Turistično agencijo nadgradili s hotelom

V gradnjo hotela Mangart v Bovcu je družba Žnider's vložila 4,5 milijona evrov. Angela Žnider pravi, da bodo dopolnili zdajšnjo turistično ponudbo v Bovcu, hotel pa je smiselna nadgradnja turistične agencije s štirimi poslovalnicami.

V hotelu Mangart je delo dobilo sedem ljudi. Glavna ideja je dopolnjevati zdajšnjo turistično ponudbo v Bovcu, ne pa ji konkurirati, pravi Angela Žnider, podjetnica.

"Zamisel, da bi imeli svoj hotel, prilagojen družinam, smo razvijali več kot pet let. Najprej smo kupili zemljišče v Bovcu, kjer je pred potresom že stal hotel Mangart. Pripravili smo dokumentacijo in uspeli z razpisom za evropska sredstva. Finančno konstrukcijo smo zaprli s posojili in lastnimi sredstvi. Upamo, da se nam bo investicija povrnila prej kot v desetih letih," pot do svojega hotela razlaga Angela Žnider.

Pripeljati tuje goste iz Nizozemske, Skandinavije in nekdanjih jugoslovanskih republik

Hotel Mangart ima 34 sob, dva apartmaja, wellness, pivnico in majhno kongresno dvorano. Ciljna skupina hotela so družine, pa tudi drugi gostje. "Pričakujemo nizozemske goste in tudi goste iz Srbije, saj jim je EU odpravila vstopne vizume, veliko delamo na tem področju. Naša prednost je, da imamo svojo turistično agencijo s štirimi poslovalnicami, kar nam bo izdatno pomagalo pri polnjenju hotela," pravi Žniderjeva.

Podjetje Žnider's je pred odprtjem hotela zaposlovalo 25 ljudi, poslovalnice ima v Izoli, Mariboru, Celju in Murski Soboti.

Uredijo stike s Perujem

"Imamo podjetje v Limi, glavnem mestu Peruja. Razvili smo ga na podlagi zasebnih in sorodstvenih povezav v tej državi. Urejamo turistične aranžmaje, pa tudi poslovne stike za podjetja, ki bi se želela uveljaviti na perujskem trgu. Kar zadeva turistična potovanja v Peru in Latinsko Ameriko, smo zelo prilagodljivi in pripravimo potovanje tudi za eno osebo ali majhne skupine.

Med predsedovanjem Slovenije svetu EU smo v sodelovanju z JAPTI pripravili srečanje slovenskih in perujskih gospodarstvenikov," o zanimivi poslovni veji podjetja Žnider's pravi mariborska podjetnica.

Vir: Finance

Tri avtobusne nesreče v enem dnevu

V Peruju sta dva avtobusa zapeljala v globel, eden pa je čelno trčil v tovornjak. Umrlo je 38 ljudi, okoli 70 je ranjenih. Podobne nesreče so v državi, ki je znana po slabih cestah in divjih voznikih, pogoste.

Tri avtobusne nesreče v enem dnevu

Nesreče avtobusov so v Peruju pogoste. (Foto: Reuters)

Iz Peruja poročajo o kar treh avtobusnih nesrečah. Vse so se zgodile v enem dnevu, umrlo pa je 38 ljudi.
V provinci Pisco, okoli 200 kilometrov južno od Lime, je avtobus čelno trčil v tovornjak. Devet ljudi je bilo na mestu mrtvih, še devet pa jih je ranam podleglo v bolnišnici. 18 žrtev je zahtevala tudi nesreča v provinci Puno, približno 860 kilometrov jugozahodno od prestolnice države. Avtobus je zapeljal čez previs in padel 150 metrov globoko. Med umrlimi so tudi trije otroci. Tretja nesreča pa se je zgodila približno 300 kilometrov severozahodno od Lime. Avtobus, ki je prevažal rudarje, je zapeljal v 120 metrov globoko sotesko. Dve osebi sta umrli. V vseh nesrečah je bilo skupno ranjenih okoli 70 ljudi.
Tragična avtobusna nesreča se je zgodila tudi dan pred božičem. Takrat je avtobus, poln ljudi, ki so se za praznike vračali domov, zapeljal v 80-metrsko globel. Umrlo je 42 potnikov. Nesreča se je zgodila na jugu države.
Avtobusne nesreče so v Peruju pogoste, poleg slabih cest in neupoštevanja prometnih predpisov pa kot vzrok za to omenjajo pomanjkljiv nadzor nad avtobusnimi prevozniki. Uradni podatki so več kot zgovorni, v prometnih nesrečah vsako leto umre 3500 ljudi.

