V perujski džungli so odkrili "novo" nomadsko pleme

Člani inštituta za raziskovanje naravnih virov (Instituto Nacional de Recursos Naturales-Inrena), nacionalnih parkov Manu in Alto Purus in zoološkega društva iz Frankfurta so preleteli porečje reke Las Piedras. Na bregu so opazili 5 nedavno zgrajenih začasnih bivališč iz palmovih listov in 21 domorodcev, ki so si prišli ogledat letalo, zatem pa so zbežali v džunglo. Ena od žensk je v letalo namerila puščico. Višje ob reki so znanstveniki na nabrežju odkrili še 5 opuščenih taborov s približno desetimi kočami, oddaljenih 5-15 km eden od drugega.

V tem letnem času je voda nizka, kar domorodci izkoristijo za pobiranje jajc, ki jih vodne želve zakopavajo na obalah rek, v drugih mesecih pa se posvečajo lovu, ribolovu in nabiralništvu. Nomadi se gibljejo v porečju rek Sepahua, Inuya, Mapuya, Yurua, Manu, Los Amigos, Las Piedras, Tahuamanu, Dorado, Serjali, Camisea, Timpia in Ticumpinia, na vzhodu pa prečkajo brazilsko mejo. Zanje politične meje in narodnosti ne obstajajo. Nacionalna parka Manu in Alto Purus varujeta pravice teh plemen in jim želita omogočiti nemoteno življenje po starodavnih principih.

edit: Nekateri domnevajo, da gre za pleme Mascho Piro, že videno leta 1980. Znanstveniki sklepajo, da je v Peruju še najmanj 15 podobnih plemen, največ za Brazilijo in Papuo.

Daniel Saba, predsednik uprave PeruPetro, ki namenja zemljišča pridobivanju nafte in zemeljskega plina (zaradi česar imajo mnogi prebivalci džungle zdravstvene težave, poleg tega, da jim seveda izginja življenjsko okolje) meni, da je absurdno govoriti o tem, da v džungli še obstajajo izolirana plemena.

Maja letos so v Braziliji prav tako odkrili doslej neznano pleme - Metykire, ki bivajo v rezervatu Menkregnoti (50.000 km2) v brazilski džungli. 87 Metykirov se je zateklo k bolj znanemu plemenu Kayapo, s katerim so menda v sorodu, govorijo pa tudi podoben jezik - arhaično različico kayapskega jezika. Metykiri naj bi izvirali iz nekaj družin Kayapov, ki so se v 5o. letih prejšnjega stoletja odselile globlje v pragozd (tako trdijo Kayapi) in do maja tega leta niso imeli stikov s sosednjimi plemeni, kaj šele s civilizacijo. V vas Peixoto de Azevedo so prispeli po petih dneh bega skozi džunglo. Kayapom so povedali, da so ušli belim ljudem, ki so streljali nanje in ubili 15 članov plemena. Enemu od Metykirov so v vasi oskrbeli tudi strelno rano. Sklepajo, da je šlo za divje lovce ali iskalce zlata. Metykire so odpeljali v vas Kapot, kjer zdaj bivajo skupaj s 500 Kayapi. Cepili so jih proti nalezljivim boleznim, saj so zaradi dolgoletnega življenja izven večjih skupnosti dovzetni za razne okužbe. Metykiri so iz pragozda pribežali v skromni tradicionalni opravi. Bili so oboroženi s puščicami in loki. Imeli so črno in rdeče pobarvane obraze, nekaterim moškim pa je spodnjo ustnico krasil lesen disk. Baje je kmalu po njihovem prihodu h Kayapom ena od žensk rodila zdravega otroka.

13. septembra 2007 je generalni svet Združenih narodov sprejel deklaracijo o pravicah staroselcev. Teh je na svetu ok. 370 milijonov. Deklaracija, ki varuje človekove pravice in pravico domorodnih skupnosti do zemlje in virov, pomeni veliko zmago za staroselce. Zanjo je glasovalo 143 držav, vzdržalo pa se jih je 11. Med največjimi nasprotnicami deklaracije so Avstralija, Kanada, Nova Zelandija in ZDA, vse po vrsti države z velikimi skupnostmi staroselcev. Afriške dežele so glasovale za, razen Nigerije, Kenije in Burundija, ki so se vzdržale. Od latinskoameriških držav se je vzdržala samo Kolumbija, ki trdi, da so mnoge točke deklaracije v nasprotju s kolumbijskimi zakoni.

