V hiši žensk

Bila sem povabljena na Cristinino rojstnodnevno zabavo. Cristina je punca Cesarjevega brata Jhonnyja. Vedno je nasmejana in veliko in hitro govori. Po videzu me malo spominja na Karmen Stavec. V Peruju izkoristijo vsak praznik za bučno zabavo. Povabijo vse sorodnike, prijatelje in sosede. Kolikor jih pač spravijo v stanovanje. Nihče se ne pritožuje nad hrupom in nobene nevarnosti ni, da bi rajanje prekinila policija. Do zgodnjih jutranjih ur ostanejo na nogah tako otroci kot babice in dedki. In prav vsi plešejo. Plesu se pač ni mogoče izogniti, ker te slej ko prej zvlečejo na plesišče sredi dnevne sobe. Plesal je tudi stric, ki je zaradi nesreče pri delu ostal brez rok. Na desnici ima kavelj, ki je videti prav srhljivo. Ata je kar naprej tovoril iz kuhinje steklenice piva, s katerim so nam polnili decilitrske kozarčke. Potem smo plesali. Najprej huayno, potem salso in še negroide (na afro-perujsko glasbo). V teh ritmih sem že čisto domača in vedno dobivam komplimente :) Vrhunec večera je bila marinera, ki sta jo bosonogi in z belimi robci v rokah suvereno odplesali Cristina in njena mama. Ostali smo ju spodbujali z vriskanjem in ploskanjem. Marinera je ples s severa Peruja. Pri Cristini doma ima posebno mesto, saj njena mama prihaja iz Chiclaya. Gre za neko mešanico kreolske glasbe in klasične koračnice. Začne se vselej z glasnim bobnanjem. Pri plesanju se čuti tudi nekaj španskega vpliva (flamenko). V Peruju vsakoletno prirejajo tekmovanja v tem plesu, ki ga je res užitek gledati. Fantje dvorijo dekletom, ki jih z belimi robci vabijo k sebi in jih vedno znova odganjajo.

Zakaj naslov V hiši žensk? Cristina biva skupaj s svojo mamo, babico, tremi sestrami in svojo hčerko Valerio. Pa ne vem, če ni zraven še ena teta. No ja, sicer je v bajti tudi ata, ampak ga babnice zlahka preglasijo. Dekleta so vedno vesela moške družbe, posebno če se kaj proslavlja, saj vse izjemno rade plešejo. Fotke z zabave še čakam.

Nevarni avioni v Nazci

V Nazci je včeraj izgubilo življenje pet francoskih turistov, ki so si želeli ogledati skrivnostne geoglife, ki se jih da videti samo iz zraka. Deset minut po vzletu (15.30) letala družbe Aeroica se je hotel pilot zaradi tehničnih težav vrniti na letališče Marie Reiche. Avion se je pri tem zapletel v električne kable, s kolesom trčil v streho neke zgradbe in se zaletel v steno skladišča 500 m od pristajalne steze. Pilot je preživel in je izven življenjske nevarnosti.

Od decembra 2007 je to že četrta nesreča v Nazci. Pred kratkim, 27. marca je letalo družbe Aero-Palcazu s petimi francoskimi turisti zasilno pristalo na 427 km Panamericane Sur, ker mu je zmanjkalo goriva. 4. Decembra 2007 je na istem odseku „avtoceste“ pristalo letalo družbe Aerocondor s štirimi francoskimi turisti, le dva dni pred tem pa je na 365. kilometru zasilno pristalo letalo iste družbe z dvanajstimi japonskimi in ameriškimi turisti.
Peru je sicer pri Francozih izjemno priljubljena turistična destinacija.
Odziv javnosti kaže na to, da je največji krivec za nesreče inšpekcija, ki ne opravlja svojega dela.

