Perujski Pisco (5752 m) je »padel« pod odločnostjo treh mladih mamic, in sicer brez večjih, kaj šele nepremagljivih nevšečnosti. Za Tanjo Čede iz Dramelj je šlo za prvi tovrstni podvig, in o tem pa malo o alpinizmu nasploh sva se pogovarjali v priljubljeni šentjurski kavarni.
Kmalu 32−letna Tanja, po poklicu zdravstvena tehnica, zaposlena v celjski bolnišnici, je članica PK Rifnik štiri leta. Že od malega hodi v hribe, njena dolgoletna želja pa je bila, da bi se poskusila v resnejših gorah.
Katere so tvoje dosedanje osvojitve, se pravi do Pisca?
Že naših hribov je veliko, gorski vrh, ki je do Pisca presegel le−te, pa je bil zame Grosslockner.
Kako »običajen človek« postane alpinist, konec koncev gre za ekstremen šport?
Do tega, da bi sama postala alpinistka − zdaj sem starejša pripravnica −, me loči še kar nekaj vzponov, poleti in pozimi, in potem državni izpit oz. testi na Vršiču. V začetku alpinistične poti imaš kar nekaj tečajev in predavanj, že izkušeni te peljejo v hribe plezat in počasi se seznaniš s stvarmi, izveš, za kaj sploh gre. Potem je vse seveda odvisno od posameznika − vsak lahko doseže vse, če le ima interes. Sama sem medtem postala mamica, tako da napredujem malce upočasnjeno. Se pravi, vpišeš se v klub in začneš. Veliko je stvari, ki se jih moraš naučiti, na primer reševanje, varovanje samega sebe, … Vsak konec leta opravljamo teste, ustne in praktične.
Kako in zakaj ste se odločile za Pisco? Ste se odločile za izključno žensko odpravo iz določenega razloga?
Ne, za nič feminističnega ne gre (smeh). Deloma je šlo tudi za preizkus lastnih zmožnosti − ne zanašati se na moške in na njihovo pomoč. Človek se zares dobro počuti, če stvari opravi sam. Seveda pa pri nas ženske odprave še ni bilo, in ko sta se Jana Novak in Špela Kračun, ki sta že alpinistki, dogovarjali, sem jaz seveda morala zraven (smeh). Da bi bile v parih, smo se odločile povabiti še četrto, in to je bila Špela Pristavec iz mariborskega odseka, ki pa je žal dobila višinsko bolezen in se predčasno vrnila domov. Pisco tehnično ni zelo zahteven, večinoma smo ga prehodile in le tu in tam rabile cepin, in kot tak − še vedno pa je zelo visok − se nam je zdel primeren za prvič. Dobro je, da prideš s prve odprave brez večjih težav − da dobiš izkušnje in vendar te nič preveč ne prestraši.
Kako dolgo ste se pripravljale, kako je bilo naposled na vrhu Pisca?
S Špelo sva trenirali približno pol leta, med vikendi − zaradi službe in družine. Pozimi sva šli v hribe prav vsak vikend in to so bili dolgi in lepi sprehodi. 19. julija pa smo odletele − v Limo, se od tam odpeljale z avtobusom v Huaraz. Začele smo na višini 3091, dva dni šotorile pri jezerih Čorup, se od tu vzpenjale višje in spet nazaj, dokler nismo bile pripravljene in je bilo tudi vreme primerno za Pisco. Občutki so bili seveda nepopisni. Ko prideš na vrh, zadihaš s celimi pljuči − zrak je redek, telo utrujeno − in enostavno ne moreš verjeti, da si prispel. Moram priznati, da smo se malce razjokale − vse je bilo tako čudovito, razgled nepojmljiv; bile smo ganjene. V trenutku smo se s fotoaparati zavrtele okrog svoje osi in vse poslikale. Energija, ki človeka ob tem preplavi, je nadčloveška − zdelo se mi je, da lahko gore premikam, da zmorem še veliko več. In potem sem vzela Jano v naročje (smeh), to sva se dogovorili že na Triglavu. Skratka, utrujenost je od evforije premagana.
Splošno znano je, da osvajanje gorskih vrhov človeka zasvoji. Kakšna je tvoja izkušnja s tem? Kaj je tisto, kar prineseš domov, v vsakdanje življenje? Ali gre za nekakšno osebno obogatitev? Se ti zdi, da bi podobna stanja lahko dosegla s katerim drugim športom, dejavnostjo?
Mislim, da sem res zasvojena (smeh), že čutim nekakšen nemir v sebi, tu, v realnem svetu, ki se mi zdaj zdi kot ponorel. Ljudje, ki sem se v Peruju srečala z njimi, pa so bili zelo drugačni − lepi in srečni, čeravno ne živijo v izobilju. Tudi v bolnišnici v Huarazu sem opazila razliko − ravno tako je urejena, pa ni nihče nervozen, nečimrn, nesramen. Vsi so izredno prijazni in takšna je bila tudi ženska na tržnici, ki smo jo poiskale, da bi si kupile kokine liste − zdravilno rožico, ki so nam jo priporočili zaradi kupa ugodnih učinkov; proti glavobolu, prebavnim motnjam, …
Občutek v gorah je zares poseben, do neke mere ga fizično dosežeš, in seveda, prepričana sem, da to velja tudi za druge športe. Sama nisem adrenalinska odvisnica − prav nič me ne mika izpostavljati se življenjskim nevarnostim, navsezadnje imam sina in ne morem si dovoliti, da bi se mi kaj zgodilo. Vendarle ne gre le za adrenalin. Narava je tako čudovita, in ko si na takšni odpravi, si ji zares blizu − v trenutku, ko sedeš na letalo in torej odrineš na pot, se popolnoma posvetiš vsakemu koraku posebej, zdajšnjemu trenutku. In po poti spoznaš kulture, ki te dodobra prevetrijo, te »pozdravijo« nepotrebnega obremenjevanja in živčnosti.
Eva Kovač
Vir:
Šentjur.info
ia se je s tem priključil bolivijskemu predsedniku Evu Moralesu in venezuelskemu predsedniku Hugu Chavezu, ki sta že podprla uporabo koke v proizvodnji zobne paste, brezalkoholnih napitkov in številnih drugih proizvodov. Listi koke so bogati z vitamini in kalcijem, zato po mnenju Garcie ne bi smeli škodovati ljudem, kljub temu da se iz njih pridobiva mamilo.
Zgodba o Sneguljčici v šivankinem ušesu
Peter Pan s prijatelji na trnku
Brava
Gomi & Brava
Chica in Gomez sta že prijatelja
Im. 3: Feria de Abril
Im. 5: Treballem per la 3ra
Posts
