12 July 2013

V iskanju korenin - od Nazce do Abancaya

Po startu iz Palpe smo naredili krajši postanek v Nazci. Cesar in Samuel sta splezala na razgledni stolp, od koder se vidi več naskovskih risb, najbliže sta dlan in drevo. 

Pri Nazci smo se začeli strmo vzpenjati. Cesta je dobra, obnovljena, lepo označena, a precej strma in ovinkasta. V spodnjem delu najbolj. Kar naenkrat se znajdemo med visokimi Andi. 



 Potem pa planjava - Pampa Galera, zatočišče vikunj in guanakov.
Tokrat sem prvič videla guanake, resda zgolj od daleč. Imajo majhno glavo, temnejšo od trupa.

 Vikunje pa kar vsepovsod - nekatere so nas radovedno opazovale.
Tu nekje nam je pot prekrižala tudi činčila, česar sem se zelo razveselila, ker jih je izjemno težko videti v naravi,
 Tale nas je po levi spremljala nekaj metrov ...
 ... in nas potem prehitela (tu smo vozili 5 km/h)
 Vikunje žvečijo ischu - trdo suho visokogorsko travo.

 In če pogledaš k vrhu, jih je še več!
 Taka je pa cesta čez Pampo Galera. Malo poflikana, ampak zadovoljivo vzdrževana (pravzaprav je cesta v tem delu najslabša - a kot vidite, ni panike). Srečali pa nismo praktično nikogar!
 Na pampah je na stotine manjših jezerc.
  Ravno par dni za našim obiskom so domačini organizirali tradicionalni vsakoletni lov na vikunje - brez skrbi, saj jih samo ostrižejo :) Več sto ali celo več tisoč ljudi se zbere in držeč za roke ter pisane vrvi sklepa vse ožji krog okoli živali. To je ogromen projet. Ni kar tako vikunjina volna najdražja na svetu.  
 Čez čas so nas sredi ceste presenetile krave. Kar sploh ne bi bilo nič čudnega, če ne bi stale kot vkopane. Niso reagirale na hupo, na mahanje in skakanje. Še z repom niso zamigale. Smo morali kar v počasnem slalomu okoli njih naprej.


 Še eno od mnogih jezerc na poti
 In to prelepo nebo ... Celo ta hudi oblaki so tako lepi v tem kontrastu.
 Na najvišjih točkah (smo že skoraj na 5000 m nad morjem) ni več vikunj, le še udomačene alpake. Ni mi jasno kako ljudje lahko tam sploh živijo, v mrazu (pod ničlo), brez elektrike in vode ... Tu raste lahko samo še ischu

 Tako na hitrco iz avta, na 5000 m.


V iskanju korenin - Palpa

Potovanje v Apurimac, srce Peruja, je bilo že dolgo načrtovano, vendar sem sama odlašala zaradi strahu pred nevarnimi gorskimi cestami in skromnimi bivalnimi razmerami. Moj strah je bil odveč. 

 Iz Lime smo krenili v nedeljo zgodaj zjutraj, kosili pa pri "Predrznem oslu" (Burro mañoso) blizu Ice. Pred potovanjem sem izbrskala na spletu zanimiv kraj, kjer bi lahko prenočili prvo noč - La Maquina pri Palpi. Palpa je manjše mesto, ki leži cca. 60 km od obale, blizu Nazce. Turistov tu ne bomo našli.
 La Maquino sem izbrala, ker sva tokrat potovala z mojo taščo in tastom, ki si želita čim več stika z naravo in pristnih odnosov. Nista vajena spati po hotelih.
Gre za 60 ha veliko posestvo, večinoma zasajenega s pomarančevci, ki je danes v večji meri oddano v najem. Mnogi najemniki ne skrbijo pretirano za svoja polja in sadna drevesa, katerih veje se od teže sadov globoko povešajo. Utrgali smo si nekaj odličnih, sladkih pomaranč in jih cuzali med sprehodom po poljih.  






 Gospa Carmen (z rogovilo) je tu šefica. No, baje je lastnik "hotela" njen sin, ampak tokrat nas je gostila ona. Bilo je, kot bi se poznali že leta. Ga. Carmen je moderna ženska, čeprav živi na perujskem podeželju. Nenehno se izobražuje in s seboj nosi svoj laptop. Zelo je razgledana in pozna vse skrivnosti svoje zemlje. Predvsem sem ji bila hvaležna za razlago o nastanku njenega ribnika in o živalih, predvsem pticah, ki obiskujejo posestvo. Videli smo namreč vse živo - najlepši so bili modri vodomci! Razkazala mi je tudi svojo hišo, ki je v obnovi in zelo mi je bilo všeč, da je južno steno vsakega prostora oblekla kar v rečne kamne. Na sliki so vidni vhodi v sobe za goste, ki so samo 4. Sobe so zelo čiste, ampak skromno opremljene, v vsaki so 3 postelje, po osebi pa ga. Carmen računa 50 solov na noč, kar sploh ni poceni za tak boguzahrbrtni kraj (ampak se splača, boste videli!)


