Zdaj ko to pišem je ura 6.30. Ravno se dani. Jetlag pač dela svoje. Tri tedne sem bila v Mariboru. Kam drugam mi ni uspelo iti, ker je v Sloveniji vse takoo daleč, saj veste. V Mariboru se ni v zadnjem letu nič kaj spremenilo, samo ljudje imajo manj časa, pa bolj nervozni so in neprijazni. Morda pa se mi to samo dozdeva. Vreme je bilo prva dva tedna oblačno in deževno. In mrrrrzlo! Naslednjič moram nujno preurediti svojo sobico, ki je že 15 let enaka, ker me čisto zmede in mi daje vtis, da sem pripotovala nekam nazaj v času. 
Bala sem se, da me bo kaj tako pritegnilo, da se bom hotela vrniti v Slovenijo, ampak zgodilo se je ravno nasprotno. Počutila sem se tako kot zadnje mesece pred lanskim odhodom v Limo - popolnoma brezvoljno, brez idej in energije. Mar to povzroča klima? Moram reči, da vas je bilo lepo videti vse, ki ste si vzeli čas zame. Najlepše je bilo, ko sem smela iti z Mariborskim lutkovnim gledališčem na predstavo v Mursko soboto (hvala, Lena!). Pravzaprav sem videla dve čudoviti otroški predstavi Čebelica Maja, eno v dvorani in eno v zaodrju. Zdaj definitivno cenim delo lutkarjev, ki je resnično komplicirano in tudi fizično naporno. Mirko, Denis, Tea in še kdo - vam pa dolgujem kakšno večerjo. Dolgo smo se dogovarjali in mi na koncu žal ni ratalo. Je pa tako, da vedno odhajam z nekim občutkom krivde, ki me spravlja ob živce. Tokrat sem prvič letela v Limo z enosmerno karto. Do Benetk sta me peljala ati in mami (hvala!). 
Še dobro, da mi je mami dala pred letom en apaurin, ker sem se vsa tresla od kombinacije omenjenega občutka krivde in straha pred letenjem. Na Vuelingovem avionu do Madrida je pisalo Clickair.com. Vsaka ploščica na krilu je bila druge barve - kot da bi letalo skupaj zbili iz kakšnih ostankov. Tudi notranjščina letala ni dajala vzpodbudnega vtisa. Me je pa zato razveselil pilot, ki bi lahko bil komot moderator kakšne zabavne radijske oddaje. Imel je seksi glas in luškan katalonski dialekt. Nadvse veselo nas je pozdravil in povedal, da bomo imeli lepo vreme in miren let. Tako je tudi bilo. Tik pred pristankom, ko ponavadi pilot potrdi, da se spušča na stezo, nas je tip spet presenetil. Namesto standardnega obvestila stolpu o pristanku se je iz zvočnikov zaslišalo: "Hola, princesa. Ya estoy a por ti. Un beso" (Živijo, princeska. Prihajam pote. Poljubček.) In to s tistim seksi glasom. Ves avion se je začel hihitati. Meni se je zdelo strašno romantično, ampak potem sem se začela spraševati, če tip morda ni bil alkoholiziran. Pristanek je bil čisto OK. Prispeli smo na 4. madridski terminal. Vedno sem govorila, da je Barajas moje najljubše letališče in novi, 4. terminal tega ni spremenil. Moderna arhitektura, vse jasno označeno in osebje je prijazno. Prtljago sem pustila v lockerju na tem istem terminalu, kjer je delal en dečko, ki je bil spet precej na štose. Vpil je "Tutti fruti! Tutti fruti!", kar naj bi pomenilo, da moramo tisti, ki puščamo prtljago v lockerju dati na kontrolo vse, tudi tisto prtljago in oblačila, ki jih ne nameravamo pustiti tam. Locker stane 3.85 EUR na dan. Na informacijah sem vprašala po kakšnem boljšem nakupovalnem centru kolikor toliko blizu letališča. Priporočili so mi El Corte Ingles na Nuevos Ministerios. Tja sem se odpravila z metrojem, ki stane 2 evra. Iskala sem predvsem čevlje, a so bili vsi, ki so mi bili všeč, izven mojega budgeta. Kupila sem si cenena sončna očala in šla na kosilo v bližnjo kavarno. naročila sem kalamare in španske krokete. Slednji so bili ok, kalamari pa so prišli v sendviču. Tisti veliki, debeli, ki jih komaj pregrizneš. Bljak! 
