Spet se opravičujem za zamudo, khm ... Tokrat bom kar skopirala tekst iz Wikipedie, kjer je vse tako lepo obrazloženo, moji komentarji pa so v
roza.
Arica je pristaniško mesto na skrajnem severu Čila. Leži ob izlivih rek Lluta in Río San José de Azapa, nekaj več kot 2000 km severno od Santiaga in 18 km južno od meje s Perujem. Leta 2005 je štela okoli 186.000 prebivalcev. Z 0,8 mm padavin na leto je eno najbolj suhih mest na svetu.
Do Arice lahko iz Tacne pridemo z vlakom, avtobusom ali osebnim avtomobilom. Midva sva se odločila za osebni avto - colectivo, ki je neke vrste taksi, ki sprejme 5 potnikov. Cena za eno osebo je 40 solov. Colectivos čakajo na mednarodnem terminalu v Tacni, vozniki pa vpijejo: Arica! Arica!, tako da jih je nemogoče zgrešiti. Pred vkrcanjem v vozilo je treba oddati osebne podatke in potni list na agenciji, katere vozilo ste izbrali, in plačati 1 sol takse po osebi za uporabo terminala (posebno okence). Vožnja do meje traja ok. 15 minut.
Cesta čez puščavo je lepa, obnovljena, ravna in začuda čisto prazna (pa smo se vozili med prazniki, ko je "kao" gneča). Tudi na meji ni čakanja. Taksist svoje stranke odpelje do okenca, pokaže svoje dokumente, nato pa se vrne po vozilo in odpelje potnike čez nikogaršnje ozemlje na čilensko kontrolo. Še to - če nimate časa, da bi čakali, da se vozilo napolni, in ne šparate, lahko pač plačate taksistu vozovnico za poln avto. Ob povratku sva npr. skupaj s še enim parom plačala razliko za petega potnika. 
Okolico Arice, predvsem rodovitno dolino Azapa, so pred približno 10.000 leti poselili Činčori, ki so trgovali z ljudstvi na Altiplanu. Leta 1450 je območje današnjega mesta bilo priključeno inkovskemu imperiju, leta 1536 pa ga je »odkril« in zavojeval Diego de Almagro. Današnjo Arico je 25. aprila 1541 ustanovil Lucas Martínez Begazo in jo priključil perujskemu podkraljestvu. Kmalu zatem je postala pomembna za izvoz srebra iz novodokrtih rudnikov v Potosíju.
V 16. stoletju so jo večkrat ogrozili angleški pirati. 5. novembra 1580 je bil z velikimi žrtvami odbit napad Bartholomewa Sharpa, 9. februarja 1581 pa jo je neuspešno napadel še John Watling.
V začetku 19. stoletja je Arica postala del neodvisnega Peruja. 13. avgusta 1868 jo je močno poškodoval cunami. 9. maja 1977 jo je prizadel še potres. Ko so v Atacami začeli kopati nitrate, se ji je pomen znova povečal.
Arica z El Morra ob mraku
V začetku sva imela v načrtu videti Iquique, mondeno mesto nižje ob obali, in spotoma mesto duhov, ki razpada vse od časa solitrskega buma in kjer strašijo duhovi mučenih političnih zapornikov, ter morda nacionalni park v Andih vzhodno od Arice. Na koncu sva se za par dni zabubila v Arici, ampak za spoznavanje Čila bo še gotovo kdaj kakšna priložnost. Nastanila sva se v hostalu Residencial 21 - ne priporočam preveč. Sicer je verjetno najcenejši v mestu, stoji na glavni ulici v "peš coni" in šef je prijazen, ampak sobe so prav nemarno nevzdrževane (zato sva si pač kasneje malo bolj privoščila v Tacni;). Na glavni ulici 21 de Mayo je kup trgovin in lokalov. Čilenska kuhinja ni ravno višek kulinarike. Če vam primanjkuje holesterola priporočam njihov fast food pichango - ocvrt krompirček s koščki čebule in različnih vrst mesa ter raznih klobasic. Sicer je tu hrana bolj "evropska" - pašte, pizze in podobno. Po dolgem času sem v lokalu naročila špagete. Sokovi so bili povsem zanič. No, morda sva imela samo smolo. S Cesarjem sva se skoraj skregala ob zajtrku, saj je on trdil, da so nama postregli korenčkov sok, jaz pa, da gre za mango z breskvijo. No, na koncu sva izvedela, da sva dobila pomarančnega! Jaz sem svojega odstopila klošarju. Cene znajo biti šokantne v primerjavi s perujskimi. Za pichango (za dve osebi) je potrebno odšteti ok. 20.000 $. 
