Koka blaži lakoto in višinsko bolezen

Kokain (benzoylmethyl ecgo nine) je kristaliziran alkaloid, ki ga pridobivajo iz listov koke. Ime je sestavljeno iz imena rastline koka in dodane končnice za alkaloid -in.

Učinkuje kot poživilo osrednjega živčnega sistema, hkrati pa zmanjšuje lakoto. Posedovanje, gojenje in razmnoževanje je prepovedano v vseh državah, čeprav ga uporabljajo v vseh družbenih, kulturnih in zasebnih okoljih po vsem svetu.

Že več kot tisoč let južnoameriški domorodci žvečijo liste koke (Erythroxylon coca), ki vsebujejo pomembna hranila, vendar tudi številne alkaloide, vključno s kokainom. Liste žvečijo skoraj vse prvotne skupnosti – pri starih perujskih mumij ah so odkrili ostanke kokinih listov, na lončenih posodah so na risani ljudje z izboklinami na licih, kar pomeni, da v ustih nekaj žvečijo. Obstajajo dokazi, da so v teh kulturah uporabljali mešanico sline in kokinih listov kot anestetik pri operacijah glave, pri katerih so prevrtali lobanjo.

Ko so Španci kolonizirali Južno Ameriko, se sprva niso zmenili za zagotavljanja domačinov, da jim listi koke dajejo moč in energijo, ter so žvečenje razglasili za hudičevo delo. Ko so ugotovili, da so trditve resnične, so legalizirali gojenje koke in obdavčili liste ter od vsake žetve pobrali desetodstotni davek. Leta 1569 je Nicolas Monardes napisal, da žvečenje mešanice tobaka in kokinih listov povzroča "veliko zadovoljstvo".

Čeprav so bili učinki koke znani že stoletja, so alkaloid kokain izločili šele leta 1855. Poskušali so mnogi znanstveniki, vendar jim ni uspelo zaradi dveh razlogov: preslabega znanja kemije in slabe kakovosti kokaina. Ker koka ne raste v Evropi, se je med transportom zlahka poškodovala. Kokain je prvi izoliral nemški kemik Friedrich Gaedcke. Imenoval ga je eritroksilin in postopek opisal v reviji Archiv der Pharmazie.

Leta 1859 se je italijanski zdravnik Paolo Mantegazza vrnil iz Peruja, kjer je opazoval domačine pri uporabi koke. Preizkušal jo je tudi sam in po vrnitvi v Milano napisal razpravo, v kateri je opisal njene učinke. Koko in kokain (takrat so mislili, da je to eno in isto) je razglasil za zdravilo, ki zjutraj pomaga proti obloženemu jeziku, odpravlja vetrove in napenjanje ter se lahko uporablja kot belilo za zobe.

Na začetku 20. stoletja, ko je postalo jasno, da kokain povzroča zasvojenost, je njegovo uživanje v ZDA začelo vzbujati vedno več pozornosti. Zavladalo je prepričanje, da je zloraba kokaina povezana s prevladujočimi rasnimi in socialnimi skrbmi.

Danes velja kokain v mnogih državah za rekreacijsko mamilo. V ZDA je razvoj crack kokaina omogočil, da je dostopen tudi revnejšim slojem. Uporaba prahu se je v devetdesetih letih povečala, po letu 2000 postaja čedalje popularnejši po vsem svetu v vseh družbenih, ekonomskih, političnih, verskih slojih, starostih in poklicih.

V začetku marca letos so gojitelji koke v Limi protestirali proti poročilu ZN o koki in mahali z zastavami, na katerih je bil natis njen kokin list. V letnem poroči lu piše, da bi morala Peru in Bolivija "odpraviti ali prepovedati dejavnosti, kot sta žvečenje lis tov koke in proizvodnja kokine ga čaja". Koko v teh dveh državah uporabljajo milijoni ljudi, ker blaži lakoto in višinsko bolezen. V svoji naravni obliki se uporablja za čaj, kuhanje in pri verskih obredih.

Enajstega marca se je na Dunaju začelo zasedanje urada ZN za mamila, na katerem visoki predstavniki držav članic ZN razpravljajo o boju proti problemu prepovedanih mamil v prihodnjih desetih letih. Prvi dan je največ pozornosti vzbudil bolivijski predsednik Evo Morales, ki je med govorom ob odprtju 52. konference zagovarjal pravico do žvečenja kokinih listov, ker meni, da je to zdravilno sredstvo, in se zavzel za legalizacijo rastline. Po njegovem ta rastlina ni nedovoljeno mamilo, temveč zdravilo, primerno za sladkorno bolezen.

Žvečenje listov rastline, iz katere pridobi vajo kokain, je del večstoletne kulture v njegovi državi in prepoved bi pomenila kršenje človekovih pravic, je dokazoval Morales ter v roki držal list koke. "Če je to mamilo, potem bi me morali vreči v zapor," je dejal in do dal, da sam koko uživa in prideluje že deset let. "Listi koke niso kokain, ne škodijo zdravju, ni majo nobenih psiholoških učinkov in ne vodijo v odvisnost," je argumentiral svoje stališče.

Avtor: Mire Steinbuch

Vir: Direkt

Slovenija odpira nove konzulate

Ljubljana, 26. marca (STA)
Vlada je na današnji seji sprejela sklep o odprtju konzulata v Limi in Ciudad de Mexico, ki ga bosta vodila častna konzula. Vlada je danes tudi podprla predlog EU o vzajemni odpravi vizumov za kratkoročno bivanje med unijo ter Mauritiusom, Bahami, Barbadosom, Sejšeli, Antigvo in Barbudo ter Saint Kitts in Nevis.

Peru zaradi morske meje v Haag

Stodvajsetletni spor med Čilom in Perujem bi Peru reševal pred Meddržavnim sodiščem v Haagu, Čile nad tem ni pretirano navdušen

Svet - sreda, 25.03.2009 Tekst: Simon Tecco

lima - Prejšnji četrtek je perujsko zunanje ministrstvo izročilo Meddržavnemu sodišču (ICJ) v Haagu štiri natisnjene zvezke ter digitalno verzijo svojih utemeljitev v zvezi z morsko mejo s Čilom. Peru je namreč pri tem sodišču januarja lani vložil tožbo proti Čilu, ker meni, da meja na morju ni bila nikoli določena in da mu pripada okoli 35.000 kvadratnih kilometrov morja v obmejnem pasu, ki je danes pod čilsko jurisdikcijo.

Čile se brani s trditvijo, da je bila morska meja nesporno določena v dveh sporazumih iz petdesetih let prejšnjega stoletja. Izročitev teh dokumentov je razplamtela nacionalistične strasti predvsem v Peruju, kjer so zaradi raznih zgodovinskih okoliščin zelo občutljivi na odzive južne sosede.

Mejna točka vidna le ob oseki

Perujska tožba pri ICJ je podana na osnovi sporazuma iz Bogote, podpisanega leta 1948, v katerem obe državi priznavata pristojnost tega sodišča za obravnavo morebitnih pravnih sporov o interpretaciji sporazumov ali mednarodnopravnih vprašanj. Do spora v zvezi z morsko mejo je formalno prišlo leta 2000, ko je Lima zanikala, da bi to zadevo obravnaval kakršen koli sporazum med obema državama. Kasneje je Peru sprejel zakon, ki postavlja mejo njihovih teritorialnih voda na razdalji 200 milj od obale, s čimer vzpostavlja neki nov kartografski položaj.

Lima zatrjuje, da se morska mejna črta začenja na točki, kjer se končuje kopna meja med Perujem in Čilom. Po njihovem je ta mejna točka, "la Concordia", v morju in je vidna samo ob nizki morski gladini, medtem ko Čile trdi, da leži okoli 220 metrov stran od točke "la Concordia" ob obali "pri mejnem kamnu št. 1". Peru skratka zahteva polovico trikotnika (glej sliko), ki je zanj kot prvega proizvajalca ribje moke na svetu izjemo pomemben, ker gre za zelo bogato morje. K temu je treba dodati, da bilateralni odnosi med državama zaradi zgodovinskih razprtij in konfliktov niso bili nikoli ravno dobri. V času španskih kolonij je bil v Limi sedež španskega podkraljestva, medtem ko je Čile takrat predstavljal le manj pomembno pokrajino.

