24 March 2007

Mancora - hippie place

Mancora je eden tistih krajev, kamor se je treba vračati. Neka dobra energija preveva to mestece na daljnem severu Peruja, o katerem sem pisala že lani. Surferji, hipiji, Bob Marley, hišice iz bambusa, školjke namesto pepelnikov, sveže ribe, hobotnice in raki, žur in relax. Severno od Mancore je pri perujskih pomembnežih priljubljeno letovišče Punta Sal. Tja hodi počitnikovat tudi sam predsednik, južno pa se vrstijo naselja Las Pocitas, Vichayito in Los Organos. Na teh plažah lahko z malo sreče vidimo marsikaj - ogromne želve, čudne ribe, kakršna je jegulja na sliki (ki ji btw še zdaj ne vem imena), rake, muymuye, delfine, jeseni pa tudi kite.
Šele zadnji dan sem izvedela, da je letos v vodi ogromno raž. Riba, ki je ubila slavnega Steva Irwina, je v nogo pičila tudi Nizozemca Ericka. Baje boli kot sto vragov, ampak samno nekaj ur. Cesar je eno videl zraven sebe, ko je molela špic iz vode. Brr...

Kdor se odloči zgraditi hišo na severni obali, ne potrebuje veliko. Dežja ni, močnih vetrov tudi ne. Nekaj lesenih kolov, bambus in palmovo listje zadostuje za konkretno kočo, ki se jo da prav fino okrasiti s školjkami, želvjimi oklepi, rezbarijami v kokosu, lesenimi in kamnitimi kipci ter keramičnimi vazami, ki jih izdelujejo vaški obrtniki.

Mancora živi podnevi in ponoči. Zvečer izgleda približno takole:


Lima - Santa Rosa

Zapuščeno letovišče perujske vojske blizu naselja Santa Rosa severno od Lime


S chevijem po prašni cesti:
Vojaški klub na plaži:
Galebi:
Zapuščeni vojaški pogradi:
Vedno prazna jedilnica:
Pogled na zaliv ob sončnem zahodu (izpred bungalova):
Hibiskus na terasi:

Kaj, za vraga, počne Daša med vojaki?

Madrid -Lima

Let do Madrida je bil OK, po urniku in tudi prtljago smo dobili takoj po pristanku. Barajas je moje najljubše letališče, zato ker ga poznam in zato ker seže rožnata linija madridskega metroja prav do prvega terminala. Tako se lahko za 1 evro odpeljem do centra mesta. Na srečo niso ukinili omaric za shranjevanje prtljage, kakor so me nekateri strašili, zato sem se lahko ves dan sprehajala in grickala tapas okrog Sola in Plaze Mayor.

Naslednjič moram nujno na kak drug plac, saj še zdaj slabo poznam mesto. Če sem sama, se namreč vedno odpeljem na Sol. Sicer pa sem mesto obiskala prav ob tretji obletnici M-11, bombnega napada na Atochi. Madridčani in turisti niso nič kaj žalovali, brezskrbno so se martinčkali na toplem asfaltu.

Čekiranje za Limo - ista zgodba kot lani. Perujci hočejo vedno stokilske kufre odvleči na letalo kot ročno prtljago. So pa tokrat s čekiranjem začeli zgodaj, tako da nismo imeli zamude pri vzletu. Let je bil dokaj miren, z nekaj turbolencami nad Atlantikom. Ob meni je sedela simpatična Carmen iz Ayacucha, ki že dve leti živi in dela nekje blizu Rima, in mi razlagala, kako živčna je zaradi težko pričakovanega snidenja s svojci. Nad Brazilijo smo se začeli strmo spuščati in spuščali smo se vse do Andov, čez celo Amazonijo. Morda zato, ker je nad džunglo veliko oblakov in bi nas premetavalo? Bilo je kar srhljivo. Nato skok čez Ande in spet strmo spuščanje proti letališču Jorge Chavez. Nad Limo vselej trpijo ušesa.

