Moja mala perujska poroka 2. del

Perujska svatba

Zabavo smo pripravili po perujski tradiciji zvečer, in to kar v hiši, ki sva jo imela v najemu. V Evropi se slavja začnejo velikokrat že s kosilom. Sklepam, da so tu kosilo odstranili, da bi pocenili vse skupaj, saj tako ali tako večina povabljencev ostane še za večerjo, dva obroka na svata sta pa že prevelik finančni zalogaj. Tu ni nekih pravil glede tega, kdo kaj plača - ženin ali nevesta oz. njuni družini, poleg tega je za Perujce zelo grda gesta, če si mladoporočenca “zmišljujeta” glede daril. Tu še vedno velja, da se podarjenemu konju ne gleda v zobe in da vsak podari, kar more. Zbiranje denarja močno odsvetujejo - baje je videti zelo neokusno.

Festejo

Podarili so nama po večini seveda ravno take stvari, ki jih ne potrebujeva ali pa nama niso všeč – predvsem posodo in izdelke dekorativne narave. Tu je primerno darilo na primer opekač kruha, vaza ali set kozarcev, medtem ko v Evropi mladoporočenci pričakujejo nekaj sto ali celo tisoč evrov v kuverti. Darila morajo biti čim bolj kičasta in pisana. Kdo pa si še želi navadnih belih porcelanastih krožnikov - razen mene. V Limi lahko vsakdo priredi veliko zabavo v svoji hiši ali stanovanju – no, ja, odvisno od predela. V San Borji sva želela zaprositi za dovoljenje, pa so nama odvrnili, da kaj takega v tej občini ne obstaja. Rajanje v pretežno rezidenčni soseski je hvalabogu potekalo nemoteno do zgodnjih jutranjih ur. 

Kelnar

Za catering smo najeli majhno podjetje z obrobja Lime (lažje si boste predstavljali, če rečem iz favele), plačali pa smo 10 solov (dobre 3 dolarje) po svatu za krožnik jedi (puran in odojek z rižoto), šampanjec in dva koktejla (maracuyá sour in algarrobina), ter še par sto solov za dekoracijo (80 v saten oblečenih stolov, okrancljan vrtni šotor in kup balonov) in dva natakarja. Odsvetovali so mi buffet, ker bi tak sistem baje vodil do nekontroliranega prerivanja in ker bi baje določeni osebki pojedli hrano ostalim (besede moje svakinje, ki je že bolj izkušena v teh stvareh).

Labodi iz repe

Kot vse ostalo, khm …, sva tudi torte kupovala zadnji dan. Odločila sva se za tri različne: selva negra (schwarzwaldska), tres leches de lúcuma (mlečna biskvitna z lúcumo, ki je eden najbolj”perujskih” sadežev) in skutno marakujino slaščico. Torte sva izbrala po okusu, in ne po izgledu, tako da smo jih z veseljem pomazali v naslednjih dneh. Na to, da bo torta okusna, sem bila še posebej pozorna, saj bi mi sicer podtaknili kakšno kot kamen trdo grozoto iz pobarvanega sladkorja in cenenega biskvita okronano s plastičnimi lutkami in pentljami. Baje sta bili moji dve torti in pita po izgledu povsem neprimerne za tak fancy dogodek. 

Torte

Perujci poročne torte ne pojedo na svatbi – tam je le za okras, temveč jo za domov zavijejo le ožjim družinskim članom in najboljšim prijateljem ob koncu zabave ali pa jim jo odnesejo celo kak dan zatem.
Od 23h zvečer do kakšnih 4h zjutraj nas je pretežno s salso in cumbio zabavala skupina Son & Ritmo ter otroška plesna šola, ki je predstavila marinero in afro-perujske plese. Otroci so bili vsi po vrsti krasni, najbolj pa je očaral deček, ki je plesal marinero. Kak temperament!

Marinera

Glasbeni skupini smo naročili, naj igra od vsega začetka , naj ne skuša pretirano animirati svatov z besedičenjem in naj se izogne morebitnim govorom raznim stricem in tetam. Odrekla sva se tudi tradicionalnemu nagovoru vsakega svata posebej. Pozdravljali smo jih samo z: Aplavz za Slovenijo! Aplavz za Amazonijo! Aplavz za Francijo! itd. Po perujski tradiciji bi morala kot nevesta odplesati obupno dolg valček z vsemi moškimi svati - tudi z otroki in dedki, a sem se tudi temu spretno izognila kot tudi metanju šopka in drugim odvečnim ceremonijam. Svatba je bila zgolj zabava s plesom, petjem, pitjem in klepetanjem. 

Tondero

 Perujke, po večini iz revnejših predelov prestolnice, so bile mnenja, da je bila najina poroka izjemno skromna za njihove običaje. Kaj pa vem, meni se niti ni zdela tako skromna in mislim, da smo se vsi zabavali.

Nepredvideno srečanje z Mehiko

Zanimiv utrinek je bil, ko sem si šla v avto pred hišo zamenjat strgane nogavice, pa sem se odločila, da še obleko zamenjam z volneno perujsko kiklo. In ko sem v soju mesečine ravno vstajala s sedeža avtomobila s kiklo pod brado in si vlekla žabe gor, je poleg mene ustavil kombi poln mariachijev v meksikanskih sombrerosih. Malo čudno smo se pogledali ... In sem gruntala, kako to, da smo najeli mariachije, ki nekako ne sodijo na perujsko-slovensko poroko, oni so pa buljili v moje rdeče žabe. Izkazalo se je, da so bili namenjeni k našim sosedom na rojstni dan, kar je še en dokaz, da se Perujci resnično potrudijo za svoje zabave.

Košček Slovenije v Peruju

Na steno smo namontirali plazmo, na kateri so se vso noč vrteli dokumentarci o Sloveniji, ki mi jih je poslala teta Iva. Na vrtni šotor smo poleg perujske pripeli tudi slovensko zastavo, ki so jo izdelale perujske šivilje. Zame je bila zastava definitivno pika na I in sem bila nanjo blazno ponosna, čeprav ji je na grbu manjkal en val – kar smo opazili šele naslednji dan.

Zastavi

Bilo nas je osem Slovencev, kar se mi sploh ne zdi malo. Tudi slovenski konzul v Limi, g. Milan Repše je užival na zabavi, saj se tovrstna srečanja sonarodnjakov v Peruju ne odvijajo ravno pogosto, kot si lahko predstavljate. Skupaj smo zapeli tudi nekaj slovenskih in pokazali Perujcem, da Slovenci radi pojemo, čeprav nam kdaj kakšne kitice besedil uidejo iz spomina. Svatje so kar malo čukasto gledali naš mali pevski zbor.

Slovenceljni

Kasneje so mi povedali, da je bilo slišati zelo ganljivo in da so nekateri skoraj zajokali. Mimogrede, tudi vesele slovenske pesmi se Perujcem zdijo melanholične in po mojih izkušnjah se poveselijo samo na Avsenike in na kakšen Atomik Harmonik. Alpska polka jim je zelo ljuba, in seveda je smeha polna skleda, ko vidiš Perujce plesati na to glasbo in vriskati zraven - sem jim jasno povedala, da to sodi skupaj .

Kot vidite, so fotke bolj slabe kakovosti. Fotografiral je moj oče, dokler se mu je ljubilo - zatem je raje pustil da drugi fotografirajo njega s perujskimi puncami ;) Obstaja še video posnetek fieste, za katerega pa še ne vem, ali ga želim videti - morda je bolje, da imam na ta dogodek samo lep spomin.

Ati z Lauro in Vanesso

Tisti dan bi si seveda želela ob sebi več prijateljev, ki jim pač ni bilo dano, da bi za vikend odleteli v Južno Ameriko, sem se pa kljub temu imela zelo lepo in nepozabno. Za poročno potovanje si želim backpackerskega potikanja po Braziliji, ki zaradi obveznosti še ni prišlo na koledar.

_____________________________________________________

Tu pa še izračun stroškov (brez dokumentov), kar sem morala napraviti slej ko prej:

Matični urad: 150 USD
Fotografije in snemanje: 16 USD
Prstani: 370 USD
Orkester, reflektorji in feršterkerija: 150 sol/h = 200 USD
Plesne točke: 70 USD
Hrana za 90 ljudi, stoli, postrežba in dekoracija z baloni: 500 USD
Pivo - 60 l in aparati za točenje = 130 USD
Vino in druge pijače: 270 USD
Obleka in dodatki – nevesta: 200 USD
Obleka in čevji - ženin: 300 USD
Torte: 80 USD
Bouquet: 8 USD
- - - - - - - - -
Skupaj: 2294 USD

Caramba! Zdaj vidim, da se ne bi smela toliko hvaliti, kako skromna sem bila ;)
Pa še enkrat hvala mojim staršem za finančno in moralno oporo ter Carolini in Rosy za izvrstno organizacijo.