Še dobro, da sem sama ta polet "že dala skozi". Po tem, kar se dogaja zdaj, si verjetno ne bi upala vkrcati na avionček, sploh pa ne v družbi Francozov, kot sem se takrat (postajam vraževerna). Upam, da se bodo razmere kmalu izboljšale, saj je ogled geoglifov iz zraka res nepozabno doživetje. Škoda, da se mora vedno zgoditi nekaj tragičnega, preden se kaj premakne.

Kraljujem v Kraljevem mestu

Po dolgem času se oglašam, tokrat spet iz Lime, kjer se poletje še kar ne konča. Hvala bogu, saj sem mislila, da bom prišla iz ene zime v drugo. Let Graz - Frankfurt je bil precej boleč za ušesa. Tokrat sem bila bolj sumljiva kot ponavadi. V Nemčiji so mi na prenosnik polagali neke lističe, ki so jih nato pregledali z neko mašino. Štiri ure na letališču so se zdele cela večnost, na srečo pa se čakanje ni zavleklo, kot se dogaja pri direktnih letih v Limo. Let do Venezuele je bil miren, nebo jasno. Lepo se je videl portoriški otok San Jose in venezuelske otočke Los Roques. Venezuelska obala je zelena in hribovita, prav nič podobna perujski puščavi. Enkrat si jo bo treba pobliže ogledati. Letališče pri Caracasu je presenetljivo majhno glede na to, da povezuje toliko čezoceanskih letov. Ker je zelo blizu obale, smo se začeli strmo spuščati že daleč nad morjem. Spomnila sem se majhnih letališč na grških otokih. V zgradbi sem pričakovala veliko vojakov, a jih začuda ni bilo videti. Na našem letalu sta bila dva venezuelska pomembneža (politika?), ki so ju ob izkrcanju napadli fotografi. Ker sem slučajno stala zraven njiju, je možno, da sem tudi jaz na naslovnici kakšnega venezuelskega cajtnga :) Letališče je zelo slabo označeno. Napisi kažejo v dve smeri „migraciones“ na desni in „conexiones“ naravnost. Seveda sem stekla v smer „conexiones“, da slučajno ne bi zamudila leta za Limo. Kot vsi ostali sem zaman čakala v vrsti. Vsakega posebej so poslali na drugo stran letališča, kjer so nas čekirali za naslednji let. Vkrcali smo se pravočasno, ampak zaradi poostrenega nadzora nad prtljago smo lep čas čakali na vzlet. Stevardese so bile, kot se spodobi za perujske družbe, čedne, in hitro so nas postregle s pisanimi gaseosami in cuzqueno. Prvič sem zapustila letališče Jorge Chavez brez čakanja (ponavadi stojim v vrstah kakšne štiri ure). Tudi prtljaga je prispela v hipu. Ampak nekaj seveda mora iti narobe. Če nisem čakala notri, sem pa čakala zunaj. Cesar me je namreč pričakoval šele naslednji dan. Na srečo se je vse dobro izteklo. Lima se mi še nikoli ni zdela tako simpatična. Nebo je jasno in modro. Najbrž bomo v kratkem spet zaviti v meglo in smog. Zaradi prihajajočih političnih vrhov so mnoge ceste zaprte. Obnovitvena dela in gradnja proge za trolejbus so paralizirala prestolnico. Meščani se pritožujejo, ampak kaj hočemo. Lima mora biti lepa za gringose. Ko sem prispela v mesto, je bil ravno na obisku pri Alanu Garcii naš predsednik Danilo Turk, ampak to so perujski časniki le bežno omenili. Saj bo še kakšna priložnost, da tudi Perujci slišijo za našo deželo. Najela sva simpatično hiško v predelu San Borja, ki je varen in miren, a precej drag. Najbolj me je očaral lep park direktno pred hišo. Trenutne razmere so bolj špartanske. Manjka pohištvo, posoda in še marsikaj, a počasi bova nabavila vse potrebno. Še dobro, da imava kamioneto, s katero se komot transportira cela tona krame. Sicer je oguljena in potolčena, a super funkcionira. Hiša je precej velika. Ima dnevni prostor, ki se razširi v obliki črke L na levo (tu bo pisarna), jedilnico, spalnico, kuhinjo, majhno notranje dvorišče - pralnico, kopalnico in precej velik vrt z zelenico, pokritim prostorom za sušenje perila, vrtno lopo, dodatno kopalnico in žarom. Luksuz! Uporabljava lahko tudi prostor v zgornjem nadstropju z veliko mizo. V prvem nadstropju sicer stanuje lastnica, ki pa le redkokdaj pride v Limo. Živi namreč v ZDA. Pred hišo noč in dan sedi čuvaj Livorio, ki skrbi za varnost in red, z veseljem pa tudi priskoči na pomoč pri selitvi ali opere avto. Kot vidite, je prostora več kot dovolj, tako da vas lahko vse povabim na obisk! Prinesite spalke ;)