Spet je bilo treba sto let čakati na vstopno štampiljko in prtljago in moj mali ruzak je zopet prispel med zadnjimi. Ne vem, zakaj ob izhodu še vedno doživljam šok, saj mi je povsem jasno, kaj me čaka za vrati: horda vreščečih Perujcev, vročina in smog. Cesar me je pričakal s šopkom vrtnic in starim rdeče-belim chevijem. Po Panamericani norte sva se odpeljala do naselja Santa Rosa, spotoma pa sva še napolnila »cooler« s hrano, pijačo in ledom. Po napornem potovanju je prav prijalo prebiti noč v spokojnem zalivčku. Nadaljevanje v naslednjem postu ;)

08 March 2007

Hora peruana ... hora exacta

Včeraj se je v Peruju začela kampanja za točnost, ki bo trajala do 28. julija. Perujci so končno ugotovili, da ni lepo, če zamujajo.

Predsednik Alan Garcia je dal zapreti glavni trg (Plaza de armas), kjer je govoril o slabih posledicah zamujanja in prosil državljane za točnost. Povedal je, da se na leto izgubi kar 3 milijarde ur, če vsak odrasel Perujec na dan čaka pol ure (po mojem Perujci čakajo na dan veliko več kot samo pol ure ...), posledično pa s tem izpuhti 5 milijard dolarjev. Izgubljene ure bi morali nameniti izobraževanju, družini in rekreaciji. Točnost ne pomeni samo priti pravočasno, temveč tudi pravočasno oditi, je poudaril Garcia. "Ko bom zaključil svoj govor," je dejal predsednik, "bo ura odbila dvanajst v Andih, na altiplanu, na sončnih puščavah severa in na morju Grau. Dvanajst na vseh perujskih urah. S tem bomo začeli graditi nov Peru, večji, točnejši in odgovornejši." Zatem je zadonel zvon in Perujci so uskladili svoje ure s tisto na zvoniku katedrale. Na odru se je pojavila skupina ljudi v črnem, ki je upodobila smrt netočnosti, po kateri je baje slovel prejšnji predsednik Toledo. Slovesnost je bila torej močno politično obarvana. Tudi predsednik ministrskega sveta, Jorge de Castillo, meni, da mora točnost postati vrlina Perujcev. Med prisotne so razdelili letake z besedilom pesmi "Respetos guardan respetos (spoštovanje rodi spoštovanje)", priljubljen reggaeton (za moje pojme silno neokusna glasba). Zatem so policisti vklopili svoje sirene (kao za praznično vzdušje ...), Cesar Aedo pa je na zvonik obesil slogan "La hora sin demora (ura brez zaostanka)" in udaril na zvon. Tudi jaz imam slabe izkušnje s slavno perujsko netočnostjo. Sama si tudi kdaj vzamem akademskih 5 ali 10 minut, ampak to je v primerjavi z njihovim zamujanjem povsem zanemarljivo. Opazila sem tudi, kako si radi lažejo, kdaj bodo kam prispeli. Če nekdo reče: "Pridem čez 5 minut" to pomeni, da se ti obeta vsaj 40 minut čakanja. Lani smo iz Madrida odleteli s skoraj dvema urama zamude - zaradi Perujcev. Letališko osebje in stevardese so spravili na rob živčnega zloma. Upajmo, da se bodo odvadili zamujanja, sicer pa menim, da tale pristop ne bo ravno učinkovit. Meni se zdi precej smešen. Poleg tega je netočnost še najmanjši problem v tej državi in če se bo Garcia ukvarjal s takimi stvarmi, se stanje v Peruju še dolgo ne bo izboljšalo.


vir: http://www.larepublica.com.pe/content/view/145547/592/

17 February 2007

Esperando la Carroza (Argentina, 1985)

Čakajoč na (mrliški) voz

Režija ..... Alejandro Doria
Luis Brandoni ..... Antonio Musicardi
China Zorrilla ..... Elvira
Antonio Gasalla ..... Ana Maria de los Dolores Buscarolli de Musicardi - »Mama Cora«
Julio de Grazia ..... Jorge Musicardi
Bettania Blum ..... Nora
Monica Villa ..... Susana


Mama Cora ima tri sinove in hčer. Zanjo skrbita najrevnejši od sinov in njegova žena Susana, ki imata tudi majhnega otroka. Vzdušje v hiši postaja nevzdržno, saj je senilna starka v napoto mladi družini. Ko nekega dne postavi majonezo v pečico, Susani prekipi. Odpravi se k svaku in zahteva, da vsaj za nekaj časa sprejme mamo Coro pod svojo streho. Medtem ko se bratje prepirajo, kdo bo poskrbel za starko, se mama Cora odpravi na potep. Njeni sinovi prejmejo novico, da jo je povozil vlak, zato ji pripravijo pogreb ...

