08 April 2009

One way ticket to Lima

Zdaj ko to pišem je ura 6.30. Ravno se dani. Jetlag pač dela svoje. Tri tedne sem bila v Mariboru. Kam drugam mi ni uspelo iti, ker je v Sloveniji vse takoo daleč, saj veste. V Mariboru se ni v zadnjem letu nič kaj spremenilo, samo ljudje imajo manj časa, pa bolj nervozni so in neprijazni. Morda pa se mi to samo dozdeva. Vreme je bilo prva dva tedna oblačno in deževno. In mrrrrzlo! Naslednjič moram nujno preurediti svojo sobico, ki je že 15 let enaka, ker me čisto zmede in mi daje vtis, da sem pripotovala nekam nazaj v času. Bala sem se, da me bo kaj tako pritegnilo, da se bom hotela vrniti v Slovenijo, ampak zgodilo se je ravno nasprotno. Počutila sem se tako kot zadnje mesece pred lanskim odhodom v Limo - popolnoma brezvoljno, brez idej in energije. Mar to povzroča klima? Moram reči, da vas je bilo lepo videti vse, ki ste si vzeli čas zame. Najlepše je bilo, ko sem smela iti z Mariborskim lutkovnim gledališčem na predstavo v Mursko soboto (hvala, Lena!). Pravzaprav sem videla dve čudoviti otroški predstavi Čebelica Maja, eno v dvorani in eno v zaodrju. Zdaj definitivno cenim delo lutkarjev, ki je resnično komplicirano in tudi fizično naporno. Mirko, Denis, Tea in še kdo - vam pa dolgujem kakšno večerjo. Dolgo smo se dogovarjali in mi na koncu žal ni ratalo. Je pa tako, da vedno odhajam z nekim občutkom krivde, ki me spravlja ob živce. Tokrat sem prvič letela v Limo z enosmerno karto. Do Benetk sta me peljala ati in mami (hvala!). Še dobro, da mi je mami dala pred letom en apaurin, ker sem se vsa tresla od kombinacije omenjenega občutka krivde in straha pred letenjem. Na Vuelingovem avionu do Madrida je pisalo Clickair.com. Vsaka ploščica na krilu je bila druge barve - kot da bi letalo skupaj zbili iz kakšnih ostankov. Tudi notranjščina letala ni dajala vzpodbudnega vtisa. Me je pa zato razveselil pilot, ki bi lahko bil komot moderator kakšne zabavne radijske oddaje. Imel je seksi glas in luškan katalonski dialekt. Nadvse veselo nas je pozdravil in povedal, da bomo imeli lepo vreme in miren let. Tako je tudi bilo. Tik pred pristankom, ko ponavadi pilot potrdi, da se spušča na stezo, nas je tip spet presenetil. Namesto standardnega obvestila stolpu o pristanku se je iz zvočnikov zaslišalo: "Hola, princesa. Ya estoy a por ti. Un beso" (Živijo, princeska. Prihajam pote. Poljubček.) In to s tistim seksi glasom. Ves avion se je začel hihitati. Meni se je zdelo strašno romantično, ampak potem sem se začela spraševati, če tip morda ni bil alkoholiziran. Pristanek je bil čisto OK. Prispeli smo na 4. madridski terminal. Vedno sem govorila, da je Barajas moje najljubše letališče in novi, 4. terminal tega ni spremenil. Moderna arhitektura, vse jasno označeno in osebje je prijazno. Prtljago sem pustila v lockerju na tem istem terminalu, kjer je delal en dečko, ki je bil spet precej na štose. Vpil je "Tutti fruti! Tutti fruti!", kar naj bi pomenilo, da moramo tisti, ki puščamo prtljago v lockerju dati na kontrolo vse, tudi tisto prtljago in oblačila, ki jih ne nameravamo pustiti tam. Locker stane 3.85 EUR na dan. Na informacijah sem vprašala po kakšnem boljšem nakupovalnem centru kolikor toliko blizu letališča. Priporočili so mi El Corte Ingles na Nuevos Ministerios. Tja sem se odpravila z metrojem, ki