Žal smo imeli tisti dan meglo. Kljub temu se je iz sobe lepo videla skoraj ravna linija mesete nad Palpo.   
 Zajtrk nam je prav tako pripravila ga. Carmen osebno. Nič posebnega, ampak s srcem. Jajčka, kavo in sok.
 To je pa biser tega posestva in moj glavni razlog, da smo obiskali gospo Carmen. Terciarna tektonska razpoka pod njeno hišo, ki jo napaja topla podtalnica. Voda se tu neprestano pretaka, tako da je vedno čista, poskrbi pa tudi za južni nasad pomarančencev, ki se kar sam zaliva.
 V vodi bivajo majhne ribice, ki poskrbijo za eco- pedikuro. Rade se namreč hranijo z odmrlo kožo. Ta malih se skoraj ne čuti, tiste velike 5 cm pa prav uščipnejo! Ga. Carmen nam je povedala, da je bila laguna v uporabi že v predinkovskih časih, verjetno v ceremonialne namene. Na dnu so namreč našli precej, iz Ekvadorja uvoženih školjk spondiylus, ki so se vselej uporabljale za daritve višjim silam.
Kljub mrazu in megli sem zjutraj malo zaplavala. Voda je bila preveč mamljivo topla. Problem je bil predvsem priti nazaj ven! Aja, in ribice nič ne grizejo, če plavaš ;)
Kak luksuz je to - imeti čez vse leto topel ribnik, ki ga ni treba čistiti, pa še njive zaliva zraven!
Včasih sem si želela bazen, a nič več. Gospa Carmen, jaz bi tudi tako tektonsko razpoko!

21 February 2013

Čikitin - mielero, reinita mielera

En teden je bil z nami Čikitin. Danes je odletel.

 Čikitin je mielero, sorodnik kolibrija. Spi 12 ur in buden je 12 ur na dan.
 Mielero se kot kolibri v naravi hrani z nektarjem in manjšimi insekti.
 Mladiče hranimo s sladkano vodo (1 žlička belega sladkorja na 4 žličke vode), v kateri razmočimo pasji ali mačji briket - bolje mačjega. Dodamo lahko tudi zmlet trdo kuhan beljak. Mladički zahtevajo hrano vsakih 20 minut!
 Ptiček mora imeti svoje zatočišče, škatlico, v kateri bo spal. Najbolje je, da mu omogočimo 12 ur teme. Naš Čikitin je spal v kopalnici.
 Čikitin ni znal prav dobro leteti, ko je prišel k nam.  Zdaj že zna določati distance. Treniral je en teden, precej uspešno . 
 Danes smo Čikitina osvobodili. Na balkonu je ostala njegova posodica s hrano in škatlica, če bi slučajno spet pri nas iskal zatočišče.

14 August 2012

Otvoritev Slovenske sobe

V soboto, 11. 8. 2012 smo Slovenci v Peruju ponosno otvorili Slovensko sobo, kotiček v središču Mirafloresa, ki nam bo olajšal delo in nam nudil vse potrebno za naše stalne aktivnosti in posebne priložnosti. Naša mala knjižnica, učilnica ter pisarna za sestanke in prostor srečanja v enem zdaj delujejo na ulici Pershing 157 v Limi.

El sabado 11 de Agosto del 2012, la Asociacion Eslovena del Peru inauguro el Salon Esloveno, un rinconcito en el corazon de Miraflores, que nos facilitara el trabajo y nos ofrecera todo lo necesario para nuestras actividades permanentes y ocasiones especiales. Nuestra pequeña biblioteca, salon de clases, oficina y sala de reuniones desde ahora funcionaran en la Calle Pershing 157.  

Pred prihodom gostov
Antes de la llegada de los invitados

Člani slovenske skupnost med pogovorom
Los miembros de la Asociacion conversando

Otvoritev je bila vesele narave, v prisotnosti g. konzula Milana Repšeta, predsednika Društva Slovencev v Peruju, g. Ivana Prosena in zvestih članov slovenske skupnosti.

En esta alegre inauguracion estuvieron presentes el sr. consul honorario Milan Repse, el Presidente de la Asociacion Ivan Prosen, y los miembros mas fieles de nuestra comunidad.

