Recept: Estofado de pollo

Estofado de pollo kuhajo marsikje v Južni Ameriki. Gre za precej preprosto in dokaj hitro pripravljeno jed. Slovenski prevod bi bil verjetno kar piščančja obara. Moj recept zanjo je sicer še bolj preprost, ker ne maram preveč začimb. Pa zaenkrat uporabljam samo "evropske" oz. že preverjene sestavine.

Recept za 2 osebi:
V večji lonec zlijemo malo olivnega olja, ko se segreje, vržemo nanj par posoljenih kurjih bedrc in jih malo popečemo, zatem pa polijemo s paradižnikovo omako (ca. 50ml). Jaz uporabljam omako v vrečki "A la italiana", ki vsebuje že nekaj začimb in je kar okusna (bolj kisla). Potem vržemo v pisker še dva olupljena in na večje kose narezana velika kropirja (uporabljam sorto chancan - veliki, trdi, beli gomolji, rožnat olupek), 1 nasekljan korenček in 1 narezan paradižnik. Grah kupujem že kuhan, v pločevinki, zato ga stresem noter kasneje. Zalijemo z vodo tako, da ta prekrije nekje 3/4 sestavin. Po okusu. Začinimo po občutku. Uporabljam sol, črni poper in ščepec ene mešanice trav za mesne jedi (rožmarin, timijan, žajbelj, rumeni aji). Pustimo "pajcati" na manjšem ognju. Estofado je pripravljen, ko je krompir kuhan. Serviramo z rižem.
Med drugim lahko dodamo v estofado tudi česen, čebulo, kis, belo vino in konjak.

Pamela Rodriguez

Pamela je zanimiva mlada perujska kantavtorica. Prihaja iz glasbene družine, izoblikovala pa se je v Texasu, ZDA. Debutirala je v operi Rosa de Lima l. 2003. 2006 je bila nominirana za Grammyja za najboljšo mlado izvajalko. Za svoj prvenec Peru Blue je prejela zlato in platinasto ploščo, večkrat pa je bil nagrajen tudi njen drugi album En la orilla. Pamela rada kombinira tradicionalne perujske ritme s klasičnimi, pop, jazz ... in je prava osvežitev na perujski glasbeni sceni. Slišala sem jo na perujsko-ameriškem kulturnem inštitutu v sklopu jazz festivala. Punca je delovala na odru izjemno sproščeno. Bila je bosa, nenaličena in kar naprej je plesala. Posebno se je razživela ob afro-perujski glasbi. Zapela je več svojih skladb, ter nekaj stvaritev znamenitih perujskih skladateljev, kot sta Chabuca Granda in Javier Lazo. Malo me spominja na Sade - pri bolj mirnih komadih. Ima lep glas, dobra pljuča, izvirna besedila in predvsem veliko pozitivne energije. Meni je zelo všeč in upam, da kje najdem njen CD.

Upam, da video dela. Posnetkov na youtube (najbrž zaradi slabe povezave) namreč ne morem videti.

Machu Picchu ga je "pičil" v ZDA

Lima | 17. 4. 2008, 19:35 | M. T. | STA/ Reuters

Peru bo od ameriške univerze Yale zahteval povrnitev okoli 46.000 arheoloških artefaktov z najdišča inkovskega mesta Machu Picchu, ki ga je leta 1911 odkril Američan Hiram Bingham.

Machu Picchu je bilo inkovsko mesto, zgrajeno v 15. stoletju na pobočjih Andov in obronkih amazonskega gozda. © iStockphoto

Raziskava, ki jo je opravil Državni inštitut za kulturo, je pokazala, da ugledna ameriška univerza Yale hrani 46.332 arheoloških ostankov z Machu Picchuja. To je potrdil tudi Hernan Garrido Lecca, ki zahteva povrnitev celotne zbirke Peruju. Garrida Lecco je perujski predsednik Alan Garcia pooblastil za pogajanja, na katerih bo Peru zahteval, da dobi vrnjene vse predmete, ki jih je začasno in za namene proučevanja dal odpeljati Hiram Bingham kot vodja ekspedicije pod okriljem organizacije National Geographic.

Konec leta 2007 je Yale predlagal povrnitev zgolj 384 arheoloških ostankov od skupno okoli 4000, kolikor je priznal, da jih poseduje. Oblasti v Limi zahtevajo spoštovanje lastninskih pravic nad arheološkim gradivom, je pojasnil Garrido Lecca, ki je obenem minister za zdravje.

