limi. Upajmo, da fant počiva v miru in da je svoje zadnje dni preživel tako, kot si je bil želel.

Apenas pocas palabras tal vez en castellano, en mal ingles o en un peor esloveno, que casi no podía siquiera hablarlo y él apenas interpretarlo. Pero la comunicación fue buena. Que tipo era, personalmente hablaré de aquel que conocí durante el viaje por Perú y cuando visite Eslovenia. Siempre me pareció su acento bastante gracioso, hablaba bastante risueño o tal vez simplemente me pareció a mí. En Perú, entusiasmado intentaba comunicarse con cuanta persona pudiera, podría pedir una rosquilla en panadería o comprar regalos en algún mercado de artesanías, podría esperarnos en el hotel leyendo un libro con una toalla en la cabeza o en día nublado con lentes de sol, era un tipaso, un amigo peculiar. Alguna vez me ayudo con el idioma, ya que quería impresionar a mi novia, pero nunca llegue a entenderle bien, pues nuestro idioma común era el ingles… y al menos yo creo que no lo hablaba bien. Me animaba a aprender el esloveno y yo apenas lo aprendía. Creo que siempre fue simpático. El grupo funcionaba de maneras peculiares, organizado, planeado y divertido, cada uno tenia un rol. Es el típico turista, tomando fotos a paisajes intrascendentes, preguntando a todos de todo, ah pero claro siempre manteniendo una pose de noble europeo a la hora de tomarse una cerveza y fumar su cigarro, parecía disfrutar tanto el momento, que le sentía alguna envidia por su apacible forma de reposar después del almuerzo. La última vez que lo vi en Perú fue cuando se fue a Copacabana-Bolivia. Luego nos enteramos que lo habían asaltado, pero bueno tranquilo. Luego lo volví a ver en Ljubljana-Eslovenia, al llegar ahí y luego al despedirme, íbamos a ir a una discoteca pero bueno nos separamos. Fue algo raro, ahí ya tenia planeado su viaje, estaba emocionado, le gustaba viajar …es esloveno..lo lleva en la sangre imagino. Por eso, quedara en mi memoria, el amigo con el que me comunicaba en mi ingles mordido, un peruano amigo de un esloveno que se comunican en ingles, simpático y que una vez se quedo dormido en una discoteca mientras con mi novia bailábamos. El es y así lo recordare con su toalla en la cabeza leyendo un libro a la entrada del hotel en Nazca. A El, esta modesta memoria.

Cesar

Silvio Rodriguez: Causas y azares

(Morda pa je vse zapisano)

Cuando Pedro salió a su ventana
no sabía, mi amor, no sabía
que la luz de esa clara mañana
era luz de su último día.

Y las causas lo fueron cercando
cotidianas, invisibles.
Y el azar se le iba enredando
poderoso, invencible.

Cuando Juan regresaba a su lecho
no sabía, oh alma querida
que en la noche lluviosa y sin techo
lo esperaba el amor de su vida.

Y las causas lo fueron cercando
cotidianas, invisibles.
Y el azar se le iba enredando
poderoso, invencible.

Cuando acabe este verso que canto
yo no sé, yo no sé, madre mía
si me espera la paz o el espanto;
si el ahora o si el todavía.

Pues las causas me andan cercando
cotidianas, invisibles.
Y el azar se me viene enredando
poderoso, invencible ...

Asuncion Caramela Von Erdbeereis

Mi nueva mascota Caramela. Espero que no me deje ella tambien. Es tranquila, no necesita mucha atencion, es modesta y facil de mantener. Moja nova žval Caramela. Upam, da me ne bo zapustila tudi ona. Je umirjena,skromna, ne zahteva veliko pozornosti in skrb zanjo ne stane veliko.

adopt your own virtual pet!

Homenaje a Lola y Tito

Mineva tri mesece, odkar je naši Loliki pregriznil vrat sosedin volk. Zdi se mi prav, da mucici namenim še nekaj vrstic na mojem blogu. Lolo sva prinesli domov z Ivo nekega majskega popoldneva, ko sva se vračali z izleta na Močilnik.