Recepcija
La recepcion

G. Gustavo Velazquez, lokalni umetnik, nam je ob tej priložnosti priskočil na pomoč s svojimi olji s skritimi tradicionalnimi motivi različnih predinkovskih kultur, ki so izdatno popestrila prazne stene naše sobe.

El sr. Gustavo Velazquez, un artista local, nos brindo su ayuda llenando de color nuestro salon con sus oleos que escondian motivos tradicionales de diferentes culturas preincaicas.
Sliko bo kmalu zamenjala tabla.
El cuadro sera reemplazado por una pizarra. 

To stran prostora bomo kmalu zapolnili s slovenskimi knjigami in audio-vizualnimi pripomočki. 
Esta pared se llenara pronto de nuestros libros y dispositivos audio-visuales.

Gospa Lisjak in gospa Srebot ob klepetu.
Sra. Lisjak y sra. Srebot conversando

Patio - notranje dvorišče 
El pequeño patio

Otvoritev Slovenske sobe je pospremilo tekmovanje v najboljšem receptu za pražen krompir, ki ga bo naše društvo v sodelovanju s slovenskim Društvom za promocijo praženega krompirja septembra predstavilo v evropskem mestu kulture 2012, Mariboru. 

La inauguracion del Salon esloveno fue acompañada por el concurso de la mejor receta de papa salteada, en colaboracion con la Asociacion eslovena por la promocion de la papa salteada. La receta ganadora se presentara en septiembre en Maribor,  la ciudad europea del 2012.
Mavrica okusov
Un arcoiris de sabores

G. Repše in g. Prosen sta se prva lotila pokušanja
El sr. Repše y el sr. Prosen empezaron con la degustacion.

Odločitev bo težka ...
La decision sera dificil ...

Recepti so bili vsi po vrsti odlični. Naše kuharice so se potrudile v to klasično slovensko in evropsko  jed vkomponirati tradicionalne perujske sestavine, kot so perujska volčja češnja, perujska črna meta in amazonska suha svinjina.

Todas las recetas estuvieron excelentes. Nuestras cocineras trataron de implementar en este plato clasico esloveno y europeo ingredientes tradicionales peruanos como el aguaymanto, huacatay y la cecina de la selva. 


Največ glasov je zbral pražen krompir številka 4, kreacija gospe Marthe Lango, s priljubljeno kremo iz perujske paprike "rocoto", značilno za južnoperujsko, arequipensko kuhinjo. Čestitke, Martha!
El plato que mas votos se llevo, fue el numero 4,  la creacion de la sra. Martha Lango con la popular crema de rocoto, tan tipica de la cocina arequipeña. Felicitaciones, Martha!   


Martha predstavi zmagovalni recept.
Martha nos cuenta sobre la receta ganadora.

Imeli smo se lepo.
Todos la pasamos bien.

Tudi najmlajši Adriano Čibej...
Hasta el mas pequeño - Adriano Čibej.

04 July 2012

Obnova hiše iz l. 1947 - Stopnice in ogledala

Stopnice so bile projekt zase. Ker smo se jih napačno lotili, nam je delo vzelo dvakrat več časa.
Najprej smo jih razstavili. Nato smo vsak stebriček posebej očistili starih plasti barve in na roke obrusili, prav tako stopne ploskve, ter prepojili z insekticidom. Nekateri deli so bili močno požrti od termitov in smo jih zapolnili z zmesjo fine žagovine, talka in lepila. Določeni elementi so bili v tako slabem stanju, da  jih je bilo treba v celoti rekonstruirati.

Še med pleskanjem smo ograjo sestavili nazaj in jo pobarvali. Žal se je med nadaljnim delom tako umazala, da se je ni dalo več očistiti. Tako smo morali pred kratkim ponoviti brušenje in barvanje. Pred tem smo ograjo spet razstavili. Stopne ploskve smo premazali z dvokomponenstnim lakom (3 plasti).


Ogledala tudi že visijo v obeh straniščih. Obe ogledali smo naredili sami. Pobarvala sem ju na srebrno in malo poslikala.



Kače so v spomin kačicam, ki smo jih pred časom lovili po hiši :D Ogledalo je obrnjeno na glavo ( me ni bilo zraven pri nameščanju).


Ker sem med risanjem kač ugotovila, da tak karo vzorec daje dober efekt, sem ga ponovila v spodnjem stranišču, tokrat po celi površini okvirja.

Še od blizu:


Nabavili smo tudi držala za brisače in nekaj obešalnikov.

In eno omaro po meri za čistila in metle v zgornji kopalnici. Ne vidi se najbolje, ampak desni del z metlami je globlji od levega.

Pa še malo dvorišča:

In navzgor:

Take cvetove ima mama džungla: