A comerrrr!

Z gastronomskega vidika sodi Lima med 12 najpomembnejših mest na svetu. Pomislimo, da Peru premore kar 90 ekosistemov od 104, kar jih obstaja na planetu! Večje raznolikosti ni najti nikjer drugje in izbira jedi je tu resnično ogromna. Inkovska in predinkovska tradicija se mešata s španskimi, azijskimi in drugimi južnoameriškimi vplivi. Okusov je mali milijon in ni vrag, da vam kaj ne bi bilo všeč.

Za prestolnico so najbolj značilne morske in kreolske jedi. Rib v Limi ne primanjkuje; perujsko morje je namreč eno najbogatejših na svetu. Sem so hodili lovit celo Japonci in Rusi, in ne pozabimo na Hemingwaya, ki je hodil v Peru lovit »črnega merlina« (je to po slovensko indijska jadrovnica? pahljačasta mečarica?), mogočno ribo, ki je zaslovela z romanom Starec in morje. Ni čudno, da se tudi Perujci tepejo s svojimi sosedi za meje na morju. Veliko je školjk in rakov, od rib sem največkrat jedla lenguada ali chito. Moti me, da je na menuju vedno napisano samo pescado (riba), jaz bi namreč rada vedela, katero vrsto imam na krožniku. Najbolj tipična obalna jed je vsekakor cebiche oz. ceviche (na sliki) - surova riba oz. morski sadeži, marinirani v limoninem soku, z veliko sveže čebule in koruze.

Kreolska kuhinja temelji večinoma na krompirju, ki je gotovo eden najpomembnejših darov, kar smo jih Evropejci dobili od Peruja. Papa a la huancaina (rezine kuhanega krompirja s pikantno omako- na sliki), seco de cordero a la nortena (jagenjček s fižolom in rižem), aji de gallina (kura v pikantni omaki z rižem), escabeche de pescado o pollo (solata iz ribe ali piščanca s koruzo in camotejem), caldo de gallina (kokošja juha z rezanci in jajcem), lomo ali pollo saltado (koščki mesa v čebulni omaki s paradižnikom, z rižem in ocvrtim krompirčkom), tacu tacu (fižol z rižem), arroz con pollo (rižota s pečenim piščancem z veliko culantra - začimbe, ki je ne prenesem), cau cau (goveja čreva s krompirjem in zelenjavo) ...

Priljubljene so tudi razne mineštre s stročnicami (leča, fižol, bob ...), ki pa prihajajo s sierre, torej z gora. Od andskih jedi na meniju velikokrat vidimo carapulcro (pire iz sušenega krompirja z »golažem« iz piščanca, govedine ali budre), pachamanco (katerokoli meso ali mešano meso, kuhano na kamenju v luknji na tleh, s stročnicami in začimbami), juho iz quinue, pečene morske prašičke in postrvi.

Meso na žaru je zelo priljubljeno po vsej Južni Ameriki. Perujci stavijo na pollos a la brasa (piščance na ražnju - nad žerjavico) in trdijo, da so si to izmislili oni. Baje že na veliko izvažajo mašine za peko piščancev v ZDA in na Japonsko. Pollerij (piščančnic) je ogromno in mnoge ponujajo tudi dostavo na dom. To je najbolj priljubljen fast food v Peruju. Moram reči, da so ti piščanci res okusni, bolj od pollos a la lena (pečeni na drveh), pollos a la plancha (na žaru) ali pollos al horno (v pečici). Od ostalega mesa najbolj slovijo anticuchos (ražnjiči iz govejega srca), ki sem jih že omenila, mollejas (piščančje golše), chunchulines (goveja čreva) in ne vem še kakšna drobovina.

