Moja mala perujska poroka 2. del

Perujska svatba

Zabavo smo pripravili po perujski tradiciji zvečer, in to kar v hiši, ki sva jo imela v najemu. V Evropi se slavja začnejo velikokrat že s kosilom. Sklepam, da so tu kosilo odstranili, da bi pocenili vse skupaj, saj tako ali tako večina povabljencev ostane še za večerjo, dva obroka na svata sta pa že prevelik finančni zalogaj. Tu ni nekih pravil glede tega, kdo kaj plača - ženin ali nevesta oz. njuni družini, poleg tega je za Perujce zelo grda gesta, če si mladoporočenca “zmišljujeta” glede daril. Tu še vedno velja, da se podarjenemu konju ne gleda v zobe in da vsak podari, kar more. Zbiranje denarja močno odsvetujejo - baje je videti zelo neokusno.

Festejo

Podarili so nama po večini seveda ravno take stvari, ki jih ne potrebujeva ali pa nama niso všeč – predvsem posodo in izdelke dekorativne narave. Tu je primerno darilo na primer opekač kruha, vaza ali set kozarcev, medtem ko v Evropi mladoporočenci pričakujejo nekaj sto ali celo tisoč evrov v kuverti. Darila morajo biti čim bolj kičasta in pisana. Kdo pa si še želi navadnih belih porcelanastih krožnikov - razen mene. V Limi lahko vsakdo priredi veliko zabavo v svoji hiši ali stanovanju – no, ja, odvisno od predela. V San Borji sva želela zaprositi za dovoljenje, pa so nama odvrnili, da kaj takega v tej občini ne obstaja. Rajanje v pretežno rezidenčni soseski je hvalabogu potekalo nemoteno do zgodnjih jutranjih ur. 

Kelnar

Za catering smo najeli majhno podjetje z obrobja Lime (lažje si boste predstavljali, če rečem iz favele), plačali pa smo 10 solov (dobre 3 dolarje) po svatu za krožnik jedi (puran in odojek z rižoto), šampanjec in dva koktejla (maracuyá sour in algarrobina), ter še par sto solov za dekoracijo (80 v saten oblečenih stolov, okrancljan vrtni šotor in kup balonov) in dva natakarja. Odsvetovali so mi buffet, ker bi tak sistem baje vodil do nekontroliranega prerivanja in ker bi baje določeni osebki pojedli hrano ostalim (besede moje svakinje, ki je že bolj izkušena v teh stvareh).

Labodi iz repe

Kot vse ostalo, khm …, sva tudi torte kupovala zadnji dan. Odločila sva se za tri različne: selva negra (schwarzwaldska), tres leches de lúcuma (mlečna biskvitna z lúcumo, ki je eden najbolj”perujskih” sadežev) in skutno marakujino slaščico. Torte sva izbrala po okusu, in ne po izgledu, tako da smo jih z veseljem pomazali v naslednjih dneh. Na to, da bo torta okusna, sem bila še posebej pozorna, saj bi mi sicer podtaknili kakšno kot kamen trdo grozoto iz pobarvanega sladkorja in cenenega biskvita okronano s plastičnimi lutkami in pentljami. Baje sta bili moji dve torti in pita po izgledu povsem neprimerne za tak fancy dogodek. 

Torte

Perujci poročne torte ne pojedo na svatbi – tam je le za okras, temveč jo za domov zavijejo le ožjim družinskim članom in najboljšim prijateljem ob koncu zabave ali pa jim jo odnesejo celo kak dan zatem.
Od 23h zvečer do kakšnih 4h zjutraj nas je pretežno s salso in cumbio zabavala skupina Son & Ritmo ter otroška plesna šola, ki je predstavila marinero in afro-perujske plese. Otroci so bili vsi po vrsti krasni, najbolj pa je očaral deček, ki je plesal marinero. Kak temperament!