V obdobju po osvoboditvi izpod kolonializma na začetku 19. stoletja je Čile dvakrat vojaško zasedel Peru. Ena od teh akcij je znana kot "vojna na Pacifiku", v kateri je Čile zmagal proti tako imenovani Perujsko-bolivijski konfederaciji. Med letoma 1881 in 1884 je okupiral Limo in si kot vojni plen prilastil južni del Peruja ter celotne bolivijske teritorialne vode. Leta 1929 je bil med Santiagom in Limo podpisan mejni sporazum, ki je izhajal od mejnika št. 1 oziroma točke "la Concordia".

Čile se danes opira na skupno izjavo o morski coni in na sporazum o posebni mejni morski coni, ki naj bi določal morsko mejo s Perujem. Ta dokumenta sta podpisali državi v letih 1952 in 1954. Poleg tega je Čile leta 1997 ratificiral konvencijo o pomorskem pravu.

Miritev strasti

Zdaj ima na voljo tri mesece za odločitev, ali priznava pristojnost ICJ v tem sporu. Če se bo tako odločil, potem ima Santiago še leto dni časa, da predstavi svoje mnenje o tej zadevi. Perujski zunanji minister Jose A. Gracia Balaunde pravi, da se v nasprotnem primeru "lahko obrnemo na varnostni svet ZN, ki bi Čile lahko prisilil, da prizna pristojnosti ICJ".

Čilska predsednica Michelle Bachelet je ob izročitvi perujskih dokumentov Meddržavnemu sodišču v Haagu izjavila: "Pripravljeni smo. Vemo, da imamo prav, in delamo na tem, da to dokažemo". V zvezi z izjavami perujskih politikov, ki segajo od zahtev po prekinitvi prostotrgovinskega sporazuma s Čilom, ki je začel veljati 1. marca letos, do tega, da mora biti perujska vojska v stanju pripravljenosti, če bi Čile nameraval to morsko cono vojaško braniti, je čilski zunanji minister Mariano Fernandez pozval k umiritvi tonov. Dejal je: "Mislim, da taka vzkipljivost ni dobra. Kot vidite, je Čile je zelo miren. Sosednji državi smo in bomo zmeraj sosedi, zato bi ljudem priporočal, da pazijo na svoje izjavami."

Vir: Dnevnik

V Peruju le še prometne policistke

Lima - Vodstvo policije v perujski prestolnici Lima se je odločilo, da bodo za varnost v prometu odslej skrbele le ženske.

---

Raziskava je namreč pokazala, da so policistke veliko manj podkupljive in veliko bolj dosledne pri ugotavljanju in kaznovanju kršiteljev prometnih predpisov.

Tako bodo za varnost v prometu v osem milijonski prestolnici le še policistke, njihove moške kolege pa bodo premestili na druga delovna mesta v Limi in tudi drugam po državi. Kljub vsemu pa prometna policija v Limi ne bo popolnoma pod žensko taktirko. V njihovih vrstah bo ostal le en moški. Njihov poveljnik bo namreč general Arturo Davilla.

siol.net

Foto: Reuters

V Peruju aretirali 90-letno roparko

Policija je v Peruju aretirala 90-letno žensko, ki je sodelovala pri ropu. Starko, ki je dajala videz prijazne ženice, so na koncu izdala prav njena leta ...

Starka, ki je dajala videz prijazne ženice, je s še dvema pajdašicama prišla na ogled hiše, ki je bila naprodaj v perujski prestolnici, njena naloga pa je bila zamotiti lastnika, medtem ko sta drugi dve iz hiše kradli vredne predmete.

A na koncu podviga so roparko izdala prav njena leta. Ko je namreč lastnik ugotovil, kakšen je namen njihovega obiska, so vse tri roparke zbežale, pri čemer 90-letnici ni uspelo pravočasno priti do taksija, ki jih je čakal. Policija jo je ustavila le dve ulici stran.

Na policijski postaji je najprej lagala glede svojega imena in policiji natvezila, da sta jo drugi dve ženski s pretvezo ukanili, da je sodelovala pri ropu.