Tudi v Čilu imajo pivo Cristal. Escudo, druga znamka, pa je bil celo meni pregrenek.
Ja, prav ste prebrali :), le da ne gre za ameriške dolarje. Čilenci iz meni neznanega razloga svoje pesote označujejo kar z "$". Po trenutnem tečaju je 521 pesov vrednih 1 USD. V Arici boste za najcenejšo sobo odšteli 8.000 pesov, za taksi colectivo pa 500 pesov.7. junija 1880 je na ariški vzpetini El Morro de Arica nad središčem mesta prišlo do ene odločilnih bitk solitrne vojne. Čilenski polkovnik Pedro Lagos se je ob podpori mornarice s 4.000 vojaki povzpel na grič, ki ga je branil perujski polkovnik Francisco Bolognesi z okoli 2.000 vojaki. Spopad, v katerem je padlo 474 Čilencev in okoli 1000 Perujcev z Bolognesijem vred, se je v eni uri končal s čilensko zmago. Arica je tako padla pod čilensko zasedbo.
Po mirovnem sporazumu s Perujem bi moral po 10 letih o nadaljnji usodi mesta odločiti plebiscit, o katerem pa se državi nikdar nista zmogli dogovoriti. Leta 1929 je bil s posredništvom Herberta Hooverja sklenjen nov sporazum, s katerim je Čile vrnil Peruju ravno tako zasedeno Tacno in dokončno dobil Arico. Poleg že prej obstoječe železniške povezave s Tacno je Čile v skladu z mirovnim sporazumom zgradil še železnico do bolivijskega La Paza.
V Peru sva se želela vrniti z vlakom, a sva bila prepozna za nakup vozovnic. Kmetice s kupi zelenjave in prodajalke tekstila so okupirale vse vagone. Če želite potovati z vlakom iz Arice si torej karte zagotovite že zjutraj. Šele pred kratkim sem izvedela, da je vlak še vedno tisti iz l. 1855 - wild west experience!! Kar zjokala bi se, ker sva ga zamudila ...
Stara železniška postaja (aktualna je nižje, ob morju)Arica predstavlja izhodišče do bližnjih dolin Lluta in Azapa, kjer so se ohranili številni prazgodovinski ostanki, vključno z najstarejšimi znanimi ohranjenimi mumijami na svetu.
Na vrhu 110 m visokega griča El Morro de Arica, ki je tudi razgledna točka na okolico, danes stoji nekaj spomenikov na bitko solitrne vojne, večino jih je dal postaviti Augusto Pinochet.
El Morro je za Perujce simbol poraza. Pot do vrha je precej strma (nič več kot 15 minut hoje, če se prav spomnim), tako da se človek kar zadiha. Nad pečino plapola čilenska zastava, postavljena poleg starega topa. Zraven je muzej posvečen bitki pri Arici, kjer vam bodo na kratko pojasnili vse o vojni za Pacifik. Razgled od tod je krasen. Lepo se vidi celo mesto, pristanišče, otoček Alacran (Škorpijon) in okoliške pampe.
Francoski inženir Gustave Eiffel je po naročilu perujskega predsednika Joséja Balte naredil dve zgradbi, ki so ju sestavili v Franciji in nato prepeljali v takrat perujsko Arico. Cerkev sv. Marka, ki je v celoti zgrajena iz železa, so postavili leta 1876.
Že leta 1874 je bilo postavljeno ogrodje nekdanje carinarnice ("aduana" na sliki zgoraj) in nato obzidano z opeko. Zgradba danes služi umetniškim razstavam.
Zelo priljubljene so tudi plaže v okolici »mesta večne pomladi«.
________________________
Skopirano iz Wikipedie, za vse, ki vas zanimajo zgodovinska dejstva:
VOJNA ZA PACIFIKSolitrna vojna ali tudi pacifiška vojna je bila vojna med letoma 1879 in 1884, med katero je Čile na račun Bolivije in Peruja pridobil z minerali bogate predele puščave Atacama na današnjem severu države, Bolivija pa je izgubila dostop do morja (glej sliko).
