Mancora - Tumbes - Machala

V petek 27. zvečer sva se odpravila do Mancore, da bi proslavila Cesarjev rojstni dan. Spet je bilo treba sesti na mototaksi. Ta je imel prazno gumo, zato sva se morala oba stisniti na desno stran. Voznika vse skupaj sploh ni motilo. Prehitevali smo traktorje, ostale mototaksije in celo avtomobile. Mancora je spet svet zase. Gre za priljubljeno sestajališče surferjev z vsega sveta. Večinoma so hipiji, ki preživljajo dneve na plaži, zvečer pa uživajo razne opojne substance v vasi. Mancora je razvlečena po obeh straneh Panamericane. Ogromno je barčkov in stojnic z nakitom iz školjk. Na ulici bobnijo različni ritmi prihajajoči iz bambusnih lokalčkov, hipiji pa žonglirajo z ognjenimi kroglami kar sredi Panamericane. Žal tistega večera nisem imela s seboj fotoaparata. Cesta na tem predelu ni pretirano prometna. Gor in dol brnijo mototaksiji, tu in tam se privleče iz Ekvadorja kak kamion, do vrha naložen z bananami. Avtomobilov je bore malo in vsi so nekaj desetletij stari Dodgi. V Vichayito sva se morala vrniti do polnoči. Baje te kasneje taksisti nočejo več peljati. V soboto sva še malo poležavala na plaži in ob bazenu, kjer strežejo odličen papajin sok. Jaz ga ponavadi ne naročam, saj je velikokrat brez okusa, pri g. Titu pa ga pripravljajo z malo medu in veliko limete in je naravnost slasten. Pozno popoldne sva nadaljevala pot proti severu, v Tumbes. Vzela sva kar kombi (5s), s katerega so vpili, da iščejo potnike. Rukzake smo privezali na streho, nato pa smo se dobro urico vozili čez severne perujske puščave. V Tumbesu je klima že povsem tropska, kar pomeni, da se temperatura ne spreminja več. Grozno vroče je- gotovo okoli 35 stopinj (tudi ponoči). Mesto je polno otrok, zatorej sklepam, da imajo tu zelo visoko nataliteto. Na Plazi de armas je ogromen pisan tridimezionalen mozaik, ki ponazarja srečanje dveh svetov. Na vrhu je podoba Chilimase, indijanskega poglavarja, ki se je boril s Španci (1532) in ki zdaj srepo gleda proti trgu. Pod njim je Pizarro na konju, naokrog pa so upodobljene razne divje živali (kajman, metulji, papige...) Celota je polkrožno zaključena z inkovsko mavrico. Na trgu sva se posladkala s praženim naribanim kokosom (okusen, ampak malo presladek). Zvečer nama spet ni uspelo iti plesat, ker sem zaspala kot ubita kljub neznosni vročini, ropotanju ventilatorja in ugrezajoči se postelji. (Hostal los Andes 25s). Zjutraj sem šla limat fotke na blog, Cesar pa k frizerju. Zajtrkovala sva na Plazi de armas, drugega nisva nasla. Starejša gospa naju je opozorila na tatove. Baje so eni gringi odnesli torbico kar s stolom vred, ker jo je bila privezala. Ob 14h je štartal bus za Ekvador (Cifa, 2$, 4ure). Pred tem nama je prijazen stric na stojnici zamenjal desetdolarski bankovec za drobiž. V Ekvadorju se plačuje tako z ekvadorskimi kot ameriškimi dolarji. Vredni so isto. Na busu so morali Perujci izpolniti formular za vstop v Ekvador. Meni je zadostoval tisti iz Peruja. Ustavili smo se na začetku mejne vasi Aguas Verdes. Poslali so nas do Oficine de migraciones, kjer so nam poštempljali potne liste. Nato smo se ustavili še nekje sredi vasi in čakali kakšne pol ure. Vstopil je oborožen policist in ukazal, naj mirujemo. Bus je z njim vred peljal do prve ekvadorske vasi -Huaquillas, kjer smo morali dobiti vstopni žig za Ekvador. Jaz sem v tem času (ne vem, kako) izgubila moj papirček z vstopnim žigom za Peru in sem seveda takoj zagnala paniko, ampak vsi so mi zagotovili, da ob povratku ne bom imela nobenih težav. Ker je naš bus peljal naprej v Guayaquil, smo morali nekateri prestopiti na tistega za Machalo. Anglež, ki naju je opazoval vso pot in je očitno hotel navezati stike z zama, ker je imel težave z jezikom, je izginil prav takrat, ko sem ga hotela povabiti zraven. Se mi je kar malo zasmilil. V Machali sva se nastanila v hotelu priporočenem pri LPju (Suites Guayaquil, 10$). Priporočila si absolutno ne zasluži, ampak pri taki vročini se človeku pač ne da iskati udobnejše nastanitve za eno noč. Cesar je rekel, da je hotel "matadero" (klavnica oz. hotel na ure) Machala je svetovna prestolnica banane. Vse naokrog so plantaže, ki jim ni ne konca ne kraja. Baje jih v gostilnah strežejo zastonj, toda danes je nedelja, zato je vse zaprto. Našla sva samo eno odprto pollerijo, kjer ti skupaj s piščancem postrezejo plasticne rokavice (prevelike). Plaza de armas se tu začuda imenuje Juan Montalvo. Poštimana je v nulo. Drevesa so osvetljena, pod njimi pa so skriti zvočniki iz katerih odmeva tango, jazz ali druga ambientalna glasba. Ogromno je policistov. Na trgu jih je vsaj dvajset. Predvsem so zanimive policistke v mini krilih in visokih petah. Ne vem, kako lahko tako opravljene lovijo kriminalce. Lušna črnka v uniformi je okregala fanta, ki se je s kolesom vozil po pločniku. Brez besede jo je ubogal. Boljše trgovine imajo ob vhodu varnostnika z mitraljezom ali mačeto. Na splošno je v mestu veliko vojske. Vodo, mleko in sok strežejo tu v prozornih plastičnih vrečkah. Folk nato iz vrečk pijačo srka po slamici. Še nekaj pomembnega: Do sedaj so bili vsi Ekvadorci sila neprijazni in arogantni, niti najmanj podobni Perujcem. Upam, da drugod ne bo tako. (zdaj sem pravzaprav že v Cuenci, ampak bom nadaljevala drugič) Chao