Ko so policisti odkrili njeno pravo ime, so poleg tega izvedeli tudi za njeno roparsko preteklost. Kljub temu so jo zaradi njene starosti izpustili.

Lima, 11.03.2009/STA /A.M.

Vir: 24ur

Okusi in arome Amazonije

V perujski džungli imamo priložnost poskusiti marsikaj nenavadnega. Najpogosteje bomo na meniju našli rečne ribe in banane, do krompirja, riža in piščanca je pa včasih kar težko priti. Mene spet moti to, da ni veliko zelenjave. Tista dekoracija ob zrezku v obliki rezine avokada, paradižnikovega in kumarinega kolobarčka mi ni dovolj, mi je pa bila všeč chonta - "rezanci" iz neke rečne trave oz. trsa, ki jih servirajo kot solato. Za vitaminčke je treba jesti sadje oz. piti sadne sokove. Različnih vrst sadja tu seveda ne manjka. V Pucallpi vam ob kosilu ponavadi ponudijo sok kamu-kamu, kokone, karambole, marakuje ali taperibe. Mi smo šli kar dvakrat jest v restavracijo El paiche (na sliki) na jezeru Yarinacocha, izpustili pa smo famozno Anacondo zraven nje. Paiche je sicer največja rečna riba na svetu. Jaz bi rekla, da je neke vrste som, saj ima izrazito širok gobec in brke. Vir za sliko
Šele pred kratkim sem izvedela, da ta riba sodi že med ogrožene vrste, zato so v Peruju prepovedali lov nanjo med 1. oktobrom in 28. februarjem. Tisti, ki so nam paiche postregli na krožniku, so očitno kršili zakon. Meso te velike ribe je belo, mehko, sočno in zelo okusno. Meni je bila paiche veliko bolj všeč kot doncella, prav tako popularna riba na amazonskih jedilnikih. Od drugega mesa je na krožnikih pogosta neke vrste košuta in pa majas (agouti oz. dasyprocta), pri "klasičnih" vrstah mesa pa prednjači svinjina.

Pa še nekaj fotodokumentiranih jedi: Doncella con patacones - ribji file z ocvrtimi bananami. Te banane, imenovane bellaco niso prav nič sladke in pašejo k skoraj vsaki jedi. Enkrat bi jih rada pripravila na isti način kot pražen krompir. Majas con tacacho - agutijevo meso na žaru s cmokom iz ocvrtih banan bellaco, masla in ocvirkov. Tacacho sicer največkrat spremlja cecina, tanek svinjski zrezek na žaru, ki je bil pred peko presoljen in dimljen. Venado con yuca frita - košutji zrezek s šampinjoni in ocvrto juko. Na levi strani so juaneji - v listje palme bijao zavita juka z ribo, piščanec z rižem ali kaj podobnega. Desno od juanejev je arroz con pollo - riž s piščancem in koriandrom, v bistvu kreolska (obalna) jed, v ozadju pa vidimo dimljene in pečene rečne ribe. Želvja juha se tradicionalno pripravlja kar v želvjem oklepu. Na kuhalnici je želvina glava. Jedilnik restavracije La Jungla na Yarinacochi. Med tipičnimi jedmi najdemo celo kajmanov ceviche in udava. Pošast na sliki je nagačena divja svinja pekari.Zapote - mislim, da tole spada med melone. Meso tega sadeža je oranžne barve, čvrsto in ne preveč intenzivnega okusa. Cocona na levi se uporablja izključno za sokove, omake in marmelade. Sadeža na desni žal ne poznam. Coconin sok je meni najljubši od zgoraj omenjenih. Zelo me spominja na breskovega.V Pucallpi se nahaja pivovarna San Juan. Njihove steklenice krasi podoba jaguarja. Pivo je precej "light", vodeno, kar pa bistvu v vroči džungli kar paše. Tradicionalna alkoholna pijača v Amazoniji je sicer masato, pripravljen iz fermentirane juke.

Tradiconalne recepte Ucayalija boste našli na blogu Recetas ricas de la selva ucayalina.

_______________________________________________________________

Kar gre noter, gre tudi ven, a ne? Zato sem za vas pripravila zbirko fotografij ekskluzivnih stranišč v Pucallpi :) Plavajoči WC na Ucayaliju. Zakaj bi sploh ovinkarili? WC v nekem lokalu pri pristanišču. Natakarico sem vprašala, kako naj pridem do školjke (jo vidite zadaj v levem kotu?), pa mi je odvrnila, da naj kar na tleh opravim, kot vsi ostali (Ja, jaz snobovska evropska rit ...)
Aja, ta fotka je računalniško osvetljena. V resnici je prostor precej temačnejši in toliko bolj grozljiv. O vonjavah pa ne bi ... No, potem sem v istem lokalu odkrila tale WC, namenjen moškim (diskriminacija!). Če bi se kdo spozabil in sedel, bi znalo kar zaboleti. Rob tega pločevinastega lijaka je precej oster. Je pa vsaj bolj higieničen oz. daje tak vtis.

Stranišče pri plemenu Shipibo - luknja v tleh za črno plastično zaveso.

V Pucallpi so še daleč od tega, da bi se šli pravi turizem. Predvsem se mi zdi nujno narediti kaj okoli higiene, saj je stanje marsikje porazno. Ob Yarinacochi se bo baje kmalu gradil hotel s petimi zvezdicami, kar se mi zdi super. Upam, da bo to malo dvignilo standard ob jezeru. Mi smo spali v zaenkrat najboljšem hotelu daleč naokoli- Los Gavilanes. Hotel ima bazen, restavracijo in diskoteko, v sobah so klimatske naprave ali ventilatorji in minibar. Tale hotelček se mi zdi najboljša opcija, že zaradi bazena. Tudi če vas neprijetno preseneti hudomušno amazonsko vreme, se boste tu imeli kam dati. Pograjala pa bi obupno postrežbo ob bazenu in majhne porcije. Cenik boste našli na njihovi spletni strani.

V Peruju našli fosil orjaške morske ptice

Na južni perujski obali so našli nenavadno ohranjen fosil lobanje orjaške zobate morske ptice, ki je živela pred okoli 10 milijoni let.

Lobanjska kost predstavlja najbolje ohranjen fosil pelagornitidov, družine orjaških morskih ptic, ki naj bi izumrle pred okoli tremi milijoni let.

Rodolfo Salas, direktor oddelka za paleontologijo vretenčarjev nacionalnega muzeja v Peruju, je povedal, da je razpon kril ptic lahko dosegel tudi do šest metrov, izjemno ostre zobe pa so uporabljale pri lovu na spolzki ribji plen.

Štirideset centimetrov velika lobanja naj bi bila stara med 8 in 10 milijonov let.

Paleontologi so vrsto označili za »eno največjih ugank ptičje paleontologije«. Fosile so odkrili na obeh ameriških kontinentih, v Afriki in celo na Antarktiki, kar pomeni, da je bila vrsta na Zemlji prisotna le nekaj milijonov let pred pojavom človeka, a ne vedo, kaj je povzročilo njeno izumrtje.

Vir

Parque Natural Pucallpa

Sicer nerada hodim v živalske vrtove, ampak ta se mi je zdel po opisu sodeč zanimiv, saj naj bi tu živali bivale v naravnem okolju. Navsezadnje se zadeva ne imenuje ZOO, temveč Parque Natural - naravni park. Parque Natural Pucallpa ima tule tudi lepo spletno stran. No, pa me je vse skupaj malce razočaralo. V kolkor toliko naravnem okolju tu živijo samo anakonde in kajmani, katerim so namenili jezerca (vse, kar je na fotkah videti kot trava, so vodne rastline!). Če bi bilo bolje poskrbljeno za živali, bi bil lahko ta ZOO res prekrasen - zaradi naravnih danosti - čudovitega tropskega rastja in omenjenih jezerc. Predvsem velikim mačkam se je videlo, da zelo trpijo v malih prostorih, tudi nekatere ptice so zbasane v očitno premajhne kletke, za ostale živali pa težko presodim. Ne vem, kakšne potrebe ima npr. tapir.