Vzroki sporaSimón Bolívar je ob osamosvojitvi Bolivije zahteval tudi dostop do Pacifika, vendar so v Atacami delovala pretežno čilenska podjetja ob pomoči britanskega kapitala. Ozemeljski spor se je zaostril sredi 19. stoletja, ko je v svetu močno naraslo povpraševanje po dveh surovinah, katerih je bilo v Atacami na pretek: guano, ki se je uporabljal za izdelavo gnojil in soliter, ki je bil pomembna surovina pri izdelavi eksplozivov. Leta 1866 sta se državi dogovorili, da bo meja tekla po 24. vzporedniku in da si bosta delili davčne prihodke od surovin, pridobljenih med 23. in 25. vzporednikom. Leta 1874 je bil sklenjen nov sporazum, ki je Boliviji dodelil vse prihodke med 23. in 24. vzporednikom in za naslednjih 25 let določil davke za prihodke čilenskih podjetij na tem območju.
Začetek vojneLeta 1878 je predsednik Bolivije Hilarión Daza sporazumu navkljub ukazal povišati davke za čilenska podjetja. Ko je železniška družba iz Antofagaste zavrnila plačilo povišanih davkov, je bolivijska vlada zagrozila z zaplembo njenega premoženja in čilenska vlada pod vodstvom Aníbala Pinta je decembra 1878 na to območje poslala bojno ladjo. Ko je Bolivija za 14. februar 1879 napovedala izvršbo in prodajo podjetja na dražbi, je čilenska vlada razglasila sporazum iz leta 1874 za neveljevnega. Na dan napovedane izvršbe se je 200 čilenskih vojakov izkrcalo in brez boja zasedlo Antofagasto.
Bolivija je tako 1. marca Čilu napovedala vojno in aktivirala leta 1873 sklenjen tajni sporazum s Perujem o zavezništvu. Peru je sicer želel pomagati Boliviji in zaustaviti »ekspanzionistične težnje Čila v regiji«. Ker pa je ocenil, da se obe zaveznici skupaj ne bi mogli učinkovito zoperstaviti Čilu, je poskušal diplomatsko rešiti spor. Čile je od Peruja zahteval nevtralnost, ta pa jo je zavrnil in objavil skrivni sporazum z Bolivijo. Čile je nato z obema državama prekinil diplomatske odnose in jima 5. aprila napovedal vojno. Peru je bil tako potisnjen v vojno, čeprav prvotno ni bil vpleten v ozemeljskem sporu med Bolivijo in Čilem.
Peru in Bolivija sta na svojo stran poskušala pridobiti še Argentino, ki je imela v Patagoniji nekaj ozemeljskih sporov s Čilem in jo je ravno tako skrbela moč zahodne sosede. Vendar so se argentinske oblasti odločile, da bodo svoje spore rešile po mirni poti in da se ne bodo vpletale v vojno.V tem času je že prišlo do prve bitke v vojni. 23. marca je v topáterski bitki 554 čilenskih vojakov zasedlo Calamo, ki jo je branilo 135 bolivijskih vojakov in meščanov. Večji del bolivijske vojske se je kmalu umaknil, le peščica vojakov in meščanov pod vodstvom polkovnika Eduarda Abaroe se je kljub veliki premoči nasprotnika borila vse do konca. Za nekaj časa je bil to tudi zadnji kopenski spopad v vojni, ki se je preselila na Pacifik.
Pomorska fazaObe strani sta se zavedali, da bo zaradi zahtevnih razmer v puščavi odločilno v vojni, kdo bo nadzoroval Tihi ocean. Bolivija, ki je po vrsti kratkotrajnih vlad bila povsem nepripravljena na vojno, sploh ni imela vojne mornarice, perujske oborožene sile pa so bile zaradi gospodarskega zloma neusposobljene in s samo dvema za boj primernima ladjama: oklopnici Huascár in Independencia. Na drugi strani je Čile kljub vrsti gospodarskih kriz imel sodobnejšo in bolje pripravljeno kopensko vojsko in vojno mornarico.
Muzel na El MorruČilenski kontraadmiral Juan Williams je poslal sodobni bojni ladji Almirante Cochrane in Blanco Encalada v operacije na perujski in bolivijski obali, da bi preprečil izvoz solitra in uvoz orožja, s čimer bi nasprotnika oslabil in ga obenem pripravil k razkritju vseh kart. S tem namenom je blokiral pristanišče v Iquiqueju ter bombardiral mesta Huanillos, Mollendo, Pica in Pisagua ter zažgal njihove pristaniške zmogljivosti.