Marinera

Glasbeni skupini smo naročili, naj igra od vsega začetka , naj ne skuša pretirano animirati svatov z besedičenjem in naj se izogne morebitnim govorom raznim stricem in tetam. Odrekla sva se tudi tradicionalnemu nagovoru vsakega svata posebej. Pozdravljali smo jih samo z: Aplavz za Slovenijo! Aplavz za Amazonijo! Aplavz za Francijo! itd. Po perujski tradiciji bi morala kot nevesta odplesati obupno dolg valček z vsemi moškimi svati - tudi z otroki in dedki, a sem se tudi temu spretno izognila kot tudi metanju šopka in drugim odvečnim ceremonijam. Svatba je bila zgolj zabava s plesom, petjem, pitjem in klepetanjem. 

Tondero

 Perujke, po večini iz revnejših predelov prestolnice, so bile mnenja, da je bila najina poroka izjemno skromna za njihove običaje. Kaj pa vem, meni se niti ni zdela tako skromna in mislim, da smo se vsi zabavali.

Nepredvideno srečanje z Mehiko

Zanimiv utrinek je bil, ko sem si šla v avto pred hišo zamenjat strgane nogavice, pa sem se odločila, da še obleko zamenjam z volneno perujsko kiklo. In ko sem v soju mesečine ravno vstajala s sedeža avtomobila s kiklo pod brado in si vlekla žabe gor, je poleg mene ustavil kombi poln mariachijev v meksikanskih sombrerosih. Malo čudno smo se pogledali ... In sem gruntala, kako to, da smo najeli mariachije, ki nekako ne sodijo na perujsko-slovensko poroko, oni so pa buljili v moje rdeče žabe. Izkazalo se je, da so bili namenjeni k našim sosedom na rojstni dan, kar je še en dokaz, da se Perujci resnično potrudijo za svoje zabave.

Košček Slovenije v Peruju

Na steno smo namontirali plazmo, na kateri so se vso noč vrteli dokumentarci o Sloveniji, ki mi jih je poslala teta Iva. Na vrtni šotor smo poleg perujske pripeli tudi slovensko zastavo, ki so jo izdelale perujske šivilje. Zame je bila zastava definitivno pika na I in sem bila nanjo blazno ponosna, čeprav ji je na grbu manjkal en val – kar smo opazili šele naslednji dan.

Zastavi

Bilo nas je osem Slovencev, kar se mi sploh ne zdi malo. Tudi slovenski konzul v Limi, g. Milan Repše je užival na zabavi, saj se tovrstna srečanja sonarodnjakov v Peruju ne odvijajo ravno pogosto, kot si lahko predstavljate. Skupaj smo zapeli tudi nekaj slovenskih in pokazali Perujcem, da Slovenci radi pojemo, čeprav nam kdaj kakšne kitice besedil uidejo iz spomina. Svatje so kar malo čukasto gledali naš mali pevski zbor.

Slovenceljni

Kasneje so mi povedali, da je bilo slišati zelo ganljivo in da so nekateri skoraj zajokali. Mimogrede, tudi vesele slovenske pesmi se Perujcem zdijo melanholične in po mojih izkušnjah se poveselijo samo na Avsenike in na kakšen Atomik Harmonik. Alpska polka jim je zelo ljuba, in seveda je smeha polna skleda, ko vidiš Perujce plesati na to glasbo in vriskati zraven - sem jim jasno povedala, da to sodi skupaj .

Kot vidite, so fotke bolj slabe kakovosti. Fotografiral je moj oče, dokler se mu je ljubilo - zatem je raje pustil da drugi fotografirajo njega s perujskimi puncami ;) Obstaja še video posnetek fieste, za katerega pa še ne vem, ali ga želim videti - morda je bolje, da imam na ta dogodek samo lep spomin.

Ati z Lauro in Vanesso

Tisti dan bi si seveda želela ob sebi več prijateljev, ki jim pač ni bilo dano, da bi za vikend odleteli v Južno Ameriko, sem se pa kljub temu imela zelo lepo in nepozabno. Za poročno potovanje si želim backpackerskega potikanja po Braziliji, ki zaradi obveznosti še ni prišlo na koledar.