Predsednik republike na uradnem obisku v Peruju

Predsednik republike dr. Danilo Türk se je danes v Limi v okviru uradnega obiska v Republiki Peru srečal s predsednikom Alanom Garcio Perezom. Gre za prvi obisk predsednika Republike Slovenije v tej latinskoameriški državi.

Predsednika sta največ pozornosti namenila pripravam na vrh EU-Latinska Amerika in Karibi, ki bo potekal maja v Limi. "Priprave na vrh potekajo zelo intenzivno in v Peruju zelo resno jemljejo poudarke vrha - boj proti revščini in socialni izključenosti ter boj proti klimatskim spremembam. Ideološke razprave se umikajo iskanju povsem praktičnih rešitev," je v izjavi za medije po srečanju poudaril predsednik dr. Danilo Türk in dodal, da je to dandanes mogoče, ker Latinska Amerika beleži dobro gospodarsko rast. Vrh v Limi je del procesa, ki se bo še nadaljeval. Slovenija za junijsko zasedanje Evropskega sveta pripravlja strateško razpravo o milenijskih razvojnih ciljih, je pojasnil predsednik. Izpostavil je, da sta za uspeh vrha v Limi po njegovem mnenju še posebej pomembna dva pogoja - ravnotežje med vsebinami, ki bodo obravnavane javno, in tistim, kar bo potrebno obravnavati za zaprtimi vrati, ter da bo sklepni dokument vrha pripravljen vnaprej.

Predsednik Peruja in predsednik Slovenije sta v nadaljevanju spregovorila tudi o migracijah. Ob tem je predsednik Türk poudaril pomen medkulturnega dialoga, zbliževanje kulturnih elementov v Evropi sami ter povezovanje Evrope z drugimi deli sveta. "Veliko pričakujemo od sodelovanja z Latinsko Ameriko, ker delimo isti sistem vrednot," je dejal dr. Danilo Türk.

Predsednik Republike Slovenije je perujskega predsednika Alana Garcio Pereza tudi povabil na obisk v Slovenijo.

V nadaljevanju obiska v Limi se je predsednik republike srečal s predsednikom kongresa Luisom Gonzalesom Posado. Sogovornika sta izpostavila pomen krepitve stikov med državama in vlogo parlamentarne veje oblasti pri tem. Predsednik kongresa je predlagal, da bi slovenski parlament oblikoval skupino sodelovanja s Perujem.

Predsednik republike dr. Danilo Türk pot v Latinski Ameriki jutri nadaljuje v Braziliji, kjer se bo srečal s predsednikom Luizom Inaciom Lulo da Silvo.

Vir

Mala morska deklica iz Peruja je veselo zakorakala v vrtec

Zdravje - petek, 07.03.2008 10:20 Tekst: (vik, agencije)

lima - »Mala morska deklica« ali »čudežni otrok« iz Peruja sta le dva izraza za štiriletno deklico, ki se je rodila z nogama, priraščenima ena ob drugo, zdravniki pa so ji s tvegano operacijo pred dvema letoma pomagali shoditi, tako da je včeraj prvič prestopila prag vrtca.