Bilo je neke nedelje in najprej so naju v zavetišču Gmajnice hoteli odgnati, ker sprejemajo samo ob delavnikih, pa še to ob uradnih urah. Ko sva rekli, da sva prišli iz Maribora, se naju je nek dečko usmilil in nama pokazal edino mlado mucko, ki še ni našla lastnika. Bila je črno-siva, z zlepljeno dlako. Nič kaj privlačna na pogled. Imenovala sem jo Lola in ji je prav pristajalo k (pozneje) vranje črni dlaki in živahnemu temperamentu.(V Andaluziji tako imenujejo tiste taprave Španke- črnih las, temne polti in ostrih potez). Prvih par dni se je nekajkrat podelala v kuhinji in v moji sobi. Jaz sem se jezila nanjo, na koncu pa sem le uvidela, da je bila krivda moja. Revica pri 10 tednih pač ni zmogla do wc-ja. Njena dlaka je kmalu postala črna kot oglje, motno sive očke pa so dobile jantarjevo barvo. Lola se je zelo rada igrala, njen najljubši sovražnik pa je je bil plišasti kenguru na elastiki in pokrovček od alpskega mleka (tisti del s folijo in belim obročkom), katerega je preganjala po stanovanju. Ni marala biti sama in ko sem kam šla, me je vedno spremljala vsaj del poti, do zgornje ceste ali do reke. Včasih mi je sledila tudi do trgovine ali do bližnje restavracije ter zunaj čakala kot kuža. Parkrat se je z mano peljala tudi v Maribor, kjer je spoznala mačkonko kraljico Lili. Edino takrat je bila pokorna. Loli ni marala briketov, zato pa ni bila nič izbirčna pri drugi hrani. Mazala je vse vrste mačjih konzerv, pečeno meso, hrenovke, salame, jajca, kekse, puding, špagete, juho in sladoled. Jedla je za tri, kar pa je tudi prav, saj je pri svojih vragolijah potrošila veliko energije. Ni se bala ne ljudi ne živali. Skakala za psi, tudi če so bili meter visoke mrcine, da bi se z njimi igrala (no, to jo je na koncu pokopalo). Nikoli ni šla daleč od hiše. Samo poklicati jo je bilo treba, pa je takoj pridivjala pred vrata. Ko je bila malo starejša, je dobila rožnato ovratnico s kraguljčkom, da ne bi pobijala ptičkov in da bi jaz slišala, kod se porednica potepa. Prvi dve uri se je otepala ovratnice in se bala same sebe, nato pa se je le privadila na zvonček, s katerim je zaslovela v naši četrti. Nekateri sosedje so se najprej zmrdovali, toda Lola je bila pretkana in radovedna in je vsakemu vsaj enkrat smuknila v hišo, kjer jim je pokazala vse svoje čare. Na koncu se je vsem prikupila.
Tito je ni mogel nadomestiti. Morda je to začutil že takoj na začetku in me zato ni nikoli sprejel. Zdaj ga ni več med nami.Na začetku je cele dneve prespal, noči pa premijavkal na okenski polici, medtem ko so ga njegove oboževalke klicale z dvorišča. Ta je bil pravi don Juan. Toda pozneje se je stvar zapletla. Nekega dne je šel ležat v svoj wc, mene pa je popolnoma ignoriral. Odločila sem se, da ga bom vrnila, saj je muc očitno trpel. Preden sem ga odpeljala je imel tudi visoko vročino in se skoraj ni mogel premikati. Še zdaj ne vem, kaj se dogaja z njim, je pa baje že bil pri veterinarju. Vam sporočim, ko bo kaj novega.
Edit, 14.3:: Tito je na antibiotikih in se normalno vede.

Im. 1: Lola pozira
Im. 2: Lola je poredna
Im. 3: Kraljica Lili
Im. 4: Lola se zanima za fotoaparat
Im. 5: Tito žalosten odhaja

Late winter in Ljubljana

Im. 1: Ljubljanica v marcu

Im. 2: Kidanje na Prulah

Im. 3: Aškerčeva zgodnjemarčevskega večera

Im. 4: Pogled na Trnovo (izliv Gradaščice)
Im. 5: Veje pred hišo nekega ministra

Mi nuevo gatito - Tito

Hello, dragi moji. Predstavljam vam svojega novega mačka Tita. Ne, Tito ni nobene specialne ekvadorske pasme, je le navaden mešanček med tigrico in perzijcem. Njegovo prvo ime je bilo Tom, nato pa je ob prepiru ob imenih Sanchez, Chulo, Chema in Toro, postal Tito. Tito vsebuje nekaj imperatorskega, aristokratskega, če že hočete, partizanskega, hkrati pa tudi nekaj podeželske preprostosti in španske erotike. Mislim, da mu kar pristaja. Tito se je takoj navadil name, prav tako pa mu ni bilo težko najti stranišča. Je crkljiv in miren muc. Pravi sonček. Evo, prve fotke.

Pozabila sem povedati, da je Tito obrit, ker so ga našli v gozdu, kjer se mu je zaradi dežja dlaka sprijela v kepe. Zavzel je Lolin prostor na moji postelji (pa da ne bi kdo mislil, da je nadomestil Lolo- še vedno upam, da se vrne.). Tito ne mara vpitja in gneče, zaenkrat se tudi še ne igra in ne je (sicer pa ima rad brikete). Trenutno je tudi zelo tih, čeprav je baje kar glasen, ko kaj zahteva. Ubožec se ves čas trese, pa ne vem, ali od strahu ali od mraza. Ko mu bo zrasla dlaka bo pravi fotomodel, ampak ne bo več taka faca kot zdaj ;).

V glavnem, jaz sem vesela, da imam spet mačjo družbo. Besos

Edit: Pravkar sem izvedela, da je mojo Lolo ubil sosedin volk, vendar si mi soseda tega ni upala povedati. Mešanec med volkom in nemškim ovčarjem je baje pred tem ubil že nekaj muc. Kaj se naredi v takih primerih? Pes je sicer na vrvici ali na dvorišču, ograjen z žičnato mrežo.