Caidos del cielo (Peru, 1990)

Padli z neba (drama)

Režija ..... Francisco J. Lombardi

Segundo ..... Alberto Benavides
Jesus ..... Elide Brero
Humberto ..... Gustavo Bueno
Pelusa ..... Monica Dominguez
Cesar ..... Rafael Garay
Lizardo ..... Carlos Gassols
Veronica ..... Marisol Palacios
Meche ..... Delfina Peredes
Tomas ..... Nelson Ruiz

Starejši par, nekdanja veleposestnika, ki sta v preteklih letih poleg svojega sina izgubila tudi premoženje, si želita pridobiti nekdanji ugled in prestiž. Njun cilj je zgraditi mavzolej, vreden njunega imena, v katerem bosta skupaj zaspala. Toda to ni preprosto. Visoka inflacija ju vse bolj oddaljuje od projekta. Eden njunih najemnikov, radijski moderator, doživi precej nenavadno ljubezensko izkušnjo, z neznanko s samomorilskimi težnjami. Ob njej spozna, da je njegov trud nesmiseln. Bivša služkinja omenjenega para dobi od nekdanjih gospodarjev v dar svinjo. Z denarjem od prodaje živali si obeta operacijo vida. Njena vnučka sta primorana garati za pujsa in nehote postajata vse bolj kruta.

Tri zgodbe treh generacij, ki se odvijajo paralelno, nam podajajo jasno sliko Lime v osemdesetih letih 20. stoletja, obdobju najhujše ekonomske krize, ko je bil kilogram zlata vreden manj od kilograma kruha in ko je bilo življenje svinje vredno več od človeškega. Film nas sprašuje: Ali si res sami krojimo usodo? Prejel je nagrado v Montrealu (1990) in Goyo (1991) za najboljši film.

Moja ocena: 10/10

Iz berlinskega pogovora z Mariom Vargas Lloso

Ob njegovem lani izdanem romanu Travesuras de la niňa mala

Borges je nekoč dejal, da je dober bralec in ne dober pisatelj, in isto trdi zase Vargas Llosa, čustveno intenziven človek, liberalec, katerega misel so med drugim oblikovali Marx, Popper in Sartre, literarni kritik mlade južnoameriške literature, ki se je lotil tudi esejev o Victorju Hugoju in Gustavu Flaubertu, kandidiral za perujskega predsednika ter, mimogrede, v Berlinu otvoril knjižnico Cervantes.

Ob svojem zadnjem romanu Travesuras de la niňa mala, ki mu pripisujejo podobnost z delom Madame Bovary, je spregovoril o svojem dojemanju tiste vrste človeških izkušenj, ki jim pravimo ljubezen in o katerih načenja vprašanje tudi njegova knjiga. Vargas Llosa pravi, da je naravno, da obstaja veliko definicij zanjo in da ljubezen ni samo občutek ali le nagon, ampak zmes obojega, ki je ne bomo mogli nikoli racionalno razumeti, kajti ljubezen je odnos do samega sebe in kreativni akt.

Ljubezen je tudi v svojem romanu prikazal kot nekaj mnogoobraznega in zato neujemljivega, nedojemljivega. Delo, katerega naslov bi lahko morda prevedli kot Prestopki slabega dekleta in po avtorjevih besedah slika moderni par, je tudi nekoliko avtobiografski; če ne zaradi drugega, zaradi dejstva, da je Vargas Llosa tudi sam živel v Parizu, Londonu in Madridu, sicer dogajalnih prostorih v romanu. (Dogajalni prostor se iz Evrope seli tudi v Južno Ameriko ter dotakne Japonske.) Ricardo, moški protagonist, naj bi po pisateljevih besedah užival v trpljenju, v krempljih in zubljih obsedenosti s svojo erotično strastjo. Ženska njegovega življenja, ki mu te občutke izvablja, naj ne bi bila prav nič kriva za Ricardovo duševno stanje.

Moški lik doživlja njuno ljubezen ognjevito, njegovo življenje doživlja skoz to izkušnjo silovito preobrazbo, medtem ko jo ženski lik dojema le kot površno afero. Kljub temu pa knjiga opisuje razmerje, ki se vleče kar štirideset let. Uničujoče elemente človeške narave je po mnenju Vargasa Llose v ljubezenskem razmerju potrebno opustiti, saj drugače koeksistenca dveh ljudi ni mogoča. Prav tako si ne smemo tajiti, da smo samo ljudje; destruktivnost je prisotna globoko v nas in išče izhod, sploh v ljubezni, pa tudi v umetnosti, kjer opisujemo življenje, ki smo se mu morali odreči. Pravzaprav moramo svoje destruktivne nagone preusmeriti v domišljijo.