Situacijska komedija, ki bi bila primernejša za gledališče. In pravkar sem prebrala, da je bila prirejena po odrskem delu Jacoba Langsnerja, ki je skupaj z režiserjem tudi napisal scenarij za film. Obravnava klasične družinske težave - zavist, hinavščino, skopost, privoščljivost ... Malce sem razočarana, ker sem videla nekaj dobrih ocen tega filma. Vse preveč je vpitja, cviljenja, jokanja, tako da človek kar težko posluša dialoge. Igra je pretirana. Všeč mi je bil lik mame Core (šele zdaj vidim, da jo je igral moški!), še posebej pa stranska vloga neke starke. Mamca se je pojavi le za par sekund, toda tisti trenutek je zame kot neka protiutež vreščečim in spakujočim se gledališčnikom. Ne morem verjeti - pravkar sem našla odlomek, v katerem nastopi :)

Še en odlomek: Miseria digna

Moja ocena: 6/10

11 February 2007

Razstava mačk


Pravkar z razstave. Muce so čudovite - vse po vrsti. Očitno sem zamudila abesinke, norveške gozdne in še kakšno pasmo. Živali neverjetno dobro prenašajo direndaj in bliskanje fotoaparatov. Nekatere so lastniki celo posadili na vrh kletk, kjer so mirno spale naprej. S seboj sem imela dve kameri, ki ju pa žal ne znam uporabljati, zato je večina fotk zanič. Nekaj utrinkov pa vseeno:


Sfinga

Švicarski sodnik

Ruska modra mačka?

Rdeč perzijec

Modra britanka ali kartuzijka?

Ragdoll?

Orientalka?

Maine Coon

"whiskas" britanka

Na koncu pa je še Iztok, tako kot ostali otroci, narisal muco. Ker je bil priden, je dobil listek za srečelov, kjer si je priigral šah. Ja, je imel srečno roko.

01 February 2007

Besos en la frente (Argentina, 1996)

Poljubi na čelo

Režija ..... Carlos Galettini

Sebastian Miguez ..... Leonardo Sbaraglia

Mercedes Arevalo ..... China Zorrilla

Claudio Garcia Satur ..... Fabio

Mercedes Arevalo, ki šteje že osemdeset let, ni čustveno nikoli dozorela. Je bistra in iskriva ženska, toda počuti se ujeto v lastnem telesu, ki ga sovraži. Čuti kot najstnica, pa vendar ji je to prepovedano pokazati. Sebastian Miguez je mlad (26let) Urugvajec, pisec scenarijev, ki želi v Buenos Airesu pozabiti na svojo nesrečno ljubezensko zgodbo in uspeti kot scenarist. Srečanje mladega pisatelja in priletne aristokratinje obema zaznamuje življenje. Mercedes se kmalu zaljubi v Sebastiana. Mladeniča misel na to plaši, predvsem zato, ker ga na starki nekaj privlači. Nekega dne ga Mercedes obišče v skromnem penzionu in ga prosi, naj se preseli v njeno vilo. Sebastian sprejme ponudbo. Bo starka prestopila meje platonske ljubezni?


Zanimiva tema, meni zelo všečna. Spoznavamo strahove starke in mladeniča pred lastnimi čustvi. Mercedes bi zelo privoščila še eno strastno romanco, ampak kaj, ko bi tudi Sebastianu privoščila mlado in luštno študentko ... Morda sem bolj na njeni strani, ker sem pač ženska. V filmu pogrešam nek vrhunec. Najbrž je bil to za režiserja poljub na usta. V redu film, ampak malce težak, za koga bo tudi dolgočasen, verjetno namenjen starejšim gospem. Osnovan je izključno na dialogu in pomenljivih pogledih. Zasedba je minimalna, vendar glede na težavne vloge odlično izbrana.
Moja ocena: 7/10

27 January 2007

El Polaquito (Argentina, 2003)



Režija ..... Juan Carlos Desanzo


Abel Ayala ..... El Polaquito
Marina Glezer ..... La Pelu
Fernando Roa .....El Vieja
Rolly Serrano ..... El Rengo