Na letališče sem se vrnila okrog devetih, dvignila prtljago in se z letališkim busom odpeljala na 1. terminal. Kako je to daleč, jaz pa sem celo nekaj sanjala da bom šla peš! Na AirCometu so že čekirali. Za menoj je v vrsti stala neka temnolasa punca. Vsa se je tresla in bila je objokana. Vprašala me je, če potujem z enosmerno ali dvosmerno vozovnico. Ko sem ji odgovorila, mi je odvrnila, da me z enosmerno ne bodo spustili na letalo za Limo. Da so njo že dvakrat zavrnili. Revica je imela s seboj 5 velikih kovčkov. Z avtobusom je pripotovala iz Toulousa. Malo sem se prestrašila, ampak nekaj mi je govorilo, da mi bo uspelo. Fant, pri katerem sem se čekirala, je bil simpatičen in dobre volje. Ko je videl moj potni list, je zavpil kolegici: "Saša, tu je ena iz Slovenije!" Izkazalo se je, da na drugem šalterju dela Slovenka, ki že tri leta živi v Španiji. Najprej je rekel, da z enosmerno ne morem v Peru, a sem ga prepričala s skeniranim izrezkom iz časopisa, kjer piše, da se bom poročila. Aja, za tiste, ki slučajno še ne veste, to bo 10. julija. Ko sem imela vozovnico že v rokah (ziher je ziher), sem ga prosila, naj spusti naprej še Francozinjo. Pogajanju se je pridružila še Saša in oba sta trdila, da sta lahko ob službo, če prekršita pravila letalske družbe. Na koncu je uspelo. Fant je čekiral Francozinjo, vendar naju ni posedil skupaj, da ne bi bilo sumljivo. Obljubila sem mu, da mu bom večno hvaležna in da ga bom ostro branila, če ga odkrijejo. Emilie kar ni mogla verjeti, da se bo končno lahko vkrcala. Še uro zatem se je vsa tresla. Povabila me je na sendvič in pivo. Let se je vlekel kot kurja čreva. Sedela sem ob prehodu, ker sem pozabila prositi za sedež ob oknu. 
Pri AirCometu moraš po novem plačati 7 evrov, če hočet gledati filme ali poslušati glasbo, poleg tega ti pripada samo ena pijača ob obroku. Jah, zdaj že vse kasirajo. V Limi je šlo vse precej gladko. Hoteli so mi dati samo 90 dni turistične vize, a so mi jih podaljšali na 183, ko sem spet pokazala poročni edikt (ta papirček mi je res prihranil ogromno živcev). Cesar je zaspal. Ko sem ga hotela poklicati iz govorilnice, mi je mašina požrla ves drobiž. Grrrr! Nato sem si telefon sposodila od nekega taksista. Stric je imel srečo, saj nisem imela več drobiža v solih. Za uslugo sem se mu oddolžila z enim dolarjem. Cesar se je končno pojavil in skupaj z Emilie smo se odpravili na zajtrk v Miraflores. Končno dober pomarančni sok! Lima se je zdela tako spokojna v nedeljo ob sedmih zjutraj ... Zgodnji sonček je tako dobro del na sprehodu po praznem Kennedyjevem parku. Emilie bo živela v Arequipi. Tam ji je službo na turistični agenciji našel Francoise, ki ima v samostanu lokalček s francoskim vini in ga po naključju poznam tudi jaz. Once more - kako majhen je svet! Puca se je polulala od veselja, ko me je videla. Ves dan mi je sledila kot senca in skakala kot zmešana. Zdaj pa nazaj v rutino - pranje, likanje, zlaganje papirjev, dviganje telefonov ... Pa prav paše.
Slike iz Madrida niso moja last
Vir za sliko 1
Vir za sliko 2
Vir za sliko 3
Vir za sliko 4
Paiche je sicer največja rečna riba na svetu. Jaz bi rekla, da je neke vrste som, saj ima izrazito širok gobec in brke. 
Jedilnik restavracije La Jungla na Yarinacochi. Med tipičnimi jedmi najdemo celo kajmanov ceviche in udava. Pošast na sliki je nagačena divja svinja pekari.
Zapote - mislim, da tole spada med melone. Meso tega sadeža je oranžne barve, čvrsto in ne preveč intenzivnega okusa. 
Cocona na levi se uporablja izključno za sokove, omake in marmelade. Sadeža na desni žal ne poznam. Coconin sok je meni najljubši od zgoraj omenjenih. Zelo me spominja na breskovega.
V Pucallpi se nahaja pivovarna San Juan. Njihove steklenice krasi podoba jaguarja. Pivo je precej "light", vodeno, kar pa bistvu v vroči džungli kar paše. Tradicionalna alkoholna pijača v Amazoniji je sicer masato, pripravljen iz fermentirane juke.
Plavajoči WC na Ucayaliju. Zakaj bi sploh ovinkarili? 
WC v nekem lokalu pri pristanišču. Natakarico sem vprašala, kako naj pridem do školjke (jo vidite zadaj v levem kotu?), pa mi je odvrnila, da naj kar na tleh opravim, kot vsi ostali (Ja, jaz snobovska evropska rit ...)
No, potem sem v istem lokalu odkrila tale WC, namenjen moškim (diskriminacija!). Če bi se kdo spozabil in sedel, bi znalo kar zaboleti. Rob tega pločevinastega lijaka je precej oster. Je pa vsaj bolj higieničen oz. daje tak vtis.
Stranišče pri plemenu Shipibo - luknja v tleh za črno plastično zaveso.
V Pucallpi so še daleč od tega, da bi se šli pravi turizem. Predvsem se mi zdi nujno narediti kaj okoli higiene, saj je stanje marsikje porazno. Ob Yarinacochi se bo baje kmalu gradil hotel s petimi zvezdicami, kar se mi zdi super. Upam, da bo to malo dvignilo standard ob jezeru. Mi smo spali v zaenkrat najboljšem hotelu daleč naokoli- Los Gavilanes. Hotel ima bazen, restavracijo in diskoteko, v sobah so klimatske naprave ali ventilatorji in minibar. 
Tale hotelček se mi zdi najboljša opcija, že zaradi bazena. Tudi če vas neprijetno preseneti hudomušno amazonsko vreme, se boste tu imeli kam dati. Pograjala pa bi obupno postrežbo ob bazenu in majhne porcije. Cenik boste našli 
Posts
