Najboljši je perujski film Mleko bridkosti

Žirija je z medvedi obdarila vse dobre festivalske filme - Najboljši režiser je Iranec Asghar Farhadi Že dolgo se ni bilo mogoče z nobeno festivalsko žirijo tako zelo strinjati kot z letošnjo berlinsko. Zlati medved berlinskega filmskega festivala gre letos filmu "La Teta Asustada" Perujčanke Claudije Llosa.Že dolgo se ni bilo mogoče z nobeno festivalsko žirijo tako zelo strinjati kot z letošnjo berlinsko, ki jo je vodila Tilda Swinton. Sedemčlanska ekipa je nagrade razdelila tako, da je nekaj dobil vsak film, ki je kaj vreden. Z medvedi (samo eden je zlat, ostali srebrni) je bilo tako nagrajenih kar osem filmov (od 19 tekmovalnih), z nagrado Alfred Bauer, ki je prav tako v pristojnosti glavne žirije, pa še dva. Takšna obsežna distribucija nagrad ni prav običajna, ampak letos je bila ponudba precej specifična: velikega, izstopajočega filma ni bilo, polovica filmov pa je bila kakovostno precej izenačena. Glavno vprašanje ob koncu festivala je bilo, kateremu filmu bo žirija namenila prvo nagrado, se pravi zlatega medveda. Kot rečeno, vnaprejšnjega favorita ni bilo, glasovanje osmih filmskih kritikov v reviji Screen pa je na prvo mesto postavilo film francoskega avtorja Rachida Bouchareba Londonska reka (London river). Gre za spodobno narejen film o medkulturnem trku, ko se v Londonu srečata starša dveh zaljubljencev, ki sta izginila v bombnih napadih poleti 2005. Nič bi ne bilo narobe, če bi se žirija odločila za ta izdelek z očitno politično poanto, toda odločila se je drugače. Za film, ki prihaja iz manj znanega konca sveta in ima politično sporočilo veliko bolj prikrito.

Takšen je film Mleko bridkosti (La teta asustada). Posnela ga je mlada, komaj 32-letna Claudia Llosa, to je njen drugi film. Srečna, da je dobila zlatega medveda, je pokazala na svojo deželo Peru. »Potrebujemo takšno nagrado, za nas je pomembno, da svet spozna naše filme,« je rekla na tiskovni konferenci. Kakšen je pomen zlatega medveda za Peru, pove tudi dejstvo, da je bil film iz te države sploh prvič v glavnem programu Berlinala. Zanimivo je, da je tudi lanski zmagovalec prišel iz Latinske Ameriki, in sicer brazilski film o policijskem nasilju v Sao Paulu, Elitne enote.

In o čem pripoveduje Mleko bridkosti? O mladem dekletu Fausti, ki živi sredi revnega in živahnega predmestja. Čeprav izpostavljena pragmatiki vsakdanjega kruhoborstva, živi odmaknjeno, v svojem svetu, govori malo, pravzaprav je njena govorica petje ali ritmično izgovarjanje verzov, ki so takšni, kot da prihajajo iz sveta prednikov. Ti s svojo avtoriteto mrtvih posegajo v sedanje življenje, njihove intervencije prepoznavamo kot zgled magičnega realizma. Film se začne z njeno mamo, ki umira in poje pesem o posilstvu, ki se ji je zgodilo med nosečnostjo, bilo je v času političnih spopadov med levičarskim gverilci in oblastjo pred dvajsetimi leti. Toliko je stara Fausta, ki se pred enakim nasiljem zavaruje tako, da si v vagino vstavi krompir. Njeno ravnanje (tudi z mrtvo mamo, ki je noče pokopati, dokler ne najde primernega kraja) je nagonsko dobro, režiserka pa z njenimi simbolnimi gestami govori tako o magični duhovnosti, ki prežema življenje preprostih ljudi, kot o socialnih napetostih v perujski družbi. Mleko bridkosti (ki ga otroci pijejo pri izmučenih in ponižanih materah) je film z močnim poetičnim nabojem, bolj govori z molkom in sliko kot z zgodbo in dialogi.

Velika nagrada žirije je šla na dvoje

Festivalske žirije imajo na voljo tudi tudi svojo »veliko nagrado«, ki je nekakšna nadomestna nagrada za izstopajoči film, ki pač ni mogel dobiti prve. In veliko nagrado žirije sta letos dobila kar dva filma, se pravi, da je šla na pol. Dobil jo je nemški film o mladem paru, ki preživlja počitnice na Sardiniji, Vsi drugi (Alle Anderen), rohmerovsko zastavljena zgodba o moralnem zorenju ljubezni. Tudi tega je posnela ženska, enako mlada Maren Ade; film ni prav globok primer premišljevanja o moško-ženskih relacijah, izkazuje pa simpatično slikanje emocionalnega zapleta. Drugo polovico te velike nagrade žirije pa je dobil argentinski film Velikan (Gigante), ki je pri kritiki ves čas veljal za enega najboljših. Posnel, ga je, in to v sosednjem Paragvaju, kjer je preživel nekaj let, Adrián Biniez. To je film o varnostniku, silaku, ki se prek monitorja zaljubi v novo snažilko v supermarketu. Film je tak, kot bi gledali razširjeno zgodbo Cvitkovičevega kratkega filma Srce je kos mesa.

Medveda za režijo je po pravici dobil iranski režiser Asghar Farhadi za še en film, ki bo vzbujal pozornost zunaj te zanimive filmske dežele. Vse o Elly (Darbareye Elly) je pripoved o druščini mlajših meščanskih zakoncev, ki se jim počitnice ob Kaspijskem morju zapletejo, ker v njem utone dekle, ki so jo povabili s seboj. Izkaže se, da je imela fanta, ki ga je nameravala zapustiti. Kako globoko so te stvari zapletene in kako sta vprašanji časti in norme (še zmeraj) poglavitni postavki iranske družbe, je provokativna tema tega filma s serijo suspenzov.

Ostali srebrni medvedi so šli takole. Za žensko vlogo si ga je priigrala Nemka Birgit Minichmayr v filmu Vsi drugi, za moško pa 72-letni Sotigui Kouyate za vlogo očeta v Londonski reki. Za najboljši scenarij sta ga dobila Oren Moverman in Alessandro Camon, in sicer za ameriški film Sel (The Messenger, prejel je tudi mirovno nagrado); Moverman je bil hkrati režiser. Za »posebne dosežke«, in sicer za zvočno opremo madžarskega filma Katalin Varga Petra Stricklanda sta bila nagrajena Gábor Erdély in Tamás Székely. Nagrado Alfred Bauer, ki jo podeljujejo za posebej sprejemljiva humanistična sporočila, sta prejela že omenjeni Velikan in Kolmaž (Tatarak) Andrzeja Wajde. Nagrada mednarodne filmske kritike Fipresci, ki zmeraj pokaže na najbolj cineastični prispevek festivala, je šla, kot je prav, zmagovalnemu perujskemu filmu.

Vir: Delo