»Poznate veliko rastlin, ki vsebujejo več kalcija kot mleko, več železa kot špinača in toliko fosforja kot riba?« Da, poznamo ga. Nieves Mamani je članica enega izmed šestih Sindikalnih združenj v regiji Tropico de Cochamba, ki leži v bolivijski pokrajini Chapare. Enako kot več sto tisoč drugih andskih kmetov sta jo brezposelnost in nekonkurenčnost ostalih kmetijskih pridelkov prisilili v položaj, da je gojenje koke postalo njen glavni vir preživetja. »Vsi naši upi temeljijo na možnosti, da bi koko prodajali povsod po svetu,« pojasnjuje ga. Mamani. »S tem nam ne bi zagotovili zgolj ekonomske varnosti, temveč tudi možnost, da končno ne bi bili več prepuščeni samovolji preprodajalcev mamil.« Da, toda … Mednarodni nadzorni svet za droge (INCB)1 je v svojem poročilu 5. marca koko ponovno označil za »nedovoljeno« substanco. INCB spet poziva »Bolivijo in Peru, naj razmislita o spremembi zakonodaje, s čimer bi prepovedali dejavnosti, ki so v nasprotju s Konvencijo iz leta 1961 [glej okvir], kot so žvečenje kokinih listov ter proizvajanje kokinega čaja in drugih proizvodov, ki vsebujejo alkaloide, kar velja tako za interno uporabo kot tudi za izvoz«2. To je udarec vladi g. Eva Moralesa: od svojega prihoda na oblast leta 2005 je bil bolivijski predsednik trdno odločen, da bo »mednarodni skupnosti« dokazal, da kokin list ni mamilo. Pridelovalec koke v pokrajini Yungas, drugi veliki proizvajalki koke, g. Emilio Caero, poudarja, da koka sama po sebi nikoli ne bi postala stigmatizirana, če je severne dežele ne bi uživale v obliki klorohidrata kokaina: »Brez Združenih držav koke ne bi spremenili v drogo. Plačujemo ceno za neko prakso, ki je popolnoma tuja naši kulturi.« Sveta rastlina Andov3, »mama koka«, je bila v 20. stoletju deležna precej pozitivnih odzivov zaradi svojih številnih blagodejnih učinkov. Majhen zelen list (erythroxylon coca) so inkovske in predinkovske civilizacije tisočletja uporabljale v religiozne in terapevtske namene, kasneje so to počele tudi amazonske kulture, potem pa se je izkazalo, da ima koka tudi energetske učinke. Krščanski misijonarji so v njej seveda videli demonski plod, bila je namreč predmet mnogih cerkvenih koncilijev v Limi (1551-1772). Ko pa so koko enkrat odvzeli indijanski delovni sili, ki so jo obsodili na prisilno delo v rudnikih, in jo začeli žvečiti ali uživati v obliki čaja, so španski osvajalci s koko začeli bogateti – preden so iz nje naredili najznamenitejšo pijačo na svetu, Coca-Colo4! V medicinski znanosti je postala izjemno cenjena zaradi svojih anestetičnih in analgetskih učinkovin, še zlasti, ko je Albert Nieuman leta 1858 odkril alkaloid kokain. Slednji predstavlja manj kot 1 % od štirinajstih alkaloidov, ki jih je moč izvleči iz kokinega lista. Kasneje je postal glavno zdravilo moderne farmacije – uporabljali so ga kot lokalni anestetik v očesni kirurgiji, pa tudi za zdravljenje bolezni dihal, kot sta tuberkuloza ali astma5 – vse dokler nemški biokemik Richard Willstatter leta 1923 ni odkril sintetične molekule, ki jo je nadomestila. Tedaj je koka izgubila naklonjenost zahodnega sveta. Še slabše. Postala je odgovorna za zasvojenost s kokainom med milijoni uživalcev po vsem svetu. Zaradi omenjene obtožbe je OZN prepovedala trgovanje s koko zunaj meja držav pridelovalk. Po mnenju raziskovalcev mreže Transnational Institute, ki se ukvarjajo z analizo globalnih