Vir: 24ur

V nesreči avtobusa v Peruju najmanj 40 mrtvih

Po navedbah oblasti je avtobus z več kot 50 potniki, ki je bil na poti iz Arequipe v Santa Tomas, zdrsnil s ceste in se 200 metrov kotalil po pobočju.

V nesreči avtobusa, ki je v Andih na jugu Peruja zapeljal v prepad, je umrlo najmanj 40 ljudi, okoli deset je bilo poškodovanih, je sporočila policija.

Po navedbah oblasti je avtobus z več kot 50 potniki, ki je bil na poti iz Arequipe v Santa Tomas, zdrsnil s ceste in se 200 metrov kotalil po pobočju. Nesreča se je zgodila zgodaj davi po krajevnem času v pokrajini Chumbivilca kakih 1100 kilometrov od prestolnice Lima.

Vir: Delo

Perujska božična košara

Letos me je doletela čast, da pripravim božične košare za osem delavcev. Ta naloga sploh ni tako preprosta, kot se sliši – je treba kar malo poznati perujske običaje. 

Pa poglejmo, kaj sem izbrala:

Paneton Motta (ampak v vreči, ne v škatli) Paneton je seveda duša božične košare! : 17,99 solov

Penina Tabernero (med najcenejšimi ;)  :  12,99 solov 

 Ananas Golden (najtaboljši!!): 2, 89 solov/ kg :  približno 5,5 solov po komadu 

Pločevinka mleka Gloria (To je baje tudi nujno!) : 2, 45 solov
Čokolada za pripravo čokoladnega napitka Sol del Cusco (Zeloo tradicionalna zadeva! Obvezno dve tablici!) 1,9 solov po paketu

Suhe banane Natuchips: 2, 39 solov

Sladki krompirček (camote) Natuchips : 2,39 solov

Ovseni kosmiči z mako ali s kivičo: 3,89 solov

Delisha mešanica za pripravo brownijev (preizkušeno dobra in "trotl-ziher"): 5,99 solov

Hornimans pomarančni čaj: 2,40 solov

Piškoti Mana z okusom limone: 2,69 solov:

Vrečka penastih bombonov (baje so tudi v navadi): 3,50 solov

Pašteta Braedt: 2,99 solov

2x pisana kuhinjska krpa : 6,90 solov

Srebrna kroglica za dekoracijo: 0,70 sola

Majhna božična lutka: 2,99 solov

Košara: 10 solov

 

V bistvu bi lahko še kaj dodala, saj sem imela na razpolago 100 solov po osebi, zapravila pa sem jih 88, ampak košarice so že zapakirane in izgledajo takole:

 

Pa še od blizu:

Nekatere smo že obdarili :):

Če se vem zdi njihova vsebina skromna, naj povem, da je tale za marsikaterega Perujca luksuzna. Tukaj ni prav nič nenavadno, če kdo podari svojim bližnjim osnovna živila kot so sladkor, fižol in mleko v stari kartonasti škatli.

Pa še moje božično drevesce. Malce kičasto vse skupaj, samo tule na toplem težko ustvarim praznično vzdušje brez lučk ... 

 

Tambo Colorado

V Peruju je večina inkovskih ter predinkovskih objektov slabo ohranjenih, za kar je kriviti material (ilovica, blato, porozni kamen ... ), sploh na obalnem območju, ki ga, če ni vzdrževanja, pogubijo vremenski pojavi. Poleg tega so že Španci uničili največje spomenike - nekaj iz verskih prepričanj, nekaj pa v iskanju morebitnih skritih zakladov. Slaba ohranjenost mnoge turiste odvrača od obiska teh spomenikov in tudi sama poudarjam,da jih je bolje obiskati v družbi dobrega vodiča, ki vam bo znal predstaviti še tako zdelano ruševino na zanimiv način. Tambo Colorado je bil zame popolno presenečenje. O tej trdnjavi nisem slišala praktično ničesar, a je prišla na vrsto prejšnjo nedeljo, kom smo želeli koristno prebiti čas med vračanjem v Limo iz Paracasa. Za perujske razmere gre za izjemno dobro ohranjeno inkovsko utrdbo, ki se nahaja v dolini reke Pisco, pol ure vožnje od mesta v smeri proti Andom.