Im.1: Avtobusna postaja v Tumbesu
Im.2: Perujsko-ekvadorska meja
Im.3: Machala, Juan Montalvo

Chiclayo - Piura - Mancora - Vichayito

25. - 27. 1. 2006

Od Trujilla do Chiclaya smo se vozili dobre 3 ure (Emtrafesa, 12 solov, taksi do terminala 2,5s). Na postaji visi velika tabla na kateri piše, da na vozilo ne sme vstopiti nihče, ki bi bil pred vožnjo zaužil kaj alkohola, četudi samo kapljico. (potniku se ne vrne denarja) Ne vem, kako to ugotavljajo, saj nam ni bilo treba opravljati alkotesta. V Chiclayo smo prispeli okrog 8 zvečer. Prijazen taksist nama je priporočil hotel Residencial JH**, ki bi bil za priporočit pri LPju -ustrežljivo osebje in snažne sobe (naštela sem samo 2 ščurka). Mesto ni nič posebnega, je pa za odtenek bolj simpatično od Trujilla. Tu se že čuti, da se bližamo ekvatorju, ventilatorjev je vedno premalo. Tujcev v mestu ni videti, ampak res niti enega. V načrtu sem imela obisk razvalin starodavnega mesta Senor de Sipan in ogled šamanske tržnice, vendar sem morala vse jutro čakati na mail s pop tv-ja, zato je senor de Sipan odpadel. Coprnice so pač zanimivejše. Mercado Modelo me je malo razočaral. Mislim, da je izbira v Iquitosu pestrejša, se pa da tudi v Chiclayu kupiti vse vrste trav, kapljice zoper strah, ljubezenske napoje in halucinogene substance (Pejotl, San Pedro in Ayahuasco).