politik proti drogi, je koka žrtev dvojne napake: zamenjava njenih učinkov z učinki kokaina; vključitev koke skupaj s kokainom v model fi zične odvisnosti z opiati6. »Lahko bi argumentirali, da koko kaznujejo, ker iz nje pridobivajo kokain. Toda: kaj naj bi potemtakem rekli za različne vrste efedre, med katerimi se nobena ne pojavlja v mednarodnih konvencijah, kljub temu da je efedrin osnovna sestavina za velikanski trg amfetaminov, ali o skorji sasafrasa, iz katerega dobivajo safrol, osnovno sestavino ekstazija7? « »Res je, da iz kokinega lista lahko pridobimo kokain, « priznava g. Caero. »Ob tem pa potrebujemo še 41 kemičnih sestavin, ki jih izdelujejo podjetja držav s severa, da ga dobimo!« Strokovnjaki mreže Transnational Institute menijo, da je mednarodna prepoved, ki velja za trgovanje s kokinim listom, »plod nepravične politike, ki temelji na napačnih znanstvenih podatkih, ki so zgolj odraz kulturnih predsodkov. Gre za institucionalni dogmatizem«. Sredi sedemdesetih let 20. stoletja so študije pokazale, da kokin list nikakor ne vpliva na živčni sistem. Če ga žvečimo, se tisto malo kokaina, ki ga vsebuje list, v celoti hidrolizira v prebavnem sistemu. Še več. Znanstvene analize so večkrat potrdile blagodejno delovanje te rastline. Tako so raziskovalci s harvardske univerze leta 1975 pokazali, da je hranilna vrednost kokinega lista primerljiva s kikirikijem, pšenico ali koruzo. »Z vidika hranljivosti ni razlike med uporabo koke in uživanjem živil,« trdijo avtorji poročila8. Bogata z mineralnimi solmi, vlakni in vitamini, in hkrati nizkokalorična, bi se lahko uvrščala med najboljša živila na svetu. Dr. Ciro Hurtado Fuentes9, direktor Inštituta za živilsko kulturo v Peruju, priporoča njeno uporabo tudi v obliki moke, s čimer bi lahko preprečili lakoto, zaradi katere še vedno trpi 52,4 milijonov prebivalcev Južne Amerike. Poleg hranilnih lastnosti so se pokazale tudi njene terapevtske in farmacevtske učinkovine. Analiza treh njenih alkaloidov (kokaina, lisleinamilkokaina in translinamilkokaina), ki so jo izvedli Francoski urad za znanstvene in tehnične raziskave na čezmorskih območjih (Orstom)10 in nekateri bolivijski laboratoriji, je pokazala, da koka poleg tega, da lajša »prilagajanje na visoke nadmorske višine« - s spodbujanjem oksidacije in preprečevanjem strjevanja krvi – tudi regulira metabolizem glukoze11. Glede na te značilnosti lahko sklepamo na cel niz blagodejnih učinkov, od zdravljenja diabetesa do preprečevanja Parkinsonove bolezni in kot nadomestka za kokain ali crack pri zdravljenju odvisnosti. Natančna preiskava štirinajstih alkaloidov iz družine koke bi medicinski znanosti torej lahko precej koristila. Vendar pa je raziskovanje zaradi mednarodne prepovedi onemogočeno. Ker jo v naravnem stanju obravnavajo kot psihoaktivno rastlino, je koka še vedno žrtev prvotne zmote, zaradi katere jo zamenjujejo z »belim«. Kratek skok v preteklost. Leta 1949 je na zahtevo perujskega predstavnika v Združenih narodih posebna komisija na kratko obiskala Peru in Bolivijo, da bi »raziskala učinke žvečenja kokinega lista in možnosti omejevanja njene proizvodnje ter nadzorovala njeno distribucijo«. Pri takih kupnih pogojih so avtorji raziskave dejansko vztrajali na škodljivih učinkih lista, tako kar zadeva posamezne uživalce kot tudi državo proizvajalko. V prenagljenih sklepih komisija obsoja