stane 2 evra. Iskala sem predvsem čevlje, a so bili vsi, ki so mi bili všeč, izven mojega budgeta. Kupila sem si cenena sončna očala in šla na kosilo v bližnjo kavarno. naročila sem kalamare in španske krokete. Slednji so bili ok, kalamari pa so prišli v sendviču. Tisti veliki, debeli, ki jih komaj pregrizneš. Bljak! Na letališče sem se vrnila okrog devetih, dvignila prtljago in se z letališkim busom odpeljala na 1. terminal. Kako je to daleč, jaz pa sem celo nekaj sanjala da bom šla peš! Na AirCometu so že čekirali. Za menoj je v vrsti stala neka temnolasa punca. Vsa se je tresla in bila je objokana. Vprašala me je, če potujem z enosmerno ali dvosmerno vozovnico. Ko sem ji odgovorila, mi je odvrnila, da me z enosmerno ne bodo spustili na letalo za Limo. Da so njo že dvakrat zavrnili. Revica je imela s seboj 5 velikih kovčkov. Z avtobusom je pripotovala iz Toulousa. Malo sem se prestrašila, ampak nekaj mi je govorilo, da mi bo uspelo. Fant, pri katerem sem se čekirala, je bil simpatičen in dobre volje. Ko je videl moj potni list, je zavpil kolegici: "Saša, tu je ena iz Slovenije!" Izkazalo se je, da na drugem šalterju dela Slovenka, ki že tri leta živi v Španiji. Najprej je rekel, da z enosmerno ne morem v Peru, a sem ga prepričala s skeniranim izrezkom iz časopisa, kjer piše, da se bom poročila. Aja, za tiste, ki slučajno še ne veste, to bo 10. julija. Ko sem imela vozovnico že v rokah (ziher je ziher), sem ga prosila, naj spusti naprej še Francozinjo. Pogajanju se je pridružila še Saša in oba sta trdila, da sta lahko ob službo, če prekršita pravila letalske družbe. Na koncu je uspelo. Fant je čekiral Francozinjo, vendar naju ni posedil skupaj, da ne bi bilo sumljivo. Obljubila sem mu, da mu bom večno hvaležna in da ga bom ostro branila, če ga odkrijejo. Emilie kar ni mogla verjeti, da se bo končno lahko vkrcala. Še uro zatem se je vsa tresla. Povabila me je na sendvič in pivo. Let se je vlekel kot kurja čreva. Sedela sem ob prehodu, ker sem pozabila prositi za sedež ob oknu. Pri AirCometu moraš po novem plačati 7 evrov, če hočet gledati filme ali poslušati glasbo, poleg tega ti pripada samo ena pijača ob obroku. Jah, zdaj že vse kasirajo. V Limi je šlo vse precej gladko. Hoteli so mi dati samo 90 dni turistične vize, a so mi jih podaljšali na 183, ko sem spet pokazala poročni edikt (ta papirček mi je res prihranil ogromno živcev). Cesar je zaspal. Ko sem ga hotela poklicati iz govorilnice, mi je mašina požrla ves drobiž. Grrrr! Nato sem si telefon sposodila od nekega taksista. Stric je imel srečo, saj nisem imela več drobiža v solih. Za uslugo sem se mu oddolžila z enim dolarjem. Cesar se je končno pojavil in skupaj z Emilie smo se odpravili na zajtrk v Miraflores. Končno dober pomarančni sok! Lima se je zdela tako spokojna v nedeljo ob sedmih zjutraj ... Zgodnji sonček je tako dobro del na sprehodu po praznem Kennedyjevem parku. Emilie bo živela v Arequipi. Tam ji je službo na turistični agenciji našel Francoise, ki ima v samostanu lokalček s francoskim vini in ga po naključju poznam tudi jaz. Once more - kako majhen je svet! Puca se je polulala od veselja, ko me je videla. Ves dan mi je sledila kot senca in skakala kot zmešana. Zdaj pa nazaj v rutino - pranje, likanje, zlaganje papirjev, dviganje telefonov ... Pa prav paše.

