Pucallpa - rdeča zemlja

Departma Ucayali zavzema 102.410,55 km2 perujskega ozemlja - kar je približno pet Slovenij, v njem pa biva zgolj 1,7 % Perujcev. Ucayali pokriva tropski (pra)gozd (90% nižinska džungla, 10% hribovita džungla). Departma na zahodu meji na Brazilijo. Glavno mesto Ucayalija je Pucallpa, v prevodu rdeča zemlja, ki leži ob reki Ucayali v pokrajini Coronel Portillo. Pucallpa, ki šteje okoli 400.000 prebivalcev, ima izjemno visoko stopnjo brezposelnosti. V okolici mesta se ljudje ukvarjajo z gojenjem kave, kakava, tropskega sadja, z ribolovom in izdelovanjem raznih obrtniških izdelkov. Baje gre za najhitreje rastoče mesto v Peruju, saj se sem priseljujejo ljudje iz vse perujske Amazonije, pa tudi z bližnjih Andov. Pristanišče v Pucallpi je izjemnega pomena za ves departma ter za izolirani Iquitos in ostala naselja v sosednjem departmaju Loreto. Pucallpa zalaga ves Peru z lesom, žal pa se izsekavanje izvaja nekontrolirano in marsikod brez pogozdovanja. Vrst lesa je tu seveda ogromno. Jaz poznam samo mahagonij, cedro in capirono, obstajajo pa še tornillo, cashimbo, moenas, huayruro, shihuahuaco, lupuna in še cel kup drugih sort, ki jih lahko spoznate na tej strani spodaj. Turizma tu še ni veliko, avanturisti iz Pucallpe raje odrinejo v Iquitos. Vožnja do Iquitosa v času visoke vode traja 4dni in 3 noči in stane od 100 do 300 solov.Od oktobra do aprila je v džungli deževna doba, kar pomeni veliiiko padavin. Mi smo imeli srečo - v štirih dneh samo 10 minut toplega amazonskega dežja, kar je v bistvu precej nenavadno za ta letni čas. Najnižja povprečna temperatura je tu 20,5ºC, najvišja pa 31,8ºC. V Pucallpo je možno leteti iz Lime ali Iquitosa, prav tako je možno do mesta priti z avtom ali avtobusom (min. 20 ur). Ker sem pričakovala obisk iz Avstralije, sem vozovnice kupila že prej, na LAN-ovi božični akciji za 48 USD (redne cene so precej višje), da prijatelju še malo razkažemo Peru. Za potovanje v Pucallpo se je priporočljivo cepiti proti hepatitisu A. Rumene mrzlice tu ni, prihaja pa do epidemij močvirske mrzlice - dengue (cepivo zoper le-to so že razvili in bo verjetno kmalu v prodaji), vendar okolico Pucallpe škropijo in so zato tu okužbe zelo redke. Tudi malarije v tem delu ni (je pa globlje v džungli), zato nisem jemala antimalarikov. Zahvaljujoč izvrstnemu repelentu (hvala, mami!), ki je pravzaprav najvarnejša zaščita - če smo le temeljiti, sem pokasirala samo en komarji pik in en mravlji ugriz, kar je res ugoden izkupiček za perujsko džunglo, je pa res, da se nismo ravno izpostavljali. Prilagam še link do seznama vseh zanimivosti v pokrajini Coronel Portilllo. Zdaj pa k fotkam:

Plaza de armas s katedralo in mestno hišo:

Katedrala zvečer:

Plaza de armas z druge strani: Plaza del reloj ali Plaza Miguel Grau, bivši glavni trg ob pristanišču: Stolp z uro od blizu: Plaza del reloj v drugo smer, izpod ure:

Pristan za manjša plovila ob Plazi del reloj: Nalaganje banan: Mototaksiji ali motocars: Počitek na delovnem mestu: Frizerski salon, drogerija, menjalnica, kopirnica, prodaja hrane, pijače, računalniškega materiala in opreme za mobilno telefonijo, telefax, čakalnica in nepremičninska agencija v enem.