Perujska "mala morska deklica" Milagros Cerron (na sliki) je pred dvema letoma dobila nogi.

Milagros Cerron se je rodila s sirenomelijo ali, pogovorno, s sindromom morske deklice, ki je pogosto smrtonosen pojav. Deklica je menda le ena od treh ljudi na svetu, ki so preživeli omenjeno bolezen. »Nismo si mislili, da bo šla kdaj v šolo.

Običajno dojenčki, kot je bila ona, umrejo v 72 urah po rojstvu,« je povedal dr. Luis Rubio, eden od kirurgov, ki so zanjo skrbeli od njenega prvega dne. Milagros - ta beseda je španski izraz za čudeže - je zdaj nasmejan, srečen otrok, ki se zelo rad igra s prijatelji, je izpostavil njen oče Ricardo Cerron.

Pred štiri ure trajajočo operacijo so bile dekličine noge ujete v »vrečo« tkiva in maščobe, vse do pet, stopala pa so bila »speta« v črko V, kakor jih imajo omenjena pravljična bitja. Zdravniki proučujejo, kako dobro deluje njena edina ledvica, a ugotavljajo, da bodo morali opraviti še nekaj operacij, saj Milagros težko nadzira svoj mehur. »Ima tudi druga vnetja. Upam, da bomo dobili pomoč iz tujine,« je še dodal njen oče.

Pop zvezde v zaporu

Lima | 29. 2. 2008, 08:14 | S. P. | Reuters |

Če lahko nune pojejo, potemtakem lahko tudi zaporniki. Tako so se odločili v zaporu v Limi v Peruju, kjer so zaporniki s svojimi pesmimi na Melodijah svobode poželi stoječe ovacije.

Tudi zaporniki so nežne duše, ki znajo svoja globoka čustva upesniti. © iStock

Nimam sreče, Prost kot veter in Valček zapornika so le nekateri naslovi med poslasticami, ki jih je bila deležna publika v zaporu v Limi, kjer so se odločili, da bodo izvedli perujsko verzijo priljubljene oddaje American Idol.

Pri omenjeni oddaji žirija izbira med prijavljenimi kandidati, ki izvajajo pesmi priznanih glasbenikov. Zmagovalca na koncu čaka velika denarna nagrada in ekskluzivna pogodba z založbo ter izdaja prvega singla. Zaporniki se tako velikih nagrad žal niso mogli nadejati, je pa bil zapornik Augusto Flores verjetno zelo vesel kitare, trofeje in novega para čevljev. Publiko je osvojil z avtorsko pesmijo Tvoj obisk, ki pripoveduje o pričakovanju novic s strani njegove družine in prijateljev.

Vendar pa se ni vsem zapornikom uspelo uvrstiti v finale Melodij svobode, ki so potekale pod nadzorom stroge žirije, sestavljene iz dvanajstih zapornikov. Juan José Gutierrez, ki je trenutno v hišnem priporu, je poslal nekoliko izrezan video. Promotorji so manjkajoče inserte morali nadomestiti s psihedeličnimi lučmi in dimom iz stroja za delanje dima.

Vir: http://www.zurnal24.si/cms/magazin/bizarno/index.html?id=35864&active=

Prevoz, ki jemlje sapo

José Astete Torres se s svojim Volvom FH vsak dan povzpne na nadmorsko višino skoraj 5.000 m po tovor cinka iz rudnika v goratem osrčju Peruja. Dobrodošli na izletu, ki bo zagotovo preizkusil skrajne meje človeka in stroja.

Zgodnje jutro je in oblaki iznad Tihega oceana so se kot navadno nagrmadili nad Limo, prestolnico Peruja.

Naš tovornjak stoji na ograjenem parkirišču tik ob industrijskem terminalu Lime. Tovorni prostor ima prazen, rezervoar za gorivo pa poln. Jutro je še mirno, vendar pa postopno naraščanje hrupa iz mesta prek ograje nakazuje, da bo slika kmalu popolnoma drugačna.

José Astete Torres je voznik tovornjaka pri podjetju, ki je že skoraj 65 let eno izmed vodilnih perujskih proizvajalcev cinka in svinca. Podjetje letno proizvede 65 tisoč ton teh kovin in jih dobavlja industrijskim porabnikom po vsem svetu.

Parkirišče je prostor, na katerem José začne svoje delo. Vsak drugi dan odpelje od tu svoj zlato-rumeni Volvo FH12 po tovor cinkovega koncentrata, to je rafinirane cinkove rude, v rudnik v kraju San Ignacio več kot 300 km v notranjosti dežele. Oziroma: v “hribovju”. Kajti na poti do rudnika se mora povzpeti na višino 5.000 m nad morjem.

Preden lahko s polnim tovornjakom obrne nazaj proti domu, mora prečkati greben gorske verige Andov, peljati skozi tri podnebne pasove in se prebiti skozi promet, ki ga lahko zelo prizanesljivo označimo kot kaotičnega.

In to vse v le nekaj urah. Začne se takoj, ko zapustimo parkirišče. José se po polžje prebija po nagnetenih cestah industrijskega terminala. Celo pri tej hitrosti mora zavirati, da lahko pelje čez udarne jame ali se izogne drugim vozilom, ki mu v jutranji prometni konici poskušajo zasesti prostor na cesti.

“Prebijanje skozi promet je najtežji del moje službe, zlasti zaradi avtobusov,” pravi in pokaže na bel minibus, ki, natrpan s potniki, s plinom do konca sunkovito zavijuga na naš vozni pas le meter pred našim sprednjim odbijačem.

“Številni vozniki vozniškega dovoljenja še videli niso, ves čas se jim mudi in pri zavijanju jim še na misel ne pride, da bi zapravljali čas s smerniki ali čim podobnim. Na splošno načrtujemo vožnje tako, da vozimo po avtobusnih progah. Varneje je voziti za avtobusom kot srečati ga, ko je na lovu za potniki!”

Po pribliěno eni uri se prebijemo do obrobja Lime. Ko pustimo hrupno prestolnico za sabo, se ozračje razjasni. Na nebu se pokaže sonce. Vedno strmejša cesta nam jasno kaže, kam smo namenjeni: med skrivnostna pobočja slavnih Andov.

Stoletna dediščina perujskih Inkov se zrcali v barvitih oblačilih podeželskih prebivalcev, vijugastih terasah s krpami obdelane zemlje in skoraj neizgovorljivih imenih vasi. Tu, v samem srcu Južne Amerike, je indijansko pleme Inkov ustvarilo napredno civilizacijo že veliko prej, preden so Španci in Portugalci našli pot do njih iz daljne Evrope.

Približno na polovici poti navzgor v gore, na približno 3.000 metrih, se zrak začne opazno redčiti. Vsak gib pomeni napor, vsak srčni utrip nas spomni na negostoljubne razmere zunaj kabine.

Upehani stari Volvo N7 pred nami ponazarja, kako naporno je življenje v teh krajih. Počasi in mukoma se prebija v hrib, njegov motor pod polno obremenitvijo rjove in se s tem nekako čudno ujema z vedno močnejšim občutjem nelagodnosti v mojih pljučih.

Ko ga JosŽ s svojim popolnoma novim FH12 brez težav prehiti, se široko nasmehne.

“Tudi to sem že doživel! Tovornjake sem začel voziti leta 1975, in to prav na takem modelu. Od takrat sem verjetno vozil že vse tovornjake, kar jih je. Vsa tista leta sem se moral bojevati za vsak meter klanca, včasih skoraj korakoma. Zdaj pa gredo stvari mnogo hitreje, v klanec in dolino. Kar se tiče udobja, pa sploh ni primerjave,” pravi in začne naštevati na prste.

“Vzmetenje, servoojačevalnik, sedež, ležišče - voziti nov Volvo v tem okolju je pravi užitek.”

Ne glede na to pa vse udobje sodobnega tovornjaka Volvo ni nič v primerjavi z eno funkcijo, ki je popolnoma spremenila njegove delovne razmere. Joséjev tovornjak je opremljen z VEB, Volvovo zmogljivo motorno zavoro - funkcijo, ki mu skrajša čas vožnje za četrtino in mu omogoča po strmih klancih iz Andov hitreje, hkrati pa varneje.
Nekdanjih 12 ali 13 ur vožnje z razbijajočim srcem je zdaj nadomestilo deset ur varne in udobne vožnje, poudari z resnim tonom v glasu.

“Prihranim čas, ki ga lahko zato izrabim za dodaten počitek in sprostitev ter za temeljitejši varnostni pregled tovornjaka. To pripomore k varnejši vožnji. Poleg tega sem manj izpostavljen tatovom in plenilcem na cesti. Zlasti zvečer je nevarnost ropa na cesti velika in v prsih imaš ves čas tesnoben občutek. Danes pa lahko vedno pridem na urejeno parkirišče precej pred sončnim zahodom.”

Dosegli smo vrh. Oster leden veter potrjuje, da smo pustili vlažno obalno podnebje Lime daleč za seboj. Velik znak ob cesti navaja zgovorno dejstvo: 4.818 metrov nad morjem - v samo štirih urah vožnje!

Od tu naprej vodi Joséja pot v levo skozi pragozd na drugo stran grebena, kjer je rudnik cinka Simsa. Zasmeji se, ko me odloži ob cesti, bledega in lovečega sapo v redkem zraku.

“Soroche!” pravi, “proti višinski bolezni obstaja eno samo zdravilo: čaj iz koke in obilo počitka!” ■

Podatki o podjetju Simsa

■ Rudarska družba z glavnim sedežem v Limi v Peruju. Specializirana za pridobivanje cinka in svinca.
■ Zadnjih 35 let je njen najpomembnejši proizvodni obrat v kraju San Vicente, 300 km vzhodno od Lime.
■ Normalna letna proizvodnja znaša 62 tisoč ton cinka in 3 tisoč ton svinca. Večino izvozi na tuje trge.
■ Vozni park šteje 31 tovornjakov, od tega 20 vlačilcev za površinske prevoze in 11 prekucnikov za prevoze pod zemljo. Dvanajst od vlačilcev je tovornjakov Volvo FH. Vsa vozila za podzemne prevoze so tovornjaki Volvo FM.
■ Za vse tovornjake ima podjetje sklenjeno servisno pogodbo.

Besedilo: Tobias Hammar Fotografije: Pontus Johansson

Objavljeno v tiskani reviji Volvo Novice 1/2008

Vir: http://magazine.volvotrucks.com/sl/Articles/International/2008/02/Prevoz-ki-jemlje-sapo/Prevoz-ki-jemlje-sapo/

Top 10 arheoloških odkritij v 2007

Ob poplavi raznih pregledov prejšnjega leta dodajam pregled 10 top arheoloških odkritij v letu 2007.

Po izboru revije Archaeology Magazine so ta odkritja:

- sončni observatorij v Chankillu v Peruju. Več o arheoastronomiji je zapisano tu;

- odkritje babilonske tablice iz Sipparja med množico zapisov v Britanskem muzeju, ki govori o doniranju zlata;

- nove datacije za najdišče Clovis v severni Ameriki;

- odkritje semen buč v Peruju, preko katerih se lahko domneva, da je njihov izvor v Evropi;

- odkritje, da so pred 4300 leti šimpanzi uporabljali orodja za razbijanje oreščkov;

- urbanizacija Tell Bracka v Siriji je potekala ob istem času kot urbanizacija doslej prvih znanih mest v Mezopotamiji (danes v Iraku);

- odkritje prazgodovinskega kompleksa s ceremonijalim ograjenim prostorom v Lismullinu na Irskem;

- odkritje polinezijske kokoši v Peruju, ki kaže na to, da so Polinezijci mnogo pred Evropejci prinesli v južno Ameriko perutnino;

- na podlagi najdb lobanj iz Kenije je sedaj pod vprašanjem ali je homo erectus izviral iz homo habilisa;

- Angkor, kmerska metropola med 9. in 15. stoletjem, je verjetno usahnila zaradi okoljskih problemov - problemov povzročenih s krčenjem gozdov in preveliko populacijo.