Machu Picchu je bilo inkovsko mesto, zgrajeno v 15. stoletju na pobočjih Andov in obronkih amazonskega gozda, približno 110 km severozahodno od Cusca oziroma na jugovzhodu Peruja.

Največji kondor na svetu

Na jugu Peruja so odkrili ogromen geoglif, ki upodablja veliko ptico, najverjetneje kondorja. Risba meri 137 x 87m in je stara približno 2800 let. Gre za umetnino kulture Paracas cavernas, ki je častila kondorja in z njegovo podobo simbolizirala eno od vrhovnih božanstev. Kondorjev kult se je nadaljeval do padca kulture Wari oz. Huari (od 400 n.š), ko ga je zamenjal inkovski kult sonca. Geoglif dokazuje, da so se pripadniki plemena Paracas selili globlje v doline Nazce in Ice. Okrog kondorja je nekaj manjših, slabše ohranjenih geoglifov, ki najverjetneje upodabljajo školjko, nekega insekta in neko manjšo ptico. Na jugu Peruja so našli že veliko geoglifov, najbolj znan poleg risb v Nazci pa je el candelabro de Paracas na sliki (kaktus San Pedro?), ki se ga da lepo videti z morja ob ogledu otočkov Islas Ballestas. Pripadniki plemena Nasca so risbe izgrebli, Paracas pa so jih ustvarili z akumulacijo materiala (kamenja) na golih pampah. Nekateri znanstveniki menijo, da je hrib s podobo kondorja nadomeščal svetišče, ampak to ostaja še neznanka, kakor tudi funkcija geoglifov v Nazci. Območje, kjer se nahaja najnovejša najdba bodo zaščitili.

Bog nam daj Ikeo!

Nisem si mislila, da je tako težko nabaviti pohištvo v Peruju. Izbira je skopa, odločamo pa se lahko med hudo ceneno kramo in dragim stilnim pohištvom oz. uvoženim modernim italijanskim. Najboljši plac za ugoden nakup v Limi je na aveniji Angamos v predelu Surquillo, kjer je v dveh nadstropjih ogromne stavbe nametanih na stotine stolov, miz, predalnikov, jogijev ... Jedilno mizo s stoli sva nabavila v čisto zadnji „trgovini“, skriti na dvorišču za stavbo, ko sva bila že pošteno utrujena od iskanja česa kolikor toliko kvalitetnega. Tega dne sem ostala povsem brez občutka za estetiko. Slabo zlepljen furnir, ročno zvita kovinska ogrodja polna vdolbin in prask, neokusne starinske kičaste forme, rožasto blago … Bljak! Potem ko sem se globoko zgrozila ob prvem pogledu na asortiman, sem se počasi vdala v usodo. V kompleksu je samo ena trgovina z modernim dizajnom, ampak cene so nerazumne. Za preprost stol, kakršne se dobi v Ikei za 10 eur, je treba odšteti najmanj 70 eur, o kvaliteti pa ne bi izgubljala besed. Prav tako je absurdno drago pohištvo iz bambusa, ki sem ga želela kupiti za na vrt, kar se mi zdi zelo nenavadno (120 eur za stol?!). Na koncu sva našla trgovinico cenovno ugodnega proizvajalca v kateri sva izbrskala kolikor toliko estetski komplet stolov. Ker mi ni bila všeč nobena miza, so mi obljubili, da me bo v soboto pričakala ena, ki bo pasala k stolom. In niso me razočarali. Zdaj sem zelo zadovoljna z izbiro, čeprav sem si želela kaj bolj mladostnega. Dva stola iz kompleta šestih sva zamenjala za zložljiva, za na vrt. Vsi stoli so iz capirone (Calycophyllum spruceanum), izjemno trdega, težkega in vzdržljivega lesa, ki prihaja iz Amazonije. Na jedilnih stolih sem dala zamenjati svetlo rožasto blago za karirasto rdeče (niso računali zamenjave). Miza je iz smrekovega lesa, a prebarvana, tako da se sklada s stoli, s ploščo iz temnega stekla. Še zdaj ne vem, kaj si naj mislim o samem dizajnu, ki bi bolj sodil v kakšno podeželsko vilo, nad udobjem in kakovostjo sem pa navdušena. Vse skupaj je stalo zbarantanih 600 solov, kar je 150 evrov :)) Kovinska skleda na mizi je iz neke plastikfantastik korejske trgovinice(16 solov oz. 4 evre). Hamaca oz. viseča mreža je tudi nova pridobitev tega tedna (zbarantanih 35 solov oz. 9 eur na tržnici na Petit Thouars) in v njej trenutno preživim največ časa ;). Še dobro, da imava zdaj vse najnujnejše, tako da se lahko zaenkrat odrečem nadaljnjim nakupom. Iskanje lepega kavča npr. mora biti najhujša nočna mora.