Na tržnici mi je prijazen čevljar zvrtal dodatne luknje v moj pas iz Beograda. Za 4 sem plačala 1 sol, eno pa sem dobila v dar (de yapa). V Chiclayu je bilo treba nakazati 100$ za bungalov, ki sva ga izbrala v bližini Mancore, nato pa priti z busom do Piure (Linea, 15s, 3 ure). Imela sva to srečo, da sva v Piuri ujela zadnji bus do Mancore (El Dorado, 15s, 3,5 ure). Tja sva prispela okrog pol dvanajstih ponoči, toda poti še ni bilo konec. Morala sva vzeti še mototaxi do Vichayita. Simpatičen dečko naju je sredi noči peljal čez drn in strn po prašni luknjasti stezi. Pol ure take vožnje ti dobro pretrese kosti in zmasira tazadnjo. Pri klancu navzgor sem mislila, da bo motorček kar izdihnil, ko je tako čudno kašljal. V glavnem, ko človek prispe do Miradorja de Vichayito, pozabi na naporno vožnjo. Tu je res pravi raj, zato lahko mirno zelenite od zavisti. Bungalov je trsten, okusno opremljen, z razgledom na Pacifik. Zraven sta dva manjša bazena in majhna restavracija z jedmi za vse prste obliznit. In nič drugega. Resnično spokojno. Ne morem verjeti, da v Peruju ne zaklepam sobe (ključa niti nisva dobila). Morje je toplo- skoraj preveč, sonce pa močno ko hudič. Plavati se tu ne da- valovi so predivji, se je pa vseeno fino metati vanje. Šef resorta je don Tito, varnostnik pa Toro, velik črn labradorec. Don Tito ima strašno stresno zivljenje. Malo pokontrolira svoje uslužbence, nato pa leži na plazi in si pusti streči koktejle, tu in tam pa se s Torom osvežita v morju. Zdaj sem v bistvu že v Tumbesu, ampak se mi ne ljubi več tipkat, tako da se beremo iz Ekvadorja. Hotela sem dat fotke na net, ampak sem pozabila navodila v hostlu, tako da se mogoče se vrnem. Besos

Im. 1: Ulica v Chiclayu
Im. 2: Mercado Modelo, raznovrstni napoji
Im. 3: Vichayito, plaža
Im. 4: Konjički za jutranjo ježo