Na drugi strani se je perujski admiral Miguel Grau na krovu Huascárja s precej manjšo a gibljivejšo floto izogibal odprtemu spopadu in izvedel nekaj blokad in manjših napadov globoko v čilenskih vodah. S tem je želel prekinjati nasprotnikove operacije in doseči, da bi se čilenske ladje umaknile na jug in odložile invazijo. V tem času bi se perujske sile lahko okrepile in se utrdile na obalnih položajih.
Prvi pomorski spopad je bila chipanska bitka. 12. aprila 1879 sta perujski korveti Unión in Pilcomayo pred Huanillosom naleteli na čilensko korveto Magellanes, ki je bila na poti do Iquiqueja. Po dvournem topniškem obstreljevanju se je Uniónu pokvaril motor. Preganjanje so tako odpovedali in rahlo poškodovani Magellanes je pobegnil.
Medtem, ko so ostale čilenske ladje bile na poti proti Callau, sta pri izvajanju blokade Iquiqueja ostali le stari leseni ladji, korveta Esmeralda pod poveljstvom Artura Prata in dvojambornik Covadonga pod poveljstvom Carlosa Condella. 21. maja sta ju presenetili perujski ladji Huascár in Independencia in vnela se je bitka pri Iquiqueju. Covadongi se je uspelo izmuzniti in Independencia se je podala za njo. Esmeraldi zaradi težav z motorjem to ni uspelo in Huascár se je večkrat zaletel vanjo, da bi jo tako potopil. Prat je sklenil med trkom poslati svojo mornariško pehoto čez krov na nasprotnikovo ladjo, da bi jo tako zasedel. Med prvim trkom sta zaradi hrupa le dva vojaka slišala njegov ukaz, skočila na Huascár in hitro padla pod nasprotnikovi streli. Med drugim trkom je Ignacio Serrano popeljal na nasprotnikov krov 11 vojakov, ki so tudi kmalu padli. V tretjem trku je bila Esmeralda potopljena. Na perujski strani je padel en vojak, 7 je bilo ranjenih, na čilenski strani pa je padlo 135 vojakov, preostalih 62 pa je Grau ukazal rešiti in Pratovi vdovi poslal sožalno brzojavko.
Hiša odgovora (La Casa de la Respuesta) ali Casa Bolognesi v Arici, kjer je Bolognesi zavrnil možnost predaje in izjavil, da se bo boril do zadnje krogle, kar je tudi storil. Replika te hiše je v vojaškem muzeju v Callau.
Medtem je Independencia zasledovala Covadongo, vendar je zaradi nenatančnih strelcev ni zmogla potopiti. Ko jo je po triurnem lovu hotela potopiti s trčenjem, je pri Punti Gruesi nasedla na čer in se potopila.
Naslednjega pol leta se je Grau s Huascárjem spretno izogibal odprtim bojem in izvedel vrsto uspešnih akcij, večkrat prekinil čilensko oskrbo, poškodoval vrsto čilenskih pristanišč, potopil, poškodoval ali zajel več njihovih ladij in ponovno osvojil dve zajeti perujski ladji, uničil topniško baterijo v Antofagasti ter presekal komunikacijski kabel med Valaparaísom in Antofagasto.
8. oktobra 1879 so v okviru angamoške bitke čilenske ladje Blanco Encalada, Covadonga in Cochrane napadle Huascár in ga po 76 topniških zadetkih uspele zasesti. Med padlimi v tej bitki je bil tudi Grau.
Z zajetjem Huascárja je Čile pridobil praktično popolno kontrolo nad morjem. Pomorski del vojne se je tako končal in spopadi so se preselili na kopno.
Kopenska fazaPo zmagi na morju se je Čile lotil invazije na Peru. Bolivija, ki ni mogla ubraniti svoje province Litoral, se je pridružila perujski obrambi Tarapace in Tacne.