V hiši žensk

Bila sem povabljena na Cristinino rojstnodnevno zabavo. Cristina je punca Cesarjevega brata Jhonnyja. Vedno je nasmejana in veliko in hitro govori. Po videzu me malo spominja na Karmen Stavec. V Peruju izkoristijo vsak praznik za bučno zabavo. Povabijo vse sorodnike, prijatelje in sosede. Kolikor jih pač spravijo v stanovanje. Nihče se ne pritožuje nad hrupom in nobene nevarnosti ni, da bi rajanje prekinila policija. Do zgodnjih jutranjih ur ostanejo na nogah tako otroci kot babice in dedki. In prav vsi plešejo. Plesu se pač ni mogoče izogniti, ker te slej ko prej zvlečejo na plesišče sredi dnevne sobe. Plesal je tudi stric, ki je zaradi nesreče pri delu ostal brez rok. Na desnici ima kavelj, ki je videti prav srhljivo. Ata je kar naprej tovoril iz kuhinje steklenice piva, s katerim so nam polnili decilitrske kozarčke. Potem smo plesali. Najprej huayno, potem salso in še negroide (na afro-perujsko glasbo). V teh ritmih sem že čisto domača in vedno dobivam komplimente :) Vrhunec večera je bila marinera, ki sta jo bosonogi in z belimi robci v rokah suvereno odplesali Cristina in njena mama. Ostali smo ju spodbujali z vriskanjem in ploskanjem. Marinera je ples s severa Peruja. Pri Cristini doma ima posebno mesto, saj njena mama prihaja iz Chiclaya. Gre za neko mešanico kreolske glasbe in klasične koračnice. Začne se vselej z glasnim bobnanjem. Pri plesanju se čuti tudi nekaj španskega vpliva (flamenko). V Peruju vsakoletno prirejajo tekmovanja v tem plesu, ki ga je res užitek gledati. Fantje dvorijo dekletom, ki jih z belimi robci vabijo k sebi in jih vedno znova odganjajo.

Zakaj naslov V hiši žensk? Cristina biva skupaj s svojo mamo, babico, tremi sestrami in svojo hčerko Valerio. Pa ne vem, če ni zraven še ena teta. No ja, sicer je v bajti tudi ata, ampak ga babnice zlahka preglasijo. Dekleta so vedno vesela moške družbe, posebno če se kaj proslavlja, saj vse izjemno rade plešejo. Fotke z zabave še čakam.

Nevarni avioni v Nazci

V Nazci je včeraj izgubilo življenje pet francoskih turistov, ki so si želeli ogledati skrivnostne geoglife, ki se jih da videti samo iz zraka. Deset minut po vzletu (15.30) letala družbe Aeroica se je hotel pilot zaradi tehničnih težav vrniti na letališče Marie Reiche. Avion se je pri tem zapletel v električne kable, s kolesom trčil v streho neke zgradbe in se zaletel v steno skladišča 500 m od pristajalne steze. Pilot je preživel in je izven življenjske nevarnosti.

Od decembra 2007 je to že četrta nesreča v Nazci. Pred kratkim, 27. marca je letalo družbe Aero-Palcazu s petimi francoskimi turisti zasilno pristalo na 427 km Panamericane Sur, ker mu je zmanjkalo goriva. 4. Decembra 2007 je na istem odseku „avtoceste“ pristalo letalo družbe Aerocondor s štirimi francoskimi turisti, le dva dni pred tem pa je na 365. kilometru zasilno pristalo letalo iste družbe z dvanajstimi japonskimi in ameriškimi turisti.
Peru je sicer pri Francozih izjemno priljubljena turistična destinacija.
Odziv javnosti kaže na to, da je največji krivec za nesreče inšpekcija, ki ne opravlja svojega dela.

Še dobro, da sem sama ta polet "že dala skozi". Po tem, kar se dogaja zdaj, si verjetno ne bi upala vkrcati na avionček, sploh pa ne v družbi Francozov, kot sem se takrat (postajam vraževerna). Upam, da se bodo razmere kmalu izboljšale, saj je ogled geoglifov iz zraka res nepozabno doživetje. Škoda, da se mora vedno zgoditi nekaj tragičnega, preden se kaj premakne.