Tolmuni v zeleni obleki: Hiša s kajmanovo glavo: Te vode so polne velikih plazilcev. Med kačami so baje tudi take, ki se branijo z elektriko, kot jegulje. Drevo na sliki je aguajejeva palma, katere sadež bom še omenila. Hiške so pokrite z listjem palme yarine. Še ena panorama. So to lotosi? Plovba po zeleni preprogi za 1 sol. Maquisapa ali opica pajek. Te so res face. Tukan Divje svinje pekari Tapir Jaguarka Tati Puma

Na obisku pri Ljudeh

Shipibo-Conibo sodijo v jezikovno skupino pano. Trenutno jih na perujskem ozemlju biva ok. 30.000, velika večina v departmajih globoke džungle (Ucayali, Loreto, Madre de Dios).Ukvarjajo se z lovom, ribolovom, nabiralništvom in poljedelstvom. Njihova keramika in vezenine slovijo kot kakovostni in unikatni izdelki. Shipibo sami sebe ne nazivajo s to besedo. Tako so jih poimenovali drugi zaradi majhnih marmozetk shipi (ali pichico), katere so priljubljene pri Shipibo kot hišni ljubljenčki. Vir za sliko

Pa če smo že pri shipijih - tem majhnim opicam se imamo baje zahvaliti za cepivo zoper hepatitis B. Shipiji so namreč razvili protitelesa in so imuni na omenjeno bolezen. Strokovnjaki so na podlagi teh protitelesc razvili cepivo. Shipije se da baje zlahka udomačiti. Ljubijo namreč človeško bližino in najraje posedajo na ramenih ali glavi svojega gospodarja. Vseh šest podvrst pichica, ki živijo v Peruju, je danes žal na robu izumrtja. Shipibo sami sebe imenujejo "jonibo", kar pomeni ljudje, vse ostale pa nazivajo z "nahuabo", kar pomeni ne-ljudje. Neradi se mešajo s kreoli in se trudijo obdržati svoje običaje. Naselja si gradijo izven urbanih središč, ponavadi ob cochah (jezerih) ali rekah. Zavračajo tudi obvezno šolanje po modernih principih, saj se ne sklada z njihovimi prepričanji. V kulturi Shipibo znanje novim generacijam prenašajo staroste, ki so od svojih prednikov prejeli modrosti astronomije, poljedelstva, geografije, zgodovine in vojskovanja, in imajo torej vlogo žive enciklopedije. Pri Shipibih so stare legende še vedno del vsakdanjega življenja. Nekaj sem jih prebrala, in moram reči, da so precej krute in krvave (Sinovi Lune razčetverijo in skuhajo bolne gozdne demončke, jaguar posili Yushinovo (hudičevo) ženo itd.). Obiskali smo vas San Francisco ob Yarinacochi, ki je baje največja skupnost Shipibov v Peruju. Tu jih živi okoli 5.000. Tako so nam v zameno za 1 sol za dobrodošlico zapeli otroci:

Če ne vidite posnetka, kliknite tu.

Pripadniki skupnosti so sprejeli že marsikaj "zahodnjaškega", med drugim turizem in krščansko vero. Večina prebivalcev San Francisca je adventistov. Mi smo jih obiskali ravno na soboto, ko adventisti počivajo, zato nismo videli pisane shipibovske tržnice. Nekaj žensk je vseeno razstavilo svoje izdelke. Skušali smo malo barantati, pa se niso dale. Pri znesku 115 solov, smo dobili samo 5 solov popusta. V skupnosti San Francisco se je mogoče udeležiti tudi šamanskih seans z ayahuasco, halucinogeno in baje zdravilno rastlino, ki vam prečisti duha in telo. V vsej okolici Pucallpe je veliko dobrih šamanov, tako da ni težko priti do kakšnega zunajzemeljskega izkustva. Vizije s takih seans so upodobljene na shipibovskih vezeninah. Shipibo so do tujcev precej zadržani. Vedo, da lahko na njihov račun zaslužijo, zato so včasih precej vsiljivi, redko pa skušajo vzpostaviti prijateljski odnos. Mladi Shipibo, sploh tisti v bližini urbanih središč, so se začeli upirati tradicijam. Dekleta nočejo več nositi vezenih kril svojih mater, fantje pa hodijo v mesta s trebuhom za kruhom, čeprav tam marsikdaj postanejo žrtve diskriminacije zaradi svojega jezika in navad. Kultura Shipibo se vsekakor počasi oddaljuje od svojih korenin, njihova govorica se vse bolj meša s španščino, perujska vlada pa tudi ne naredi dovolj za ohranjanje staroselskih skupnosti. Upajmo, da shipibovski jezik, zavest in legende preživijo vedno hitrejše približevanje k zahodni civilizaciji.