2. novembra 1879 se je po predhodnem mornariškem bombardiranju 2.100 Čilencev izkrcalo in zavzelo Pisaguo, ki jo je branilo 1.160 branilcev. Istega dne se je neuspešno končalo manjše izkrcanje v Junínu. Do konca dneva je bilo izkrcanih že 10.000 čilenskih vojakov, ki so pod poveljstvom Erasma Escale napredovali proti notranjosti in provinco Tarapacá odrezali od preostalega Peruja. Ko je 6.000-glavi čilenski oddelek napredoval na jug proti Iquiqueju, ga je 19. novembra 7.400 zaveznikov presentilo s protinapadom. V bitki pri San Franciscu, ki je na obeh straneh terjala veliko žrtev, se je bolivijska vojska umaknila iz boja. Perujci so se morali umakniti v Tarapaco, štiri dni zatem je Čile ob majhnem odporu vkorakal v Iquique.
Escala je nato poslal 3.600 vojakov, ki naj bi počistili z ocenjeno okoli 2000 preostalimi, slabo usposobljenimi in demoraliziranimi perujskimi vojaki. 27. novembra jih je v bitki pri Tarapaci pričakalo okoli 4.000 motiviranih perujskih vojakov pod poveljstvom polkovnika Andrésa Cáceresa, ki so premagali Čilence in zasegli mnogo zalog in streliva. Kljub vsemu se ta zmaga v nadaljevanju vojne ni izkazala za pomembno. Do 18. decembra so se preostanki perujske vojske umaknili v Arico.
Spomeniki žrtvam na El Morru
24. februarja 1880 se je 12.000 Čilencev pod poveljstvom Manuela Baquedana uspešno izkrcalo v zalivu Pacocha. Te enote so odrezale provinci Tacna in Arica ter popolnoma prekinile njuno oskrbo. 7. junija se je 4.000-glava čilenska vojska pod vodstvom polkovnika Pedra Lagosa ob mornariški podpori povzpela na ariški hrib El Morro de Arica, kjer je bil nameščen 2.000-glavi perujski garizon pod poveljstvom polkovnika Francisca Bolognesija. Spopad, ki je na terjal 474 čilenskih in okoli 1000 perujskih žrtev, vključno z Bolognesijem in ostalimi najvišjimi perujskimi poveljniki, je bil odločilen za končno zmago Čila v vojni.
Oktobra je so ZDA poskušale diplomatsko končati vojno. Predstavniki vseh treh držav so se sestali na krovu ladje USS Lackawanna, a pobuda je hitro propadla, ker predstavniki Peruja in Bolivije niso bili pripravljeni priznati čilenske zasedbe ozemelj.
Zasedba PerujaJanuarja 1881 je Baquedano pričel pohod proti Limi in jo še istega meseca zasedel po predhodnih zmagah pri San Juanu in Mirafloresu. Južna predmestja Lime so bila pri tem izropana in požgana do tal, iz Perujske narodne knjižnjice pa so odnesli več dragocenih del v Santiago.
V nadaljevanju so čilenske enote uspele prodreti do Cajamarce, odpora v Andih, kjer je Andrés Cáceres uspešno vodil ostanke perujske armade, pa jim tri leta ni uspelo streti. Šele po čilenski zmagi v bitki pri Huamachucu so se večje akcije upornikov končale in 20. oktobra 1883 je bil podpisan ancónski sporazum, s katerim se je vojna končala.
Sklenitev miruAncónski sporazum je končal zasedbo Peruja. Čilu je dodelil provinco Tarapacá in predvidel 10-letno čilsko zasedbo Tacne in Arice, nakar naj bi plebiscit odločil o njuni nadaljnji usodi. Več desetletij se državi nista zmogli dogovoriti o izvedbi in pogojih plebiscita. Šele leta 1929 je bil ob posredovanju Herberta Hooverja dosežen sporazum, po katerem je Čile obdržal Arico ter skupaj z izplačilom odškodnine 6 milijonov dolarjev in podelitvijo še nekaj koncesij Peruju vrnil Tacno.
Leta 1884 je Bolivija s podpisom mirovnega sporazuma prepustila Čilu celotno obalno provinco. Leta 1904 je bila ta zasedba dokončno potrjena. Čile je privolil v izgradnjo železnice med Arico in La Pazom ter zagotovil prost pretok trgovskega blaga med Bolivijo in svojimi pristanišči.
Isla de Alacran (Škorpijonov otok) z El MorraV Boliviji je izguba dostopa do morja pustila globoke čustvene rane in mnogi Bolivijci še danes verjamejo, da je to botrovalo vsem težavam, s katerimi se je država spopadala in se še vedno. Ravno to prepričanje naj bi državo vodilo, da je leta 1932 pričela vojno s Paragvajem za Gran Chaco, ki pa jo je pravtako izgubila.
v Peruju se je razvil kult junaških braniteljev domovine, ki ga poosebljajo Miguel Grau, Francisco Bolognesi in Andrés Cáceres. Poraz v vojni je botroval manjvrednostnemu kompleksu med vladajočimi sloji in naslonitev na oborožene sile, ki so obvladovale družbo skozi 20. stoletje.
Čile je svoje ozemlje povečal za približno tretjino in dobil ogromna nahajališča nitratov, solitra in bakra. Da bi Argentina ostala nevtralna, se je leta 1881 odpovedal mnogim zahtevam v Patagoniji in po splošnem ljudskem prepričanju to velja za ozemeljsko izgubo. Po vojni se je občutno povečala britanska vpletenost in nadzor nad industrijo predelave nitratov. Britanski kapital se je vedno bolj vpletal v čilensko politiko in nazadnje pripomogel k državljanski vojni, v kateri je Jorge Montt leta 1891 strmoglavil predsednika Joséja Manuela Balmacedo. Visoki dobički od nitratov so trajali le sorazmerno kratek čas, dokler niso v začetku 1. svetovne vojne odkrili sintetičnih nitratov. Danes se regija ponaša z največjimi znanimi zalogami bakra na svetu. Vojna je prej zapostavljeni čilenski mornarici omogočila, da si je utrdila položaj v družbi in postala pomembna sila na Pacifiku. Iz vojne je izšel vpliven razred mornariških častnikov, ki so večinoma bili potomci priseljencev in tako niso pripadali santiaškemu elitnemu krogu. Ravno ta razred je odigral pomembno vlogo v državnem udaru proti Balmacedi. Padli v pomorski bitki pri Iquiqueju s Pratom na čelu še danes uživajo status mučenikov in vse pomembnejše častnike še danes kultno častijo.
me je pričakalo vse kaj drugega kot bolšjak, kot smo jih vajeni pri nas. Kičaste jedilnice iz kolonialnega obdobja, cerkvene prižnice, dragocene slike in srebrnina. Razstavljalcev je bilo okrog 400, obiskovalcev in morebitnih kupcev pa okrog 5000. Elegantno uštimane gospe in gospodje si tu izbirajo novo okrasje za svoja prestižna stanovanja. Izkupiček gre baje v dobrodelne namene, in letos so denar namenili neki šoli v Chinchi, ki je bila uničena v lanskem potresu. Zelo mi je bil všeč eden od preprostejših predalnikov iz mahagonija za 80 USD, a je bil žal že prodan, zanimiv Hastingsov portret pa mi finančno ni bil dostopen (6000 USD). Ker pa se nisem hotela vrniti praznih rok, sem proti plačilu 60 USD odvlekla tole:
Gre za spodnji del "tocadorja" (psihe) iz cedrovine, torej manjka ogledalo. Je malo oguljen in ima nekaj manjših prask, sicer pa je v dobrem stanju. Nameravam ga pobarvati v živo rdečo, z zlatimi detajli. Ali v koščeno belo, ali pa bo ostal v barvi bolnišnice ... Še zbiram predloge.
Pa še ena slikica tokadorja v začasni poziciji ob novem usnjenem kavču iz Sage Falabelle (1280 solov) in volneni preprogi, baje z motivom pikapolonice (?!) iz Arequipe (90 solov). Svetilka (40 solov) je iz Ace centra - nekaj takega kot pri nas Merkur, Baumax ... Končno imamo v bajti tudi nepisarniški kotiček :)
Zgradba na levi je mestna hiša na glavnem trgu, desno od nje pa je vse, kar je ostalo od katedrale. Torej nič.
Obnovitvena dela napredujejo zelo počasi.
Turistična agencija ponuja izlete na otoke Ballestas na ogled morskih levov, Von Humboldtovih pingvinov in raznih vrst ptic. V ozadju ostanki nekega hostla in odvetniške pisarne. Policist (ali vojak?) na sliki mi je zabičal pospraviti fotoaparat - iz varnostnih razlogov. 
Na pokopališču je veliko dela. Ob potresu se je zrušilo tudi več pokopaliških sten.
