Iz berlinskega pogovora z Mariom Vargas Lloso

Ob njegovem lani izdanem romanu Travesuras de la niňa mala

Borges je nekoč dejal, da je dober bralec in ne dober pisatelj, in isto trdi zase Vargas Llosa, čustveno intenziven človek, liberalec, katerega misel so med drugim oblikovali Marx, Popper in Sartre, literarni kritik mlade južnoameriške literature, ki se je lotil tudi esejev o Victorju Hugoju in Gustavu Flaubertu, kandidiral za perujskega predsednika ter, mimogrede, v Berlinu otvoril knjižnico Cervantes.

Ob svojem zadnjem romanu Travesuras de la niňa mala, ki mu pripisujejo podobnost z delom Madame Bovary, je spregovoril o svojem dojemanju tiste vrste človeških izkušenj, ki jim pravimo ljubezen in o katerih načenja vprašanje tudi njegova knjiga. Vargas Llosa pravi, da je naravno, da obstaja veliko definicij zanjo in da ljubezen ni samo občutek ali le nagon, ampak zmes obojega, ki je ne bomo mogli nikoli racionalno razumeti, kajti ljubezen je odnos do samega sebe in kreativni akt.

Ljubezen je tudi v svojem romanu prikazal kot nekaj mnogoobraznega in zato neujemljivega, nedojemljivega. Delo, katerega naslov bi lahko morda prevedli kot Prestopki slabega dekleta in po avtorjevih besedah slika moderni par, je tudi nekoliko avtobiografski; če ne zaradi drugega, zaradi dejstva, da je Vargas Llosa tudi sam živel v Parizu, Londonu in Madridu, sicer dogajalnih prostorih v romanu. (Dogajalni prostor se iz Evrope seli tudi v Južno Ameriko ter dotakne Japonske.) Ricardo, moški protagonist, naj bi po pisateljevih besedah užival v trpljenju, v krempljih in zubljih obsedenosti s svojo erotično strastjo. Ženska njegovega življenja, ki mu te občutke izvablja, naj ne bi bila prav nič kriva za Ricardovo duševno stanje.

Moški lik doživlja njuno ljubezen ognjevito, njegovo življenje doživlja skoz to izkušnjo silovito preobrazbo, medtem ko jo ženski lik dojema le kot površno afero. Kljub temu pa knjiga opisuje razmerje, ki se vleče kar štirideset let. Uničujoče elemente človeške narave je po mnenju Vargasa Llose v ljubezenskem razmerju potrebno opustiti, saj drugače koeksistenca dveh ljudi ni mogoča. Prav tako si ne smemo tajiti, da smo samo ljudje; destruktivnost je prisotna globoko v nas in išče izhod, sploh v ljubezni, pa tudi v umetnosti, kjer opisujemo življenje, ki smo se mu morali odreči. Pravzaprav moramo svoje destruktivne nagone preusmeriti v domišljijo.

Pisatelj se je dotaknil tudi svojega odnosa do svoje domovine. Res je, da je več časa v tujini kot v Peruju, vendar pa poudarja, da je leta, ki človeka izoblikujejo, preživel prav tam. Posebno pomembno se mu zdi, da govori perujsko španščino, in meni, da ima skozi ta jezik nujno poseben pogled na svet. Ko se je zavedel, da hoče postati pisatelj, je začutil močno željo po odhodu v tujino, predvsem zaradi strahu, da se sicer ne bo nikoli mogel uresničiti kot literarni ustvarjalec. V Peruju je namreč potrebno trdo delati med tednom, da si lahko pisatelj čez vikend, on pa je želel biti pisatelj z razkošnim polnim delovnim časom. Tako ga je pot zanesla v Francijo in komaj tam je začutil, da je res zaživel. V Evropi je tudi ugotovil, da je Južnoameričan, tukaj je našel dragoceno možnost odkriti Peru od daleč. Še danes gre v Peru za vsaj par mesecev na leto, zanimivo pa je, da se počuti doma tudi v Španiji, Franciji, Veliki Britaniji ali Nemčiji. Globoko je prepričan, da so meje nekaj umetnega in če bi lahko imel samo eno državljanstvo, ne ve, za katero bi se odločil.

Pripomnil je tudi, da je bila leta 1958 Španija še bolj nazadnjaška kot Peru, to, da je doživel njeno metamorfozo, pa mu je dalo upanje tudi za Južno Ameriko. Verjame, da je literatura pomembna in da je več kot samo razvedrilo in užitek, ker nam dovoli doživeti neko drugo realnost - potrebna je zato, da vemo, da obstaja še nekaj drugega od tega, kar sami doživljamo tukaj in zdaj. Vse utopije so izginile s komunističnimi režimi in vprašanje, ki se je ob tem postavilo moderatorju pogovora, je bilo, proti komu se bo Vargas Llosa kot radikalni demokrat boril zdaj. Llosa na to odgovarja, da boj proti totalitarizmu, militarizmu in korupciji po svetu še zdaleč ni končan, obenem pa ugotavlja, da tudi demokracija ne predstavlja več kreativnosti in ne stimulira ljudi, čemur moramo po njegovem mnenju nasprotovati, kar pa je veliko težje doseči kot boj proti očitni diktaturi.

Barbara Jurša

Vir: Airbeletrina