Pisatelj se je dotaknil tudi svojega odnosa do svoje domovine. Res je, da je več časa v tujini kot v Peruju, vendar pa poudarja, da je leta, ki človeka izoblikujejo, preživel prav tam. Posebno pomembno se mu zdi, da govori perujsko španščino, in meni, da ima skozi ta jezik nujno poseben pogled na svet. Ko se je zavedel, da hoče postati pisatelj, je začutil močno željo po odhodu v tujino, predvsem zaradi strahu, da se sicer ne bo nikoli mogel uresničiti kot literarni ustvarjalec. V Peruju je namreč potrebno trdo delati med tednom, da si lahko pisatelj čez vikend, on pa je želel biti pisatelj z razkošnim polnim delovnim časom. Tako ga je pot zanesla v Francijo in komaj tam je začutil, da je res zaživel. V Evropi je tudi ugotovil, da je Južnoameričan, tukaj je našel dragoceno možnost odkriti Peru od daleč. Še danes gre v Peru za vsaj par mesecev na leto, zanimivo pa je, da se počuti doma tudi v Španiji, Franciji, Veliki Britaniji ali Nemčiji. Globoko je prepričan, da so meje nekaj umetnega in če bi lahko imel samo eno državljanstvo, ne ve, za katero bi se odločil.

Pripomnil je tudi, da je bila leta 1958 Španija še bolj nazadnjaška kot Peru, to, da je doživel njeno metamorfozo, pa mu je dalo upanje tudi za Južno Ameriko. Verjame, da je literatura pomembna in da je več kot samo razvedrilo in užitek, ker nam dovoli doživeti neko drugo realnost - potrebna je zato, da vemo, da obstaja še nekaj drugega od tega, kar sami doživljamo tukaj in zdaj. Vse utopije so izginile s komunističnimi režimi in vprašanje, ki se je ob tem postavilo moderatorju pogovora, je bilo, proti komu se bo Vargas Llosa kot radikalni demokrat boril zdaj. Llosa na to odgovarja, da boj proti totalitarizmu, militarizmu in korupciji po svetu še zdaleč ni končan, obenem pa ugotavlja, da tudi demokracija ne predstavlja več kreativnosti in ne stimulira ljudi, čemur moramo po njegovem mnenju nasprotovati, kar pa je veliko težje doseči kot boj proti očitni diktaturi.

Barbara Jurša

Vir: Airbeletrina

Fujimori je oplel

Čile je Peruju končno predal Alberta Fujimorija, bivšega perujskega diktatorja (1990 - 2000). Zdaj mu bodo sodili za :
-10 ubojev na univerzi La cantuta leta 1991
-15 ubojev v Barrios Altos leta 1992
- polastitev 15 milijonov dolarjev državnega denarja
- podkupovanje članov kongresa
- nezakonito vohunjenje in snemanje
El Chinu, kot ga "ljubkovalno" kličejo, grozi 30 let zaporne kazni.



Fujimorijev blog -v španščini, angleščini in japonščini
Več o Fujimoriju v Wikipedii (danes se mi ne da pisat, je preobsežna tema)

V Peruju odkritih 40 mumij

Znanost in tehnologija, 20. september 2007 09:43

Lima - MMC RTV SLO/STA

V amazonskem predelu Peruja so odkopali okoli 40 mumij kulture Chachapoya iz predinkovskega obdobja.

Mumije so bila najdene na najdišču Kuelap, ki leži 3.000 metrov nad morjem in je bilo odkrito že v 19. stoletju. Gre za utrdbo, starejšo od inkovske trdnjave Machu Picchu. Inki so bili obenem tudi glavni sovražniki bojevitega ljudstva Chachapoya, ki je živelo med letoma 800 in 1470.

Po besedah arheologa Alfreda Navareza je šlo pri mumijah tako za moške kot za ženske, poleg njih pa so bili najdeni številni keramični predmeti. Našli so jih pod več tonami blata in kamenja. Pokojniki so bili verjetno žrtve epidemije ali pa celo nasilne zasedbe. O tem pričajo sledovi požara, ki so ji opazili na mumijah, zaradi česar ni izključeno, da so pripadniki tega ljudstva svoj konec dočakali s pokolom in z zažigom trdnajve.