What about that?! Prevoz razbitin strmoglavljenega letala:

Najboljši je perujski film Mleko bridkosti

Žirija je z medvedi obdarila vse dobre festivalske filme - Najboljši režiser je Iranec Asghar Farhadi Že dolgo se ni bilo mogoče z nobeno festivalsko žirijo tako zelo strinjati kot z letošnjo berlinsko. Zlati medved berlinskega filmskega festivala gre letos filmu "La Teta Asustada" Perujčanke Claudije Llosa.Že dolgo se ni bilo mogoče z nobeno festivalsko žirijo tako zelo strinjati kot z letošnjo berlinsko, ki jo je vodila Tilda Swinton. Sedemčlanska ekipa je nagrade razdelila tako, da je nekaj dobil vsak film, ki je kaj vreden. Z medvedi (samo eden je zlat, ostali srebrni) je bilo tako nagrajenih kar osem filmov (od 19 tekmovalnih), z nagrado Alfred Bauer, ki je prav tako v pristojnosti glavne žirije, pa še dva. Takšna obsežna distribucija nagrad ni prav običajna, ampak letos je bila ponudba precej specifična: velikega, izstopajočega filma ni bilo, polovica filmov pa je bila kakovostno precej izenačena. Glavno vprašanje ob koncu festivala je bilo, kateremu filmu bo žirija namenila prvo nagrado, se pravi zlatega medveda. Kot rečeno, vnaprejšnjega favorita ni bilo, glasovanje osmih filmskih kritikov v reviji Screen pa je na prvo mesto postavilo film francoskega avtorja Rachida Bouchareba Londonska reka (London river). Gre za spodobno narejen film o medkulturnem trku, ko se v Londonu srečata starša dveh zaljubljencev, ki sta izginila v bombnih napadih poleti 2005. Nič bi ne bilo narobe, če bi se žirija odločila za ta izdelek z očitno politično poanto, toda odločila se je drugače. Za film, ki prihaja iz manj znanega konca sveta in ima politično sporočilo veliko bolj prikrito.

Takšen je film Mleko bridkosti (La teta asustada). Posnela ga je mlada, komaj 32-letna Claudia Llosa, to je njen drugi film. Srečna, da je dobila zlatega medveda, je pokazala na svojo deželo Peru. »Potrebujemo takšno nagrado, za nas je pomembno, da svet spozna naše filme,« je rekla na tiskovni konferenci. Kakšen je pomen zlatega medveda za Peru, pove tudi dejstvo, da je bil film iz te države sploh prvič v glavnem programu Berlinala. Zanimivo je, da je tudi lanski zmagovalec prišel iz Latinske Ameriki, in sicer brazilski film o policijskem nasilju v Sao Paulu, Elitne enote.

In o čem pripoveduje Mleko bridkosti? O mladem dekletu Fausti, ki živi sredi revnega in živahnega predmestja. Čeprav izpostavljena pragmatiki vsakdanjega kruhoborstva, živi odmaknjeno, v svojem svetu, govori malo, pravzaprav je njena govorica petje ali ritmično izgovarjanje verzov, ki so takšni, kot da prihajajo iz sveta prednikov. Ti s svojo avtoriteto mrtvih posegajo v sedanje življenje, njihove intervencije prepoznavamo kot zgled magičnega realizma. Film se začne z njeno mamo, ki umira in poje pesem o posilstvu, ki se ji je zgodilo med nosečnostjo, bilo je v času političnih spopadov med levičarskim gverilci in oblastjo pred dvajsetimi leti. Toliko je stara Fausta, ki se pred enakim nasiljem zavaruje tako, da si v vagino vstavi krompir. Njeno ravnanje (tudi z mrtvo mamo, ki je noče pokopati, dokler ne najde primernega kraja) je nagonsko dobro, režiserka pa z njenimi simbolnimi gestami govori tako o magični duhovnosti, ki prežema življenje preprostih ljudi, kot o socialnih napetostih v perujski družbi. Mleko bridkosti (ki ga otroci pijejo pri izmučenih in ponižanih materah) je film z močnim poetičnim nabojem, bolj govori z molkom in sliko kot z zgodbo in dialogi.