Ena izmed stavb v zalivu Paracas, od koder vsak dan krenejo turistične in ribiške ladje. Lokale ob obali je ob potresu poplavilo, glavni pomol pa se je zrušil (je že obnovljen).
Naj vam ne bo težko prispevati nekaj drobiža stricu, ki v Paracasu meče ostanke rib v kljun pelikana Joseja. Tudi če Joseja ne boste ulovili v akciji.
Stric iz Puna, ki naju je za par solov popeljal po pristanišču. Sicer dela kot pomočnik na eni od ribiških bark, čolniček, v katerega z dna vidno pronica voda, pa ima v najemu. Saj smo vsi vedeli, da je nelegalno, kar počne, ampak ... Je vsaj ženi prinesel kaj več za v lonec. Pojasnil nama je, katero vrsto rib lovi pozamezna barka in sploh vse o ribolovu. Najbolj zanimiv je zvenel lov na morske lastovke (vsaj mislim, da gre zanje), pri katerem razprostrejo mrežo po vodi, ribe pa kar same skačejo vanjo. Povprečen ulov ene ribiške barčice znaša okoli 8 ton na noč!
Na drugi strani zaliva Paracas razkriva povsem drugačen, turistom neznan obraz. 
Naj vam pokažem nekaj skromnih enodružinskih vikendnic tik ob plaži.
Večina jih ima velik bazen, včasih celo dva, zunanjega in notranjega (sem malo vohunila ;) in ogromen tropski vrt. 
Do tod vodi posebna cesta. Lastnikom teh hiš seveda ni treba nikoli videti smrdljivega in razsutega Pisca. 
Vile so skoraj nedotaknjene preživele potres. Poškodovalo jim je le pomole (seveda ima vsaka svojega - za vodne skuterje) in jim na plažo naplavilo nekaj svinjarije. 
Kup novogradenj kaže na to, da Paracas čaka lepša prihodnost predvsem na tej strani zaliva. Najznamenitejši starejši hotel, hotel Paracas bližje pristanišču, pa dobiva čisto novo podobo. Tam ima prste vmes tudi Cesarjev brat Jhonny. 
Tu je tudi raj za vse zbiratelje školjkic. Nabrala sem jih polno skledo :) 
Pozdravček od belih čapelj. 
Že res, da Ica še vedno okreva po lanski tragediji, a roko na srce, tudi prej samo mesto ni imelo veliko pokazati. Na zgornji sliki je avtobusna postaja v Ici. 
Oaza Huacachina je naravna zelenica okrog jezerca sredi peščenih dun, le deset minut od centra mesta, kjer se ustavi skoraj vsak backpacker na klasični ruti po Peruju. Oaza je postala priljubljena v prvi polovici prejšnjega stoletja kot mondeno letovišče za premožne Perujce. Tu še vedno stoji hotel Mossone iz l. 1920. Sklepam, da je bila sama laguna takrat veliko privlačnejša - predvsem čistejša. 
Očitno je, da je oaza že preživela svoje najboljše čase. Vode v jezeru je vedno manj in že njena barva vas bo odvrnila od kopanja. Le nekaj otrok čofota na plitvini in tu in tam kakšen turist s čolničkom zavesla čez laguno, lesene slačilnice pa razpadajo. 
Lanski potres je pustil posledice tudi tu. 
Huacachina je danes zanimiva predvsem zaradi svoje backpackerske tradicije (think hippie) - sandboardinga in burnih zabav v hostlih okrog lagune. Kar se cen tiče, so v Huacachini kar navite, zato se mladi radi založijo v Ici, sploh če se ob laguni zadržijo več dni. 
Pri izbiri hostla sva imela malce nesrečno roko (žal pozabila naziv). Bila sva namreč edina nežidovska gosta. Nimam sicer nič proti judom, da ne bo pomote, samo moti me, da se nočejo družiti z ostalimi popotniki in se jih celo izogibajo. No, vsaj jaz imam take izkušnje - ta ni bila prva. 
Sandboarding ni tako zabaven, kot je videti, ampak mogoče samo meni, ker nisem ravno v najboljši kondiciji ;). Izposodila sva si lesene table v neki trgovinici za 5 solov na dan (ostali jih ponujajo za 5 solov na uro). Stric nama je dal zraven nekaj koščkov sveče za mazanje table pred vsakim spustom. Vzpon po sipinah je blazno utrujajoč, ne znam si predstavljati, da bi to počela ves dan kot nekateri entuziasti. Menim, da se je neprimerno lažje vzpenjati po snegu. 
Midva sva izbrala eno lažjih in krajših poti. Svoj bord sem dobro namazala z voskom in vestno ponavljala postopek, ampak hudič kar ni hotel drseti. Vsaka dva metra sem pristala na tazadnji, ker je tako "zabremzalo". Malo mi je žal, da nisva izbrala vožnje z buggijem po sipinah (40 solov po osebi). Buggie namreč vozi boarderje na vrh dun in jih spodaj spet pobere. Precej adrenalinska zadeva, saj se buggiji lotevajo tudi zelo strmih spustov. 
Sicer sem hodijo tudi profesionalni borderji in v Huacachini trenirajo tedne. Mislim, da se da izposoditi tudi prave borde s pancarji (midva sva imela, kot večina, le lesene table z vezmi na "ježka"). Na dunah sva ostala vse do noči, in ta je tu res nekaj posebnega. Puščava se zdi neskončna, in tako skrivnostna ob soju zvezd. Obisk vinskih kleti tokrat ni prišel v program in ostaja za drugič, kot vožnja z buggijem. Se opravičujem za slabe fotke - še zdaj ne znam slikati ob mraku :(
Danes je barov in pubov vse polno, večina jih je v rokah tujcev. Veliko je tudi nobel trgovin, predvsem s kakovostnimi obrtniškimi izdelki in pleteninami iz alpake. Kljub očitnemu napredku je mesto še vedno polno rumenih taksijev Ticov, ki npr. v Limi že počasi izumirajo.
Arequipa ima cel kup znamenitosti in je priljubljena turistična točka tako med športniki kot med tistimi obiskovalci, ki jih zanima bogata perujska zgodovina. Mesto obkrožajo vulkani, med katerimi je najbolj znan Misti, in andsko visokogorje s kanjonom reke Colce, ki je najgloblji na svetu. V Arequipi je nujno treba obiskati tudi samostan Santa Catalina, tudi če niste ljubitelj sakralne arhitekture. Ta je res nekaj posebna - pravo malo mesto v mestu, ogromen labirint pisanih uličic, skrit za visokim obzidjem. Ampak o tem zdaj ne bom pisala, ker sem ga obiskala pred leti. Tokrat sem si ogledala 
Juanita je deklica, ki so jo Inki žrtvovali mogočni gori Ampato, da bi pomirila mamo Zemljo. Mumija je neverjetno dobro ohranjena, samo obraz ima izsušen, ker se je pri enem od vulkanskih izbruhov odkotalila iz jame, kamor je bila položena. V muzeju je zamrznjena v stekleni vitrini, ki ima enake razmere kot njena poslednja postelja na vrhu vulkana. Juanita je, preden je prispela v vitrino sredi Arequipe, potovala vse do ZDA, kjer so na njej opravili razne analize. Je v položaju zarodka, oblečena v dragocene inkovske tkanine. Marsikateri detajl namiguje na to, da jo je pred smrtjo obdaroval sam Inka. V muzeju predvajajo tudi krajši film o inkovski tradiciji žrtvovanja. Vstopnina je 15 solov, fotografiranje in snemanje ni dovoljeno. Kljub majhnosti bi muzej uvrstila med najboljše v Peruju (na prvem mestu je zame tisti v Lambayequeju).
Na obzidju (marsikateri sploh turist ne ve, da se je mogoče povzpeti nanj) ima mlad simpatičen francoz Francois lokalček "Cafe y vinos" z lepim izborom vin, tako perujskih kot evropskih. Zvečer mora biti tu silno romantično - spokojno, s pogledom na čudovit obokan križni hodnik in na mistični Misti ... Žal sva mesto zapustila že pred večerom, ampak ob naslednjem obisku Arequipe mi ne uide kozarček pri Francoisu. 
V restavraciji vam bodo marsikatero jed postregli na vročem črnem ploščatem vulkanskem kamnu. Super zadeva! Učinkovito ohranja jed toplo, pa še veliko lepše izgleda kot kakšen kovinski gorilnik. Šef je izredno prijazen, a spet ne preveč vsiljiv, ob zanimivi hrani pa boste v Soncollayu deležni tudi lepega razgleda na Plazo de Armas. 
Posts