Peru, obzervatorij.

Vir: Razbojničine dogodivščine

Todas las azafatas van al cielo (Argentina, 2002)

Vse stevardese odidejo v nebo

Režija ..... Daniel Burman
Julian ..... Alfredo Casero
Teresa ..... Ingrid Rubio

Oftalmolog Julian potuje iz prestolnice v hladno Patagonijo, da bi stresel v morje ostanke svoje ljubljene. Ushuaia je pravšnji kraj za to dejanje - konec sveta, kjer ni horizonta. Neka prispodoba večnosti. Zatem skuša zdravnik izvesti samomor, vendar mu načrt vedno znova spodleti. Na pot mu stopi Teresa, stevardesa, kakor je bila njegova žena. Teresa je zanosila z nekim neznacem, zdaj pa na koncu sveta išče rešitev za svoje težave. Bo to smrt, splav ali novo upanje? Stevardesa nekega jutra odvihra, Julian pa doživi prometno nesrečo in se več mesecev bori za življenje ...

Zanimiva je kvečjemu upodobitev stevardes, ki jih resnično doumevamo kot lutke - brezhibne, vselej elegantne, čiste, natančne. Mar sploh imajo čustva? Na splošno mi film ni niti malo všeč. Sodi med tipične argentinske produkcije tj. drama s tragikomičnimi vložki, ampak tale je huudo dolgočasna. Film v več pogledih kopira Los amantes del circulo polar Julia Medema (letala, srečanja v snegu ..) in se skuša meriti z Eliseom Subielo v upodabljanju medčloveških razmerij, oboje neuspešno. Poln je osladnih klišejev, začenši s tistim sipanjem pepela, ko pa se spomnim konca, se kar zdrznem. Celo glasba je hudo patetična. Scenografija se mi zdi precej dodelana - hlad in melanholija pobeljene Patagonije se nas zlahka dotakneta skozi ekran, značaji pa niti slučajno. Protagonista sicer nista slaba. Rešujeta slabo zrežirano predstavo.

Moja ocena: 4/10

Apel Amnesty International

PERU, Gloria Cano Legua, (ž) – odvetnica na področju človekovih pravic, Osebje organizacije za človekove pravice APRODEH (Asociación Pro Derechos Humanos)
18. decembra so članom APRODEH Asociación Pro Derechos Humanos (Združenje za varstvo človekovih pravic), v nasprotju z njihovo pravico do varstva človekovih pravic, grozili s smrtjo v anonimnih telefonskih pozivih. Grožnje so bile usmerjene predvsem zoper odvetnico na področju človekovih pravic Dr. Glorio Cano Legua, ki je delala na primerih žrtev kršitev človekovih pravic, do katerih naj bi prišlo pod nekdanjim predsednikom Albertom Fujimorijem in zaradi katerih mu trenutno sodijo.

V anonimnem telefonskem pozivu naj bi dejali: “Los vamos a matar porque son terroristas; a Gloria Cano, la vamos a matar porque es una basura terrorista, todos son unos hijos de puta mal nacidos…”(Ubili vas bomo, ker ste teroristi, ubili bomo Glorijo Cano, ker je teroristični izmeček, vsi ste nevzgojeni otroci kurb”).

Gloria Cano Legua je ena izmed pravnih zagovornikov družin žrtev v primerih La Cantuta in Barrios Altos v sodnem procesu, ki se vodi zoper nekdanjega predsednika Alberta Fujimorija. Naslednje javno zaslišanje v postopku je 4. januarja. Amnesty International je zelo zaskrbljena za njeno varnost in varnost vseh zagovornikov človekovih pravic, ki delajo na vprašanjih, ki so povezana s tem sodnim procesom.