_____________________________________________________

Tu pa še izračun stroškov (brez dokumentov), kar sem morala napraviti slej ko prej:

Matični urad: 150 USD
Fotografije in snemanje: 16 USD
Prstani: 370 USD
Orkester, reflektorji in feršterkerija: 150 sol/h = 200 USD
Plesne točke: 70 USD
Hrana za 90 ljudi, stoli, postrežba in dekoracija z baloni: 500 USD
Pivo - 60 l in aparati za točenje = 130 USD
Vino in druge pijače: 270 USD
Obleka in dodatki – nevesta: 200 USD
Obleka in čevji - ženin: 300 USD
Torte: 80 USD
Bouquet: 8 USD
- - - - - - - - -
Skupaj: 2294 USD

Caramba! Zdaj vidim, da se ne bi smela toliko hvaliti, kako skromna sem bila ;)
Pa še enkrat hvala mojim staršem za finančno in moralno oporo ter Carolini in Rosy za izvrstno organizacijo.

Moja mala perujska poroka 1. del

Poroka se mi je včasih zdela zastarela, nesmiselna gesta, pa sem danes tudi sama gospa.

Zakaj sem se odločila za ta korak in kako je vse skupaj izgledalo:

Zakaj in kako postati gospa v Peruju

Če sta partnerja različnih narodnosti, se prej ko slej znajdeta pred raznimi birokratskimi ovirami. Peru je, kar se tega tiče, sicer precej odprta dežela, a še vedno bomo prišli “bolje skozi”, če smo poročeni. Mojega moža (Joj, kako je še vedno težko izreči to besedo!) so delodajalci in klienti vedno spraševali, ali je oženjen. Takrat je lagal, da je zaročen in da se bo poročil čez par mesecev, čeprav jaz o tem nisem še ničesar slišala. Zakaj? Ker je vendar poročen moški dokazal, da je pripravljen sprejeti neko odgovornost pred zakonom, da si upa, da stoji za svojimi prepričanji in da si ne premisli kar tako iznenada. Dejstvo je, da ima poroka tu nekoliko večjo veljavo kot v Evropi, hkrati pa je res, da so Perujci po tradiciji dobri bleferji, lažnivci in prevaranti, zato je poroka za tukajšnje ženske velikokrat nuja, četudi ne tudi garancija, da njihovi partnerji mislijo resno. Na sliki je poroka na otokih Uros na Titicaci (Avtor: Rok Kofol, pa še povezava do njegove reportaže)Vendarle pa lahko tu vsakdo živi, kakor mu ugaja. Status – samski ali poročen – vsak ima svoje prednosti. Do bančnega kredita bo prej prišla samska oseba z manj obvezami, delo pa bo velikokrat prej dobila “odgovornejša” poročena oseba. Neporočeni pari z otroki lahko imajo težave s šolanjem otroka. Šole so v Limi večinoma privatne in v marsikateri bodo zavrnili šolanje otroka staršev, ki živijo na koruzi. Sama poznam več parov z otroki , ki niso poročeni, in nimajo večjih težav, je pa res, da niso izbirčni. Predsodki torej vsekakor obstajajo.

Dejstvo je, da si v Peruju takoj gospa, ko imaš stalnega partnerja . Sama sem se na ta naziv privadila že pred časom – gospa sem bila v vsakem hotelu, gospa za varnostnika, vrtnarja in poštarja, gospa v trgovini in v čistilnici. Ženska je torej señora v vsakem primeru in neporočene niso nic slabše tretirane. Seveda imam še vedno raje, da mi rečejo señorita. Naziv señora je, kot pri nas v Evropi, seveda pogojen tudi z leti. Opažam, da se večinoma dekleta želijo omožiti, a so moški tisti, ki si ne upajo stopiti koraka dlje. Zakaj, ne vem. Morda moramo iskati odgovor v premnogih cenenih hotelih po Limi, če sem malce zlobna. Kljub temu, da je Peru katoliška država, se večina parov poroči samo civilno (govorim zgolj po svojih izkušnjah za prestolnico. Na periferiji je seveda drugače). Sama bi primerjala trenutno populacijo z generacijo svojih staršev – večina jih je krščenih in imajo opravljene zakramente, a se ne udejstvujejo katoliških obredov. Radi se začudijo, če rečes, da nisi katolik, in to težko sprejmejo, nato pa le s težavo priznajo, da ne vedo, v kaj pravzaprav verjamejo. Ponavadi je odgovor podoben “v Boga” ali “v nekaj več “in rimokatoliška cerkev pravzaprav pri njih nima tako pomembne vloge, kot bi si kdo lahko predstavljal glede na statistike verske pripadnosti, razne kvazikrščanske skupnosti in sekte pa rastejo po Limi kot gobe po dežju.

Perujska poroka

Poroka se tretira kot pomemben družabni dogodek, vsekakor pa tu ni tako izjemno slavnosten in predvsem drag kot ponekod po svetu, npr. v muslimanskih deželah. Sama sem se sprva želela poročiti na masivni poroki. Masivne poroke so v Peruju izumili v času priseljenskega buma v Limi, v času največje ekonomske krize. Gre za poroke na športnih stadionih, ki jih časti občina, in so videti nadvse zabavne, predvsem pa poceni in nekomplicirane. Po mojem mnenju bi si s tovrstno poroko zagotovila lastno zabavo, hkrati pa se izognila kolobocijam s pripravami svatbe, pa tudi nezaželenih gostov (tistih, ki se ga pridejo samo nažret ali opravljat) mi ne bi bilo treba gledati. Predstavljajte si, da ves stadion za vami vzklika “siiiii!!!” Gotovo je veliko bolj zabavno kot duhamorni proces na matičnem uradu … Žal pa sva zamudila vse datume za masivke (moji papirji so skoraj že potekli), zato sva se odločila za matični urad v San Borji in obred v ožjem družinskem krogu. Fotografa nismo pripeljali s seboj, zato smo plačali gospe, ki nam je to uslugo (fotografiranje in snemanje) ponujala na uradu za 50 solov. Moram reči, da nisem preveč zadovoljna z rezultatom .Oba sva bila med obredom seveda živčna, jaz najbrž bolj, saj sploh ne vem, kaj je govorila matičarka, sem pa skoraj solzico spustila, priznam, pa še do manjšega nesporazuma je prišlo, in sem na koncu brala iz knjige, ki so mi jo pomolili pred nos, besede, kot so : "Ljubila te bom do konca svojih dni ..." ali nekaj podobnega. Skratka nekaj, česar ne bi sicer nikoli prostovoljno izustila.

Glede papirjev ne bom težila tu. Tisti, ki vas zanima birokratski del, si preberite to temo na forumu.

Obleko za poroko temno srebrne barve sem dobila v nekem butiku (naredili so mi jo po meri), ženina pa smo oblekli kar v veleblagovnici. Še dobro, da čevljev nisem posebej kupovala, ker res redko obujem višje pete. K obleki sem nujno morala obleči tudi kak krajši suknjič ali bolero. Slednjega sem tik pred zdajci dobila v nekem butiku v Mirafloresu. Nihče ni opazil, da so bile zlate zaponke na njem v obliki pingvinov. Šopek sem dan pred poroko naročila v neki majhni cvetličarni v San Borji, kjer sta delali dve novinki brez najmanjšega pojma o cvetlicah in čemerkoli okrog njih. Šopek sem dobila seveda popolnoma drugačne oblike, kot sem ga bila naročila, z nekaj nepotrebne praproti, bil pa je po moji želji sestavljen iz belih astroemerij (ki so sicer ene najcenejših cvetlic v Peruju, a meni zelo prisrčne, za Perujce pa prevec običajne za poročni bouquet – moj je stal zgolj 24 solov ali 8 USD), za katere sem šele zdaj, ko to pišem, izvedela, da jih imenujejo tudi perujske ali inkovske lilije. Imela sem jih tudi v laseh. Mar nisem dobro izbrala?

Dandanes je ponudba poročnih prstanov zelo pestra. Čeprav mi je trenutno ljubše belo zlato, morda zato, ker je pač moderno, sem se na koncu odločila za originalnega, rumenega. Preprosto zato, ker je perujsko zlato perujsko zlato. In perujsko zlato je bilo vzrok za mnogo prelite krvi, bilo je muza poetom in literatom, bilo je simbol in grob ene največjih civilizacij v zgodovini in bo ostalo cenjeno, dokler ga bo moč najti pod hladnimi vrhovi Andov “berača, ki sedi na zakladu”, kot lahko poimenujemo to deželo. Cena grama zlata je v Limi ok. 35 USD, za prstane klasične zaobljene oblike z borduro in vgraviranim datumom pa sva plačala nekaj čez 1000 solov v eni izmed mnogih zlatarn v centru prestolnice. Dodatni plastični prstan zlate barve naj bi po tradiciji krasil poročno torto.

