Potovanje v Apurimac, srce Peruja, je bilo že dolgo načrtovano, vendar sem sama odlašala zaradi strahu pred nevarnimi gorskimi cestami in skromnimi bivalnimi razmerami. Moj strah je bil odveč.
Iz Lime smo krenili v nedeljo zgodaj zjutraj, kosili pa pri "Predrznem oslu" (Burro mañoso) blizu Ice. Pred potovanjem sem izbrskala na spletu zanimiv kraj, kjer bi lahko prenočili prvo noč - La Maquina pri Palpi. Palpa je manjše mesto, ki leži cca. 60 km od obale, blizu Nazce. Turistov tu ne bomo našli.
La Maquino sem izbrala, ker sva tokrat potovala z mojo taščo in tastom, ki si želita čim več stika z naravo in pristnih odnosov. Nista vajena spati po hotelih.
Gre za 60 ha veliko posestvo, večinoma zasajenega s pomarančevci, ki je danes v večji meri oddano v najem. Mnogi najemniki ne skrbijo pretirano za svoja polja in sadna drevesa, katerih veje se od teže sadov globoko povešajo. Utrgali smo si nekaj odličnih, sladkih pomaranč in jih cuzali med sprehodom po poljih.
Gospa Carmen (z rogovilo) je tu šefica. No, baje je lastnik "hotela" njen sin, ampak tokrat nas je gostila ona. Bilo je, kot bi se poznali že leta. Ga. Carmen je moderna ženska, čeprav živi na perujskem podeželju. Nenehno se izobražuje in s seboj nosi svoj laptop. Zelo je razgledana in pozna vse skrivnosti svoje zemlje. Predvsem sem ji bila hvaležna za razlago o nastanku njenega ribnika in o živalih, predvsem pticah, ki obiskujejo posestvo. Videli smo namreč vse živo - najlepši so bili modri vodomci! Razkazala mi je tudi svojo hišo, ki je v obnovi in zelo mi je bilo všeč, da je južno steno vsakega prostora oblekla kar v rečne kamne. Na sliki so vidni vhodi v sobe za goste, ki so samo 4. Sobe so zelo čiste, ampak skromno opremljene, v vsaki so 3 postelje, po osebi pa ga. Carmen računa 50 solov na noč, kar sploh ni poceni za tak boguzahrbrtni kraj (ampak se splača, boste videli!)
Žal smo imeli tisti dan meglo. Kljub temu se je iz sobe lepo videla skoraj ravna linija mesete nad Palpo.
Zajtrk nam je prav tako pripravila ga. Carmen osebno. Nič posebnega, ampak s srcem. Jajčka, kavo in sok.
To je pa biser tega posestva in moj glavni razlog, da smo obiskali gospo Carmen. Terciarna tektonska razpoka pod njeno hišo, ki jo napaja topla podtalnica. Voda se tu neprestano pretaka, tako da je vedno čista, poskrbi pa tudi za južni nasad pomarančencev, ki se kar sam zaliva.
V vodi bivajo majhne ribice, ki poskrbijo za eco- pedikuro. Rade se namreč hranijo z odmrlo kožo. Ta malih se skoraj ne čuti, tiste velike 5 cm pa prav uščipnejo! Ga. Carmen nam je povedala, da je bila laguna v uporabi že v predinkovskih časih, verjetno v ceremonialne namene. Na dnu so namreč našli precej, iz Ekvadorja uvoženih školjk spondiylus, ki so se vselej uporabljale za daritve višjim silam.
Kljub mrazu in megli sem zjutraj malo zaplavala. Voda je bila preveč mamljivo topla. Problem je bil predvsem priti nazaj ven! Aja, in ribice nič ne grizejo, če plavaš ;)
Kak luksuz je to - imeti čez vse leto topel ribnik, ki ga ni treba čistiti, pa še njive zaliva zraven!
Včasih sem si želela bazen, a nič več. Gospa Carmen, jaz bi tudi tako tektonsko razpoko!
Posts