Slike iz Madrida niso moja last
Vir za sliko 1
Vir za sliko 2
Vir za sliko 3
Vir za sliko 4

07 April 2009

Nekdanji predsednik Peruja je kriv

Nekdanjega perujskega predsednika Alberta Fujimorija so spoznali za krivega kršenja človekovih pravic. Na koncu uspešnega boja proti levičarskim gverilskim gibanjem naj bi nudil politično kritje vojaškemu vodu smrti.
Lima - Sodišče v Limi je nekdanjega perujskega predsednika Alberta Fujimorija spoznalo za krivega kršenja človekovih pravic med vladanjem v začetku 90. let minulega stoletja. V najtemnejših dneh na koncu uspešnega boja proti levičarskim gverilskim gibanjem naj bi namreč Fujimori nudil politično kritje vojaškemu vodu smrti.

Sojenje, ki se je začelo decembra 2007, je bilo najdaljše in najdražje v zgodovini države in prvo sojenje zaradi kršenja človekovih pravic proti kakemu izvoljenemu predsedniku latinskoameriške države v njegovi domovini. Kršitve, katerih je bil obtožen danes 70-letni Fujimori, so povezane z dvema dejanjema voda smrti, imenovanega La Colina.

Prvo sega v november leta 1991, ko je bilo na pikniku v predmestju ubitih 15 ljudi, vključno z osemletnim dečkom, drugo pa v julij 1992, ko je bilo ugrabljenih in ustreljenih devet študentov in njihovi profesorji. Sodišče je poleg tega preiskovalo tudi primer ugrabitve poslovneža in novinarja, ki sta bila kritična do njegovega režima.

Fujimori je vztrajno zatrjeval, da je nedolžen, kazenski pregon pa označil za politično motiviranega. Javnomnenjske raziskave so kljub temu pokazale, da ga večina prebivalcev Peruja dojema za krivega.

Današnja obsodba bi mu lahko prinesla do 30 let zaporne kazni, kar pravzaprav pomeni dosmrtno kazen za nekdanjega perujskega predsednika, čigar slabo zdravstveno stanje je botrovalo razvlečenemu sojenju. Njegova 34-letna hčerka in poslanka Keiko je dejala, da razmišlja o kandidaturi na predsedniških volitvah leta 2011, ter da bo v primeru zmage - po javnomnenjskih raziskava je ta mogoča - pomilostila svojega očeta.

foto: EPA

vir: Delo

04 April 2009

Perujec je zaradi boleče osemdnevne erekcije pristal v bolnišnici

Lima - Nesrečnega Perujca so morali odpeljati v bolnišnico, saj je trpel skoraj nevzdržne bolečine, ki mu jih je povzročala neprekinjena osemdnevna erekcija.


Nesrečnega Perujca so morali odpeljati v bolnišnico, saj je trpel skoraj nevzdržne bolečine, ki mu jih je povzročala neprekinjena osemdnevna erekcija. (Foto: index.hr)

Njegove erekcije pa niso sprožili pornografski filmi, striptizete, spolne fantazije ali kakšen drug spolni pripomoček, s katerimi si sicer pomagajo moški, ampak je le posledica neobičajnega zdravstvenega stanja.

53-letnemu kmetu iz Peruja tudi sam ni vedel, kaj je težava. Zaradi nevzdržnih bolečin se je končno odpravil v bolnišnico, kjer so mu diagnosticirali priapizmo. To je stanje stalne erekcije, izzvane zaradi blokiranega odvoda krvi iz penisa, največkrat zaradi krvnega strdka.

Perujca so takoj operirali, zdravniki pa bodo še odkrili natančen vzrok njegovega "stoječega“ stanja.

Vir: Dnevnik


27 March 2009

Koka blaži lakoto in višinsko bolezen

Kokain (benzoylmethyl ecgo nine) je kristaliziran alkaloid, ki ga pridobivajo iz listov koke. Ime je sestavljeno iz imena rastline koka in dodane končnice za alkaloid -in.

Učinkuje kot poživilo osrednjega živčnega sistema, hkrati pa zmanjšuje lakoto. Posedovanje, gojenje in razmnoževanje je prepovedano v vseh državah, čeprav ga uporabljajo v vseh družbenih, kulturnih in zasebnih okoljih po vsem svetu.

Že več kot tisoč let južnoameriški domorodci žvečijo liste koke (Erythroxylon coca), ki vsebujejo pomembna hranila, vendar tudi številne alkaloide, vključno s kokainom. Liste žvečijo skoraj vse prvotne skupnosti – pri starih perujskih mumij ah so odkrili ostanke kokinih listov, na lončenih posodah so na risani ljudje z izboklinami na licih, kar pomeni, da v ustih nekaj žvečijo. Obstajajo dokazi, da so v teh kulturah uporabljali mešanico sline in kokinih listov kot anestetik pri operacijah glave, pri katerih so prevrtali lobanjo.

Ko so Španci kolonizirali Južno Ameriko, se sprva niso zmenili za zagotavljanja domačinov, da jim listi koke dajejo moč in energijo, ter so žvečenje razglasili za hudičevo delo. Ko so ugotovili, da so trditve resnične, so legalizirali gojenje koke in obdavčili liste ter od vsake žetve pobrali desetodstotni davek. Leta 1569 je Nicolas Monardes napisal, da žvečenje mešanice tobaka in kokinih listov povzroča "veliko zadovoljstvo".

Čeprav so bili učinki koke znani že stoletja, so alkaloid kokain izločili šele leta 1855. Poskušali so mnogi znanstveniki, vendar jim ni uspelo zaradi dveh razlogov: preslabega znanja kemije in slabe kakovosti kokaina. Ker koka ne raste v Evropi, se je med transportom zlahka poškodovala. Kokain je prvi izoliral nemški kemik Friedrich Gaedcke. Imenoval ga je eritroksilin in postopek opisal v reviji Archiv der Pharmazie.

Leta 1859 se je italijanski zdravnik Paolo Mantegazza vrnil iz Peruja, kjer je opazoval domačine pri uporabi koke. Preizkušal jo je tudi sam in po vrnitvi v Milano napisal razpravo, v kateri je opisal njene učinke. Koko in kokain (takrat so mislili, da je to eno in isto) je razglasil za zdravilo, ki zjutraj pomaga proti obloženemu jeziku, odpravlja vetrove in napenjanje ter se lahko uporablja kot belilo za zobe.

Na začetku 20. stoletja, ko je postalo jasno, da kokain povzroča zasvojenost, je njegovo uživanje v ZDA začelo vzbujati vedno več pozornosti. Zavladalo je prepričanje, da je zloraba kokaina povezana s prevladujočimi rasnimi in socialnimi skrbmi.

Danes velja kokain v mnogih državah za rekreacijsko mamilo. V ZDA je razvoj crack kokaina omogočil, da je dostopen tudi revnejšim slojem. Uporaba prahu se je v devetdesetih letih povečala, po letu 2000 postaja čedalje popularnejši po vsem svetu v vseh družbenih, ekonomskih, političnih, verskih slojih, starostih in poklicih.

V začetku marca letos so gojitelji koke v Limi protestirali proti poročilu ZN o koki in mahali z zastavami, na katerih je bil natis njen kokin list. V letnem poroči lu piše, da bi morala Peru in Bolivija "odpraviti ali prepovedati dejavnosti, kot sta žvečenje lis tov koke in proizvodnja kokine ga čaja". Koko v teh dveh državah uporabljajo milijoni ljudi, ker blaži lakoto in višinsko bolezen. V svoji naravni obliki se uporablja za čaj, kuhanje in pri verskih obredih.