Najstnica z 29 kilogrami kokaina

Perujska policija je na letaliču prijela britansko najstnico, ki se je želela na letalo za London vkrcati z 29 kilogrami kokaina v kovčku. Z drogo bi preprodajalci zaslužili 3 milijone dolarjev.

Salea Kathun, 18-letnica iz Velike Britanije, je med vkrcavanjem na letalo za London postala sumljiva perujskim policistom. Posebej izurjeni psi so postali pozorni na njen kovček, v katerem so policisti našli kar 29 kilogramov kokaina. V družbi Britanke je bila tudi tudi Kanadčanka Katia Carrilho, pri kateri so našli 3,5 kilograma kokaina.

Vrednost grama kokaina je “v prosti prodaji” približno 100 dolarjev, kar pomeni, da so perujske oblasti zaplenile drogo v vrednosti treh milijonov dolarjev. Peru je sicer drugi največji proizvajalec kokaina, takoj za Kolumbijo. Britanki in Kanadčanki se ne piše nič dobrega; po perujskih zakonih se trgovina z drogo kaznuje z najmanj šestimi leti zapora.

Vir: 24ur

Givenchy tokrat črpa iz Peruja

Modna znamka Givenchy za jesen obljublja modo s perujskim pridihom.

Givenchy

Predjesenska kolekcija Givenchy 2009 je skupek tem vseh štirih let, odkar oblikovanje blagovne znamke vodi italijanski dizajner Riccardo Tisci. Vanjo je vpletel perujsko modo s toplo ovčjo volno, ki ga spominja na stil pevke iz petdesetih let Ymo Sumac, prav tako pa lahko potegnemo vzporednice z visoko modo. Odmev oblikovalčeve ljubezni do agro šika smo lahko zaslutili že v njegovi spomladanski kolekciji, kjer je šlo večinoma za črne obleke, sedaj pa je etno stil povezal še s čipkami in plisiranimi kosi. Zamislil si je tudi zanimive dodatke, kot na primer usnjene gamaše in rokavice s perjem.

Vir: Arhivo.com

Puran "a la koka"

Policisti, ki so čakali na pošiljko droge, da jo bodo zasegli, so v zabojih našli purana. S tem pa preiskovalne akcije še ni bilo konec.

Policisti v Peruju so postali veterinarji. Ovaduh jih je namreč obvestil na večjo pošiljko kokaina, ki naj bi bil skrit v lesenih zabojih. Ko so odprli enega od zabojev so bili presenečeni. V zaboju sta bila namreč dva purana. Kljub vsemu sta se purana vedla nekoliko čudno. Po pregledu perutnine so ugotovili, da sta živali otekli in pod krili odkrili nestrokovne šive.

Na pomoč so poklicali veterinarja, ki je ptici še dodano pregledal in pri tem ugotovil, da so preprodajalci droge v ptici skrili več plastičnih zavojčkov kokaina. V enem puranu je bilo skoraj za dva kilograma prepovedane droge, v drugem pa za slabe 3 kilograme.

Vir: Radio Krka

V Peruju opažajo upad širjenja virusa nove gripe

Washington - Za novo gripo bi lahko jeseni in pozimi zbolela polovica prebivalcev ZDA, podleglo pa bi ji lahko do 90.000 ljudi, predvsem otrok in mlajših odraslih, so v ponedeljek v poročilu opozorili svetovalci za znanost ameriškega predsednika Baracka Obame.

V zimskih mesecih je sicer virus A H1N1 povzročil zdravstveno krizo v Južni Ameriki, po podatkih AFP pa je terjal več kot 1300 življenj. Kljub temu v Peruju ministrstvo za zdravje opaža upad širjenja virusa nove gripe. V državi so sicer do ponedeljka našteli 80 smrtnih žrtev prašičje gripe in vsega skupaj 6608 primerov okužbe z njo. Perujski minister za zdravje Oscar Ugarte je spričo dejstva, da je bil vrhunec epidemije predviden za sredo avgusta, ko so se otroci vrnili v šolske klopi, izrazil tudi prepričanje, da se bodo razmere s prihodom pomladi sredi septembra še izboljšale. (Foto: Črt Majcen)

Z virusom A H1N1 bi se lahko v prihodnjih mesecih okužilo med 30 in 50 odstotkov prebivalcev ZDA, simptomi bi se razvili pri približno 20 do 40 odstotkih - pri med 60 in 120 milijonih ljudi -, več kot polovica njih pa bi morala poiskati zdravniško pomoč, navaja poročilo sveta svetovalcev ameriškega predsednika za znanost in tehnologijo.

