20 March 2006

Homenaje a Tomaž

Sporočam vam, da smo danes s precejšnjo zamudo izvedeli, da je nepričakovano preminil naš prijatelj in sopotnik Tomaž. Novica je bila izjemno šokantna, čeprav smo sumili, da je nekaj hudo narobe, saj Tomaž že mesece ni pisal mailov, njegova telefonska številka pa je bila nedosegljiva. Kaže, da je utonil na raftingu na Tajskem, potem ko se je razšel s sopotnico. Tolaži me misel na to, da je zadnja leta posvetil uresničevanju svojih sanj, predvsem potovanjem. Podaril si je marsikak prijeten doživljaj in ga večkrat delil tudi z nami.

Je že tako, da mnogi radi potujemo. Na potovanjih počnemo marsikaj, česar doma ne bi, pa čeprav bi bilo povsem mogoče. Morda zato, ker se v tujih deželah počutimo bolj močne -sprememba okolja pač prinese nove energije. In takrat včasih precenimo svoje sposobnosti in zmožnosti. Tudi jaz še nisem bila na Triglavu (še na Šmarni gori ne - ne hecam se), pa lezem v visoke Ande ... Najbrž bi šla tudi raftat na Tajsko, če bi vsi zatrjevali, da je to »must see« zadeva. Ja, in o takih stvareh začnemo resno premišljevati šele, ko se nas konkretno dotaknejo. Že od januarja iščejo Angležinjo Jennifer, ki je izginila v Ekvadorju, pred kratkim pa je v bolivijski Copacabani izginil mlad avstrijski par. Najverjetneje nikogar od teh ni več med živimi. Ampak to sta samo zgodbi, ki sem ju slučajno, brez poizvedovanja, zasledila v zadnjem času. Še veliko jih je. Nevarnosti prežijo za vsakim vogalom - terorizem, kraje, ugrabitve, prometne nesreče in še marsikaj, pa zaradi tega ne bomo večno zaprti v svojih stanovanjih. Sploh ne vem, ali je na tem mestu smotrno govoriti o nevarnostih na potovanjih, saj je rafting lahko smrtonosen tudi na domačih rekah. Bom utihnila, zdaj že malo bluzim ...

No, ne morem zanikati, da me je novica pretresla, in moje perujske fotke me ne bodo razveseljevale kakor poprej, sploh pa ne spomini na Tomaževe duhovite izjave, ki so nam velikokrat pospestrile dan, posebno na urah španščine. Mogoče se bo slišalo grdo, toda šele zdaj sem vesela, da sem uokvirila rožico, ki mi jo je Tomaž kupil nekega jesenskega popoldneva od male Perujke na plazi San Martin v Limi. Upajmo, da fant počiva v miru in da je svoje zadnje dni preživel tako, kot si je bil želel.



Apenas pocas palabras tal vez en castellano, en mal ingles o en un peor esloveno, que casi no podía siquiera hablarlo y él apenas interpretarlo. Pero la comunicación fue buena. Que tipo era, personalmente hablaré de aquel que conocí durante el viaje por Perú y cuando visite Eslovenia. Siempre me pareció su acento bastante gracioso, hablaba bastante risueño o tal vez simplemente me pareció a mí. En Perú, entusiasmado intentaba comunicarse con cuanta persona pudiera, podría pedir una rosquilla en panadería o comprar regalos en algún mercado de artesanías, podría esperarnos en el hotel leyendo un libro con una toalla en la cabeza o en día nublado con lentes de sol, era un tipaso, un amigo peculiar. Alguna vez me ayudo con el idioma, ya que quería impresionar a mi novia, pero nunca llegue a entenderle bien, pues nuestro idioma común era el ingles… y al menos yo creo que no lo hablaba bien. Me animaba a aprender el esloveno y yo apenas lo aprendía. Creo que siempre fue simpático. El grupo funcionaba de maneras peculiares, organizado, planeado y divertido, cada uno tenia un rol. Es el típico turista, tomando fotos a paisajes intrascendentes, preguntando a todos de todo, ah pero claro siempre manteniendo una pose de noble europeo a la hora de tomarse una cerveza y fumar su cigarro, parecía disfrutar tanto el momento, que le sentía alguna envidia por su apacible forma de reposar después del almuerzo. La última vez que lo vi en Perú fue cuando se fue a Copacabana-Bolivia. Luego nos enteramos que lo habían asaltado, pero bueno tranquilo. Luego lo volví a ver en Ljubljana-Eslovenia, al llegar ahí y luego al despedirme, íbamos a ir a una discoteca pero bueno nos separamos. Fue algo raro, ahí ya tenia planeado su viaje, estaba emocionado, le gustaba viajar …es esloveno..lo lleva en la sangre imagino. Por eso, quedara en mi memoria, el amigo con el que me comunicaba en mi ingles mordido, un peruano amigo de un esloveno que se comunican en ingles, simpático y que una vez se quedo dormido en una discoteca mientras con mi novia bailábamos. El es y así lo recordare con su toalla en la cabeza leyendo un libro a la entrada del hotel en Nazca. A El, esta modesta memoria.

Cesar


Silvio Rodriguez: Causas y azares

(Morda pa je vse zapisano)

Cuando Pedro salió a su ventana
no sabía, mi amor, no sabía
que la luz de esa clara mañana
era luz de su último día.

Y las causas lo fueron cercando

cotidianas, invisibles.
Y el azar se le iba enredando
poderoso, invencible.

Cuando Juan regresaba a su lecho
no sabía, oh alma querida
que en la noche lluviosa y sin techo
lo esperaba el amor de su vida.

Y las causas lo fueron cercando
cotidianas, invisibles.
Y el azar se le iba enredando
poderoso, invencible.

Cuando acabe este verso que canto
yo no sé, yo no sé, madre mía
si me espera la paz o el espanto;
si el ahora o si el todavía.

Pues las causas me andan cercando
cotidianas, invisibles.
Y el azar se me viene enredando
poderoso, invencible ...



No comments: