Huaraz - presuncion

Huaraz (ok. 120.000 prebivalcev) je glavno mesto province Ancash. Leži v osrčju Andov, v dolini reke Santa - Callejonu de Huaylas (dolina zelenja), stisnjenem med Cordillero Blanco in Cordillero Negro. Obkrožajo ga najvišji perujski vrhovi - med njimi Huascaran (6768 m), najvišja gora v Peruju in druga v J Ameriki, ter Alpamayo (5947) , baje najlepša gora na svetu. Italijanski raziskovalec in geograf Antonio Raimondi je mesto poimenoval Huaraz - presuncion (Naduti Huaraz).

Plaza de armas

Kraj se ne zdi nič kaj privlačen na pogled. Oči si lahko napasemo kvečjemu na prelepih zasneženih gorah, ki obdajajo Huaraz. Sama sem dobila občutek, da sem pripotovala v leto 1971, mesto je namreč napol porušeno. Plaza de armas je v izgradnji, prav tako katedrala.

Katedrala

Zakaj 1971? 31. maja 1970 je dolino prizadel močan potres (7,9 po Richterjevi lestvici), ki je zabeležen kot največja naravna katastrofa v zgodovini Peruja. Potres je zahteval 70.000 žrtev v provinci Ancash in več kot pol milijona Perujcev je ostalo brez strehe nad glavo. Najbolj tragična je zgodba mesteca Yungay, o katerem bom pisala kasneje.

Reka Santa

Mesto živi pretežno od turizma. V poletnih mesecih (sušna doba) Huaraz zasedejo adrenalina željni tujci, ki lahko izbirajo med stotinami atrakcij Callejona de Huaylas - treking v nešteto smeri, prosto plezanje, alpinizem, kajak, rafting, namakanje v vrelcih termalne vode in celo smuka - seveda brez vlečnice (ledenika Pastoruri in Copa Olimpica). Sama sem se smučanju odpovedala :( , ker sem se šele tretji dan počutila malo bolj pri močeh ( na 4.000 me zgrabi soroche - višinska bolezen), poleg tega pa je je v tem letnem času snežina precej skrčena.

Čolite (kmetice, po perujsko) si čistijo čevlje. Emancipacija?

Huaraz ponuja kopico hotelov, penzionov, turističnih agencij, barov, diskotek in prodajaln suvenirjev. Če vas športne aktivnosti ne zanimajo, si lahko ogledate Chavin de Huantar, prestolnico enega najpomembnejših predinkovskih plemen - Chavin (1500 - 500 p.n š.) .

Parque litico (skulpture plemena Recuay)

V mestu sem hvalabogu našla najlepši kotiček - parque litico. Park s številom skulptur kulture Recuay (0 - 600 n.š.). Gre za stilizirane figure moških (večinoma bojevnikov) in žensk ter preklade, predele in stele s stiliziranimi živalskimi in človeškimi figurami. V parku je lokalček, ki je v lasti gospe Charo. Ker je Charo morala nujno na banko, sem ji nekaj časa čuvala bar. Baje sem videti vredna zaupanja. Tu sem se spoprijateljila z dvema odvetnikoma iz Lime in enim huaraškim policajem - v kratkem se bomo, upam, spet videli v Limi. Skupaj smo šli tudi na ekskurzijo po Callejonu de Huaylas in se imeli prav fino.

Starejši par čaka na avtobus

V Huarazu je moč videti veliko različnih andskih narodnih noš. V Peruju je super prav to, da se narodne noše resnično nosijo - vsak dan in povsod. Razlikujejo se od kraja do kraja in glede na finančne sposobnosti družin. Najzanimivejše so pollere (krila), cule, klobuki ter naglavne rute. Občudujemo jih lahko v najbolj norih barvah in vzorcih.

Gospa, ki je izdelala samo mojo pollero

Na mestni tržnici sem si dala izdelati pollero po meri v temno rdeči barvi (juhu!), za zraven pa sem kupila še eno kičasto svetlo rumeno spodnje krilo (čole jih imajo spodaj verjetno milijon) in pisan pleten pas. In ja, to nameravam nositi v Sloveniji :). Gospa šivilja se je izredno potrudila, krilo je izdelala v nekaj urah (mudilo se je na bus), zato je bordura bolj preprosta. Vsekakor si je prislužila nekaj solov trinkgelda.

Čarobni vrčki

Tudi huaraška keramika je zanimiva. Všeč mi je, ker je preprosta. Na fotografiji je med drugim videti nekaj ti. čarobnih čajnikov. So brez pokrovčka in tekočino se vanje vlije skozi dno.

Huaraz se mi ne zdi nič kaj vzvišen ali nadut. Je prijetno mestece, ki ponuja vse kar potrebuje povprečen turist - zabavo, dobro družbo in tradicionalne jedi. Sicer sem spet morala mižati, ko so vsi pri mizi obirali morske prašičke, ampak nič zato. Jaz sem ostala pri andski postrvi, ki je še vedno ena mojih najljubših jedi.