Velika nagrada žirije je šla na dvoje

Festivalske žirije imajo na voljo tudi tudi svojo »veliko nagrado«, ki je nekakšna nadomestna nagrada za izstopajoči film, ki pač ni mogel dobiti prve. In veliko nagrado žirije sta letos dobila kar dva filma, se pravi, da je šla na pol. Dobil jo je nemški film o mladem paru, ki preživlja počitnice na Sardiniji, Vsi drugi (Alle Anderen), rohmerovsko zastavljena zgodba o moralnem zorenju ljubezni. Tudi tega je posnela ženska, enako mlada Maren Ade; film ni prav globok primer premišljevanja o moško-ženskih relacijah, izkazuje pa simpatično slikanje emocionalnega zapleta. Drugo polovico te velike nagrade žirije pa je dobil argentinski film Velikan (Gigante), ki je pri kritiki ves čas veljal za enega najboljših. Posnel, ga je, in to v sosednjem Paragvaju, kjer je preživel nekaj let, Adrián Biniez. To je film o varnostniku, silaku, ki se prek monitorja zaljubi v novo snažilko v supermarketu. Film je tak, kot bi gledali razširjeno zgodbo Cvitkovičevega kratkega filma Srce je kos mesa.

Medveda za režijo je po pravici dobil iranski režiser Asghar Farhadi za še en film, ki bo vzbujal pozornost zunaj te zanimive filmske dežele. Vse o Elly (Darbareye Elly) je pripoved o druščini mlajših meščanskih zakoncev, ki se jim počitnice ob Kaspijskem morju zapletejo, ker v njem utone dekle, ki so jo povabili s seboj. Izkaže se, da je imela fanta, ki ga je nameravala zapustiti. Kako globoko so te stvari zapletene in kako sta vprašanji časti in norme (še zmeraj) poglavitni postavki iranske družbe, je provokativna tema tega filma s serijo suspenzov.

Ostali srebrni medvedi so šli takole. Za žensko vlogo si ga je priigrala Nemka Birgit Minichmayr v filmu Vsi drugi, za moško pa 72-letni Sotigui Kouyate za vlogo očeta v Londonski reki. Za najboljši scenarij sta ga dobila Oren Moverman in Alessandro Camon, in sicer za ameriški film Sel (The Messenger, prejel je tudi mirovno nagrado); Moverman je bil hkrati režiser. Za »posebne dosežke«, in sicer za zvočno opremo madžarskega filma Katalin Varga Petra Stricklanda sta bila nagrajena Gábor Erdély in Tamás Székely. Nagrado Alfred Bauer, ki jo podeljujejo za posebej sprejemljiva humanistična sporočila, sta prejela že omenjeni Velikan in Kolmaž (Tatarak) Andrzeja Wajde. Nagrada mednarodne filmske kritike Fipresci, ki zmeraj pokaže na najbolj cineastični prispevek festivala, je šla, kot je prav, zmagovalnemu perujskemu filmu.

Vir: Delo

Poslovne navade in običaji v Latinski Ameriki

12.02.2009 ob 11:12

Kako potekajo poslovna pogajanja v Latinski Ameriki? Ali se poslovni bonton na drugi strani celine bistveno razlikuje od evropskih poslovnih navad?

Latinska Amerika
Ima vse tople značilnosti Španije in Portugalske (Brazilija), vendar začinjene s krajevno barvitostjo in z manj togosti od nekdanjih osvajalcev. Najbolj evropska sta Argentina in Čile ter Kostarika. Ljudje so si podobni v navadah, večinoma je razlika med nižinskimi in višinskimi predeli, kjer so ljudje bolj zadržani, kot ostali. Recimo to najbolj velja za altiplano (visoko planoto) v Boliviji in Peruju, ter drugod po Andih. Argentinci in Čilenci zaradi večjega odstotka evropejcev, spominjajo bolj na »Italijane«. V Mehiki vas bodo sprejeli topleje, če boste povedali, da ste iz Evrope in ne Američan, da o Kubi niti ne govorimo.