Po Ucayaliju, kjer ribe pojo

Jezero Yarinacocha leži 7 km od centra Pucallpe ob istoimenskem naselju. V bistvu je vse skupaj precej povezano in praktično ne opazimo, da smo zamenjali mesto oz. občino. Yarina je sicer vrsta palme, katere listje se uporablja za izdelavo streh, cocha pa pomeni jezero. Pravzaprav tu sploh ne gre za jezero v pravem pomenu besede, temveč za mrtev meander reke Ucayali, s katero ima "jezero" vedno stik - v času nizke vode vodi do Ucayalija samo en kanal, v času visoke vode pa dva, tako da je možno iti na krožno vožnjo po jezeru in reki. Mi smo za takole (šesturno) plovbo izbrali peke-peke (dolg lesen čoln) gospoda Roya. Zanj smo plačali nekaj čez 100 solov. Preden smo zapustili obalo, smo naleteli na finalni del hitrostne dirke peke-pekejev. G. Roy je bil malce žalosten, ker se zaradi nas ni mogel udeležiti tekmovanja. Priprave na sprejem zmagovalca: Zmagovalec se bliža cilju ... Hip, hip ... Rrrra! Rrrrra! Rrrra! Triatlonci so ta dan ostali v senci pekepekejev.

Pot nas je najprej vodila ob obali, do mini zoološkega vrta La jungla z eksotično restavracijo.

Kapibara: Družinica anakond: Rakuni: Neke vrste pavi, ki se sladkajo s papajo: ??: Tuyuyos: Mladi ozelot (tigrillo):Udomačena ara oz. guacamayo:

Mami mi je šele po mojem povratku iz džungle povedala za knjigo Ribe pojo v Ukajali Arkadyja Fiedlerja. Mi pojočih ribic žal nismo slišali. Peke-pekeji imajo tako glasen motor, da preglasijo še tako mogočne zvoke narave. Vožnja po Ucayaliju je kljub temu čudovita in pomirjujoča izkušnja. Če želite opazovati in poslušati amazonsko favno, bo treba vzeti čim bolj neslišen kanu na vesla in se v Amazonijo odpraviti v času nizke vode, ko se da tudi videti želve in kajmane, ki počivajo v peščenih plitvinah. Tu je nekaj utrinkov z jezera in reke:

Yarinacocha: Še enkrat Yarinacocha: Na določenem predelu jezera začnejo iz vode skakati majhne srebrne ploščate okrogle ribice. Očitno bivajo tik pod gladino, zato se morajo pred pekepekejem rešiti s skokom iz vode. Cesar jih je iz čolna zmetal najmanj deset. Trsje v kanalu Yarinacoche: Rastje v kanalu: Mravljišče v času deževne dobe - nekdo se je malo uštel: Zanimiva ptičja gnezdeca: Takole se v vodo zasidrajo veje nekaterih amazonskih dreves: Konec kanala, Ucayali, here we come! Mogočni Ucayali. Tu nam je uspelo videti tudi amazonske delfine, a tako hitro skačejo, da jih je nemogoče fotografirati. Prevoz lesa: Še ena panorama na Ucayaliju: Roysito: Pa še ena panorama, bliže drugemu kanalu: Drugi (stalni) kanal, povratek na jezero: Vasica Paris v kanalu: Pogled v kuhinjo: Še ena simpatična hišica: Kako najdemo homo sapiensa v Amazoniji? Ob povratku nam je pot prekrižal ... kako naj se izrazim ... neekološki čoln. Rečni razbojniki? Ustavili smo se še v naselju San Francisco, domorodne skupnosti Shipibo-Conibo, ampak o tem kasneje. Še ena večerna fotka z jezera : Veste, kaj je najlepše v Amazoniji? Nebo. Igre oblakov, sončni zahodi, milijoni zvezd, pa bliskanje nad pragozdovi ... Noro, res noro lepo.