José Astete Torres se s svojim Volvom FH vsak dan povzpne na nadmorsko višino skoraj 5.000 m po tovor cinka iz rudnika v goratem osrčju Peruja. Dobrodošli na izletu, ki bo zagotovo preizkusil skrajne meje človeka in stroja. 
Zgodnje jutro je in oblaki iznad Tihega oceana so se kot navadno nagrmadili nad Limo, prestolnico Peruja.
Naš tovornjak stoji na ograjenem parkirišču tik ob industrijskem terminalu Lime. Tovorni prostor ima prazen, rezervoar za gorivo pa poln. Jutro je še mirno, vendar pa postopno naraščanje hrupa iz mesta prek ograje nakazuje, da bo slika kmalu popolnoma drugačna.
José Astete Torres je voznik tovornjaka pri podjetju, ki je že skoraj 65 let eno izmed vodilnih perujskih proizvajalcev cinka in svinca. Podjetje letno proizvede 65 tisoč ton teh kovin in jih dobavlja industrijskim porabnikom po vsem svetu.
Parkirišče je prostor, na katerem José začne svoje delo. Vsak drugi dan odpelje od tu svoj zlato-rumeni Volvo FH12 po tovor cinkovega koncentrata, to je rafinirane cinkove rude, v rudnik v kraju San Ignacio več kot 300 km v notranjosti dežele. Oziroma: v “hribovju”. Kajti na poti do rudnika se mora povzpeti na višino 5.000 m nad morjem.
Preden lahko s polnim tovornjakom obrne nazaj proti domu, mora prečkati greben gorske verige Andov, peljati skozi tri podnebne pasove in se prebiti skozi promet, ki ga lahko zelo prizanesljivo označimo kot kaotičnega.
In to vse v le nekaj urah. Začne se takoj, ko zapustimo parkirišče. José se po polžje prebija po nagnetenih cestah industrijskega terminala. Celo pri tej hitrosti mora zavirati, da lahko pelje čez udarne jame ali se izogne drugim vozilom, ki mu v jutranji prometni konici poskušajo zasesti prostor na cesti.
“Prebijanje skozi promet je najtežji del moje službe, zlasti zaradi avtobusov,” pravi in pokaže na bel minibus, ki, natrpan s potniki, s plinom do konca sunkovito zavijuga na naš vozni pas le meter pred našim sprednjim odbijačem.
“Številni vozniki vozniškega dovoljenja še videli niso, ves čas se jim mudi in pri zavijanju jim še na misel ne pride, da bi zapravljali čas s smerniki ali čim podobnim. Na splošno načrtujemo vožnje tako, da vozimo po avtobusnih progah. Varneje je voziti za avtobusom kot srečati ga, ko je na lovu za potniki!”
Po pribliěno eni uri se prebijemo do obrobja Lime. Ko pustimo hrupno prestolnico za sabo, se ozračje razjasni. Na nebu se pokaže sonce. Vedno strmejša cesta nam jasno kaže, kam smo namenjeni: med skrivnostna pobočja slavnih Andov.
Stoletna dediščina perujskih Inkov se zrcali v barvitih oblačilih podeželskih prebivalcev, vijugastih terasah s krpami obdelane zemlje in skoraj neizgovorljivih imenih vasi. Tu, v samem srcu Južne Amerike, je indijansko pleme Inkov ustvarilo napredno civilizacijo že veliko prej, preden so Španci in Portugalci našli pot do njih iz daljne Evrope.
Približno na polovici poti navzgor v gore, na približno 3.000 metrih, se zrak začne opazno redčiti. Vsak gib pomeni napor, vsak srčni utrip nas spomni na negostoljubne razmere zunaj kabine.
Upehani stari Volvo N7 pred nami ponazarja, kako naporno je življenje v teh krajih. Počasi in mukoma se prebija v hrib, njegov motor pod polno obremenitvijo rjove in se s tem nekako čudno ujema z vedno močnejšim občutjem nelagodnosti v mojih pljučih.
Ko ga JosŽ s svojim popolnoma novim FH12 brez težav prehiti, se široko nasmehne.
“Tudi to sem že doživel! Tovornjake sem začel voziti leta 1975, in to prav na takem modelu. Od takrat sem verjetno vozil že vse tovornjake, kar jih je. Vsa tista leta sem se moral bojevati za vsak meter klanca, včasih skoraj korakoma. Zdaj pa gredo stvari mnogo hitreje, v klanec in dolino. Kar se tiče udobja, pa sploh ni primerjave,” pravi in začne naštevati na prste.
“Vzmetenje, servoojačevalnik, sedež, ležišče - voziti nov Volvo v tem okolju je pravi užitek.”
Ne glede na to pa vse udobje sodobnega tovornjaka Volvo ni nič v primerjavi z eno funkcijo, ki je popolnoma spremenila njegove delovne razmere. Joséjev tovornjak je opremljen z VEB, Volvovo zmogljivo motorno zavoro - funkcijo, ki mu skrajša čas vožnje za četrtino in mu omogoča po strmih klancih iz Andov hitreje, hkrati pa varneje.
Nekdanjih 12 ali 13 ur vožnje z razbijajočim srcem je zdaj nadomestilo deset ur varne in udobne vožnje, poudari z resnim tonom v glasu.
“Prihranim čas, ki ga lahko zato izrabim za dodaten počitek in sprostitev ter za temeljitejši varnostni pregled tovornjaka. To pripomore k varnejši vožnji. Poleg tega sem manj izpostavljen tatovom in plenilcem na cesti. Zlasti zvečer je nevarnost ropa na cesti velika in v prsih imaš ves čas tesnoben občutek. Danes pa lahko vedno pridem na urejeno parkirišče precej pred sončnim zahodom.”
Dosegli smo vrh. Oster leden veter potrjuje, da smo pustili vlažno obalno podnebje Lime daleč za seboj. Velik znak ob cesti navaja zgovorno dejstvo: 4.818 metrov nad morjem - v samo štirih urah vožnje!
Od tu naprej vodi Joséja pot v levo skozi pragozd na drugo stran grebena, kjer je rudnik cinka Simsa. Zasmeji se, ko me odloži ob cesti, bledega in lovečega sapo v redkem zraku.
“Soroche!” pravi, “proti višinski bolezni obstaja eno samo zdravilo: čaj iz koke in obilo počitka!” ■
Podatki o podjetju Simsa
■ Rudarska družba z glavnim sedežem v Limi v Peruju. Specializirana za pridobivanje cinka in svinca.
■ Zadnjih 35 let je njen najpomembnejši proizvodni obrat v kraju San Vicente, 300 km vzhodno od Lime.
■ Normalna letna proizvodnja znaša 62 tisoč ton cinka in 3 tisoč ton svinca. Večino izvozi na tuje trge.
■ Vozni park šteje 31 tovornjakov, od tega 20 vlačilcev za površinske prevoze in 11 prekucnikov za prevoze pod zemljo. Dvanajst od vlačilcev je tovornjakov Volvo FH. Vsa vozila za podzemne prevoze so tovornjaki Volvo FM.
■ Za vse tovornjake ima podjetje sklenjeno servisno pogodbo.
Besedilo: Tobias Hammar Fotografije: Pontus Johansson
Objavljeno v tiskani reviji Volvo Novice 1/2008
Vir: http://magazine.volvotrucks.com/sl/Articles/International/2008/02/Prevoz-ki-jemlje-sapo/Prevoz-ki-jemlje-sapo/
Perujska "mala morska deklica" Milagros Cerron (na sliki) je pred dvema letoma dobila nogi.
Posts
