Vrnitev levice v zmernejši preobleki

Z nedeljskim drugim krogom perujskih predsedniških volitev se je končala srdita predvolilna kampanja, ki je dodobra polarizirala 30-milijonsko južnoameriško državo.

V izjemno tesnem obračunu dveh populistov z nasprotnih polov političnega spektra, ki ga je ugledni pisatelj in lanski Nobelov nagrajenec za književnost Mario Vargas Llosa že pred aprilskim prvim krogom volitev označil za »izbiro med rakom in aidsom«, je, kakor kaže, zmagal levičarski kandidat Ollanta Humala, ki je po doslej znanih podatkih premagal tekmico Keiko Fujimori za pičli poldrugi odstotek glasov. Kakor je po preštetju 80 odstotkov glasovnic sporočila perujska volilna komisija, je Humala podprlo 50,7 odstotka volivcev, njegovo tekmico, hčerko nekdanjega predsednika Alberta Fujimorija, pa 49,3 odstotka. Kljub tesnemu izidu, ki je odraz globoke razcepljenosti volilnega telesa, je upokojeni podpolkovnik perujske vojske že kmalu po zaprtju volišč razglasil zmago, vidno razočarana Keiko Fujimori pa je sporočila, da v njenem taboru ne nameravajo oporekati končnim ugotovitvam volilne komisije, če bodo te potrdile veljavnost doslej objavljenih rezultatov.

Kampanjo pred drugim krogom volitev za nasledstvo odhajajočega predsednika Alana García, ki se zaradi ustavnih omejitev ni mogel potegovati za še en mandat na čelu države, so zaznamovale populistične obljube obeh tekmecev. Z njimi sta poskušala pritegniti predvsem deprivilegirane sloje prebivalstva, ki so ostali izključeni iz hitrega gospodarskega napredka države zadnjih let (danes vsak tretji Perujec živi pod pragom revščine, vsak peti otrok pa je nedohranjen). Pri tem je bil očitno uspešnejši Humala, ki se je tokrat sicer odločil za zmernejše stališče kakor pred petimi leti, ko mu z ognjevito levičarsko retoriko in odkrito podporo venezuelskega predsednika Huga Cháveza (ali pa prav zaradi nje) v predsedniški tekmi ni uspelo premagati Alana García.
Prav zaradi njegovih takratnih nastopov se je poslovna elita pred tokratnimi volitvami večinsko opredelila za Humalovo tekmico Keiko Fujimori, zagovornico sedanjega modela prostega trga, ki je Peruju v zadnjih letih v kombinaciji z visokimi cenami bakra, zlata in srebra (glavnih izvoznih artiklov) na svetovnih trgih zagotovil skokovito gospodarsko rast. Humala, ki sicer vztraja pri večji vlogi države v gospodarstvu in dodatnih davčnih bremenih za rudarska podjetja, je med kampanjo poskušal pregnati strah poslovnega sveta, da bo, če zmaga, spodkopal reforme zadnjih let, nacionaliziral strateške sektorje gospodarstva in odgnal tuje vlagatelje. V tem kontekstu kaže razumeti tudi njegov retorični odmik od skrajne levičarske politike, ki jo zagovarja Chávez, češ da mu je bliže zmernejše stališče nekdanjega brazilskega predsednika Luiza Inácia Lula da Silva.

Umazana kampanja

V umazani kampanji, polni nizkih udarcev, se je moral Humala poleg obtožb zaradi domnevnega spogledovanja z latinskoameriško skrajno levico zagovarjati tudi zaradi očitkov, da je kot stotnik perujske vojske med obračunom z marksističnimi uporniki v devetdesetih letih neposredno sodeloval pri mučenju civilistov. Njegova tekmica je bila na drugi strani tarča očitkov, da se je v predsedniško tekmo podala predvsem z namenom pomilostiti svojega očeta Alberta Fujimorija, ki zaradi korupcije in teptanje človekovih pravic, zagrešenih med njegovo desetletno vladavino, prestaja 25-letno zaporno kazen, in da v primeru njene zmage državi grozi vrnitev avtoritarnih prijemov vladanja.

Humalova izvolitev pomeni, da se bo perujska politična levica vrnila na oblast prvič po koncu vojaškega režima generala Juana Velasca Alvarada, ki je vladal med letoma 1968 in 1975. Kako dolgo se ji bo uspelo obdržati na čelu države, pa bo v veliki meri odvisno od tega, ali bo prihodnjemu predsedniku uspelo izpolniti predvolilne obljube o ohranitvi sedanjega tempa gospodarskega vzpona ob hkratni preusmeritvi njegovih sadov k slojem prebivalstva, ki jih doslej niso bili deležni.


Andrej Miholič, zunanja politika, Delo.si