Enajstega marca se je na Dunaju začelo zasedanje urada ZN za mamila, na katerem visoki predstavniki držav članic ZN razpravljajo o boju proti problemu prepovedanih mamil v prihodnjih desetih letih. Prvi dan je največ pozornosti vzbudil bolivijski predsednik Evo Morales, ki je med govorom ob odprtju 52. konference zagovarjal pravico do žvečenja kokinih listov, ker meni, da je to zdravilno sredstvo, in se zavzel za legalizacijo rastline. Po njegovem ta rastlina ni nedovoljeno mamilo, temveč zdravilo, primerno za sladkorno bolezen.

Žvečenje listov rastline, iz katere pridobi vajo kokain, je del večstoletne kulture v njegovi državi in prepoved bi pomenila kršenje človekovih pravic, je dokazoval Morales ter v roki držal list koke. "Če je to mamilo, potem bi me morali vreči v zapor," je dejal in do dal, da sam koko uživa in prideluje že deset let. "Listi koke niso kokain, ne škodijo zdravju, ni majo nobenih psiholoških učinkov in ne vodijo v odvisnost," je argumentiral svoje stališče.

Avtor: Mire Steinbuch

Vir: Direkt

26 March 2009

Slovenija odpira nove konzulate

Ljubljana, 26. marca (STA)
Vlada je na današnji seji sprejela sklep o odprtju konzulata v Limi in Ciudad de Mexico, ki ga bosta vodila častna konzula. Vlada je danes tudi podprla predlog EU o vzajemni odpravi vizumov za kratkoročno bivanje med unijo ter Mauritiusom, Bahami, Barbadosom, Sejšeli, Antigvo in Barbudo ter Saint Kitts in Nevis.

25 March 2009

Peru zaradi morske meje v Haag

Stodvajsetletni spor med Čilom in Perujem bi Peru reševal pred Meddržavnim sodiščem v Haagu, Čile nad tem ni pretirano navdušen

lima - Prejšnji četrtek je perujsko zunanje ministrstvo izročilo Meddržavnemu sodišču (ICJ) v Haagu štiri natisnjene zvezke ter digitalno verzijo svojih utemeljitev v zvezi z morsko mejo s Čilom. Peru je namreč pri tem sodišču januarja lani vložil tožbo proti Čilu, ker meni, da meja na morju ni bila nikoli določena in da mu pripada okoli 35.000 kvadratnih kilometrov morja v obmejnem pasu, ki je danes pod čilsko jurisdikcijo.

Čile se brani s trditvijo, da je bila morska meja nesporno določena v dveh sporazumih iz petdesetih let prejšnjega stoletja. Izročitev teh dokumentov je razplamtela nacionalistične strasti predvsem v Peruju, kjer so zaradi raznih zgodovinskih okoliščin zelo občutljivi na odzive južne sosede.

Mejna točka vidna le ob oseki

Perujska tožba pri ICJ je podana na osnovi sporazuma iz Bogote, podpisanega leta 1948, v katerem obe državi priznavata pristojnost tega sodišča za obravnavo morebitnih pravnih sporov o interpretaciji sporazumov ali mednarodnopravnih vprašanj. Do spora v zvezi z morsko mejo je formalno prišlo leta 2000, ko je Lima zanikala, da bi to zadevo obravnaval kakršen koli sporazum med obema državama. Kasneje je Peru sprejel zakon, ki postavlja mejo njihovih teritorialnih voda na razdalji 200 milj od obale, s čimer vzpostavlja neki nov kartografski položaj.

Lima zatrjuje, da se morska mejna črta začenja na točki, kjer se končuje kopna meja med Perujem in Čilom. Po njihovem je ta mejna točka, "la Concordia", v morju in je vidna samo ob nizki morski gladini, medtem ko Čile trdi, da leži okoli 220 metrov stran od točke "la Concordia" ob obali "pri mejnem kamnu št. 1". Peru skratka zahteva polovico trikotnika (glej sliko), ki je zanj kot prvega proizvajalca ribje moke na svetu izjemo pomemben, ker gre za zelo bogato morje. K temu je treba dodati, da bilateralni odnosi med državama zaradi zgodovinskih razprtij in konfliktov niso bili nikoli ravno dobri. V času španskih kolonij je bil v Limi sedež španskega podkraljestva, medtem ko je Čile takrat predstavljal le manj pomembno pokrajino.

V obdobju po osvoboditvi izpod kolonializma na začetku 19. stoletja je Čile dvakrat vojaško zasedel Peru. Ena od teh akcij je znana kot "vojna na Pacifiku", v kateri je Čile zmagal proti tako imenovani Perujsko-bolivijski konfederaciji. Med letoma 1881 in 1884 je okupiral Limo in si kot vojni plen prilastil južni del Peruja ter celotne bolivijske teritorialne vode. Leta 1929 je bil med Santiagom in Limo podpisan mejni sporazum, ki je izhajal od mejnika št. 1 oziroma točke "la Concordia".

Čile se danes opira na skupno izjavo o morski coni in na sporazum o posebni mejni morski coni, ki naj bi določal morsko mejo s Perujem. Ta dokumenta sta podpisali državi v letih 1952 in 1954. Poleg tega je Čile leta 1997 ratificiral konvencijo o pomorskem pravu.

Miritev strasti

Zdaj ima na voljo tri mesece za odločitev, ali priznava pristojnost ICJ v tem sporu. Če se bo tako odločil, potem ima Santiago še leto dni časa, da predstavi svoje mnenje o tej zadevi. Perujski zunanji minister Jose A. Gracia Balaunde pravi, da se v nasprotnem primeru "lahko obrnemo na varnostni svet ZN, ki bi Čile lahko prisilil, da prizna pristojnosti ICJ".

Čilska predsednica Michelle Bachelet je ob izročitvi perujskih dokumentov Meddržavnemu sodišču v Haagu izjavila: "Pripravljeni smo. Vemo, da imamo prav, in delamo na tem, da to dokažemo". V zvezi z izjavami perujskih politikov, ki segajo od zahtev po prekinitvi prostotrgovinskega sporazuma s Čilom, ki je začel veljati 1. marca letos, do tega, da mora biti perujska vojska v stanju pripravljenosti, če bi Čile nameraval to morsko cono vojaško braniti, je čilski zunanji minister Mariano Fernandez pozval k umiritvi tonov. Dejal je: "Mislim, da taka vzkipljivost ni dobra. Kot vidite, je Čile je zelo miren. Sosednji državi smo in bomo zmeraj sosedi, zato bi ljudem priporočal, da pazijo na svoje izjavami."

Vir: Dnevnik

20 March 2009

V Peruju le še prometne policistke

Lima - Vodstvo policije v perujski prestolnici Lima se je odločilo, da bodo za varnost v prometu odslej skrbele le ženske.


Raziskava je namreč pokazala, da so policistke veliko manj podkupljive in veliko bolj dosledne pri ugotavljanju in kaznovanju kršiteljev prometnih predpisov.

Tako bodo za varnost v prometu v osem milijonski prestolnici le še policistke, njihove moške kolege pa bodo premestili na druga delovna mesta v Limi in tudi drugam po državi. Kljub vsemu pa prometna policija v Limi ne bo popolnoma pod žensko taktirko. V njihovih vrstah bo ostal le en moški. Njihov poveljnik bo namreč general Arturo Davilla.

siol.net

Foto: Reuters

11 March 2009

V Peruju aretirali 90-letno roparko

Policija je v Peruju aretirala 90-letno žensko, ki je sodelovala pri ropu. Starko, ki je dajala videz prijazne ženice, so na koncu izdala prav njena leta ...