žvečenje koke, ki naj bi pri andskem prebivalstvu povzročalo podhranjenost in »nezaželene učinke intelektualnega in psihičnega značaja12«. Obenem je postala odgovorna za revščino v teh pokrajinah, češ da pri prebivalstvu zmanjšuje sposobnosti za delo, vendar acculico (žvečenje kokinega lista) še vedno nosi oznako »navada«. Leta 1952 pa Svet strokovnjakov za odvisnosti iz Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) natančneje nameri strel. Sklene, da ima acculico »vse značilnosti odvisnosti13«, odvisnosti, ki jo kasneje poimenujejo »oblika kokainomanije14«. V očeh »mednarodne javnosti« se učinki kokinega lista izenačijo z učinki kokaina. Kmalu postane odlična tarča. Leta 1961 je stvar nared. Zaradi pritiskov Združenih držav, največje potrošnice kokaina na svetu15, v seznam Konvencije o mamilih kokin list vpišejo med »psihotropne rastline« iz Tabele št. 1, kar pomeni, da v rastlinskem stanju proizvaja mamilo. Nadzorni režim, ki po mnenju raziskovalcev organizacije Transnational Institute »daleč presega režim, ki velja za mnoge psihoaktivne rastline, med katerimi številne veliko bolj vplivajo na stanje zavesti, kot na primer kava-kava (piper methysticum), kratom in različne halucinogene rastline16«. Zaradi prepovedi vseh mednarodnih institucij so preprečeni proizvajanje, industrijska uporaba in komercializacija kokinega lista. Dovoljena je njena tradicionalna uporaba znotraj meja držav, kjer je dokazana njena starodavna uporaba – velja za Peru in Bolivijo. Dva vidna akterja pa se vendarle uspeta izmuzniti splošnemu pravilu in uživata nenavadno protekcijo: ameriška farmacevtska industrija in znamenito podjetje Coca-Cola. Glede na to, da se andska rastlina povezuje s kokainom, njeni uživalci z narkomani, in njeni pridelovalci z narko-teroristi, ji »mednarodna javnost« napove vojno. Države proizvajalke začnejo izvajati politiko prisilnega uničevanja polj. Multimilijarderski trg s kokainom, enako kot prej trg z anestetiki in pijačami na kokini osnovi, tujini še naprej prinaša bogastvo, glavne žrtve teh politik so majhni andski pridelovalci. Rezultati raziskav, ki so jih izvajali neodvisni laboratoriji, ostajajo prezrti. Različne zahteve bolivijske in perujske vlade za spremembo statusa kokinega lista so neuspešne. Edina ocena, ki je bila do današnjega dne uradno podana in še danes predstavlja referenčno merilo Združenih narodov, je poročilo iz leta 1950! Iskrica upanja kljub vsemu vznikne v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko WHO skupaj z Medregionalnim raziskovalnim institutom Združenih narodov začne z ambicioznim programom o kaznivosti in pravici (Unicri): projekt »Kokain WHO/UNICRI«. S štirimi leti raziskovanja, petinštiridesetimi mednarodnimi raziskovalci, devetnajstimi sodelujočimi državami, ki delujejo na petih kontinentih, gre nedvomno za največjo študijo, ki so jo kdajkoli izvedli na tem področju. Ker poudarja ugodno učinkovanje tradicionalne uporabe kokinega lista na človekovo zdravje in priporoča nadaljnje raziskave glede njenih terapevtskih lastnosti, je poročilo na 48. srečanju Svetovne skupščine za zdravje leta 1995 v Ženevi povzročilo škandal. Ameriški predstavnik Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), Neil A. Boyer, je študijo obtožil, češ da s tem, ko »trdi, da uživanje kokinega lista resneje ne ogroža fi zičnega ali psihičnega zdravja17, zagovarja