Grad Chancay

Doña Consuelo Amat y Leon Rolando, ki je postavila znameniti grad v Chancayu, je vnukinja Marie Santos Corrales in polkovnika Manuela Amat y Leona ter pravnukinja španskega podkralja Manuela  Amata y Juneta. Consuelo se je rodila v Limi leta 1896. Poročila se je zelo mlada, pri 19-ih, z inženirjem Romulom Boggiom Klauerjem, sinom premožnega italijanskega priseljenca.

  Pravijo, da sta bila zakonca nadvse priljubljena med ljudstvom. Rodilo se jima je 6 otrok. Romulo je bil več let župan Chancaya.  Umrl je mlad, v avtomobilski nesreči. Po njegovi smrti je Consuelo odpotovala v Evropo, kjer je študirala in spoznavala Španijo. Opisujejo jo kot izjemno učeno žensko, ki se je spoznala na arhitekturo, matematiko, pravo in literaturo, in ki je bila hkrati obdarjena tudi z umetniškim talentom. Consuelo je spisala dve pesniški zbirki. Prva – Sandalos (sandalovina) je posvečena njeni materi, druga – Hojas (Listje) pa njenemu pokojnemu soprogu.  

 Po vrnitvi v Peru je Consuelo kupila parcelo v Limi in odprla hotel Madre Perla (Bisernica), ki ji je dajal vsakdanji kruh. V tistem času je bila pot iz Lime do Chancaya nadvse dolga in težavna. Consuelo je potovala z vlakom do Ancona, od tam pa z drugim vlakom do Huarala, od koder jo je kočija zapeljala do Chancaya , ribiške vasi, kjer je vse hitreje zorela njena zamisel o izgradnji gradu. Sama je izdelala arhitekturne načrte za  impozantno stavbo na skalah ob morju, prav tako pa je sama tudi nadzirala gradnjo.  Grad je posvetila pokojnemu soprogu Manuelu, vsako od šestih kril pa je namenila enemu izmed svojih šestih otrok.  Kljub omejenim sredstvom je Consuelo uspelo uresničiti svoje sanje. Grad je zgradila v 10 letih (1924- 1935). Imel je 4 nadstropja, 250 sob, množico teras, razglednih stolpov in stopnišč, od katerih so nekatera vodila prav do morja. Navdih za mogočno arhitekturo so brez dvoma srednjeveški gradovi španske Kastilje.    

 Celih 30 let po Consuelini smrti je grad sameval in propadal. Njen vnuk, Juan Winston Barreto Boggio, se je odločil za obnovo in predelavo gradu v turistično središče. Dela še zdaleč niso zaključena, saj je projekt zelo obsežen. 

 V Chancayu smo bili nekaj tednov nazaj in moram povedati, da me zadeva ni pretirano navdušila. Grad se nahaja v industrijski coni Chancaya, med tovarnami ribje moke. 

 Sam kraj – Chancay -  deluje nadvse neprijetno. Ne vzbuja občutka varnosti, poleg tega iz tovarn strašno zaudarja. Arhitektura gradu za naše pojme ni nič posebnega. Deluje izumetničeno in vsiljeno v prostor, čeprav ponuja lepe razglede z vrha teras in stolpov. 

 Za 7 solov po osebi (4 za otroke) vam razkažejo grad. Najprej vas odpeljejo na ogled filma v sobici s starim televizorjem, ki kar vpije po sveži barvi, potem pa vam pokažejo še nekaj prostorov, ki nekako ne prepričajo. 

 Najbolj so ponosni na “sobo spominov”, v kateri naj bi bili osebni predmeti gospe Consuelo – nekaj fotografij in pohištva, potem pa vam pokažejo še “lovsko sobo”, v kateri so nagačeni ostanki bolj ali manj eksotičnih živali. Nagačene živali je Consuelin vnuk kupil pred kratkim in nimajo nobene zveze z zgodovino gradu ali družine Amat/Boggio. 

 V nekaj sobah so uredili muzej, v katerem  so razstavljeni predmeti  predinkovske kulture Chancay –nekaj mumij in keramika. Muzejček je zelo slabo vzdrževan. 

 Mumije so sicer zaščitene za vitrinami, marsikak kos keramike pa je izpostavljen “šlatanju” obiskovalcev. Sprašujem se, ali sploh gre za originalne predmete. Za zaščito starin pred soncem so čez okna nabili nekaj kosov iverke (ki se jo da opaziti z zunanje strain zgradbe in je videti precej neugledna). 

 Mene so najbolj fascinirali fragmenti chancayevskega tekstila (žal res slabo ohranjeni), ki je bil nadvse pisan in nasičen z zanimivi motivi iz narave. 

 Grad je poln delavcev in med obiskom lahko opazujemo prenovo. Kaj naj rečem … precej žalostno vse skupaj. Zdi se, da se investitor sploh ni dokončno odločil, kaj pravzaprav želi doseči, in arhitekturne spremembe se izvajajo precej “po kavbojsko” na najbolj poceni (in cenen) način. Pravzaprav mi sploh ne gre v nos, da se iz gradu ustvarja turistični center, ni mi pa všeč, kako se to izvaja. Nekako nič ne gre skupaj – bazen sam po sebi  izgleda simpatično (se sicer nismo kopali v njem), a ga niso uspeli uskladiti s celoto, pa tudi nekam majhen je. 

 Prazne restavracije s “socialistično” opremo niso prav nič vabljive, celota je brez “ritma” in brez rdeče niti. 

 Morda bi bilo še najbolje, če bi iz gradu naredili nekakšen “disneyland” oz. pravljično deželo za otroke.  Grad smo obiskali na enodnevnem izletu, v katerega smo vključili še Truly Park – naselje skupnosti Hare Krišna, in plažo Chakra y mar zraven njega (o tem kasneje). Chancay leži na kilometru 85 panamericane norte, urico in pol iz Lime. Pa še spletna stran: http://castillodechancay.com/