Madrid - Lima - Trujillo

21 - 25. 1. 2006

Pišem iz Trujilla, natančneje iz Clarine hiše (La casa de Clara). Clara je poročena z Američanom Michaelom in skupaj vodita hotelček ter organizirata ekskurzije na bližnja arheološka najdišča.
Pa naj začnem od začetka. Let do Lime je bil dokaj naporen, predvsem zaradi enih dvesto vreščečih otrok. Večina potnikov je bila Perujcev in vsak od njih je hotel zvleči na letalo 5 stokilskih kufrov, doplačal pa ne bi nihče. Na letalu so se nenehno presedali in stevardesa jih ni mogla prešteti, zato smo štartali z več kot uro zamude. V Limo sem prispela v soboto, 21. 1. ob petih zjutraj, ampak na prtljago sem morala čakati vse do pol osme, poleg tega se čaka še na carini in kontroli prtljage pred izhodom. Cesar me je moral čakati kar dobre štiri ure. Avto ni vžgal, zato smo ga morali malo poriniti. Perujci so takih situacij vajeni in radi priskočijo na pomoč, posebno če v avtu sedi kakšna gringa. Prva dva dni sem morala obvezno trpeti prebavne motnje in zaprtja so me rešili pri Altamiranovih, kjer so me filali s sladoledom, sokom iz chirimoye, ananasa, obvezno Inca colo, za povrh pa se ena granadilla (sadež podoben granatnemu jabolku, oranzno-zelene barve z okusom po grozdju). Lima je poleti malce bolj smrdljiva, ampak za moje pojme vseeno prijetnejša. Vsaj sonce se vidi.
V ponedeljek smo šli na očesni pregled, in sicer kar na Združenje perujskih slepcev (Centro de prevencion de la ceguera, union nacional de ciegos del peru). Vse uslužbenke so mi ponujale svoje sinove. Vse vprek so vpile, da sem si prišla iskat moža. Ne vem, kje so to pobrale, ampak prihajalo jih je vedno več in vse so se priliznjeno smehljale. Sem vsaj prišla prva na vrsto. Zdravnica (ki mi je prav tako ponujala svojega sina) je ugotovila, da se mi je poslabšal vid na desnem očesu in da imam malo astigmatizma. Gospe Altamirano so odkrili mreno in revica je tako jokala, da smo jo komaj potolažili. Popoldne sva se s Cesarjem odpravila po očala v center Lime, v predel kjer so same optike. Prodajalci te vlečejo v trgovine in vsi ti vpijejo na ušesa, da bi jih človek kar mahnil. Očala sem hotela kupiti kar v prvi optiki, kjer so mi ponujali okvir (montura color vino) in stekla (resina policarbonato, duraquartz, 100% Uva, anti reflex in ne vem kaj še, najdražja v glavnem ) za okoli 10 jurjev (če bi imela manjšo dioptrijo bi bilo občutno ceneje). Za vsak slučaj sva sla pogledat še v sosednjo trgovino, kjer so trdili da so me bili nalagali. Po obisku enih 25-ih optik sem ob 9h zvečer naročila očala v trgovini v katero naju je zvlekel vidno poženščen fant s plastičnim prstanom, ki ga je krasil moder srček. Je bil vsaj hecen. Očala oz. maček v žaklju me najbrž že čakajo v Limi. Naučila sem se marsikaj o proizvodnji in materialih v optiki. Res poučno. Zvečer sva se s Cesarjem odpravila na postajališče busov firme Tepsa, ki je ena boljših v drzavi. Busi so resnično udobni, lahko se zlekneš, nasloniš noge, stevardese ti postrežejo večerjo. Zanimivejši od samega potovanja pa je postopek za vstop na vozilo, saj večkrat pregledajo dokumente potnikov, tik pred vkrcanjem pa ti vzamejo še prstne odtise. Potovanje je trajalo 8 ur in prvič sem med vožnjo spala kot top. V Trujillo smo prispeli okrog 7h zjutraj. Mesto je tipično perujsko. Hiše so nižje kot v Limi, kaos pa je isti. Na lastno pest (da prišparava pri organizaciji transporta) sva hotela priti do slovitega Chan Chana, največjega glinenega mesta predkolumbijske Amerike, ki leži samo 3 km izven Trujilla. Zanimivo je, da Trujillčani ne znajo priti tja, čeprav gre za eno največjih znamenitosti Peruja. Poslali so naju na napačen kombi (na njem se nas je gužvalo enih 10 ljudi , dve plinski bombi, 10 metel in petnajst metlic za wc) , ki je peljal do Huace de la Luna in del Sol (lunin in sončni tempelj), kar tudi ni bilo tako napačno. Chan Chan si bova pač pogledala na povratku. Kombi naju je odložil enih 20 min hoje od svetišča. Tam naju je nek kmet opozoril, da je tod nevarno hoditi peš. Tisti hip se je mimo pripeljal capitan Azabache (najpogostejši priimek v tem predelu) s sinovoma, ki je baje vreden zaupanja, saj je vendar oficir. Gospod naju je varno pripeljal do cilja po luknjasti in prašni poti. La Huaca de la Luna in la huaca del sol sta utrdbi predinkovskega plemena Moche. Gradili so ju od 12. stol naprej. Ko prve gradnje niso več uporabljali, so jo napolnili z opeko, vrh nje pa gradili na novo, in tako znova in znova. Tako so nastale stopničaste piramide, pri katerih služi vselej samo najvišje nadstropje. V prostoru za žrtvovanje so ujetnike mučili, nato pa jih zadavili ali razčetverili. Njihovo kri je vrhovna duhovnica zlila v čašo in jo pokazala ljudstvu z vrha piramide. V templju je več čudovito ohranjenih reliefov, izklesanih v opeko. Večina jih upodablja boga Allapae-ja. Dekorativni motivi so povezani z morjem in ribolovom, poglavitno dejavnostjo Mochejev. Poslikave so močnih primarnih barv. Velike večine reliefov ne morejo izkopati, saj bi se celotna konstrukcija zrušila. Vodička Marta je bila zelo simpatična. Ko sem ji odgovorila na vprašanje, od kod prihajam, je samo zavzdihnila: ah... Včasih se mi ne ljubi razlagati, kje je Slovenija.Ena od znamenitosti teh svetišč so perujski psi. So brez dlake, njihova koža je črna, glavo pa jim krasi nekakšna irokeza. Na pogled so resnično neprivlačni. Ker imajo zelo visoko telesno temperaturo, po tradicionalnem receptu z njimi zdravijo artritis. Po celodnevnem lazenju po ruševinah me je čakalo še nekaj ur pisanja članka o tenoristu Rijavcu. Najprej sva s Cesarjem pojedla kosilo kar na tržnici (še sem živa): Papa a la huancaina (krompir v neki omaki, ki naj ne bi bila pikantna, pa Je bila), Cabrito (kozliček z rižem in fižolom) ter tollo sudado ("potna" riba). V Peruju je na vsakem ovinku kak casino, zato me je zanimalo v čem je štos. "El mundo perdido de Chan Chan"-tako se je imenoval eden izmed tisočerih- je bil nabito poln. Kupila sva žetone za 5 solov (250 sit). Na mašinah so se vrteli sadeži, indijančki in pisani dragulji. Po dveh minutah sem se naveličala. Zadela nisem niti ene vrstice, poleg tega se mi je vrtelo v glavi od jagod, banan in indijančkov. Nato sva iskala kak lokal, kjer bi lahko jaz mirno pisala. Začuda je v Trujillu najti samo nabasane in hrupne Pollerije. Koncno sva našla eno mirnejšo piščancnico, kjer so celo imeli pivo. Članek sem nato pretipkovala vse do 11h zvecer, stisnjena med zašvicanimi Perujci v kamrici, kjer je bilo vsaj 40 stopinj. Danes se odpravljava v Chiclayo, ker hočem videti znamenito tržnico za šamane in coprnice. Tokrat bova lahko potovala podnevi, saj bo vožnje le bore 4 ure. Potem pa na plažo!! (Fotke bodo najbrž jutri)