Poleg piščancnic boste v Limi najprej opazili chifas - kitajske restavracije. Skoraj na vsakem vogalu je ena in Lima daleč prednjači v številu chif v primerjavi z ostalo Latinsko Ameriko. Jedi v čifah niso tipično kitajske, temveč nekako pomešane s kreolskimi. Vselej vprašajte, ali je jed, ki jo naročate salada (slana) ali dulce (sladka). Ob skoraj vsakim naročilu dobite zraven chaufo, kitajsko rižoto. Kitajska četrt (na sliki) v centru Lime je pravi kraj za eksperimentiranje s tovrstno hrano, pa še poceni je.

Perujske sladice mi niso posebno všeč, je pa res, da jih nisem poskušala v dobrih restavracijah. Najznamenitejši mlečni posladek je suspiro limeno - limski vzdihljaj. Na cesti prodajajo največkrat picarones, mastne krofe (baje je v testu tudi zapallo - velika buča) polite z nekim sirupom. Obvezno morate poskusiti koktejla pisco sour in algarrobina (s sirupom sušoljubnega drevesa s perujskega severa- na sliki).

Vegetarijanci v Limi ne boste prišli na svoj račun. Prekleto težko je najti jed brez mesa. Vegiji preletite Lonely planet in poiščite redke vegetarijanske restavracije v mestu (sem jedla v eni, pa je bilo zanič) ali pa se nastanite v kakšnem hostlu s kuhinjo.

Saj res! Skoraj bi pozabila omeniti gostilnico Palachinke ob parku Kennedy v Mirafloresu. Pred skoraj 40-imi leti jo je odprl nek Slovenec in jo opremil v alpskem slogu. V njej ponujajo ... kaj drugega kot palačinke!

Brum, brum ...

Po Limi brni nešteto taksijev in več kot 60.0000 mikrobusov, kar lahko vidimo, slišimo in vohamo na vsakem koraku. Promet je velik problem v perujski prestolnici. Včasih je tako gost, da potrebujemo par ur, da pridemo nekam, kamor bi ob kakšnem drugem času prispeli v desetih minutah. Na križiščih in rondojih se vozila skorajda drgnejo druga ob drugo, začuda pa se nikoli ne zaletijo. Vsaj jaz nisem zasledila nobenega trka, sem pa videla kar nekaj počenih gum in razsutega tovora.

Najudobneje je kajpak potovati s taksijem, zna pa biti nevarno. Predvsem se prepričajmo, da gre za taksi z licenco. Vozilo mora biti primerno označeno na obeh straneh - s številko in logom podjetja, taksist pa vam mora na vašo željo pokazati licenco. Velikokrat jo imajo obešeno na vzvratnem ogledalu. Za ceno se je treba dogovoriti, preden sedemo v vozilo, saj taksimetri v Peruju ne obstajajo. Če taksist ni pripravljen spustiti cene, kolikor se nam zdi primerno, pač ustavimo naslednjega. Ponavadi se postavijo kar v vrsto. Turistom kar naprej hupajo in nam zapirajo pot, ko hočemo prečkati cesto. Rumeni Daewoo Ticoti so ponavadi kak sol cenejši od belih station wagonov, v katerih se lahko pelje več potnikov (uradno 4). Ogromno taksijev je nelegalnih, torej brez licence. Teh se izogibajte, čeprav dejstvo, da nimajo licence še ne pomeni, da so (vsi) kriminalci. Večinoma gre za ljudi, ki izkoristijo svojo pot iz službe, da še koga poberejo in zaslužijo kak sol. To je tudi vir zaslužka mnogih upokojencev. Na vetrobransko steklo pritrdijo napis taxi in malo furajo naokrog. Približne cene taksijev najdete tu. Turistom bodo računali približno toliko, kot kaže tabela, Perujec pa lahko potuje že za polovico te cene. Najvarnejši taksiji so tisti, ki jih pokličemo po telefonu. Operaterju posredujemo naslov in svoje osebne podatke. Če bi se morala zvečer peljati sama, bi se odločila za to opcijo. Mototaksiji v Limi izumirajo. še vedno so v uporabi na obrobju mesta, npr. v Comasu.

Poceni prevoz za daljše proge na obrobje mesta so colectivos. To so osebna vozila (brez licence), ki sprejmejo 4 potnike. So veliko cenejši od taksijev in udobnejši od kombijev ali mikrobusov, saj nam ni treba več ur stati in se drenjati s prodajalci bombonov. V Limi lahko vsakdo vozi taksi ali colectivo - na ulici kupi napis z imenom četrti, kamor je namenjen, in počaka na stranke. Colectivos so najnevarnejša oblika prevoza. »Potniki« in voznik so lahko zločinci in vas oropajo. Nikoli se ne vozite z več kot enim neznancem, četudi se vam želi pridružiti še kak »nedolžen« turist.

Kombiji in microbusi so nekako najvarnejša oblika prevoza, čeprav je tu verjetnost, da vas okradejo največja. Hočem reči, da vam lahko kaj izmaknejo, ne morejo pa vas oropati ali celo ugrabiti. Ne čudite se, če vam izgine kar cel žep - nekateri so spretni z noži, zato skrbno varujte osebno prtljago, dokumente in denar. Vse skupaj sploh ni tako grozno, kakor sem napisala. Meni se ni zgodilo nič hudega, tudi ogroženo se nisem počutila v nobenem trenutku, sem pa slišala nekaj zgodbic. Vozila so pisano pobarvana in označena z imeni ulic in avenij, po katerih vozijo. Velikokrat so stara in slabo vzdrževana. Mnogi avtobusi so v bistvu predelani stari ameriški tovornjaki. Pred časom so zaradi onesnaženosti želeli prepovedati uvoz starih vozil v Peru, toda korupcija v tej deželi dela svoje in močan avtobusarski lobi je zmagal. Včasih je v vozilih takšna gneča, da komaj lovimo sapo, predvsem v tistih, ki vozijo na obrobje. Po četrtih v središču mesta vozijo ponavadi napol prazni. V strog center Lime (okrog Plaze de armas) kombijem in mikrobusem ni dovoljeno. Sprva se nam zdi ta sistem javnega prevoza nedoumljiv, ampak kmalu spoznamo, da stvar funkcionira. Po kavbojsko, vendar funkcionira. Kombi ali mikro lahko ustavimo pred katerimkoli križiščem. Postaje ne obstajajo. Lastniki kombijev imajo zaposlene ljudi, ki na določenih točkah štejejo sekunde od zadnjega kombija z isto destinacijo. Tako lahko med seboj ohranijo določeno frekvenco in si zagotovijo potnike. V vsakem mikrobusu ali kombiju je zaposlen fant, ki odpira vrata, kriči imena ulic po katerih je namenjeno vozilo, pomaga potnikom varno vstopati in izstopati ter pobira denar. Vožnja stane v povprečju 1 sol (0,25 €). Vozniku v čudnem žargonu posreduje informacije o potnikih. Če reče npr. »puro chicle« (sami čigumiji), opozarja šoferja, da smo vsi potniki »kratkoprogaši« in bomo kmalu izstopili. To jim ni preveč po godu, saj od kratkoprogašev poberejo manj. V mnogih vozilih nabijajo salso ali reggaeton , na mikrobuse pa kar naprej vstopajo vreščeči ulični prodajalci in glasbeniki. Pestro je, ni kaj.

Onesnaženost je najbrž najbolj pereč problem v prestolnici. Leta 2001 je bila vsebnost dušikovega monoksida v ozračju 236.66 mg/m³, medtem ko je dovoljena meja 100 mg/m³. Vsebnost težkih kovin je bila takrat 294.12 mg/m³ (dovoljena je 150 mg/m³). Skušala bom najti aktualnejše podatke.

Naj povem, da se v Limi že gradi centralna postaja podzemne železnice - med hotelom Sheraton in sodiščem. Metro bo gotovo vidno razbremenil center mesta, skrbi pa me, od česa bodo živeli vsi ti taksisti ...