Fitzcarraldo (Nemčija, 1982)

Režija ..... Werner Herzog
Brian Sweeney Fitzgerald - Fitzcarraldo ..... Klaus Kinski
Molly ..... Claudia Cardinale
David Perez Espinosa ..... Poglavar plemena Campa

Fitzcarraldo, ekstravaganten, "malce" zmešan irski priseljenec, velik oboževalec Enrica Carusa, sanja o tem, da bi zgradil operno hišo v mestu Iquitos sredi perujske džungle. Preživlja se s proizvodnjo ledu, toda posel ni dovolj dobičkonosen, da bi mu pomagal uresničiti sanje. Tudi njegova zamisel o transandski železnici mu prinaša zgolj izgube. V Iquitosu v tem obdobju (prehod iz 19. v 20. stoletje) prebiva več bogatašev in vsi so uspeli na isti način - s kavčukom. Fitzcarraldo se odloči, da bo še sam poizkusil priti do denarja s kavčukom, toda na voljo mu je le izjemno težko dostopno zemljišče v pragozdu, daleč od vsakršne naselbine. S finančno pomočjo svojega dekleta si kupi parnik in se začne pripravljati na dolgo pot. Ko uvidi, da je reka, ob kateri je njegovo zemljišče, praktično neplovna - polna brzic in nevarnih pasti, sklene odpluti po paralelni reki, poiskati najožji pas zemlje med njima in prenesti parnik po kopnem na drugi breg. Pri tem podvigu mu pomagajo pripadniki plemena Campa.

Vloga Fitzcarralda je bila sprva namenjena Jasonu Robardsu, toda le-ta je zbolel in režiser je ponudil vlogo Jacku Nicholsonu, razmišljal pa je tudi o tem, da bi bil sam protagonist. Ko je bilo posnetega že okrog 40% filma, je vlogo prevzel Klaus Kinski, njegovega pomočnika pa je igral Mick Jagger. Jagger je zatem moral na turnejo z Rolling Stonsi, zato ga je Herzog izbrisal iz scenarija in posnel film od začetka. Kinski je bil baje strašno problematičen. Nenehno se je prepiral z režiserjem in ostalimi člani ekipe ter spravljal ob živce domorodce. Baje je eden od indijanskih poglavarjev predlagal Herzogu umor Kinskega, toda režiser mu je odvrnil, da potrebuje igralca do konca snemanja. V filmu ni bilo nobenih posebnih efektov! Indijanci so prav zares z vrvmi čez hrib na ožini vlekli 340-tonski parnik. Tudi scene na ladji, ko se le-ta zaletava v ostre stene in se premetava po brzicah, so povsem pristne. Pri tem so se poškodovali trije od šestih članov ekipe na ladji. Obstaja celo dokumentarec o snemanju tega filma - Burden of Dreams, saj je Fitzcarraldo prav gotovo ena najtežjih in najzanimivejših produkcij v zgodovini filma. Herzoga so ostro obsojali, ker naj bi za snemanje izkoristil na stotine domorodcev iz džungle v bližini Iquitosa, med njimi plemena Matsiguenka, Asháninka, Yine in Shipibo-Konibo. Ker Claudia Cardinale ni znala nemško, je bila originalna verzija posneta v angleščini, baje pa obstaja tudi nemška različica. Ne vem, katero sem gledala, ker imam špansko sinhronizirano verzijo.

Navdih za scenarij je bil mogotec Carlos Fermin Fitzcarrald, ki je konec 19. stolenja resnično poiskal sredi džungle ožino med dvema rekama in dal prenesti čeznjo ladjo, toda on je to storil tako, da je parnik razstavil.