Im. 1: Kopališče Collique- Lima
Im. 2: Alexa (5) in Malu (8), Cesarjevi nečakinji
Im. 3: Huaca de la Luna, vrhovno božanstvo Mochicov, Allapae
Im. 4: Perujski pes, ki zdravi artritis

Perujske migracije

V letu 2005 se 482.733 popotnikov ni vrnilo v Peru.

Glede na poročilo INEI (Instituto Nacional de Estadística e Informática), je njihov najpogostejši cilj Bolivija. Kot dežele, ki naj bi jim obljubljale lepšo prihodnost, sledijo Čile, ZDA, Ekvador, Španija in Argentina. Emigranti so večinoma moški, stari od 20 do 39 let. Jorge Lazaro, sekretar Perujskih združenj v zamejstvu, je zaskrbljen, saj meni, da gre za beg nadarjenih ljudi iz države. Ta jim namreč ne omogoča uveljavljanja njihovega znanja in sposobnosti. V zadnjih petih letih je državo zapustilo kar 1.124.000 Perujcev. V tujini jih živi okrog 2.250.000.

Tudi število migracij v Peru se je v zadnjem letu povečalo, in sicer za 16,4% v primerjavi z letom 2004. Samo novembra je na perujska tla stopilo 151.575 tujcev. Ti so v največjem številu prebivalci ZDA (27,2%), sledijo Čilenci (13,9%), Bolivijci (12,4%), Španci (8,8%), Ekvadorci (7,7%) in Brazilci (4,9%). Skoraj 60% imigrantov je moškega spola.

vir: http://www.larepublica.com.pe/ 11. 1. 2005

Komirani limonadniki

Ali s čim vse se ljudje ne ukvarjajo...
Če ste se s stanjem kome seznanili preko telenovel, živite v zmoti!