kokain« in zagrozil, da bo vlada Združenih držav ukinila fi nančno podporo organizaciji WHO, če bi bili sklepi poročila uradno sprejeti. Slednje so nemudoma pokopali in pozabili. Ta klasifi kacija je imela za andske dežele pogubne posledice. Devetdeseta leta 20. stoletja je zaznamovalo izvajanje vse bolj represivne politike uničevanja polj. Leta 1998 se je sestala Generalna skupščina Združenih narodov z namenom poostritve »vojne proti drogam«. Pod pritiskom Washingtona potrdi »Načrt Dostojanstvo«, ki je namenjen Boliviji. Pod geslom »coca zero«, ki ga zagovarja general Hugo Banzer, se načrt uresničuje s prisilnim uničevanjem kokinih kultur brez kakršnegakoli fi nančnega nadomestila. Istega leta kongres Združenih držav sprejme »načrt izkoreninjenja droge z zahodne poloble«, ki poleg helikopterjev in različnih programov vojaškega urjenja vključuje tudi proračun v višini 23 milijonov dolarjev, namenjenih povečanju učinkovitost hibricidov, s katerimi bi uničili koko. Nove hibricide testirajo kljub tveganju, da bodo s tem ogrozili okolje in zdravje ljudi. Ne smemo pozabiti, da je nezakonita kultura, namenjena trgovanju z drogami v Boliviji in Peruju in kasneje tudi v Kolumbiji v obdobju strukturnih sprememb, postala strategija za preživetje. V Peruju so se zaradi prisilnega uničevanja poostrili družbeni konfl ikti, stopnjevalo se je prevratniško nasilje, oškodovane so bile lokalne ekonomije in uničeni so bili gozdovi, zaradi česar je prišlo do razpršitve kultur. V tem obdobju so v Boliviji spopadi postali nekaj vsakdanjega. V Chapari je kmet povsem izenačen s preprodajalcem drog. Med leti 1998 in 2002 so našteli 33 mrtvih, 567 ranjenih, 693 zaprtih na strani cocalerosov, ter 27 mrtvih in 135 ranjenih na strani oboroženih sil18. »Naj živi koka, ven z jenkiji! « se je glasil bojni krik majhnih pridelovalcev. »V naši demokraciji ni bilo ničesar demokratičnega, bil je popoln totalitarizem za vitrino demokracije, « se spominja ga. Mamani. »Pobijali, mučili in zapirali so nas. Hoteli so nas oslabiti, nas razdeliti, v resnici pa so dosegli prav nasprotno.« Strategija boja proti trgovanju z drogami, ki so jo zasnovale mednarodne institucije, ni vplivala na svetovni kokainski trg, prispevala pa je k nastanku najmočnejše sindikalne organizacije v deželi – šest federacij cocalerosov iz pokrajine Tropico de Cochamba. Vodja gibanja, g. Evo Morales, leta 2005 postane predsednik države. S 53 % glasov postane prvi bolivijski predsednik iz vrst cocalerosov. Ima težko nalogo, da Združene narode prepriča, naj spremenijo status zelenega lista iz Andov. »Projekt Kokain WHO/UNICRI« za sedaj ostaja zgolj v spominu. Toda težko bo prepričati ameriško vlado o utemeljenosti bolivijskih ukrepov. Na osnovi neprestanih alarmnih opozoril, ki prihajajo od njihovega ambasadorja v La Pazu, g. Philipa Goldberga, lahko domnevamo, kako bo Washington sprejel novo bolivijsko politiko (glej okvir). G. Jorge Alvarado, ki vodi bolivijsko diplomatsko misijo v Venezueli, meni, da je razlaga preprosta: »Vlada Združenih držav vztrajno zahteva krčenje kultur in trdi, da naša vlada podpira proizvodnjo mamil, predvsem zato, da se lahko še naprej vmešava našo notranjo politiko.« To zadostuje, da se – z implicitno podporo organizacije WHO in »mednarodne javnosti« – krivica, ki se že pol stoletja godi izvornim ljudstvom Abya Yala19, nadaljuje.
