Inkovka ali perujska lilija

To sta pogostni imeni za južnoameriški rastlinski rod, ki za vrtnarske in posebno cvetličarske potrebe ponuja trpežno cvetje. Vsaj nekatere sorte z vrtnarjevo pomočjo prezimijo tudi pri nas na prostem. Tu in tam v ponudbi naletimo na nizke sorte, ki so zanimive kot posodovke ali večje lončnice. Navzlic temu jih poznamo predvsem po mikavnem in eksotičnem cvetju za rezanje. 

 Najpreprostejše izvedbe imajo vsaj na dveh cvetnih listih na osnovni prevladujoči barvi še kontrastne črtaste pegice, pogosto pa v posameznem cvetu najdemo tri ali štiri različne barvne odtenke. Zgradba cvetov je šesterosomerna, po čemer nekoliko spominjajo na prave lilije, tulipane ali perunike. Tepali, podobno zgrajeni cvetni listi dveh ločenih krogov, so si približno enaki, vendar sta pri nekaterih vrstah dva cvetna lista precej povečana, obarvana živahneje kot ostali in služita opraševalcem za nezgrešljiv kažipot. Botanično pa inkovke s še enim rodom (to sta Alstroemeria in Bomarea) tvorijo svojo družino in ne sodijo med lilije. Svoje strokovno ime so dobile po zaslugi švedskega barona Clausa von Alstroemera, ki je na potepanjih po Južni Ameriki zbiral tudi rastlinska semena in jih pošiljal v Evropo. To se je dogajalo nekako pred 250 leti. Iz medsebojnih križanj je do današnjih dni nastalo že več kot 200 sort, katere vrtnarji gojijo predvsem v zaprtem prostoru rastlinjakov za rezano cvetje. 

 Rod obsega okoli petdeset vrst, od katerih ena skupina raste v naravi v osrednjem Čilu in druga v Braziliji. Prve najbujneje rastejo v sorazmerno topli zimi, vrste iz druge skupine pa takrat počivajo in rastejo poleti. S križanjem vrst brazilske in čilske skupine so žlahtnitelji v veliki meri odpravili izrazito obdobje dormance (zaspanosti, počitka) in tako sodobne sorte dajejo cvetje skoraj vse leto. Pri križanjih je sodelovalo mnogo vrst (Alstroemeria aurea, A. ligtu, A. psittacina, A. pulchela in druge), rezultat pa je trpežno cvetje, ki v vazi vzdrži nekako dva tedna. 

 Cvetje v različnih barvah in dodanih vzorcih je eksotično privlačno, prevladujejo pa bela, zlato rumena, oranžna, marelična, rožnata, rdeča, karminasta in sivkino modra barva. Vsako leto rastlina odžene iz korenikastega spleta večje število stebel, ki se končujejo s kobulom do desetih cvetov. Posebno gojene sorte odganjajo veliko število cvetnih stebel, katera porežejo takrat, ko prvi cvet začne kazati barvo. V takšnem stanju cvetje inkovk vzdrži dolga potovanja ter vse procedure od avkcije do kupca v cvetličarni. Zelo zanimiva oblikovna posebnost pri inkovkah je zasukanost listov za 180 stopinj, tako da je spodnja stran obrnjena vedno navzgor.
 

Izidor Golob, iž. arg.

Vir: 7dni