Meteorit na perujskem altiplanu

V soboto je na perujski altiplan ob jezeru Titicaca v provinci Chucuito (ki je sicer znana po tem, da ima edino krščansko cerkev na svetu, na kateri se namesto križa dviguje falus) v bližini bolivijske meje padel meteorit, ki je ustvaril krater, z več kot 20 metri premera in 7 metri globine. Očividci pričajo, da so videli bleščečo gmoto, ki je ob zemljo treščila z eksplozijo. Radovedni vaščani, ki so se preveč približali nenavadni luknji so bruhali in trpeli vrtoglavico ter glavobole, saj so se zastrupili s plini, ki jih je ob razkrajanju in udarcu oddajal meteorit. Danes so sporočili, da območje ni radioaktivno, kakor so se sprva bali. Kaže, da je Chucuito dobil novo znamenitost - poleg falusov, še luknje. (Na desni sliki je tempelj rodovitnosti.)

El abrazo partido (Argentina, 2003)

Izgubljeni objem

Režija ..... Daniel Burman
Ariel Makaroff ..... Daniel Hendler
Mitelman ..... Diego Korol
Estela ....... Melina Petriella
Joseph Makaroff ..... Sergio Boris
Sonia Makaroff ..... Adriana Aizemberg
Elias Makaroff ..... Jorge D'Elia
Babica ..... Rosita Londner
Rita ..... Silvina Bosco

Zgodba je sledeča: Mlad fant, sin priseljencev - poljskih židov, se odloči, da si bo priskrbel potni list in odpotoval v Evropo. Samo to. Do Evrope sploh ne pridemo. Za tak scenarij se lahko odloči samo kak Argentinec. V filmu pravzaprav ni nobene peripetije, kaj šele da bi se streljali ali leteli po zraku ali kar pač počno v večini popularnih filmov. Kamera izbere mikrokozmos, enega izmed tisočerih, in snema. V tem primeru se pač osredotoči na židovsko skupnost, ampak to sploh ni pomembno. Gre za nek arhetip Argentine. Lahko bi govorili tudi o slovenskih priseljencih. Tako ali tako imajo vsi podobne težave.

Spoznavamo okolje, v katerem biva Ariel Makaroff, bivši študent arhitekture, dekadentno trgovsko galerijo pretežno židovskih priseljencev. Opazujemo portrete trgovcev. Mnogi so skrbno dodelani. Arielov pogovor s Korejcema da filmu celo pridih dokumentarca. Elias, Arielov oče, je zapustil družino, ko je bil Ariel še zelo majhen. Odšel je v vojno v Yom Kippur (Izrael) in ni ga bilo več nazaj. To dejstvo je vzrok za Arielovo negotovost, ko se pripravlja na odhod v Evropo. Nekega dne se Elias vrne v podobi enorokega starca in Ariel se mora odločiti, ali mu bo odpustil ali ne ...

Spet tipična argentinska produkcija, polna komičnih in tragičnih vložkov, tudi tango ne manjka. Igra protagonista je odlična (Daniel Hendler je za vlogo dobil več nagrad - tudi mednarodnih), poleg tega fant ne izgleda slabo ;). Značaji so, kot sem rekla, dodelani, toda jaz v filmu pogrešam neko dinamiko (ampak to je samo stvar okusa), sicer je film dosegel, kar je hotel. Zgodba je celo malce preveč povprečna zame, ki sicer obožujem povprečne zgodbe povprečnih ljudi, saj se mi zdi, da se v le-teh pravi mojster režije ali igre najjasneje izrazi - brez visokega budgeta in specialnih efektov. Manjka ji zgolj »filozofije«.

Moja ocena: hmm 7/10

(zdaj pa grem malo znižat oceno prejšnjega filma, ker je ta vseeno bolj kvaliteten. Joj, vidim, da sem se preveč na Argentince vrgla - bom morala razširiti repertoar).

No sos vos, soy yo (Argentina, 2004)

Nisi kriv ti, temveč jaz

Režija ..... Juan Taratuto
Scenarij ..... Cecilia Dopazo, Juan Taratuto
Javier ..... Diego Peretti
Maria ..... Soledad Villamil
Julia ..... Cecilia Dopazo
Psihiater ..... Marcos Mundstock
Luis ..... Hernan Jimenez
Laura ..... Mariana Briski

Tipičen argentinski film. Tragiromantična komedija. Ali drama. Življenje ni črno in belo, temveč pisano. Manjka samo še tango, osnovna sestavina vsake argentinske produkcije. Taratuto se je odločil za kantavtorja Jorgeja Drexlerja, kar mi je tudi prav.