(opombe) 1 Nadzorni organ, zadolžen za nadzor izvajanja mednarodnih sporazumov, ki se nanašajo na kontrolo drog. Funkcije INCB so določene v naslednjih pogodbah: Konvencija o mamilih iz leta 1961; Konvencija o psihotrpnih substancah iz leta 1971; Konvencija Združenih narodov proti trgovini z mamili in psihotropnimi substancami iz leta 1988. 2 Podatke je moč dobiti na spletni strani www.incb.org/incb/fr/annual- report-2007.html 3 Kultura koke je razširjena predvsem v treh andskih deželah: v Kolumbiji, ki predstavlja 50 % površin z nasadi; v Peruju (33 %) in v Boliviji (17 %). 4 Do leta 1903 in prvega ameriškega zakona o drogah in živilih (Pure and Food Drug Act) je Coca-Cola vsebovala majhne količine kokaina. Zatem so ga nadomestili s kofeinom, vse ostale alkaloide pa so ohranili. 5 Nekateri, predvsem Sigmund Freud, so jo uporabljali kot afrodiziak. 6 Kokain enako kot druga poživila prvenstveno vpliva na psiho. 7 Drogas y confl icto, št. 3, Transnacional Institute, Amsterdam, maj 2006. 8 Duke, Aulik and Plowman, Nutritional Value of Coca. Botanical Museum Leafl ets, Harvard University Press, 1975. 9 Ciro Huardo Fuentes, »Harina de coca: solucion prodigiosa del hambre-malnutrición en el Perú y países andinos« INCAA, Lima, 2005. 10 Orstom je leta 1984 postal Raziskovalni inštitut za razvoj. 11 Caceres, Favier, Guillon in drugi, »Coca chewing for exercise: hormonal and metabolic responses of nonhabitual chewers«, Journal of Applied Physiology, Zv. 81, št. 5, str. 1901-1907, november 1996. 12 Del poročila je dosegljiv na spletnih straneh organizacije UNODC: www.unodc.org/en/bulletin 13 WHO, Technical Report Series 57, marec 1952, odsek 6.2, str. 10 14 WHO, Technical Report Series 76, marec 1954, odsek 6, str. 10. 15 Po podatkih iz poročila OICS, marec 2006, kokain uživa približno 13 milijonov ljudi; v severni Ameriki se uvršča na drugo mesto najbolj razširjenih drog (2,3 milijona uživalcev). 16 Transnacional Institute, prav tam. 17 WHA48/1995/REC/3, »Forty-eight World Health Assembly, Summary Records ans Reports of Comitees«, Ženeva, 1.-12. maj 1995, str. 229. 18 CONALTID, »Estrategia de Lucha contra el Narcotráfi co y Revalorización de la Hoja de Coca«, 2007-2010, La Paz, december 2006. 19 Ime, s katerim so ljudstva Kuna imenovala ameriški kontinent pred prihodom Krištofa Kolumba. Pomen izraza je »živa zemlja« ali »cvetoča zemlja«.
Vir: Monde Diplomatique, maj 2008, št. 33
Obrajillo leži med hribi debele pol ure hoda iz Cante. Je priljubljena izletniška točka, saj premore več slapov in lepih sprehajalnih poti. Okrog najbližjega slapu tik za hrbtom vasice na mehki travi odličen prostor za taborjenje. Zvečer je v soju ognja videti silno romantično (žal fotografije niso uspele). Mladi radi pridejo sem kampirat kljub neznosno nizkim nočnim temperaturam.
Cerkev na glavnem trgu in zaljubljena oslička
Nenavaden detajl nad portalom
Reka Chillon je polna okusnih postrvi.
Okrog Obrajilla si Perujci postavljajo nič kaj skromne vikendnice.
Stopnice, ki vodijo v sosednjo vas San Miguel.
Posts