Med točkami obtožnice zoper Alberta Fujimorija so obtožbe državnega tožilca za umor, hude telesne poškodbe in prisilno izginotje, za masaker v Barrios Altosu in za poboje leta 1992 ter prisilno izginotje devetih študentov in profesorja iz Univerze za izobraževanje Enrique Guzmán y Valle v Limi, poznani kot La Cantuta.

Te zločine pripisujejo tako imenovani “Colina skupini”, parlamentarni skupini, ustanovljeni leta 1992 v okviru Nacionalnega obveščevalnega centra pod vodstvom Vladimira Montesinosa. Skupina je bila oblikovana kot del nove strategije za preprečevanje upora, ki ga je izvajal Alberto Fujimori. Na temelju obtožnice državnega tožilca je Vrhovni sodnik zoper Alberta Fujimorija v septembru 2001 izdal odredbo o priporu. Odredba je izvirala iz obstoja prepričljivih dokazov, ki so kazali na to, da je nekdanji predsednik vedel za obstoj “skupine Colina”.

OZADJE

Med notranjim oboroženim konfliktom v Peruju je Amnesty International poročala o zlorabah s strani Državnih varnostnih sil Peruja in neprenehoma obsojala ter nasprotovala tisočim primerom zlorabe, ki so jih izvajale opozicijske oborožene skupine Partido Comunista del Perú (Sendero Luminoso), PC, Komunistične stranke Peru (Razsvetljena pot) in Movimiento Revolucionario Túpac Amaru, MRTA, Revolucionarno gibanje Túpac Amaru.

Amnesty International verjame, da je delo zagovornikov človekovih pravic zelo pomembno za varstvo in spodbujanje človekovih pravic za vsakogar in zato predlaga, naj Peru vzpostavi in sprejme celosten načrt za varstvo zagovornikov človekovih pravic, ki bo v skladu s končnimi priporočili perujske Komisije za resnico in spravo, izdanimi v letu 2003 in mednarodnimi pravnimi normami. PRIPOROČENE AKCIJE: Prosimo, čim prej pošljite apele, v španskem ali svojem materinem jeziku, v katerih:

- izrazite zaskrbljnost nad anonimnimi telefonskimi klici 18. decembra 2007, v katerih so s smrtjo grozili Glorii Cano Legua in drugim zagovornikom človekovih pravic v organizaciji APRODEH;

- izrazite zaskrbljenost za njeno varnost in varnost vseh delavcev na področju človekovih pravic, ki delajo na primerih, ki se nanašajo na sodni proces zoper nekdanjega predsednika;

- pozovite oblasti, naj nemudoma sprejmejo ukrepe za zagotovitev varnosti in za saščito Glorie Cano Legua v skladu z njenimi željami;

- pozovite oblasti, naj uvedejo neodvisno in nepristransko preiskavo v primerih smrtnih groženj, ki so jih prejeli APRODEH in Gloria Cano Legua, naj rezultate preiskave javno objavijo in vsem odgovornim v zadevi sodijo;

- prosite, naj vas obvestijo o rezultatih preiskave;

- pozovite oblasti, naj pošljejo jasno javno sporočilo, da ne bodo tolerirale zastraševanja in nadlegovanja zagovornikov človekovih pravic;

- navedite, da so zagovorniki človekovih pravic temeljni del družbe in da je varovanje zagovornikov človekovih pravic pri izvajanju njihovega dela brez strahu pred povračili poglavitno zagotovilo varovanja človekovih pravic;

- pozovite perujsko vlado, naj sprejme politiko in načrt, in sicer v sodelovanju z zagovorniki človekovih pravic, ki bo vključeval nacionalni načrt za zaščito, z namenom zagotovitve in implementacije načel Deklaracije ZN o zagovornikih človekovih pravic in OAS resolucijo.

Vir