Povprašajte zdravnika iz resničnega življenja Davida Casaretta in njegove kolege s pensilvanske univerze. Ugotovili so namreč, da telenovele gledalcem ne predstavljajo verodostojne slike omenjenega stanja. Limonade sicer niso dokumentarne oddaje, vsekakor pa lahko občutno vplivajo na dojemanje posameznika, s čimer pri gledalcu vzbujajo zmotna pričakovanja. Casarettova ekipa je preučevala pojav kome v telenovelah predvajanih v Združenih državah Amerike med letoma 1995 in 2005. V tem času je 64 likov padlo v komo oziroma v nekaj njej podobnega. 90% jih je popolnoma okrevalo in ni utrpelo posledic, pet pacientov je umrlo, dva pacienta pa sta bila obsojena na večno vegetiranje. Rezultati so torej optimistični, vendar malo verjetni. Da ne govorimo o tem, da sta bili dve smrti lažni, saj sta limonadnika živela še naprej. Gledalci tega seveda niso izvedeli takoj, zato sta bili smrti obravnavani kot “pravi”. Žal ne obstajajo podatki o tem, kako so komiranci ohranili brezhibno pričesko in makeup, ali so igralci med komiranjem utrpeli padec priljubljenosti in ali so lažne zgodbe povečale število tožb zoper zdravstvene delavce.
Nelimonadne kome:
Študije so pokazale, da komo preživi 50% ali manj pacientov. Manj kot 10% jih popolnoma okreva, kar je devetkrat manj pogosto kot v telenovelah. Preživeli komiranci pogosto utrpijo mentalni in motorični deficit, zato jim ne uidejo meseci delovne in fizioterapije.
Raziskovalci se zavedajo, da telenovele niso odraz resničnega življenja in da niso namenjene izobraževanju gledalcev o boleznih in zdravstvu ali družbenih odnosih, kljub temu pa prispevajo k zmotnim prepričanjem. Ne verjemite vsega, kar vidite!

Im: Zakomiranki iz filma Hable con ella (Pedro Almodovar, 2002)

vir:
http://webcenter.health.webmd.netscape.com/content/Article/116/112316.htm

Un pensamiento robado

No se termina
cuando se acaba,
sino cuando se olvida.

Im: Caravaggio, Muerte de Holofernes (1598/99)

Galleria nazionale d'Arte Antica, Barberini, Roma

Beograd

16. -18. 12. 2005

Es mas o menos lo que me imaginaba. Una ciudad llena de contrastes, recuperándose de los bombardeos y otros efectos de la guerra. Los gigantescos edificios socialistas carecen del brillo de los años pasados. Ya no sirven para nada, pero despiertan una nostalgia irracional en los que hemos vivido esos tiempos llenos de ilusiones y palabras grandes. Tratamos de entrar en el edificio monumental (ahora renovado) de CK (Centralni komite). No nos dejaron. Está en manos privadas, los frescos de Pengov que queríamos ver estarán destruidos o han sido llevados a un lugar desconocido. Pasando por la calle del Knez Miloš observaba los enormes bloques con un nudo en la garganta. Algunos apenas se sostienen. Las bombas dejaron gigantescos agujeros, partieron las casas en dos o las hicieron polvo. Entre ellas destaca el edificio de la Televisón nacional, recordando a los fuereños la gran ayuda de la OTAN. En la misma calle se encuentra la embajada americana, un edificio renovado e iluminado, guardado por unos soldados, armados hasta los dientes. Hemos pasado tambien por la casa de Ceca, la cantante mas famosa y controvertida de la música popular serbia »turbofolk«, enfrente del estadio de Crvena zvezda (Estrella roja). Su marido, el cruel general Arkan, tenía acceso directo a las tribunas, para no tener que entrar junto con los simples mortales.

Kalemegdan no es precisamente la Alhambra de Granada, pero le permite a uno contemplar los restos de un pasado que no tiene que ver con el socialismo. Es realmente romántico pasear por las torres de noche y observar los dos ríos (el Sava y el Danubio), en los que se reflejan las luces de una ciudad que a esas horas parece despreocupada y tranquila. Kalemegdan de noche es el mejor disfraz de Beograd. Mi padre me contó, como lloraban allí en los años 70 mientras disparaban salvas a Tito. De orgullo.