Inkovske utrdbe v dolini reke Pisco

Bili smo edini turisti (do kasnejšega prihoda skupinice gringov v božičkovih kapicah) in smo lahko v miru kolovratili po ruševinah. Žal ni bilo nobenega vodiča, samo gospod, ki pobira vstopnino (8 solov po osebi), sem pa sama na srečo pred izletom poiskala nekaj materiala na spletu in ga sprintala. Na tablah po trdnjavi namreč nimajo skoraj nič koristnih informacij (piše samo "kopalnica", "prostor za žrtvovanje" itd.). Morebitnim obiskovalcem priporočam nakup majhne zgibanke (na voljo v španščini in angleščini za 1 sol), čeprav imajo tudi te bolj skope informacije.

Dolina reke Pisco - v tem letnem času z nizkim vodostajem

Tambo Colorado je najbolje ohranjen inkovski spomenik na južni perujski obali in ga datirajo v zadnjo četrtino 15. stoletja, v čas Tupaca Yupanquija ali Thupa'Inca, ko je le-ta zavojeval obalno Chincho. Gre za velik trg trapezoidalne oblike, ob katerem lahko na severni strani občudujemo palačo za inka in aristokrate, na zahodu je manjša ploščad za žrtvovanja in druge obrede (kar je nenavadno, saj so ponavadi te stvari locirane v središču trga) in na jugu ostali bivalni prostori ter tempelj posvečen soncu - Intiju. Zadeva je bila torej nekoč trdnjava, administrativno središče in kraljeva palača v enem.

 Maketa

 Maketa 2 - severna palača

Že prvi hip lahko prepoznamo kup nedvomno inkovskih elementov: trapezoidalne odprtine, ushnu - žrtvovalna ploščad, nagnjeni zidovi, kopalnice in vodovodni sitem, ki ga dopolnjujejo lokalne značilnosti - material = ilovica in polihromirane fasade. Živahna obarvanost je dala ime tej naselbini, barve, ki prednjačijo in ki se jih tudi še da videti po fragmentih pa so rdeča, bela in rumena. Tega ne morete zaslediti npr. v Cuscu, inkovski prestolnici.

Trg danes

Trg nekoč

Kraljeva palača je pravi labirint ozkih prehodov. Po nekaterih hipotezah naj bi bili najtežje dostopni prostori prav inkovi. Kopalnice za aristokracijo so imele stalen pretok sveže vode.

Kopalnica danes

Kopalnica nekoč

Severna palača

Še enkrat severna palača, slikano z obrambnega stolpa

Ostanki polihromacije

Rdeča, rumena, bela

Malu in inkovska vrata

Pogled v spalnico nekega pomembneža

Stražni stolp

Sobe nekoč

Dvorišče nekoč

Obisk Tamba Colorada toplo priporočam, a v drugem letnem času. Mi smo bili deležni grozne vročine, najbolj pa je trpela naša štirinožka Puca Chaska, ki sploh ni mogla hoditi po razbeljenem pesku. Založite se tudi z vodo, saj v bližini utrdbe ničesar ne prodajajo. 

EU in Latinska Amerika končali spor zaradi banan

Pomoč afriškim, karibskim in tihomorskim državam iz skupine ACP pomagala pri prilagajanju

EU in države proizvajalke banan v Latinski Ameriki so končale 16 let trajajoč spor glede banan, ki velja za najdaljši trgovinski spor v zgodovini. EU bo carine na banane iz latinskoameriških držav postopno spustila s 176 na 114 evrov na tono.

Ženeva - EU in države proizvajalke banan v Latinski Ameriki so končale 16 let trajajoč spor glede banan, ki velja za najdaljši trgovinski spor v zgodovini. EU bo carine na banane iz latinskoameriških držav postopno spustila s 176 na 114 evrov na tono, istočasno pa bo afriškim, karibskim in tihomorskim državam iz skupine ACP pomagala pri prilagajanju.

Spor ima dolgo zgodovino, saj prve tožbe proti uniji pred Svetovno trgovinsko organizacijo (WTO) segajo že v leto 1993, WTO pa je že septembra 1997 razsodila, da uvozni režim Evropske unije za banane krši načelo enakopravnega dostopa vseh proizvajalcev banan na trg unije.

Pravila WTO namreč zahtevajo, da mora članica WTO za vse ostale članice uveljaviti enotno carinsko dajatev (t.i. načelo nediskriminacije), EU pa je državam iz skupine ACP, večinoma nekdanjim kolonijam evropskih držav, ponujala ugodnejši - v okviru določene kvote celo brezcarinski - uvozni režim kot latinskoameriškim državam.

v skladu s sporazumom, ki so ga v torek zvečer na sedežu WTO v Ženevi parafirale Evropska komisija v imenu EU in skupina latinskoameriških držav (Kolumbija, Panama, Ekvador, Kostarika, Honduras, Gvatemala, Peru, Brazilija, Mehika, Nikaragva in Venezuela) bo unija uvozne carine na banane iz teh držav do leta 2017 postopno znižala s 176 evrov na tono, kolikor ta znaša sedaj, na 114 evrov na tono.

Najbolj izrazito bo prvo zmanjšanje carin, saj bo EU carine znižala za 28 evrov, takoj ko bodo vse stranke v dogovoru dokončno podpisale sporazum, poročajo tuje tiskovne agencije.

V zameno pa je unija glavnim državam izvoznicam banan iz skupine ACP ponudila do 200 milijonov evrov pomoči za prilagajanje na zaostreno tržno konkurenco, še naprej pa bo zanje veljala tudi obstoječa carinsko ugodna ureditev. Latinskoameriške banane so namreč večje in tudi v EU bolj priljubljene od afriških. Leta 2008 so tako države ACP v unijo izvozile 920.000 ton banan, latinskoameriške države pa 3,9 milijona ton.

Predvsem iz Afrike zato že prihajajo opozorila pred negativnimi posledicami, ki naj bi jih dogovor imel zanje. Države niso zadovoljne niti z višino pomoči EU, predvsem manjše proizvajalke iz skupine pa bi lahko bile celo popolnoma izključene s trga unije.

Čeprav ZDA niso proizvajalka banan, pa so v preteklosti tudi same vložile več pritožb proti EU pred WTO. Največje družbe proizvajalke bana v Latinski Ameriki so namreč ameriška podjetja Chiquita, Del Monte in Dole. Prav zato so ZDA z EU v torek parafirale ločen dogovor, v skladu s katerim naj bi ameriške oblasti umaknile vse tožbe proti EU v zvezi z bananami.

Na dogovor so se pozitivno že odzvali generalni direktor WTO Pascal Lamy, ki je zatrdil, da se je s tem končala ena najbolj "občutljivih, kompleksnih in tržno pomembnih sag" v zgodovini organizacije, predsednik Evropske komisije Jose Manuel Barroso, ki je izrazil veselje, da gre za dober kompromis, in ameriški trgovinski predstavnik Ron Kirk, ki pa je obenem posvaril, da gre šele za začetek procesa, saj ga morajo ratificirati še v vseh vpletenih straneh.

Vsi pa so poudarjali, da bi dogovor lahko pomenil veliko spodbudo zastalim pogajanjem o liberalizaciji svetovne trgovine v okviru t.i. razvojnega kroga iz Dohe. Voditelji skupine 20 najpomembnejših svetovnih gospodarstev (G20) so septembra izrazili željo, da bo krog iz Dohe sklenjen naslednje leto, vsaka razrešitev spora, ki bremeni mednarodne trgovinske odnose pa je po mnenju vpletenih pomemben prispevek k uspehu pogajanj.