Gre za zgodbo povprečnega človeka - nihče ni ekstremno reven, bogat, lep etc. Tudi nič ekstremnega se ne zgodi - razen tega, da žena zapusti moža le nekaj dni po poroki. Javier se trudi preboleti razpad svojega razmerja z Mario, potem ko je tvegal vse za njuno skupno srečo - pustil je službo in oddal stanovanje, da bi odpotoval k njej v Miami. Toda ona ga noče več. Nenadoma se znajde na cesti, brez službe, brez žene in brez sanj. Psihiater mu skuša pojasniti razliko med ljubeznijo in obsesijo. Ko se po dolgem času Javier končno postavi na noge ter neha noč in dan misliti na Mario, si najde stanovanje in celo drugo dekle, se Maria vrne v Buenos Aires ...

Peretti je (s svojim ogromnim nosom vred) tako simpatičen igralec, da gledalec kar mora z njim jokati in se smejati. V bistvu je film gledljiv samo zaradi njega. Zgodba se mi zdi premalo dodelana, zato se film na trenutke vleče. Mnogi prizori so povsem odveč. Javierjevo razmerje z Julio izpade nekam medlo, pa tudi konec bi lahko bil malce manj argentinski, torej za kanček bolj dramatičen.

Moja ocena: 6/10

Gay is OK

Od 20. do 23. septembra bo Lima gostila 4. konferenco na temo seksualne raznolikosti. V Peruju beležijo 69 prijav letno zaradi fizičnega nasilja nad geji, lezbijkami in transseksualci (a se samo meni to zdi strašno malo?), v večini primerov s strani osebja za varnost, navaja ILGA-LAC (Asociacion Internacional de Lesbianas, Trans, Gays y Bisexuales en América Latina y El Caribe). Situacija v drugih latinskoameriških deželah je podobna, najhuje pa je v Braziliji, kjer beležijo letno 35 umorov zaradi spolne diskriminacije (tudi to se mi zdi zanemarljivo, glede na to, da se v Braziliji zgodi več kot 40.000 umorov na leto!) . V Nikaragvi je istospolna usmerjenost celo kazniva, v Kolumbiji pa so homoseksualnim parom odrekli pravico do socialnega zavarovanja. S konferenco v Limi bodo skušali pritegniti pozornost oblasti, ki bi se morala odločneje boriti proti diskriminaciji istospolno usmerjenih. Prisostvovalo bo ok. 30 delegatov ILGA-LAC iz vse Latinske Amerike.
Kot zanimivost pa še primerjava unanche oz. wifale iz Cusca, simbolom mogočnega inkovskega kraljestva Tawantinsuyu (info: klik, klik - v španščini), in gejevsko zastavo.

Latitude Zero (Brazilija, 2001)

Režija: Toni Venturi

Lena ..... Débora Duboc

Vilela ..... Cláudio Jaborandy

V puščavi, nekje na brazilskem severu, živi Lena. Osamljena životari sredi negostoljubne pokrajine in čaka na rojstvo otroka, ki je vse, kar ji je v spomin zapustil načelnik vojaške policije Mattos iz Sao Paola. Krute razmere dekle pahnejo v brezvoljnost. Lenin bar je zanikrn in zaprašen. Vanj ne vstopi nihče. Nekega dne Leno preseneti Vilela, Mattosov podrejeni, ki beži pred zakonom, ker je bil nekoga umoril. Vilela skuša privabiti stranke v razpadajoči lokal, toda njegov trud je zaman. Vilelina družba Leni dobro dene. Počasi se naveže na vojaka, začne skrbeti za svoj videz in postaja vse bolj zgovorna. Nekega dne Vilela izmakne Lenine prihranke in izgine. Lena, razočarana nad življenjem, rodi v samoti svojega skromnega doma. Nekega dne se Vilela nepričakovano vrne, poln elana in novih zamisli. Toda vse je zaman, posel mu ni usojen. Obup ga vodi v norost in pijančevanje, dokler se ne zgodi tragedija.

Film o krutosti sveta, ki potiska ljudi na rob družbe, od koder ni rešitve, portret pokrajine, ki svoje prebivalce sili v nečloveška dejanja, ljubezenska zgodba, ki presega skrajnosti. Življenje je le boj za obstanek. Erotike ni več, obstaja le nagon. Zaman se trudi, kdor želi biti človeški, svet ga spreminja v žival.

Ocena: 9/10