Poslovna pogajanja so dolga, potrebujejo precej časa, da zaupajo poslovnemu partnerju, čeprav dajejo vtis odprtosti. Ponavadi se dogovori ne sklenejo na prvem sestanku, morda tudi na več sestankih ne, dostikrat se lahko ure in ure pogovarja na dolgo in široko. Zelo pomembno je da se spoštujejo nazivi in hierarhija. Posetnice se izmenujejo na začetku sestanka, zelo jih lahko užalite, če si kaj zapišete na vizitko, ki so vam jo dali.

Rokovanje na splošno ni tako pogosto, več je poljubljanja na lice in objemov. Za razliko od Severnih Američanov, ker so najpogostejši pol objemi.

Južna Amerika
V osnovi med prebivalstvom posameznih držav in njihovimi navadami ni nekih večjih razlik. Tudi nekih posebnih problemov ni. Čeprav so vsi zelo ponosni na to kar so. Tudi sicer si ljudje tukaj ne delajo veliko skrbi, v primerjavi z nami, ni naglice, vse poteka bolj počasi, sproščeno, ure in točnost ne igrajo velike vloge. Zelo lahko je navezati stike, veliko se medsebojno obiskujejo, pri tem je vedno veliko hrane in pijače. Družinske vezi so močne. Na splošno so vljudni in prijazni; na ulici, v trgovinah, restavracijah. Promet je ponavadi, za naše razmere, čista zmeda, bolje bo da ne vozite sami, vsaj v velikih mestih.

Drugi skupni imenovalec je politika. Vse države so si delile skozi 60., 70., 80. izmenjujoča obdobja šibkih demokratičnih vlad in vojaških udarov, znova in znova. Ko so se pojavile šibke demokratične vlade so se ljudje zaradi njihove neuspešnosti obrnili k vojski, ob izdatni podpori američanov, v upanju na njihovo domnevno čast in poštenje, po razočaranju pa ponovno k volitvam. Očitno se ni obnesno in danes se verjetno nihče ne bi obrnil več na vojsko za politične rešitve. Nauk je bil le prehud, pa tudi hladna vojna je končana in z njo zunanja »podpora«.

Delovni čas se spreminja glede na podnebje in tradicijo. Velika mesta imajo neprekinjen delovnik od 9.00 do 18.00. Drugje razpolovijo štiri dopoldanske ure in štiri popoldanske z dve do tri urno prekinitvijo za kosilo in siesto. Bliže kot ste ekvatorju, topleje je in manj se pričakuje nošnja poslovne obleke in zlasti kravate. Izjema so velika mednarodna podjetja, ki imajo predpisano svoj način oblačenja, ki je gotovo bolj ureden od okolja, ki jih obkroža.

Poslovno kosilo ali večerja je priložnostna ob predhodnem dogovoru. Običajno je večerja v družinskem krogu, tudi kosilo v velikem delu izven večjih mest. Če ima stranka akademski naziv, jo oslovite z njim, recimo; Ingeniero, Doctor, Profesor, ali s priimkom. Naslavljanje po imenu ni splošno sprejeto, razen mogoče med mladimi. Vsekakor ne začnite sami s tem, a sprejmite, če vam predlagajo.

Druga večja razlika je med prebivalstvom v nižinah, ki so živahnejši in neposredni in v Andih, kjer so bolj zadržani, recimo Bolivija in Peru. To velja tudi za domorodne indijance.

Dana beseda velja a pazite in bodite previdni, s kom in kje in kako. Podkupovanje med (zlasti) državnimi uslužbenci in drugje velja za razširjeno.

Vsa celina je zelo katoliško verna in predvsem pogovori na to vsebino so lahko dvorezni in vam škodijo pri poslih.

vir: Priročnik Direktor – ZEN vodenja

http://www.poslovni-bazar.si/