V bolnišnice bi bilo lahko sprejetih do 1,8 milijona ljudi, od katerih bi jih 300.000 potrebovalo oskrbo na oddelkih za intenzivno nego. Kot opozarja poročilo, bi na vrhuncu epidemije ti bolniki zasedli od 50 do 100 odstotkov vseh postelj na teh oddelkih, kar bi zanje pomenilo ogromno obremenitev, saj že sedaj delujejo ob skoraj polnih kapacitetah.

Epidemija bi lahko v državi terjala med 30.000 in 90.000 življenj, večinoma med otroki in mlajšimi odraslimi. Za običajno gripo sicer vsako leto umre med 30.000 in 40.000 ljudi, po večini starejši od 65 let, še navaja poročilo. To tudi opozarja, da nova gripa še posebno veliko nevarnost predstavlja med drugim za ljudi z drugimi zdravstvenimi težavami, diabetesom, dihalnimi težavami in za nosečnice.

V zimskih mesecih je sicer virus A H1N1 povzročil zdravstveno krizo v Južni Ameriki, po podatkih AFP pa je terjal več kot 1300 življenj. Kljub temu v Peruju ministrstvo za zdravje opaža upad širjenja virusa nove gripe. V državi so sicer do ponedeljka našteli 80 smrtnih žrtev prašičje gripe in vsega skupaj 6608 primerov okužbe z njo.

Perujski minister za zdravje Oscar Ugarte je spričo dejstva, da je bil vrhunec epidemije predviden za sredo avgusta, ko so se otroci vrnili v šolske klopi, izrazil tudi prepričanje, da se bodo razmere s prihodom pomladi sredi septembra še izboljšale, še piše AFP.

Farmacevtske družbe medtem bijejo boj s časom, da bi jim več kot milijardo enot cepiva proti novi gripi uspelo testirati, proizvesti in razposlati državam po vsem svetu, ki se pripravljajo na drugi val okužb. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) je namero izdelati cepivo izrazilo 25 farmacevtskih družb. Od tega jih bo pet - francoski Sanofi-Pasteur, britanska AstraZeneca in GlaxoSmithKline, ameriški Baxter in švicarski Novartis - priskrbelo 80 odstotkov cepiva.

Precejšnje količine cepiva naj bi v države začele prihajati po petih do šestih tednih. A četudi bi vse potekalo v skladu z načrti, ob začetku jeseni in zime na severni polobli dobava ne bo mogla slediti povpraševanju, je v ponedeljek še posvaril WHO.

Vir: Dnevnik

Čigava je hudičevka?

Nova mis universe je postala 18-letna Stefania Fernandez iz Venezuele, ki je tako na prestolu nasledila rojakinjo Dayano Mendozo.

Prva spremljevalka je postala mis Dominikanske republike Ada Aimee de la Cruz, poleg njiju pa so se med pet finalistk uvrstile še tekmovalke s Kosova, iz Avstralije in Portorika. Slovenska predstavnica se tako ni uvrtsila med prvih pet. ...

Kot na vsakem drugem tekmovanju tudi na mis vesolja ne gre brez škandalov. Letos je za kresanje iskric poskrbela Perujka Karen Schwarz, ki je v izboru za najlepše tradicionalno oblačilo nosila "diablado" - simbol Bolivije. To je razjarilo samega bolivijskega ministra za kulturo. Zmago v kategoriji najlepšega tradicionalnega oblačila je Perujki odnesla Panamka Diana Broce. ...

Diablada oz. hudičevka je sicer tradicionalni ples, ki upodablja mračne sile, katere skušajo nadvladati dobremu, pa tudi istoimenski kostum, ki se pri tem uporablja. Diablado plešejo na jugovzhodu Peruja (Puno), v Boliviji in na severu Čila. Diablado je na tekmovanju za miss že trikrat nosila Čilenka - leta 1983, 1989 in 1997. Ne vem, kaj je razmišljal bolivijski minister. Kulturni običaji pač ne poznajo političnih meja.