Vir: Delo

Paracas in Islas ballestas

Zadnji vikend sva nečakinji peljala na izlet v Paracas. Iz Lime smo štartali v petek popoldne – v bistvu prepozno, saj smo prispeli v Paracas šele po 21.uri in smo komaj dobili prosto sobo in večerjo blizu pomola. Peljali smo se skozi Pisco, ki je še vedno razsut, a glavni trg je že malo okreval – postavljene so poslovalnice vseh glavnih bank. V Paracasu so bili najpopularnejši hotelčki polni (sicer pa vsi stanejo podobno – ok. 60 solov za dvoposteljno sobo). Nastanili smo se v penzionu Los Frayles, ki ga ne morem priporočiti. Skozi tanke stene se sliši vsak šum iz sosednjih sob – splakovanje vode, govorjenje, v našem primeru tudi dolgotrajno bruhanje ....  Pa še postelja je bila neudobna – premehka in vse vzmeti se je čutilo, tako da nisem spala skoraj nič. Niso pa nič komplicirali zaradi psice. 

 Prijavili smo se na plovbo z gliserjem ob 8h zjutraj – ko naj bi bilo morje najmirnejše,  in stvar je potekala lepo po urniku. 

 Standardna plovba se začne s pomola v Paracasu, prva postojanka pa je ob skrivnostnem geoglifu na strmi obali nacionalnega parka Paracas. Arheologi ob preiskovanju risbe niso našli nobenih organskih ostankov, ki bi jim pomagali razvozljati uganko. 

 Teorije nastanka:

1.       Delo kulture Paracas (500 p. n. št. – 100) kot sporočilo bogovom (nekaj takega kot geoglifi iz Nazce)

2.       Dediščina kulture Chavin, upodobljen je kaktus San Pedro – močan halucinogen, s katerim so se duhovniki sporazumevali z višjimi silami

3.       Delo osvoboditelja Peruja – San Martina, prostozidarski simbol . San Martin se je tu izkrcal l. 1820 in je v flamingih v Paracasu (ma kje so ti flamingi? Nikoli jih še nisem videla) našel inspiracijo za barve perujske zastave (rdeča in bela). Po San martinu je poimenovan tudi  zaliv v Paracasu.

4.       Delo vesoljcev.

Geoglif počasi izginja zaradi akumulacije materiala. V Paracasu namreč nikoli ne dežuje in risbe nihče ne čisti.

Zatem smo se zapeljali do otokov Ballestas (ballesta = samostrel, ime pa so otoki dobili zaradi mnogih naravnih obokov). 

 Tod biva na tisoče ptic, katerih kakci – gvano so nadvse cenjeni kot naravno gnojilo. Beseda gvano je ena redkih besed, ki je v slovenščino prišla iz kečuanščine. Najbolj cenjen gvano pridelajo črni kormorani, imenovani cormoranes guanay (veliki ptici na sliki). 

Ogromno je ptic imenovanih piqueros, ki lovijo ribe z vratolomnim potopom v morje, 

poleg njih pa na otokih mrgoli zarcillos – manjših ptic, ki so svoje ime dobile po elegantnih belih uhančkih - na slikah pri kormoranih in pingvinih.

Turiste od ptic ponavadi najbolj zanimajo Humboldtovi pingvinčki,

 sicer pa je tod tudi veliko perujskih pelikanov in rumenonogih galebov.   Uspeli smo videti, kako je galeb ugrabil mladička piquera in ga vpričo nas pospravil za malico. Gvano na otokih Ballestas zbirajo vsakih 5 – 7 let.

Največja atrakcija otokov so seveda morski levi. V tem času si samci oblikujejo svoje hareme – morski levi imajo ponavadi namreč čez 10 samic. Mnoge samice so že breje in leno poležavajo po skalah. 

Samci imajo v tem času izjemno debele vratove. Tam se jim namreč  zbira maščoba kot rezerva za težke dni iskanja harema. Samec lahko tako preživi več mesecev brez hrane, saj med paritveno sezono ne lovi rib. V tem času so levi - samci tudi agresivni in se jim ni pametno približevati, saj znajo biti za človeka smrtno nevarni.  Če želite videti mladičke, se na otoke odpravite v spomladanskih mesecih.