Poljaček (el Polaquito) je otrok ulice. Preživlja se s prepevanjem tangov slavnega »Poljaka« (el Polaco) na vlakih, ki se ustavljajo na postaji Constitucion v Buenos Airesu. Tam spozna Pelu, mlado prostitutko, v katero se zaljubi. Želi je rešiti mafije, ki jo izkorišča. Oba morata svoj zaslužek izročati zlobnemu Rengu, ki se s pomočjo podkupljivih policistov okorišča na račun otrok. Rengo ju skuša ločiti in prisiliti, da bi še naprej delala zanj. Protagonist je v resnici otrok ulice, brezdomec. Prav tako »el Vieja« (Stara). Kruta resničnost južnoameriških velemest je ob izvrstni igri mladega Abela videti še bolj krvava. Priporočam, čeprav vam bo marsikateri prizor naredil cmok v grlu.
Moja ocena: 8/10

20 January 2007

Pantaleon y las visitadoras (Peru, 2000)

Pantaleon in obiskovalke
po romanu Maria Vargasa Llose





Režija ..... Francisco J. Lombardi
Salvador del Solar ..... Pantaleon Pantoja
Angie Cepeda ..... la Colombiana
Monica Sanchez ..... Pochita
Pilar Bardem ..... Chuchupe

V perujski džungli, kjer biva in se uri na desettisoče vojakov se veča število izgredov in posilstev. General pošlje v Iquitos Pantaleona Pantojo, prekomerno mirnega in zanesljivega mladega častnika brez vsakršnih grehov in razvad, da bi v vojaških bazah v porečju Amazonke uvedel storitev obiskovalk. Pantaleon je sprva zmeden, saj sam še nikoli ni bil v stiku s prostitutkami, toda projekta se loti sila strokovno. Za obiskovalke izbere dekleta iz propadajočega bordela gospe Chuchupe, ki se kar drenjajo za novo službo. Med njimi je tudi prelestna »La Colombiana« , ob kateri ne more ostati hladen niti čistunski Panta.

Čez čas podleže njenemu zapeljevanju, upreti pa se ji ne more niti zatem, ko izve, da njegova žena pričakuje otroka. Pantaleon dekleta z ladjo prevaža do okoliških vojaških baz. Kljub temu, da je povpraševanje tisočkrat večje od ponudbe, mu gre logistika odlično od rok. Grožnjo mu predstavlja edinole Sinchi, grotesken radijski urednik, ki grozi, da bo javnosti povedal za organizirano prostitucijo, ki jo Pantaleon po direktivah generala razširja po džungli. Rečni pirati zavistno spremljajo potovanja deklet. Nekega dne napadejo barko, takrat pa med pretepom in streljanjem izgubi življenje postavna Kolumbijka ...

Zaenkrat najboljši Lombardijev film, kar sem jih videla. Poda (sicer malce megleno) sliko magičnega Iquitosa, izoliranega mesta, kjer mrgli vojske - tako perujske kot ameriške. Igra protagonista je solidna - še zajokala sem ob njegovem pogrebnem govoru. Angie Cepeda (La Colombiana) je resnično izjemno lepa ženska, njena igra pa ... no, ja ... Po mojem se prostitutke v prostem času ne vedejo tako kot v službi (to velja tudi za ostale obiskovalke). Zadnji prizori predstavljajo neko olajšanje za gledalca, ki je prisiljen sočustvovati s Pantaleonom.

Še en posnetek za fante NSFW!!!


Edit: Morala sem zamenjati posnetek. Prejšnjega so izbrisali, ker je bil preveč erotičen (?) Tale je žal cenzuriran.


Ocena: 8/10

27 December 2006

V Peruju koka namesto solate

Zanimivosti, 27. december 2006 16:16

Lima - MMC RTV SLO

Predsednik Peruja Alan Garcia je predlagal, da se listi koke, iz katerih izdelujejo mamilo kokain, pripravljajo kot solata.

Odločitev je podkrepil z izjavo, da imajo omenjeni listi rastline visoko prehrambeno vrednost.

Garcia se je s tem priključil bolivijskemu predsedniku Evu Moralesu in venezuelskemu predsedniku Hugu Chavezu, ki sta že podprla uporabo koke v proizvodnji zobne paste, brezalkoholnih napitkov in številnih drugih proizvodov. Listi koke so bogati z vitamini in kalcijem, zato po mnenju Garcie ne bi smeli škodovati ljudem, kljub temu da se iz njih pridobiva mamilo.

Za konec je še dodal, da je pred časom eno izmed najslavnejših perujskih podjetij, ki se ukvarja s proizvodnjo alkohola, v vladni palači ponudilo liker iz koke.