Starka, ki je dajala videz prijazne ženice, je s še dvema pajdašicama prišla na ogled hiše, ki je bila naprodaj v perujski prestolnici, njena naloga pa je bila zamotiti lastnika, medtem ko sta drugi dve iz hiše kradli vredne predmete.

A na koncu podviga so roparko izdala prav njena leta. Ko je namreč lastnik ugotovil, kakšen je namen njihovega obiska, so vse tri roparke zbežale, pri čemer 90-letnici ni uspelo pravočasno priti do taksija, ki jih je čakal. Policija jo je ustavila le dve ulici stran.

Na policijski postaji je najprej lagala glede svojega imena in policiji natvezila, da sta jo drugi dve ženski s pretvezo ukanili, da je sodelovala pri ropu.

Ko so policisti odkrili njeno pravo ime, so poleg tega izvedeli tudi za njeno roparsko preteklost. Kljub temu so jo zaradi njene starosti izpustili.

Lima, 11.03.2009/STA /A.M.

Vir: 24ur

08 March 2009

Okusi in arome Amazonije

V perujski džungli imamo priložnost poskusiti marsikaj nenavadnega. Najpogosteje bomo na meniju našli rečne ribe in banane, do krompirja, riža in piščanca je pa včasih kar težko priti. Mene spet moti to, da ni veliko zelenjave. Tista dekoracija ob zrezku v obliki rezine avokada, paradižnikovega in kumarinega kolobarčka mi ni dovolj, mi je pa bila všeč chonta - "rezanci" iz neke rečne trave oz. trsa, ki jih servirajo kot solato. Za vitaminčke je treba jesti sadje oz. piti sadne sokove. Različnih vrst sadja tu seveda ne manjka. V Pucallpi vam ob kosilu ponavadi ponudijo sok kamu-kamu, kokone, karambole, marakuje ali taperibe. Mi smo šli kar dvakrat jest v restavracijo El paiche (na sliki) na jezeru Yarinacocha, izpustili pa smo famozno Anacondo zraven nje. Paiche je sicer največja rečna riba na svetu. Jaz bi rekla, da je neke vrste som, saj ima izrazito širok gobec in brke. Vir za sliko
Šele pred kratkim sem izvedela, da ta riba sodi že med ogrožene vrste, zato so v Peruju prepovedali lov nanjo med 1. oktobrom in 28. februarjem. Tisti, ki so nam paiche postregli na krožniku, so očitno kršili zakon. Meso te velike ribe je belo, mehko, sočno in zelo okusno. Meni je bila paiche veliko bolj všeč kot doncella, prav tako popularna riba na amazonskih jedilnikih. Od drugega mesa je na krožnikih pogosta neke vrste košuta in pa majas (agouti oz. dasyprocta), pri "klasičnih" vrstah mesa pa prednjači svinjina.

Pa še nekaj fotodokumentiranih jedi: Doncella con patacones - ribji file z ocvrtimi bananami. Te banane, imenovane bellaco niso prav nič sladke in pašejo k skoraj vsaki jedi. Enkrat bi jih rada pripravila na isti način kot pražen krompir. Majas con tacacho - agutijevo meso na žaru s cmokom iz ocvrtih banan bellaco, masla in ocvirkov. Tacacho sicer največkrat spremlja cecina, tanek svinjski zrezek na žaru, ki je bil pred peko presoljen in dimljen. Venado con yuca frita - košutji zrezek s šampinjoni in ocvrto juko. Na levi strani so juaneji - v listje palme bijao zavita juka z ribo, piščanec z rižem ali kaj podobnega. Desno od juanejev je arroz con pollo - riž s piščancem in koriandrom, v bistvu kreolska (obalna) jed, v ozadju pa vidimo dimljene in pečene rečne ribe. Želvja juha se tradicionalno pripravlja kar v želvjem oklepu. Na kuhalnici je želvina glava. Jedilnik restavracije La Jungla na Yarinacochi. Med tipičnimi jedmi najdemo celo kajmanov ceviche in udava. Pošast na sliki je nagačena divja svinja pekari.Zapote - mislim, da tole spada med melone. Meso tega sadeža je oranžne barve, čvrsto in ne preveč intenzivnega okusa. Cocona na levi se uporablja izključno za sokove, omake in marmelade. Sadeža na desni žal ne poznam. Coconin sok je meni najljubši od zgoraj omenjenih. Zelo me spominja na breskovega.V Pucallpi se nahaja pivovarna San Juan. Njihove steklenice krasi podoba jaguarja. Pivo je precej "light", vodeno, kar pa bistvu v vroči džungli kar paše. Tradicionalna alkoholna pijača v Amazoniji je sicer masato, pripravljen iz fermentirane juke.

