Homenaje a Lola y Tito

Mineva tri mesece, odkar je naši Loliki pregriznil vrat sosedin volk. Zdi se mi prav, da mucici namenim še nekaj vrstic na mojem blogu. Lolo sva prinesli domov z Ivo nekega majskega popoldneva, ko sva se vračali z izleta na Močilnik.

Bilo je neke nedelje in najprej so naju v zavetišču Gmajnice hoteli odgnati, ker sprejemajo samo ob delavnikih, pa še to ob uradnih urah. Ko sva rekli, da sva prišli iz Maribora, se naju je nek dečko usmilil in nama pokazal edino mlado mucko, ki še ni našla lastnika. Bila je črno-siva, z zlepljeno dlako. Nič kaj privlačna na pogled. Imenovala sem jo Lola in ji je prav pristajalo k (pozneje) vranje črni dlaki in živahnemu temperamentu.(V Andaluziji tako imenujejo tiste taprave Španke- črnih las, temne polti in ostrih potez). Prvih par dni se je nekajkrat podelala v kuhinji in v moji sobi. Jaz sem se jezila nanjo, na koncu pa sem le uvidela, da je bila krivda moja. Revica pri 10 tednih pač ni zmogla do wc-ja. Njena dlaka je kmalu postala črna kot oglje, motno sive očke pa so dobile jantarjevo barvo. Lola se je zelo rada igrala, njen najljubši sovražnik pa je je bil plišasti kenguru na elastiki in pokrovček od alpskega mleka (tisti del s folijo in belim obročkom), katerega je preganjala po stanovanju. Ni marala biti sama in ko sem kam šla, me je vedno spremljala vsaj del poti, do zgornje ceste ali do reke. Včasih mi je sledila tudi do trgovine ali do bližnje restavracije ter zunaj čakala kot kuža. Parkrat se je z mano peljala tudi v Maribor, kjer je spoznala mačkonko kraljico Lili. Edino takrat je bila pokorna. Loli ni marala briketov, zato pa ni bila nič izbirčna pri drugi hrani. Mazala je vse vrste mačjih konzerv, pečeno meso, hrenovke, salame, jajca, kekse, puding, špagete, juho in sladoled. Jedla je za tri, kar pa je tudi prav, saj je pri svojih vragolijah potrošila veliko energije. Ni se bala ne ljudi ne živali. Skakala za psi, tudi če so bili meter visoke mrcine, da bi se z njimi igrala (no, to jo je na koncu pokopalo). Nikoli ni šla daleč od hiše. Samo poklicati jo je bilo treba, pa je takoj pridivjala pred vrata. Ko je bila malo starejša, je dobila rožnato ovratnico s kraguljčkom, da ne bi pobijala ptičkov in da bi jaz slišala, kod se porednica potepa. Prvi dve uri se je otepala ovratnice in se bala same sebe, nato pa se je le privadila na zvonček, s katerim je zaslovela v naši četrti. Nekateri sosedje so se najprej zmrdovali, toda Lola je bila pretkana in radovedna in je vsakemu vsaj enkrat smuknila v hišo, kjer jim je pokazala vse svoje čare. Na koncu se je vsem prikupila.
Tito je ni mogel nadomestiti. Morda je to začutil že takoj na začetku in me zato ni nikoli sprejel. Zdaj ga ni več med nami.Na začetku je cele dneve prespal, noči pa premijavkal na okenski polici, medtem ko so ga njegove oboževalke klicale z dvorišča. Ta je bil pravi don Juan. Toda pozneje se je stvar zapletla. Nekega dne je šel ležat v svoj wc, mene pa je popolnoma ignoriral. Odločila sem se, da ga bom vrnila, saj je muc očitno trpel. Preden sem ga odpeljala je imel tudi visoko vročino in se skoraj ni mogel premikati. Še zdaj ne vem, kaj se dogaja z njim, je pa baje že bil pri veterinarju. Vam sporočim, ko bo kaj novega.
Edit, 14.3:: Tito je na antibiotikih in se normalno vede.

Im. 1: Lola pozira
Im. 2: Lola je poredna
Im. 3: Kraljica Lili
Im. 4: Lola se zanima za fotoaparat
Im. 5: Tito žalosten odhaja