El mausoleo del gran emperador o dictador, como algunos lo llaman, se ve simplemente triste. La Casa de las flores (Kuća cveća) no recibió ninguna atención desde los años 80.
Hay limusinas con manillas doradas que nunca podríamos ver en las prestigiosas capitales europeas y hay barrios idénticos a los del tercer mundo, formados de chozas de cartón y madera, sin agua ni electricidad. Obviamente no les importa mucho la cultura y el turismo. Estan renovando (otra vez) la coleccion en la Galería del Arte moderno y el Museo Nacional no abrirá sus puertas hasta el año 2009.

En la iglesia del San Sava (la mayor iglesia ortodoxa en los Balcanes) sólo se pueden apreciar los gases de combustión. No la han terminado todavia (y tampoco creo que eso pase pronto), aunque por fuera parece un templo monumental, llamando a los turistas a que le tomen unas fotos. El famoso refrán serbio dice: »Nek se vidi raskoš. « (Que se vea el lujo).

Hemos visitado el mayor rastro (buvljak) en Serbia (copias de ropa de marca y plástico barato, sobre todo merece la pena la ropa de esquí, marca Spyder (hay otras también) -una chaqueta cuesta entre 400 y 800 eur en Eslovenia, en Beograd menos de 50 - para los que les gusta disfrutar de las miradas envidiosas en las pistas de esquí, a mí personalmente no me gustan). Aquellos a los que nos interesan recuerdos del socialismo yugoslavo y antigüedades, tendremos que buscar suerte en otra parte. En la Gran feria invernal (Novogodišnji sajam) tampoco vais a encontrar cosas interesantes, pero si os queda algo de energía podéis vestiros y calzaros bien por muy poco dinero.

La primera noche queríamos divertirnos en las famosas balsas en la desembocadora del río Sava al Danubio. Es realmente una experiencia muy peculiar. Las balsas son una etapa importante para los
cantantes de turbofolk que quieren triunfar en los escenarios mas importantes de Serbia, como por ejemplo él de Tv Pink. Un amigo mío clasificó este género como »música de restaurante, cantada por presentadores de telediario y putones«. Los aficionados a este género obviamente exigen pechos y labios de silicona, ropa ostentosa o al menos una corbata del siglo pasado. Sin embargo, se nota mucho la herencia árabe en las melodías y en el modo de cantar. Es increible, como todo el mundo se vuelve loco con esos ritmos. Se ponen a beber hasta caer o vomitar en plena pista de baile. Menos mal que el servicio de seguridad funciona muy bien (y con mucha elegancia).

La segunda noche nos fuimos a cenar al restaurante mas antiguo de la ciudad - Šešir moj (antes- Tri šešira = Tres sombreros) en Skadarlija, la parte antigua de la ciudad, famosa por sus tabernas y bares. Nos sorprendió un grupo de músicos vestidos de trajes tipicos. Se pusieron a tocar las »canciones de la ciudad antigua« (starogradske pesme) acompañados por una actriz con un vestido de finales del siglo XIX, que no paraba de cantar y bailar. Hasta nos recitó el himno esloveno, pero creo que salió un poco insatisfecha con nuestro aplauso. Muy cerca de la calle Knez Mihailova, en pleno centro de la ciudad, encontramos el bar llamado La revolución. Allí conocimos a un grupo de músicos. Yo y Milica, la guitarrista, seguimos con la fiesta en un bar de mala muerte. La camarera nos hizo el favor de bajar la música, para que nosotras pudieramos dar un conciertito de rancheras, boleros y valses criollos (hasta las 5 de la madrugada :) . Hasta en los Balcanes mi viaje fue sellado a lo latino. Hasta la proxima.