Vir: RTV Slovenija

Kanal ob Soči v Perujskem dnevniku

Pizarro v Bremen, Duff v Fulham

Perujski nogometni reprezentant je tudi uradno postal član nemškega Werderja iz Bremna, potem ko je še v lanski sezoni za nemški klub igral kot posojeni igralec Chelseaja. Londončani so se medtem okrepili s srbskim mladeničem Nemanjo Matićem, Damien Duff pa je prestopil v Fulham.

Pizarro se v Londonu ni izkazal. Na svojih 31 nastopih v dresu Chelseaja je dosegel vsega 2 gola, medtem ko je v nemški ligi v 35 nastopih vknjižil 28 zadetkov. Werderju je Perujec pomagal do zmage v pokalnem tekmovanju ter uvrstitve v finale pokala Uefa. Za Bremen je Pizarro igral že med letoma 1999 in 2001.

Chelsea se je okrepil s Srbom Nemanjo Matićem. Igralec sredine igrišča je prestopil iz slovaškega prvoligaša MFK Košice, s svojim prvim nastopom v Premier ligi, pa bo moral še malce počakati, saj še vedno okreva po poškodbi stopala.

Tridesetletni irski nogometaš Damien Duff je podpisal triletno pogodbo s Fulhamom, njegov prestop iz Newcastla, ki je v minuli sezoni izpadel iz angleškega elitnega tekmovanja premier league, v London pa je vreden 6,6 milijona dolarjev. "Duff v našo ekipo prinaša izkušnje, kakovost, velikansko nadarjenost in ambicijo," je ob prihodu irskega vezista v londonsko moštvo dejal trener Roy Hodgson.

MH

Kokain v Temzi

Srčna kap zaradi kokaina je med prebivalci Londona tako pogosta, da morajo zdravniki v londonskih bolnišnicah praviloma določiti vsebnost kokaina v telesu vsakega bolnika s svežo srčno kapjo.Urin skorajda vseh Londončanov se preko kanalizacije steka v Temzo.

Evropejci so se prvič srečali s kokainom ob španskem osvajanju Južne Amerike. V obdobju Krištofa Kolumba je koka tam veljala za sveto rastlino. Domorodci so trdili, da jim žvečenje listov koke daje moč in energijo. Nekateri zapisi celo navajajo, da so starodavni vrači v Peruju mešanico koke uporabljali kot anestetik pri operacijah na lobanji. Španci domačinom niso verjeli, da ima koka sploh kakršnekoli učinke. Španci so jo skušali prepovedati, a so se srečali z uporom zasužnjenih domorodcev. Če so Španci želeli, da jim domorodci še naprej kopljejo srebrno in zlato rudo, so morali uporabo koke znova dovoliti. A to so storili na svoj način. Uvedli so nadzor nad pridelavo koke in pričeli pobirati davek od pridelka. To je najverjetneje prvi dokumentiran primer organiziranega nadzora in razširjanja drog v zgodovini. Kolumbija, država, poimenovana po okrutnem zavojevalcu, danes uspešno nadaljuje s tradicijo bivših gospodarjev.

Sloves koke se je hitro širil po Evropi. Droga, ki je veljala za čudežno, mu ni sledila z enako hitrostjo. Evropejci so pač morali liste koke uvažati. Domorodci Južne Amerike so liste koke uporabljali kot zdravilo, a tudi kot poživilo. V Boliviji in Peruju tujcem še dandanes ponudijo skodelico čaja iz koke kot zaščito pred višinsko boleznijo. Evropejci so učinkovino osamili šele dolga stoletja po osvojitvi Amerike. Leta 1860 se je to posrečilo nemškemu kemiku Albertu Niemannu. Učinkovino je poimenoval po rastlini in ji dodal takrat običajno končnico, s katero so označevali alkaloide. Rodil se je kokain.