V drugi polovici 19. stoletja je pridobivanje kavčuka zaslovelo kot donosen posel. Mnogi pustolovci so se zaradi tega podali v perujske pragozdove in mnogi med njimi so tam tudi tragično končali. Transport kavčuka je bil izjemno težaven. Takrat še ni bila odkrita pot po rekah Madre de Dios - Madeira -Rio Negro, ki je vodila do pristanišča Manaos v Braziliji, od tam pa do obale Atlantika, od koder se je kavčuk pošiljalo v Evropo. Fitzcarrald je iskal plovno pot iz province Loreto (Iquitos) do province Madre de Dios. Ker je ni našel, se je odločil poiskati najmanjšo ožino med rekama, ki ločujeta ti dve ozemlji. Svoj podvig je l. 1891 začel iz Iquitosa. Pri njegovem delu so mu pomagali pripadniki plemen Piro in Campa. Leta 1892 je dal sredi džungle, na stičišču rek Ucayali in Mishagua zgraditi palačo iz cedrovine. Okrog nje je bil prelep vrt, za katerega so skrbeli kitajski vrtnarji. Okoli zgradbe se je oblikovalo naselje kavčukarjev. Od tod se je Fitzcarrald odpravil proti Urubambi. Spremljalo ga je na stotine domačinov v kanujih. Odprava je krenila z Urubambe na Camiseo, kjer je prečkala manjšo vzpetino. Na drugi strani so zgradili splav in zapluli po reki Manu. Fitzcarrald je sklepal, da se nahajajo na pritoku reke Purus, ki se zliva v Madre de Dios. Ob povratku je našel še manjšo ožino, danes poznano kot Fitzcarraldova ožina, pas kopnega, ki ločuje Serjali (pritok Mishague) od Caspajalija, pritoka reke Manu. Fitzcarrald je nameraval med Purusom in Ucayalijem zgraditi železnico, zato je na tem območju pustil delavce, sam pa odpotoval v Iquitos poročat ljudstvu o svojem odkritju. Finančne pomoči v mestu ni našel. Kupil je parnik »Contamama« in se leta 1894 odpravil z njim na pot. Ko je prispel do svoje ožine, je dal razstaviti ladjo in jo prenesti po kosih čez več kot 10 km džungle. Pri tem epskem podvigu je sodelovalo več kot 1000 domorodcev in mnogo belcev - kavčukarjev. Morali so premagati skoraj 500m visoko vzpetino, za kar so potrebovali več kot dva meseca. Dele parnika so vlekli po močnih hlodih in ploščah iz cedrovine. Fitzcarrald je imel podporo plemen Campa in Piro, njegovemu početju pa so nasprotovali Maschi in Huarayi. Na slednje je mogotec poslal svoje čete in ne ve se, koliko Maschov je končalo v teh pobojih. (Zanimivo, da sem si film Fitzcarraldo ogledala prav na dan, ko se je v medijih pojavila novica o skrivnostnem plemenu v perujski džungli, ki bi lahko bila skupnost Maschov.) Contamama je bila na drugem bregu ožine ponovno sestavljena in splavljena na Caspajali. Od tod je preplula 218 km po Manuju do Madre de Dios. 4. septembra je parnik prispel do prve naselbine kavčukarjev bolivijca Suareza, ki je postal Fitzcarraldov družabnik. Suarez je namreč uvidel, da bi ga prevoz kavčuka po Fitzcarraldovi poti stal polovico manj. Po novi poti je odplulo kar nekaj ladij naloženih s kavčukom. Fitzcarrald je odšel naprej v Brazilijo (Manaus), od tam pa se je vrnil v Iquitos - tokrat kot zmagovalec. Njegovo odkritje je bilo prava senzacija. V zahvalo je od ministrstva dobil ekskluzivno dovoljenje za plovbo po rekah Ucayali, Urubamba, Manu in Madre de Dios. Slavni kavčukar je zadnjič zaplul proti svoji ožini 1. maja 1897. Poleg blaga za trgovanje je s seboj peljal tudi tirnice za izgradnjo železnice čez ožino. Na brzicah zgornjega toka Urubambe se je utrgala veriga krmila in ladja je trčila v skale. Fitzcarrald je ob trku skušal pomagati enemu svojih družabnikov, ki se je utapljal, toda divja reka ga je odnesla. Umrl je star komaj 35 let. Fitzcarrald je bil kontroverzna osebnost. Za svoje ideale je žrtvoval življenja več sto domorodcev. Ko se je kavčukarska mrzlica polegla, je Fitzcarraldova ožina izgubila pomen, še danes pa zaznamuje točko, ki omogoča povezavo province Madre de Dios s preostalo Amazonijo, Pucallpe z Brazilijo ter bolivijske džungle s perujsko.

Film je prejel več nagrad, zanimiv pa se mi zdi predvsem zaradi svojega ozadja - pravega Fitzcarralda in pogojev snemanja. Nekatere scene so resnično impresionantne - že sama plovba po džungli ob spremljavi Enrica Carusa, na primer. Izbrani igralci so nekam preveč groteskni, stereotipni, kar mi ni všeč.

Moja ocena: 8/10