Kraljujem v Kraljevem mestu

Po dolgem času se oglašam, tokrat spet iz Lime, kjer se poletje še kar ne konča. Hvala bogu, saj sem mislila, da bom prišla iz ene zime v drugo. Let Graz - Frankfurt je bil precej boleč za ušesa. Tokrat sem bila bolj sumljiva kot ponavadi. V Nemčiji so mi na prenosnik polagali neke lističe, ki so jih nato pregledali z neko mašino. Štiri ure na letališču so se zdele cela večnost, na srečo pa se čakanje ni zavleklo, kot se dogaja pri direktnih letih v Limo. Let do Venezuele je bil miren, nebo jasno. Lepo se je videl portoriški otok San Jose in venezuelske otočke Los Roques. Venezuelska obala je zelena in hribovita, prav nič podobna perujski puščavi. Enkrat si jo bo treba pobliže ogledati. Letališče pri Caracasu je presenetljivo majhno glede na to, da povezuje toliko čezoceanskih letov. Ker je zelo blizu obale, smo se začeli strmo spuščati že daleč nad morjem. Spomnila sem se majhnih letališč na grških otokih. V zgradbi sem pričakovala veliko vojakov, a jih začuda ni bilo videti. Na našem letalu sta bila dva venezuelska pomembneža (politika?), ki so ju ob izkrcanju napadli fotografi. Ker sem slučajno stala zraven njiju, je možno, da sem tudi jaz na naslovnici kakšnega venezuelskega cajtnga :) Letališče je zelo slabo označeno. Napisi kažejo v dve smeri „migraciones“ na desni in „conexiones“ naravnost. Seveda sem stekla v smer „conexiones“, da slučajno ne bi zamudila leta za Limo. Kot vsi ostali sem zaman čakala v vrsti. Vsakega posebej so poslali na drugo stran letališča, kjer so nas čekirali za naslednji let. Vkrcali smo se pravočasno, ampak zaradi poostrenega nadzora nad prtljago smo lep čas čakali na vzlet. Stevardese so bile, kot se spodobi za perujske družbe, čedne, in hitro so nas postregle s pisanimi gaseosami in cuzqueno. Prvič sem zapustila letališče Jorge Chavez brez čakanja (ponavadi stojim v vrstah kakšne štiri ure). Tudi prtljaga je prispela v hipu. Ampak nekaj seveda mora iti narobe. Če nisem čakala notri, sem pa čakala zunaj. Cesar me je namreč pričakoval šele naslednji dan. Na srečo se je vse dobro izteklo. Lima se mi še nikoli ni zdela tako simpatična. Nebo je jasno in modro. Najbrž bomo v kratkem spet zaviti v meglo in smog. Zaradi prihajajočih političnih vrhov so mnoge ceste zaprte. Obnovitvena dela in gradnja proge za trolejbus so paralizirala prestolnico. Meščani se pritožujejo, ampak kaj hočemo. Lima mora biti lepa za gringose. Ko sem prispela v mesto, je bil ravno na obisku pri Alanu Garcii naš predsednik Danilo Turk, ampak to so perujski časniki le bežno omenili. Saj bo še kakšna priložnost, da tudi Perujci slišijo za našo deželo. Najela sva simpatično hiško v predelu San Borja, ki je varen in miren, a precej drag. Najbolj me je očaral lep park direktno pred hišo. Trenutne razmere so bolj špartanske. Manjka pohištvo, posoda in še marsikaj, a počasi bova nabavila vse potrebno. Še dobro, da imava kamioneto, s katero se komot transportira cela tona krame. Sicer je oguljena in potolčena, a super funkcionira. Hiša je precej velika. Ima dnevni prostor, ki se razširi v obliki črke L na levo (tu bo pisarna), jedilnico, spalnico, kuhinjo, majhno notranje dvorišče - pralnico, kopalnico in precej velik vrt z zelenico, pokritim prostorom za sušenje perila, vrtno lopo, dodatno kopalnico in žarom. Luksuz! Uporabljava lahko tudi prostor v zgornjem nadstropju z veliko mizo. V prvem nadstropju sicer stanuje lastnica, ki pa le redkokdaj pride v Limo. Živi namreč v ZDA. Pred hišo noč in dan sedi čuvaj Livorio, ki skrbi za varnost in red, z veseljem pa tudi priskoči na pomoč pri selitvi ali opere avto. Kot vidite, je prostora več kot dovolj, tako da vas lahko vse povabim na obisk! Prinesite spalke ;)