Tradiconalne recepte Ucayalija boste našli na blogu Recetas ricas de la selva ucayalina.
_______________________________________________________________
Kar gre noter, gre tudi ven, a ne? Zato sem za vas pripravila zbirko fotografij ekskluzivnih stranišč v Pucallpi :) Plavajoči WC na Ucayaliju. Zakaj bi sploh ovinkarili? WC v nekem lokalu pri pristanišču. Natakarico sem vprašala, kako naj pridem do školjke (jo vidite zadaj v levem kotu?), pa mi je odvrnila, da naj kar na tleh opravim, kot vsi ostali (Ja, jaz snobovska evropska rit ...)
Aja, ta fotka je računalniško osvetljena. V resnici je prostor precej temačnejši in toliko bolj grozljiv. O vonjavah pa ne bi ... No, potem sem v istem lokalu odkrila tale WC, namenjen moškim (diskriminacija!). Če bi se kdo spozabil in sedel, bi znalo kar zaboleti. Rob tega pločevinastega lijaka je precej oster. Je pa vsaj bolj higieničen oz. daje tak vtis.
Stranišče pri plemenu Shipibo - luknja v tleh za črno plastično zaveso.
V Pucallpi so še daleč od tega, da bi se šli pravi turizem. Predvsem se mi zdi nujno narediti kaj okoli higiene, saj je stanje marsikje porazno. Ob Yarinacochi se bo baje kmalu gradil hotel s petimi zvezdicami, kar se mi zdi super. Upam, da bo to malo dvignilo standard ob jezeru. Mi smo spali v zaenkrat najboljšem hotelu daleč naokoli- Los Gavilanes. Hotel ima bazen, restavracijo in diskoteko, v sobah so klimatske naprave ali ventilatorji in minibar. Tale hotelček se mi zdi najboljša opcija, že zaradi bazena. Tudi če vas neprijetno preseneti hudomušno amazonsko vreme, se boste tu imeli kam dati. Pograjala pa bi obupno postrežbo ob bazenu in majhne porcije. Cenik boste našli na njihovi spletni strani.

03 March 2009

V Peruju našli fosil orjaške morske ptice

Na južni perujski obali so našli nenavadno ohranjen fosil lobanje orjaške zobate morske ptice, ki je živela pred okoli 10 milijoni let.

Lobanjska kost predstavlja najbolje ohranjen fosil pelagornitidov, družine orjaških
morskih ptic, ki naj bi izumrle pred okoli tremi milijoni let.

Rodolfo Salas, direktor oddelka za paleontologijo vretenčarjev nacionalnega muzeja v Peruju, je povedal, da je razpon kril ptic lahko dosegel tudi do šest metrov, izjemno ostre zobe pa so uporabljale pri lovu na spolzki ribji plen.

Štirideset centimetrov velika lobanja naj bi bila stara med 8 in 10 milijonov let.

Paleontologi so vrsto označili za »eno največjih ugank ptičje paleontologije«. Fosile so odkrili na obeh ameriških kontinentih, v Afriki in celo na Antarktiki, kar pomeni, da je bila vrsta na Zemlji prisotna le nekaj milijonov let pred pojavom človeka, a ne vedo, kaj je povzročilo njeno izumrtje.

Vir