V medicini so ga pričeli uporabljati za lokalno omamo. Izven medicinskega sveta pa je postal priljubljena rekreacijska droga. K evropski priljubljenosti je pomembno prispeval sam Sigmund Freud, ki je o kokainu pisal zgolj v presežnikih. Ob vsem ostalem delu si je vzel celo čas za esej o kokainu. Hvalil je vznesenost, ki jo povzroča uživanje kokaina. Hvalil je vpliv kokaina na bistrost duha in vzdržljivost telesa. Primerjal ga je z opijem in hvalil odsotnost odtegnitvenega sindroma pri kokainu. Hvalil je tudi dejstvo, da kokain ne povzroča ne mačka in niti zasvojenosti. Zapiske slavnega Freuda o kokainu so kasneje slepo prepisovali in še danes nekaterim služijo kot dokaz o neškodljivosti kokaina. Resničnost je kajpak drugačna.

Kokain povzroča resne akutne in kronične bolezenske težave. Je sicer močan spodbujevalec živčevja, vendar je med akutnimi težavami najnevarnejši vpliv kokaina na srčno-žilni sistem in na tiste predele možganov, ki nadzorujejo telesno temperaturo. Kokain povzroča nevaren dvig telesne temperature in lahko zgolj s tem svojim učinkom povzroči smrt. A veliko bolj pogosto se pokaže njegov vpliv na srčno žilni sistem. Povzroča neredno in prehitro bitje srca, krčenje arterij ter posledično možgansko ali srčno kap. Srčna kap zaradi kokaina je med prebivalci Londona tako pogosta, da morajo zdravniki v londonskih bolnišnicah praviloma določiti vsebnost kokaina v telesu vsakega bolnika s svežo srčno kapjo. Eden od desetih novih bolnikov s srčno kapjo v Londonu je uživalec kokaina. Pri bolnikih s svežo srčno kapjo, mlajših od štirideset let, je to razmerje še slabše. V tej skupini je eden izmed štirih uživalec kokaina. Pri kroničnih bolezenskih težavah so najnevarnejše duševne spremembe. Zajemajo široko pahljačo duševnih sprememb, vse od hude potlačenosti do stanj, podobnih shizofreniji ali paranoji. Neredko so vzrok za samomor. V ZDA je več kot polovica smrti zaradi uživanja drog posledica kokaina.

Svetovno poročilo o drogah 2009, ki ga pripravlja Urad za droge in kriminal pri Združenih narodih in zajema podatke o globalnem stanju na področju drog za leti 2008 in 2007, opozarja na naraščanje proizvodnje in uporabe amfetaminov, medtem ko naj bi se uporaba kokaina, kanabisa in opiatov umirjala ali celo upadala. Angleži takim uradnim podatkom ne verjamejo. Meritve koncentracije kokaina in njegovih presnovkov v Temzi (vse londonske toaletne vode se zlivajo vanjo) kažejo, da uporaba kokaina v Londonu narašča. Število smrti zaradi drog narašča tudi v Sloveniji, pri čemer ima kokain sorazmerno majhen delež. Vendar je število uporabnikov drog in število umrlih zaradi drog še vedno odvisno od intenzivnosti ali inovativnosti njihovega iskanja. Angleško raziskovanje Temze je dober zgled. Ne bo bistveno vplivalo na globalni promet s kokainom, za katerega nekateri vraževerni trdijo, da je posledica maščevanja Južne Amerike za zverinstva španskih konkvistadorjev v preteklosti. A pomaga reševati življenja.


Osupljivi rezultati

Urad za droge in kriminal pri Združenih narodih navaja, da se uporaba kokaina, kanabisa in opiatov umirja ali celo upada. Vendar je natančno spremljanje obsega uporabe drog iz različnih razlogov težko. Angleži so se domislili izvirnega pristopa. Kokain se v telesu deloma presnovi, deloma pa se izloči z urinom. Urin skorajda vseh Londončanov se preko kanalizacije steka v Temzo. Z merjenjem koncentracije kokaina v Temzi je tako mogoče določiti, koliko prebivalcev Londona dnevno uživa kokain. Rezultati so osupljivi. Meritve kažejo, da se v Londonu dnevno porabi več kot sto petdeset tisoč odmerkov kokaina. Nekateri že imenujejo London svetovno prestolnico kokaina.

Dr. Vojko Flis

Vir: 7 dni