Lola

Že kar tri dni ni na spregled moje Lolite, kar me že pošteno skrbi. Nihče me več ne čaka pred vrati in ponoči me nič več ne zbuja zvončkljanje in mijavkanje. Po rokah so vidne samo še stare brazgotine, nič več ni krvavih prask in sledi mačjih ugrizov. Plišasti kenguru, Lolin najljubši sovražnik, žalostno visi na elastiki in čaka, da bi ga kdo cefral. V bližnji okolici sem pustila nekaj obvestil, v upanju, da jo je kdo od sosedov vzel k sebi. Baje je spet čas parjenja (a mogoče kdaj ni?) in baje je tudi povsem običajno, da mačka za kakšen dan izgine, ampak tovrstno početje te v centru Ljubljane lahko stane glave. Lepo bi bilo, če bi jo našla kakšna slovenska Ginny ( http://www.pozitivke.net/article.php?story=20040331165049166&mode=print ) Preberite si ganljivo zgodbico o psički, ki rešuje mačke in držite pesti, da se Lola vrne. Če se to zgodi, obljubim, da ji kupim njene najljubše bombone z nikotinsko kislino.

El dueño de la herida

Un pensamiento bonito
de Antonio Gala,
enviado por un amigo:

El dueño de la herida es el verdugo
y es la víctima;
es el idólatra y es su ídolo;
pero, sobre todo,
aquello que los vincula o los enfrenta,
sea cual sea su nombre.
Porque hay amores que no saben
el suyo verdadero.

Im: El Greco, San Sebastian 1610/14 (Prado)

Odradek

Algunos dicen que la palabra «odradek» procede del esloveno, y sobre esta base tratan de establecer su etimología. Otros, en cambio, creen que es de origen alemán, con alguna influencia del esloveno. Pero la incertidumbre de ambos supuestos despierta la sospecha de que ninguno de los dos sea correcto, sobre todo porque no ayudan a determinar el sentido de esa palabra.
Como es lógico, nadie se preocuparía por semejante investigación si no fuera porque existe realmente un ser llamado Odradek. A primera vista tiene el aspecto de un carrete de hilo en forma de estrella plana. Parece cubierto de hilo, pero más bien se trata de pedazos de hilo, de los tipos y colores más diversos, anudados o apelmazados entre sí. Pero no es únicamente un carrete de hilo, pues de su centro emerge un pequeño palito, al que está fijado otro, en ángulo recto. Con ayuda de este último, por un lado, y con una especie de prolongación que tiene uno de los radios, por el otro, el conjunto puede sostenerse como sobre dos patas.
Uno siente la tentación de creer que esta criatura tuvo, tiempo atrás, una figura más razonable y que ahora está rota. Pero éste no parece ser el caso; al menos, no encuentro ningún indicio de ello; en ninguna parte se ven huellas de añadidos o de puntas de rotura que pudieran darnos una pista en ese sentido; aunque el conjunto es absurdo, parece completo en sí. Y no es posible dar más detalles, porque Odradek es muy movedizo y no se deja atrapar.
Habita alternativamente bajo la techumbre, en escalera, en los pasillos y en el zaguán. A veces no se deja ver durante varios meses, como si se hubiese ido a otras casas, pero siempre vuelve a la nuestra. A veces, cuando uno sale por la puerta y lo descubre arrimado a la baranda, al pie de la escalera, entran ganas de hablar con él. No se le hacen preguntas difíciles, desde luego, porque, como es tan pequeño, uno lo trata como si fuera un niño.
-¿Cómo te llamas? -le pregunto.
-Odradek -me contesta.
-¿Y dónde vives?
-Domicilio indeterminado -dice y se ríe. Es una risa como la que se podría producir si no se tuvieran pulmones. Suena como el crujido de hojas secas, y con ella suele concluir la conversación. A veces ni siquiera contesta y permanece tan callado como la madera de la que parece hecho.
En vano me pregunto qué será de él. ¿Acaso puede morir? Todo lo que muere debe haber tenido alguna razón be ser, alguna clase de actividad que lo ha desgastado. Y éste no es el caso de Odradek. ¿Acaso rodará algún día por la escalera, arrastrando unos hilos ante los pies de mis hijos y de los hijos de mis hijos? No parece que haga mal a nadie; pero casi me resulta dolorosa la idea de que me pueda sobrevivir.